68. člen KZ-1

Nekritično prezreta, da se objektivna resnost grožnje ne presoja zgolj gramatikalno, glede na uporabljene besede, temveč ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera in razmerja med storilcem ter oškodovancem. Takšnega zaključka ne spremeni niti okoliščina, da je bil del obdolženčeve izjave oblikovan pogojno ("če bi vedel, da zapirate in skrivate B. B."). Inkriminirana izjava namreč predstavlja vsebinsko celoto, iz katere izhaja napoved uporabe fizičnega nasilja. Zato ne gre pritrditi pritožbenemu prepričevanju, da naj bi besedna zveza "vsi bote dobli svojo porcijo" pomenila zgolj možnost, da bi se oškodovanki in njenim bližnjim lahko kaj zgodilo brez obdolženčevega vpliva.

Za razrešitev kolizije med pravico do časti in dobrega imena (zasebnega tožilca) ter pravico do svobode izražanja (obdolženke) v korist slednje morajo biti izjave, ki žalijo dostojanstvo, ustrezne in nujno potrebne za varstvo upravičenih interesov ter biti razpoznavne kot primerno in razmeroma najmilejše sredstvo po vsebini, obliki ter spremljevalnih okoliščinah, da je lahko izključena njihova protipravnost. Izjave, ki razžalijo čast, bi morale pripomoči k varstvu interesov, podana bi morala biti objektivna možnost zaščite upravičenega interesa ter vzročna zveza med ravnanjem in zasledovanim ciljem, tj. varstvom upravičenega interesa. V luči tretjega odstavka 158. člena KZ-1 pa protipravnost ne more biti izključena, če gre za blatenje ali čisto zmerjaško kritiko, pri kateri stopa v ospredje osebni napad na čast in dobro ime.

Ne glede na sicer točna navajanja pritožnika, da za prodajo konkretnih nepremičnin in za veljavnost sklenjene prodajne pogodbe dejansko ni bila potrebna sestava prodajne pogodbe v obliki notarskega zapisa, v zvezi s tem ni moč prezreti, da ob dejstvu, da je bila odločitev za sestavo prodajne pogodbe v taki obliki očitno sprejeta in željena tudi s strani obdolženke, so tudi slednjo, v taki situaciji, ko je šlo za sestavljanje javne listine, pač zavezovale določene obveznosti, ki izvirajo iz same narave in pomena take listine. Zato so navedbe o drugačni možni sklenitvi prodajne pogodbe v obravnavanem primeru neupoštevne, ker se jih obdolženka pač ni poslužila. Višje sodišče ugotavlja, da navajanje obdolžene v delu, ko je omenjala tudi svoj prejšnji priimek, nima odločilnega pomena glede na njeno siceršnjo komunikacijo in predložitev dokumentov notarju, ki so služili za sestavo predmetne listine. Prvostopenjsko sodišče je v točki 13 povzelo izpovedbo notarja E. E. in v zvezi s tem pravilno ocenilo tudi, da samo dejstvo védenja za predhodno zakonsko zvezo s C. C. (česar se, mimogrede notar niti ni natančno spomnil), med njimi pa sicer ni šlo za neke prijateljske odnose, ne pom

Tudi sicer pa v primeru, ko je Facebook profil uporabnika javen, kot v obravnavanem primeru, gre za javno dostopne podatke in v zvezi z njimi ni mogoče utemeljeno pričakovati zasebnosti oziroma se zanašati na to, da podatki ne bodo posredovani naprej ali kako drugače obdelani s strani drugih uporabnikov.

Posledice, ki so s kaznivim dejanjem nastale zasebni tožilki, tudi po oceni pritožbenega sodišča niso takšne teže, da bi bilo obdolžencema utemeljeno izreči denarno kazen. Čeprav je bila zasebni tožilki odvzeta pravica do sodelovanja pri upravljanju in razpolaganju s skupnim premoženjem nepremičnine v etažni lastnini na samovoljen način, so tudi po ugotovitvah sodišča prve stopnje stopnice sedaj trdnejše, pravilnejše izvedene ter za večino ljudi lepše, shramba, ki je sedaj več ni pa je bila vlažen, izrazito majhen in za marsikoga neuporaben prostor. S prenovo skupnih prostorov pa se je tudi vrednost stanovanja zasebne tožilke nedvomno povečala. Upoštevajoč vse navedeno so izpolnjeni pogoji za izrek sodnega opomina obdolžencema.

Odvetnikov privilegij iz 236. člena ZKP ni absoluten. Odvetnik je po 236. členu ZKP oproščen dolžnosti pričanja o dejstvih, za katera je izvedel pri opravljanju poklica, če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedel pri opravljanju poklica. Prvi odstavek 6. člena ZOdv določa, da mora odvetnik varovati kot tajnost, kar mu je zaupala stranka. Upoštevaje navedeni zakonski določbi je torej pomembno le to, ali je odvetnik določen podatek izvedel od svoje stranke med opravljanjem odvetniškega poklica in ne tudi okoliščina ali ima oziroma nima s svojo stranko sklenjenega pisnega ali ustnega pooblastilnega razmerja. Za izrek sodnega opomina sta določena dva pogoja. S prvim (formalnim pogojem) se zahteva, da je kaznivo dejanje že po samem zakonu lahko glede na predpisano kazen. Z drugim pogojem pa se dodatno zahteva, da je bilo konkretno storilčevo ravnanje glede na okoliščine še posebno lahko.

Pritožbeno sodišče je ocenilo, da so odločilna dejstva v sklepu o sodnem opominu pravilno ugotovljena, da pa je treba ob pravilni uporabi zakona obdolžencu izreči sodbo, s katero je obdolženca spoznalo za krivega, in mu izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo kazen zapora. V vseh primerih iz prvega in drugega odstavka 450. člena ZKP gre sicer v vsebinskem pogledu za spremembo sklepa o sodnem opominu, vendar ne na način, predviden v tretjem odstavku 402. člena ZKP, saj pritožbeno sodišče ne spremeni sklepa o sodnem opominu s svojim sklepom, temveč izda ustrezno sodbo oziroma sklep o zavrženju obtožnega akta.

Sodišče je nastanek poškodbe zob zanesljivo ugotovilo z drugimi izvedenimi dokazi, zato zavrnitev dokaznega predloga, ki se nanaša na ugotavljanje istega dejstva, ni pomenila kršitve pravice do obrambe. Ločeno od vprašanja načina nastanka poškodb zobovja je sodišče prve stopnje obravnavalo vprašanje njihove intenzivnosti (teže) in zaključilo, da ta ni bila takšna, da bi pomenila lahko telesno poškodbo. Ker pa je takšno poškodbo pomenil zlom nosu, ki ga je oškodovanec utrpel v sklopu istega historičnega dogodka, zagovornica neutemeljeno zatrjuje, da bi moralo sodišče poškodbe zob iz opisa kaznivega dejanja izpustiti. Zaradi povzročene poškodbe nosu je namreč celota vseh poškodb, za katere je sodišče z gotovostjo ugotovilo, da jih je oškodovanec utrpel z udarci obdolženca, pomenila lahko telesno poškodbo, in kot taka sodi v opis kaznivega dejanja.

Inkriminirane obdolženčeve besede: "Dečko, ima da legneš. Ganjaču te do smrti, imam ja puno para," pomenijo resno grožnjo z napadom na življenje ali telo oškodovanca. Namreč takšne besede, ob upoštevanju dejstva, da sta obdolženec in oškodovanec zaradi neurejenega poslovnega razmerja v slabih medsebojnih odnosih, ter upoštevaje zgoraj opisane okoliščine obravnavanega primera, že po naravi stvari pomenijo resno in konkretno grožnjo za življenje in telo, ki pri oškodovancu lahko objektivno povzroči občutek ogroženosti in prestrašenosti.

Ker je obdolženi obravnavano kaznivo dejanje storil v pričo večjega števila mladih članov kluba, da je cela dvorana onemela zaradi obdolženčevega ravnanja, očividka D. D. pa je bila prav tako šokirana in ker je bil obdolženi v času storitve kaznivega dejanja predsednik karate kluba B. in že vrsto let soočen s pedagoškim delom, da je bila prisotna tudi občutna razlika tako v fizični kakor tudi starostni razliki med njim in oškodovancem, so okoliščine, ki ne utemeljujejo, da bi sodišče obdolženca samo opozorilo s sodnim opominom, ne glede na to, da je prvo sodišče razlogovalo, da je bilo oškodovančevo dejanje ključni prispevek k dogodku.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je bila obdolženčeva grožnja, da bo napadel oškodovančevo življenje, resna in objektivno zmožna in da je pri oškodovancu dosegla občutek resne ogroženosti in prestrašenosti ter je bila izrečena z namenom ustrahovanja, na kar je utemeljeno sklepalo tudi zato, ker ni šlo za osamljen primer, saj je obdolženec oškodovanca že pred tem napadel in prav nobenega razloga ni imelo za sklepanje, da oškodovanec pri obdolženčevem vedenju in izjavah občutkov resne ogroženosti ni mogel imeti.

Obdolženec na javni poti (javnem kraju) ni mogel pričakovati varstva pravice do zasebnosti nasproti oškodovancu, ki je pričel s snemanjem z namenom preprečiti nadaljnje kaznivo ravnanje obdolženca oziroma v dokaz posega v njegovo pravico do osebne varnosti.

Po presoji pritožbenega sodišča pa so pri odločitvi o kazenski sankciji premalo prišle do izraza okoliščine primera, ki jih je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo in prav tako izhajajo iz obrazložitve sodbe, niso pa izrecno omenjene kot okoliščine, ki so bile upoštevane pri odmeri sankcije. Ni namreč moč spregledati, da je storilec starejša oseba, ob storitvi kaznivega dejanja je namreč dosegel skoraj 77 let, ter da je bil povod za obravnavano kaznivo dejanje poseg oškodovanca in drugih oseb v njegovo lastnino - oljčnik, da se osebe, ki so prišle oljke pobirat na njegov poziv niso odstranile oziroma odšle ter je zato do kritične situacije prišlo tudi zaradi okoliščin, h katerim so prispevali oškodovanec in ostali s svojim prihodom v oljčnik obdolženca z namenom obiranja oljk, s čimer se sam ni strinjal. Glede na vse okoliščine primera so zato po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za izrek sodnega opomina obdolžencu.

Sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo sklepa o sodnem opominu v kazenskem postopku.

Pritožnik nima prav. Oškodovanec je tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena (6. alineja 144. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v obravnavanem obdobju D.D., s.p. imel sklenjeno najemno pogodbo za gostinski objekt H.F., stoječ na parc. št. 105/1, do katere je imel za potrebe dostopa in dovoza do hotela pravico uporabe nepremičnin št. 106/1 in 106/2 k.o. P. ter da je bil tudi posestnik nepremičnine na kateri je bila postavljena obravnavana zapornica, ki jo je slednji, ko je bila zaradi obravnavanega dejanja poškodovana, tudi popravil. Glede na določbo 8. člena SPZ štejejo za sestavine nepremičnine le tisti objekti, ki so z nepremičnino po svojem namenu trajno povezani. Na takšen trajni namen glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče sklepati v primeru postavitve zapornice (rampe) na zemljišču, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila obravnavana zapornica v razmerju do obdolženca tuja stvar in dejstvo, ki zadeva lastništvo zemljišča za takšno presojo ni odločilno (podobno sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 204/2008 z dne 26.6.2008). Pritožnik pa ima prav, ko uv