VSL Sodba II Cp 964/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnik v tem postopku na podlagi 86. in 91. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) od toženke zahteva povrnitev stroškov za zdravstvene in druge storitve ter zneske nadomestil in drugih dajatev, ki jih je plačal tretjim zaradi dne 21. 6. 2016 v kolesarski nezgodi poškodovane zavarovanke A. A. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zahtevek za plačilo zneska 1.062,47 EUR s pripadki zavrnilo in tožniku naložilo, da toženki povrne 457,66 EUR stroškov postopka.

2Pritožbo vlaga tožnik. Uveljavlja pritožbena razloga po 1. (kršitev po 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Stroškov ne priglaša.

Meni, da je toženka odgovorna za nastalo škodo, saj je s kolesom vozila po površini, ki je namenjena izključno pešcem. S tem je ravnala protipravno in kršila prvi odstavek 37. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP).

V nadaljevanju opozarja na sodbo II P 1384/2017 (prav: IV P 1795/2017, opomba sodišča), v kateri je naslovno sodišče v identični zadevi ugotovilo, da je tudi toženka bistveno prispevala k nastanku prometne nesreče. Meni, da je sodišče s tem, ko ni upoštevalo, da je bilo o identičnem dogodku že pravnomočno odločeno, storilo kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišču očita, da je prezrlo zapisnik o prometni nesreči z dne 27. 6. 2016 iz katerega izhaja, da je toženka kršila prvi odstavek 37. člena ZPrCP in je tudi plačala kazen po plačilnem nalogu. V zvezi s trditvijo, da gre za policijski zapisnik, povzema stališče sodišča iz zadeve IV P 1795/2017. Obstaja vsaj deljena odgovornost toženke.

3Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v tem postopku odločalo o zahtevku, ki ne presega 2000 EUR, zato se zanj tudi v pritožbenem postopku uporabljajo pravila, ki veljajo za spore majhne vrednosti. V zvezi s tem je pomembna predvsem določba prvega odstavka 458. člena ZPP, po katerem se sme sodba v takem sporu izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je torej vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izključeno pa je tudi uveljavljanje relativnih kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

6Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe.

7Pritožnik sodišču prve stopnje ob sklicevanju na pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 1795/2017 (priloga A9) neutemeljeno očita kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila storjena, če bi sodišče z izpodbijano sodbo odločilo o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava. O tem v konkretnem primeru ne moremo govoriti. V pravdni zadevi IV P 1795/2017 je namreč kot toženka nastopala A. A. in ne toženka, predmet obravnave pa je bil tudi drug zahtevek, to je zahtevek za povračilo škode, ki je tožniku nastala zaradi poškodb, ki jih je (v sicer istem škodnem dogodku) utrpela B. B., torej toženka, ne pa A. A. Med zahtevkoma v eni drugi zadevi tako ni ne subjektivne ne objektivne identitete.

8Tožnik se neutemeljeno sklicuje tudi na ugotovitve sodišča iz postopka IV P 1795/2017 ter v tem postopku sprejeto odločitev o toženkini soodgovornosti. Toženka namreč ni bila stranka tega postopka in zato je sodba ne zavezuje. Povedano drugače: v tem postopku, ki ga je tožnik sprožil zoper njo, je imela pravico zahtevku nasprotovati in dokazati, da za škodni dogodek ni odgovorna. Drugačno stališče bi pomenilo kršenje toženkine pravice do izjave oziroma pravice do kontradiktornega postopka kot enega od ustavnih procesnih jamstev (22. člen Ustave).

9Sodišče prve stopnje pri odločanju zapisnika prometne nesreče ni prezrlo, saj iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je ta dokaz dopustilo in vpogledalo ter nanj tudi oprlo nekaj svojih dejanskih ugotovitev (glej točko 8 in 12), med drugim tudi to, da je do nezgode prišlo na območju, ki je namenjeno pešcem. Smiselno zatrjevan očitek o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da materialno pravna presoja policije, da je toženka kršila cestnoprometne predpise s tem, ko je vozila po območju za pešce, sodišča prve stopnje ni zavezovala.

10Pritožbe v sporu majhne vrednosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zato na tiste pritožbene navedbe, ki se tičejo dejanskega stanja ne odgovarja.

11Neutemeljen je tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe, predvsem dejstva, da je do nesreče prišlo na območju za pešce, pritožbeno sodišče soglaša, da je za presojo relevanten 32. in ne 37. člen ZPrCP. 32. člen ZPrCP namreč kolesarju dovoljuje vožnjo tudi na območju za pešce, če s tem pešcev ne ogroža. Ker toženka s svojo počasno vožnjo ni nikogar ogrožala, ji ni mogoče očitati, da je ravnala protipravno. Globa, ki ji je bila naložena v plačilo s strani policije in dejstvo, da jo je plačala, na tako presojo ne vplivata. Pritožbeno sodišče soglaša, da je v obravnavani nezgodi cestnoprometne predpise kršila le druga udeleženka A. A., saj je glede na okoliščine, ki jih je sodišče ugotovilo (vožnja po klančini navzdol in v nepregledni ovinek) vozila prehitro in zato (ko je zagledala toženko) nezgode ni mogla preprečiti. Ker toženki ni kaj očitati, tudi ni podlage, da bi sodišče uporabilo določbo o deljeni odgovornosti.

12Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13Ker tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, o tem pritožbeno sodišče ni odločalo. Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so toženki v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžna jih je zato nositi sama (155. člen ZPP v zvezi z 165. členom ZPP).