VSC Sodba Cp 600/2017

I. Pritožbi tožencev se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženca sama trpita svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 13. 10. 2017 razsodilo:

- pod točko 1 izreka, da je prodajna pogodba z dne 9. 3. 2014, sklenjena med tožencema Občino P. in M. M., nična;

- pod točko 2 izreka, da je vknjižba lastninske pravice na nepremičnini parc. št...., k.o. P., dovoljena na podlagi nične prodajne pogodbe z dne 9. 3. 2014 na ime drugotoženca M. M., neveljavna;

- pod točko 3 izreka, da se pri nepremičnini parc. št. ..., k.o. ... P., ID znak ..., vzpostavi prejšnji zemljiškoknjižni vpis v korist Občine P.;

- pod točko 4 izreka, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki v 15. dneh povrniti pravdne stroške v znesku 1.574,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačilne zamude dalje do plačila.

2Toženca sta v vsebinsko identičnih pritožbah sodbo sodišča prve stopnje izpodbijala iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njunima pritožbama ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) v celoti zavrne, podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbah sta zatrjevala, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo na podlagi 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), pri tem pa zanemarilo vse ugotovitve dokaznega postopka, da predmetna nepremičnina nikoli ni bila v lasti denacionalizacijskega upravičenca in kot taka ni in ne more biti predmet denacionalizacijskega postopka, v katerem bi bil tožnik aktivno legitimiran. Tožnik je vložil zahtevo za denacionalizacijo za parc. št. ..., k.o. P., ki pa, kot je bilo ugotovljeno v nadaljevanju denacionalizacijskega postopka, ni bila izvorna parcela obravnavane nepremičnine parc. št. ..., ki je bila predmet kupoprodajne pogodbe z dne 9. 3. 2004. To je sicer ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, vendar pa pavšalno navedlo, da tem dokazom ni sledilo. Zato pa se sodba ne da preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so razlogi nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je sicer zapisalo, da pri svoji odločitvi ni moglo mimo dejstva, da v denacionalizacijskem postopku še vedno obstajata pravnomočni odločbi, iz katerih še vedno izhaja, da je sedanja parc. št. ... predmet denacionalizacije P. in da je ravno zaradi prekinitve v tem delu bil tožnik napoten na predmetno pravdo. Ta procesna sklepa v denacionalizacijskem postopku sta bila sprejeta na podlagi dejanskega stanja v času njune izdaje. To pa se je kasneje spremenilo. Zato je Upravna enota ... podala svoje stališče v obliki odgovora z dne 30. 11. 2016, kateremu pa sodišče ni sledilo. Upravni organ je lahko svoje stališče podal le na takšen način, saj ni v njegovi pristojnosti izdajati kakšen sklep ali odločbo, da predmetna nepremičnina ni zajeta v obravnavo znotraj denacionalizacijskega postopka. Ni pa bilo sporno, da je bilo v denacionalizacijskem postopku izdelano novo identifikacijsko potrdilo z dne 23. 10. 2014, s katerim je bilo na novo ugotovljeno dejansko stanje ter da prej izdelano identifikacijsko potrdilo iz leta 2004 ni ustrezalo dejanskemu stanju. Na podlagi tega novega potrdila pa je ugotoviti, da predmetna parcela ... ne spada v okvir denacionalizacije P. ter da upravni postopek, ki je bil res prekinjen, te parcele dejansko ne zajema. Sodišče prve stopnje je tako zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kaj se navaja v razlogih o vsebini listin in med samimi temi listinami oziroma sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni. Sodišče prve stopnje neupravičeno ni upoštevalo izvedeniškega mnenja izvedenca za geodezijo mag. D., čeprav pravdne stranke nanj niso imele pripomb. Takšno ravnanja sodišča kaže na prejudiciranje odločitve, kar pomeni bistveno kršitev postopkovnih določb, ki so vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker je tožnik v svojih vlogah navedel, da se bo z angažiranjem izvedenca ugotovilo, katero identifikacijsko potrdilo je pravilno in dejanski izvor predmetne nepremičnine, mnenju izvedenca pa tudi ni ugovarjal, je sodišče odločalo izven zahtevka tožeče stranke, pa tudi v nasprotju z navajanjem pravdnih strank. Predmetna nepremičnina ni in ne bo predmet odločanja v denacionalizacijskem postopku, v katerem bi lahko tožnik imel kakršnekoli procesne ali materialne pravice, od upravnega organa pa ni mogoče zahtevati, da izda odločbo ali sklep, vezan na predmetno nepremičnino, ko pa ta ni predmet obravnave denacionalizacijskega postopka po Paulinu in zato upravni organ o njej sploh ne bo odločal v okviru denacionalizacije. Upravni organ lahko izda zgolj pojasnilo, da ta nepremičnina ni predmet denacionalizacijskega postopka, takšno pojasnilo, izdano 27. 10. 2017, pa pritožnika prilagata tudi pritožbi. To potrdilo je glede na datum njegove izdaje, ki je po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, dovoljena pritožbena novota. Zato predlagata, naj se ob pritožbenem odločanju upošteva. Sodišče prve stopnje je tako zmotno ugotovilo, da bi naj denacionalizacijski postopek obsegal predmetno nepremičnino, saj ta izvorno sploh ni bila podržavljena Paulinu in zato ne more biti predmet njegove denacionalizacijske zahteve. Takšno ugotovitev je upravni organ UE ... z dopisom 30. 11. 2016 tudi posredoval sodišču prve stopnje, ki pa je to listino napačno interpretiralo oziroma ji je neutemeljeno odreklo dokazno moč. V tem odgovoru je Upravna enota ... podala stališče, da glede konkretne nepremičnine ni možnosti vrnitve v naravi, saj o njej upravni organ znotraj denacionalizacije P. sploh ni pristojen odločati. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zavrnilo dokazni predlog toženke po pribavi izvedeniškega mnenja izvedenca urbanista, s katerim bi se lahko ugotavljal morebitni obstoj ovir za vračilo v naravi po določbah ZDen. Sodišče prve stopnje bi te lahko ugotavljalo samo kot predhodno vprašanje v pravdnem postopku. Ker ni jasno, po katerih pravilih je sodišče prve stopnje odločalo oziroma ali je upoštevalo vzorčni postopek, se sodba ne da preizkusiti, njeni razlogi so nejasni in v medsebojnem nasprotju. Sodišče je v sodbi na dolgo povzelo vse okoliščine, ki so bile ugotovljene v dolgotrajnem dokaznem postopku, nato pa sprejelo brez upoštevanja teh sodbeno odločitev, ki za stranko v večih elementih predstavlja sodbo presenečenja. Dovolitev spremembe tožbe, ko se je ugotovitvenemu zahtevku dodal še dajatveni, ne predstavlja smotrnosti za dokončno ureditev razmerja med strankama, kot zmotno meni sodišče. Jedro spora je namreč ugotovitev ničnosti pogodbe, ne pa vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Sicer pa izbrisna tožba ne izboljšuje pravnega položaja tožnika v odnosu do obravnavane nepremičnine, saj ta ni predmet denacionalizacijskega postopka in bi bilo zato potrebno že prvotni tožbeni zahtevek oziroma tožbo zavreči. Določba 88. člena ZDen omogoča tožbo na ugotovitev ničnosti zgolj v primeru, če obstaja dolžnost vrnitve v naravi. Na toženi stranki pa je trditveno in dokazno breme, da gre le za odškodninsko obliko denacionalizacije, ko ničnosti ni mogoče uveljavljati. Če ni možne vrnitve v naravi, izpodbijana pogodba glede na določila 88. člena ZDen ne more biti nična, o takšnih trditvah tožene stranka pa se mora pravdno sodišče izreči. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo tovrstnih ugovorov tožencev kot pravno nepomembnih, zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je nepravilno odločilo tudi o stroških, ko je pooblaščenki tožnika priznalo nagrado za postopek po tarifni številki 3100 ZOdvT, tožnik pa je tožbo vložil sam. Neutemeljeni in pretirani so tudi nadaljnji priglašeni stroški tožnika.

3Tožnik na pritožbi ni odgovoril.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Po določbi 88. člena ZDen z dnem uveljavitve ZDen (7. 12. 1991) ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve, pravni posli ali izjave, ki kršijo to prepoved, pa so nični. Ta prepoved preneha veljati 30 dni po preteku roka, predpisanega za vložitev zahteve za denacionalizacijo, razen za nepremičnine oziroma premoženje, za katero je bila vložena zahteva za denacionalizacijo; če je bila zahteva vložena pa dokler ni jasno, da nepremičnina ne bo vrnjena v naravi, torej do pravnomočne odločitve pristojnega organa, da se premoženje ne vrne ali dokler upravičenec ne izjavi, da zahteva odškodnino. Po stališču sodne prakse¹ je bil namen navedene določbe ustavitev prometa s premoženjem, ki je (lahko) predmet denacionalizacije, zaradi zavarovanja položaja denacionalizacijskih upravičencev. Določba tako zajema vsako razpolaganje s premoženjem, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali obliko vrnitve podržavljenega premoženja in zaradi katerega bi se lahko poslabšal položaj upravičencev v postopku denacionalizacije. Določilo govori o ″obstoju dolžnosti vrnitve″, torej možnosti vrnitve in ne (že) konkretno ugotovljeni dolžnosti vrnitve premoženja po ZDen. Ali sicer obstajajo kakšne ovire za vračilo premoženja v naravi, ni stvar pravdnega postopka, pač pa o tem odloča upravni organ v postopku denacionalizacije.

6Sodišče prve stopnje je (kot nesporno) ugotovilo:

- da je bila 9. 2. 1993 vložena zahteva za denacionalizacijo tožnika kot pravnega naslednika denacionalizacijskega upravičenca A. P., s katero je bila zahtevana vrnitev v naravi (tudi) parc. št. ..., k.o. P.. Zahteva je bila vložena pri Upravni enoti ... kot upravnem organu, pristojnem za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo. V zahtevi za denacionalizacijo je bila zahtevana vrnitev te parcele utemeljevana s trditvami, da je ta parcela nastala iz nacionalizirane izvorne parcele ..., k.o. S. P.;

- da sta toženca dne 9. 3. 2004 sklenila kupoprodajno pogodbo, katere predmet je bila parcela št. ..., k.o. P., na podlagi te kupne pogodbe pa je bil v zemljiški knjigi pri tej parceli vpisan kot lastnik drugi toženec;

- da je Upravna enota ... denacionalizacijski postopek v delu, ki se nanaša na sedanjo parcelo ... k.o. P., prekinila in tožnika napotila na pravdo na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 9. 3. 2004. To napotilo je tožnik uresničil s predmetno tožbo. Denacionalizacijski postopek pred Upravno enoto ... je v tem delu še vedno prekinjen.

7Na podlagi takšnih ugotovitev in zgornjega pravnega razlogovanja, ki ga je sodišče prve stopnje sicer pravilno podalo v točki 12 obrazložitve, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana prodajna pogodba, katere predmet je bila nepremičnina parc. št. ..., k.o. P. in katere vrnitev v naravi je bila zahtevana s (pravočasno) vloženo zahtevo za denacionalizacijo pri Upravni enoti ..., o kateri pa (v tem delu) še ni bilo odločeno, glede na določila drugega odstavka 88. člena ZDen nična. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo kot pravno neupoštevne ugovorne trditve prvotoženke, da parceli ..., k.o. P. ne predstavlja izvorne parcele parcela ..., ampak ..., ki ni bila nacionalizirana denacionalizacijskemu upravičencu A. P. in ugovorna zatrjevanja o siceršnjem obstoju ovir za vračilo parcele ..., k.o. P. v naravi (po drugem odstavku 32. člena ZDen in 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen), saj so odločitve o le-teh v pristojnosti upravnega organa pred katerim teče denacionalizacijski postopek. Zato o teh pravdno sodišče tudi ne more odločati kot o predhodnih vprašanjih². Glede na ugotovljeno ničnost prodajne pogodbe, kot podlage za izvršen vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi na drugo toženca in določbo prvega odstavka 243. člena ZZK-1, pa je pravilno ugodilo tudi tožnikovemu zahtevku za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisa pri tej parceli. Pritožbeni očitki o pravni zmotnosti izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje so tako neutemeljeni. Ob predstavljenih enotnih stališčih sodne prakse so pravno zmotna pritožbena poudarjanja pomembnosti nadaljnjih ugotovitev v postopku denacionalizacije glede izvorne parcele in ovir za vračanje zahtevane nepremičnine v naravi glede na določbe ZDen, za predmetni pravdni postopek pa tudi o potrebnosti odločanja o njih v pravdnem postopku kot o predhodnih vprašanjih.

8Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki pritožnikov o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker bi se naj sodbe sodišča prve stopnje ne dalo preizkusiti oziroma bi ta naj predstavljala sodbo presenečenja. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje vso odločilno pravno podlago ter vsa odločilna dejstva, s katerimi je sodišče pojasnilo svojo odločitev. Zato so neutemeljeni (sicer nekonkretizirani) očitki o tem, da se sodba ne da preizkusiti oziroma da obstaja nasprotje med odločilnimi dejstvi. Glede na to, da je bil predmetni postopek celo prekinjen zaradi odločitve v vzorčni zadevi, kjer je glavna odločitev temeljila na enakem pravnem razlogovanju, kot ga je sprejelo tudi sodišče prve stopnje, prejeta sodba za stranke ne more predstavljati sodbe presenečenja.

9Glede na pravno neupoštevnost toženkinih trditev o obstoju ovir za vračilo sporne parcele v naravi denacionalizacijskemu upravičencu po določilih ZDen , je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo kot nepotreben po toženki predlagan dokaz z izvedencem urbanistične stroke, s katerim bi ta dokazovala svoje takšne ugovorne trditve. Pritožbeni očitki o zmotnosti takšne odločitve so tako neutemeljeni.

10Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o pravni pomembnosti odgovora Upravne enote ... z dne 30. 11. 2016 in pritožbeno ponovno izpostavljeno nemožnost upravnega organa sporočiti sodišču dejstvo, da sporna nepremičnina ni predmet denacionalizacijskega postopka, ker upravni organ o njej v tem postopku ne more odločiti. Upravni organi v postopkih denacionalizacije odločajo o zahtevku za denacionalizacijo, o takšnem zahtevku pa odločajo z odločbo (61. in 66. člen ZDen). Nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, da je bila v denacionalizacijskem postopku po A. P. pri Upravni enoti ... zahteva za vrnitev parcele ..., k.o. P. v naravi umaknjena. Torej bo po nadaljevanju v tem delu prekinjenega denacionalizacijskega postopka upravni organ moral o takšni zahtevi z odločbo odločiti. Zato pa tudi s takšnimi trditvami pritožnika ne moreta omajati pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje in razlogovanja, da vsebina dopisa Upravne enote ... z dne 30. 11. 2016 o dogajanju v denacionalizacijskem postopku v zvezi z identifikacijskimi potrdili in ugotovitve, ki bi sicer izhajale mnenje izvedenca za geodezijo o izvorni parceli sedanje parcele ..., k.o. P., v predmetnem postopku niso odločilne.

11Sodišče prve stopnje je odločilo o tožnikovem tožbenem zahtevku, kot je tega podal v tožbi in kasneje spremenil v nadaljnjem postopku. Zato so neutemeljeni smiselni pritožbeni očitki o podani kršitvi iz 2. člena ZPP, ker bi naj sodišče prve stopnje odločilo preko tožnikovega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev o tožbenem zahtevku. Zato pa nepoštevanje soglasja tožnika za izvedbo dokaza z izvedencem za geodezijo za ugotovitev izvora parcele ..., k.o. P. in nepodaja pripomb na podano izvedeniško mnenje, vse to pa v zvezi z ugotavljanjem pravno neodločilnih dejstev, ne pomeni kršitve trditvene podlage, torej kršitve 7. člena ZPP. Pritožbeni očitki o podanih bistvenih kršitvah so zato tudi v tem delu neutemeljeni.

12Po prvem odstavku 185. člena ZPP lahko sodišče dovoli spremembo tožbe, čeprav se tožena stranka temu upira, če meni, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Načelo ekonomičnosti postopka namreč zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora, saj bi moral sicer tožnik vložiti novo tožbo in v novem postopku začeti vse od začetka. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je mogoče o nadaljnjih zahtevkih tožnika po 243. členu ZZK-1 odločiti že na podlagi gradiva, na katerega je tožnik opiral že prvotni zahtevek na ugotovitev ničnosti, pravilno zaključilo o smotrnosti takšne spremembe in pravilno dovolilo spremembo tožbe. Pritožbeni očitek o kršitvi navedene postopkovne določbe je tako neutemeljen.

13Pritožnika svojih nadaljnjih pritožbenih očitkov o podanosti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka nista konkretizirala z opredelitvijo določil ZPP ali tako, da bi pritožbeno sodišče lahko ugotovilo kršitve katerih določil ZPP bi naj sodišče prve stopnje uresničilo. Zato na te očitke ne more odgovoriti.

14Točka 1) opombe 3 Tretjega dela Tarife ZOdvT določa, da nagrada za postopek (po Tarifni številki 3100) nastane za pregled, pripravo, izdelavo in pošiljanje pisnega gradiva, za posvete, nasvete, mnenje in druga ustrezna opravila, povezana z zadevo. Nagrada za postopek na prvi stopnji po tarifni številki 3100 ZOdvT tako ni povezana s samo sestavo tožbe po odvetniku, ampak z vsemi navedeni dejanji. Iz podatkov spisa je razvidno, da je pooblaščenka tožnika že pred prvim narokom (ta je bil 6. 1. 2017) vlagala pripravljalne vloge, procesna dejanja pa je opravljala vse do zaključka glavne obravnave. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o nepravilnosti odmere potrebnih pravdnih stroškov tožniku zaradi priznanja nagrade po Tarifni številki 3100 ZOdvT. Nadaljnjih pritožbenih očitkov glede priznanja potrebnih pravdnih stroškov tožnika pritožnika nista konkretizirala, zato nanje pritožbeno sodišče ne more odgovoriti.

15Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče pritožbi pritožnikov zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16Pritožnika s pritožbama nista uspela, zato sama trpita svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Primerjaj odločbe VS RS II Ips 331/2006, II Ips 407/2000, II Ips 388/2003, II Ips 791/2009, II Ips 75/2015, II Ips 97/2010.
² Tako tudi VS RS v zadevah II Ips 331/2006, II Ips 407/2000, II Ips 388/2003, II Ips 791/2009 in druge.