VSRS Sodba I Ips 9437/2009

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca se ugodi in se obsojena F. B. in R. N. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

da sta v Mariboru naklepoma pomagala B. K. pri storitvi kaznivih dejanj opisanih pod točkama 1/A in 1/B, tako:

-A-

da se je F. B. s predstavniki nemškega dobavitelja M. dogovarjal v zvezi z dobavo naftnih derivatov družbi K., k.d., pridobival prevoznike, ki so po njegovih navodilih opravljali prevoze nafrnih derivatov za K., k.d., pa tudi preko svoje družbe L., d.o.o. opravljal prevoze naftnih derivatov iz nemških skladišč in jih dostavljal končnim kupcev v Sloveniji ter prevoznikom dajal navodila v zvezi s primopredajo nakladalnih nalogov in trošarinskih dokumentov, ki jih je prejel od B. K., nadalje pridobival končne kupce, katerim je večino uvoženih pošiljk naftnih derivatov prodal v imenu družbe L., d.o.o., denarna sredstva, ki jih je prejel na TRR družbe L., d.o.o. pa nakazoval na TRR družbe K., k.d. in B. in drugi k.d., deloma pa dvigoval v gotovini in jo izročal družbi B. in drugi k.d. za nove dobave naftnih derivatov,

-B-

da je R. N. pri družbi B. in drugi k.d. organiziral prodajo v Slovenijo uvoženih naftnih derivatov družbe K., k.d. in kot pooblaščenec za dvig denarja pri B. in drugi k.d. in M., d.o.o., skrbel za prenos denarja od prodaje naftnih derivatov iz TRR družbe B. in drugi k.d., št. ..., odprt pri NLB d.d., Podružnica Podravje, maribor, na TRR družbe K., k.d., del denarja dvigoval v gotovini, del denarnih sredstev pa nakazoval na TRR družbe M., d.o.o., iz katerega je nato, prav tako kot pooblaščenec za dvig sredstev dvigoval denarna sredstva v gotovini, denar pa sta z B. K. večinoma porabila za nabavo in uvoz novih pošiljk naftnih derivatov.

s čimer naj bi F. B. pod točko 2/A, R. N. pa pod točko 2/B storila kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju zatajitve finančnih obveznosti po drugem v zvezi s tretjim odstavkom 254. člena ter v zvezi s prvim odstavkom 27. člena Kazenskega zakonika (KZ).

II. Stroški kazenskega postopka v oprostilnem delu iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov bremenijo proračun.

III. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega R. N. se zavrne.

IV. Obsojenega R. N. se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 27. 3. 2018 obsojenega B. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja davčne zatajitve po drugem in prvem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obsojena F. B. in R. N. pa pomoči pri kaznivem dejanju davčne zatajitve po drugem in prvem odstavku 249. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1. Obsojenemu B. K. je izreklo kazen dve leti in tri mesece zapora ter mu v izrečeno kazen vštelo čas trajanja pripora od 19. 7. 2012 do 9. 10. 2012. Obsojenima F. B. in R. N. je izreklo kazen vsakemu po eno leto zapora ter jima v izrečeni zaporni kazni vštelo čas trajanja pridržanja. Na podlagi prvega in drugega odstavka 74. člena KZ-1 je obsojenemu B. K. odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem v skupnem znesku 2.505.968,62 EUR. Vse obsojence je po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Višje sodišče v Mariboru je ob reševanju pritožb zagovornikov in državne tožilke sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo glede pravne kvalifikacije očitanih kaznivih dejanj tako, da je obsojenemu B. K. očitana ravnanja kvalificiralo kot kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti po tretjem in drugem odstavku 254. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ); obsojencema F. B. in R. N. očitana ravnanja pa kot pomoč pri kaznivem dejanju zatajitve finančnih obveznosti po tretjem in drugem odstavku 254. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 27. člena KZ. V preostalem je kot neutemeljene zavrnilo pritožbe zagovornikov obsojencev in okrožne državne tožilke ter v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornica obsojenega R. N., in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona ter kršitve določb postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP. V delu, v katerem se sodba nanaša na obsojena F. B. in R. N. pa zaradi kršitve kazenskega zakona, vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti tudi vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer.

4Vrhovni državni tožilec navaja, da sta bila obsojenca F. B. in R. N. obsojena za udeležbeno ravnanje, ki ni kaznivo. Poudarja, da v opisu navedena ravnanja pomagačev sicer kažejo na njuno vlogo pri vzpostavitvi in opravljanju gospodarske dejavnosti, v okviru katere je nastala javnofinančna obveznost plačila trošarine, katere nosilec je bil glavni storilec B. K., vendar nobeno izmed njunih ravnanj ni dovolj povezano z izvršitvenim ravnanjem glavnega storilca. Po presoji vrhovnega državnega tožilca zato ravnanj obsojenih pomagačev F. B. in R. N. ni mogoče opredeliti kot fizične ali psihološke pomoči pri kaznivem dejanju. Vrhovnemu sodišču predlaga, da spremeni pravnomočno sodbo, tako da obsojena F. B. in R. N. oprosti.

5Zagovornica navaja, da je obsojenec R. N. v obravnavani zadevi samo dvigoval gotovino ter jo nato prenašal in izročal naprej. Naklepa, ki izvira iz dvigov denarja po njeni oceni ni mogoče povezati z naklepno pomočjo h kaznivemu dejanju zatajitve finančnih obveznosti. Dodaja, da sodbi sodišč nižje stopnje nimata razlogov o obsojenčevi naklepni pomoči h kaznivem dejanju. Zatrjuje, da sodišče sodbe ne bi smelo opreti na obvestilo Urada Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja (v nadaljevanju URSPPD) z dne 13. 6. 2005 ter na izpovedbi M. K. in T. S. Graja zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče B. G. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

6V odgovoru na vloženo zahtevo zagovornice obsojenega R. N., ki ga je vrhovni državni tožilec podal na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, je navedbe zagovornice označil kot uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

7Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca in njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obsojencema R. N. in F. B. ter njunima zagovornikoma. Na zahtevo je odgovoril zagovornik obsojenega F. B., ki se je pridružil navedbam vrhovnega državnega tožilca.

B-1.

8V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno (z vložitvijo pravnega sredstva), temveč tudi materialno (vsebinsko).

B-2.

9V obravnavani zadevi je iz opisa dejanja razvidno, da obsojenec B. K. z namenom, da bi se pravna oseba K., k.d. izognila plačilu trošarine, ni prijavil pristojnemu davčnemu organu skupno 285 pošiljk naftnih derivatov, ki jih je omenjena družba kupila pri družbi M. iz Nemčije. Zaradi neprijavljenih nakupov in uvozov naftnih derivatov pristojni davčni organ družbi K. k.d. ni obračunal trošarin, kar ji je omogočilo, da je pridobila 2.505.968,62 EUR protipravne premoženjske koristi. F. B. se je očitalo, da je B. K. naklepoma pomagal pri opisanem dejanju, in sicer tako, da se je s predstavniki nemške družbe M. dogovarjal glede dobave naftnih derivatov, pridobival prevoznike, ki so po njegovih navodilih opravljali prevoze naftnih derivatov, prav tako je preko svoje L., d.o.o. opravljal prevoze naftnih derivatov in jih dostavljal kupcem v Sloveniji, pri čemer je tudi pridobival kupce uvoženih naftnih derivatov, katerim je večino uvoženih pošiljk naftnih derivatov prodal v imenu družbe L., d.d., denarna sredstva, ki jih je prejel s prodajo je bodisi prenakazoval na družbi K., k.d. ali B. in drugi k.d., bodisi jih je dvignil v gotovini in jo izročal za nove dobave naftnih derivatov. Glede obsojenega R. N. iz opisa dejanja izhaja, da je v Sloveniji organiziral prodajo uvoženih naftnih derivatov in nato kot pooblaščenec za dvig denarja pri družbi B. in drugi k.d. poskrbel za prenos denarja na transakcijski račun družbe K., k.d., nato pa je denar dvignil v gotovini, nakar sta ga z B. K. porabila za nabavo in uvoz novih pošiljk naftnih derivatov.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca

10Vrhovni državni tožilec uveljavlja kršitev kazenskega zakona in navaja, da ravnanja obsojencev F. B. in R. N., ki so opisana v izreku sodbe, niso dovolj povezana z izvršitvenim ravnanjem glavnega storilca. Dodaja, da očitanih ravnanj ni mogoče opredeliti kot fizične ali psihološke pomoči pri kaznivem dejanju.

11Kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti po drugem in tretjem odstavku 254. člena KZ je storil kdor ni prijavil okoliščin, ki so vplivale na ugotovitev davčnih obveznosti, kadar je bila prijava tovrstnih okoliščin obvezna. Šlo je za opustitveno kaznivo dejanje, saj je morala za storitev tega dejanja obstajati zakonsko določena obveznost oziroma dolžnost prijave dohodka ali drugih relevantnih okoliščin. Pri tem je storilec tega kaznivega dejanja kot davčni zavezanec naklepno pustil pristojni organ v nevedenosti.¹

12Pomoč je naklepna podpora storilcu pri njegovem protipravnem dejanju. Kazenski zakonik kot pomoč predvideva predvsem situacije, ko da pomagač storilcu na razpolago sredstva za izvršitev kaznivega dejanja, ko odstrani ovire za izvršitev kaznivega dejanja, njegovo dajanje navodil ali nasvetov ter vnaprejšnjo obljubo prikritja kaznivega dejanja, ali predmetov.² V strokovni literaturi je mogoče zaslediti stališča, da lahko kot pomagača pri kaznivem dejanju zatajitve finačnih obveznosti oziroma davčne zatajitve štejemo osebo, ki je pri obravnavanem ravnanju naklepno prispevala bistveno pomoč, kot je npr. napačno knjiženje, izdajanje lažnih faktur, kot podlage pri odmeri davkov.³

13V obravnavani zadevi je pri presoji opisa dejanja, ki se nanaša na oba pomagača treba izhajati iz specifičnosti trošarinskih obveznosti. Obveznost za plačilo trošarine nastane šele pri uvozu trošarinskih izdelkov, pri čemer je trošarinski zavezanec davčnemu organu dolžan prijaviti nakup oziroma uvoz takšnega blaga. Podlaga za odmero trošarine je lahko le konkretni pravni posel. V predmetni zadevi je bil to nakup naftnih derivatov, pri čemer brez tega pravnega posla tudi do nastanka trošarinske obveznosti ne bi prišlo. Ravnanje obsojenega B., ki se je s predstavniki nemške družbe dogovarjal glede dobave naftnih derivatov, pridobival prevoznike, ki so po njegovih navodilih opravljali prevoze, prav tako je tudi sam opravljal prevoze in jih dostavljal končnim kupcem v Sloveniji, torej predstavlja sodelovanje pri pravnih poslih, ki so tvorili podlago za nastanek trošarinske obveznosti. Takšno ravnanje bi na prvi pogled lahko omogočalo ali olajševalo kaznivo dejanje glavnega storilca. Podobno velja za ravnanja povezana z nadaljnjo prodajo naftnih derivatov in črpanje izkupičkov od prodaje ter njihovo vlaganje v nove nakupe. Tudi opisana ravnanja so na prvi pogled pripomogla k povečevanju premoženjske koristi oziroma k višji stopnji neprava. Vendar iz opisa dejanja obsojencev B. in N. niso razvidne konkretne okoliščine, ki bi njuna ravnanja povezala z ravnanji glavnega storilca, ki je kot davčni zavezanec naklepno pustil davčni organ v nevedenosti glede pravnih poslov uvoza naftnih derivatov.

14Pomagač lahko ravna izključno naklepno, pri čemer mora biti njegov naklep dvojen. Zajeti mora tako ravnanja pomoči, kot tudi dejanje glavnega storilca. Iz opisa dejanja v obravnavani zadevi je razvidno, da so bila ravnanja pomagačev na prvi pogled povsem običajna gospodarska dejavnost prevoza in prodaje naftnih derivatov. Glede na to bi v opisu kaznivega dejanja, šele navedba okoliščin, ki bi kazale, da sta se obsojenca B. in N. zavedala, da sodelujeta pri pravnih poslih v okviru katerih nastajajo javnofinančne obveznosti plačila trošarine, ki jih glavni storilec ne prijavlja, omogočila povezavo kaznivega dejanja glavnega storilca z ravnanji pomagačev. Navedba tovrstnih okoliščin bi vodila v konkretizacijo njunega dvojnega naklepa, ki bi zajemal njuno zavedanje glavnega kaznivega dejanja ter hkrati vedenje o tem kako s svojimi ravnanji prispevata k uspehu dejanja glavnega storilca. Brez konkretizacije dvojnega naklepa v opisu dejanja obeh obsojenih pomagačev, pa njune običajne gospodarske dejavnosti prevoza in prodaje naftnih derivatov ni mogoče povezati s kaznivim dejanjem, ki je temeljilo na neprijavljanju trošarinskih obveznosti.

15Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da iz opisa kaznivega dejanja ni razvidnih okoliščin, ki bi izkazovale zavedanje obsojenih pomagačev o kaznivem dejanju glavnega storilca oziroma o njunem dvojnem naklepu. Očitana ravnanja R. N. in F. B. so zato napačno opredeljena kot pomoč pri kaznivem dejanju zatajitve finančnih obveznosti po tretjem in drugem odstavku 254. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 27. člena KZ, kar predstavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega R. N.

16Zagovornica uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki jo utemeljuje z navedbami, da dvigov denarja ni mogoče povezati z naklepno pomočjo h kaznivemu dejanju zatajitve finančnih obveznosti. Tovrstne navedbe je prvič podala šele v zahtevi za varstvo zakonitosti in so kot takšne materialno neizčrpane, zato jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

17Zahteva navaja, da sodbi sodišč nižje stopnje nimata razlogov o obsojenčevem naklepu v razmerju do kaznivega dejanja glavnega storilca B. K. Tovrstni očitki so neutemeljeni. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je namreč razvidno, da je sodišče svoj zaključek o podanosti obsojenčevega naklepa oprlo na njegovo ravnanje, ki je bilo povezano z ogromnim obsegom gotovinskega poslovanja, z obsojenčevimi dvigi gotovine s transakcijskega računa družbe B. in drugi k.d. (skupno kar 734.497,57 EUR) ter na način dvigovanja gotovine v zneskih, ki niso presegali meje nad katero so banke transakcije prijavile URSPPD. Hkrati je sodišče obstoj zavestne komponente obsojenčevega naklepa oprlo tudi na okoliščino, da je bilo na računih, ki sta jih družbi K., k.d. ter B. in drugi k.d. izdajali končnim kupcem naftnih derivatov, navedeno, da sta v prodajno ceno vračunani trošarina in ekološka taksa. Na podlagi povzetih okoliščin je presodilo, da se je obsojenec zavedal, da pomaga pri kaznivem dejanju, ki se je nanašalo na neprijavljanje trošarinskih obveznosti iz naslova uvoženih naftnih derivatov. Glede na povzeto argumentacijo prvostopenjskega sodišča, se ni mogoče strinjati z zagovornico, da sodba nima razlogov o obsojenčevem naklepu v razmerju do kaznivega dejanja glavnega storilca, zato uveljavljana kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. V preostalem pa vrednotenje okoliščin, ki naj bi izkazovale obsojenčev naklep in vprašanje pravilnosti zaključkov o podanosti naklepa, ne moreta biti predmet presoje v okviru uveljavljane kršitve določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Tovrstno presojo bi bilo mogoče opraviti le v okviru kršitve kazenskega zakona, ki pa je zagovornica ni uveljavljala.

18Zahteva navaja, da sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti na obvestilo URSPPD z dne 13. 6. 2005. Pri tem dodaja, da bi sodišče moralo razbrati, da gre v tem dokumentu zgolj za sklepanje URSPPD, da je dvige gotovine opravljal obsojenec R. N. Zaključuje, da v dokaznem postopku ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, da je gotovinske dvige izvršil prav obsojenec. S tovrstnimi navedbami zagovornica ponuja svojo dokazno oceno glede vprašanja kdo je dvigoval gotovino in na ta način posega v pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, kar v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

19Zagovornica uveljavlja kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navedbami, da sodišče pričama M. K. in T. S. med njunim zaslišanjem ne bi smelo predočati izjav, ki sta ju dala pred tujim carinskim organom. Zatrjuje tudi, da priči izjav v tujini nista podali pred sodiščem, hkrati pa tam nista bili deležni ustreznih pravnih poukov. Poleg tega sta bili zaslišani v zvezi z drugimi postopki, zato naj bi šlo za nedovoljene dokaze. Izpostavljene navedbe se nanašajo zakonitost zapisnikov o zaslišanju v tujini, hkrati pa zadevajo vprašanje dopustnosti predočanja omenjenih zapisnikov na glavni obravnavi.

20Navedeni priči sta pred preiskovalci Carinskega preiskovalnega urada München podali izjavi, za katere je v okviru mednarodnopravne pomoči zaprosil preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru. V Nemčiji torej nista bili zaslišani v povezavi z drugimi postopki kot zatrjuje zagovornica, ampak zaradi zaprosila za mednarodnopravno pomoč, ki je izviralo iz predmetnega kazenskega postopka. Prav tako je glede njunega zaslišanja v Nemčiji treba izpostaviti, da ne držijo očitki zagovornice, da sta bili izjavi podani brez ustreznih pravnih poukov. Iz dokumentacije pridobljene v okviru mednarodnopravne pomoči (list. št. 59-63 sodnega spisa I Kpd 473/2007) je namreč razvidno, da sta bili deležni pouka, ki je po vsebini primerljiv s tistim iz drugega odstavka 240. člena ZKP. Zahteva navaja tudi, da je razlog za očitano nezakonitost njunih izjav v tem, da nista bili zaslišani pred sodiščem. Navedeno sicer drži, vendar samo na tej podlagi še ni mogoče govoriti o nezakonitem dokazu. Vrhovno sodišče je glede zakonitosti v tujini pridobljenih dokazov že večkrat presodilo, da so posamezna procesna dejanja, ki jih opravi tuj organ po določilih tuje zakonodaje, veljavna tudi v našem kazenskem postopku, čeprav niso bila opravljena na način kot ga predvideva ZKP, pod pogojem, da dokazi niso bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic.⁴ V obravnavani zadevi zagovornica ne navaja nobenega razloga, zaradi katerega bi izjavi M. K. in T. S., ki sta ju podala pred nemškim carinskim organom, na kakršenkoli način posegali v temeljna ustavna jamstva obsojenca R. N. Omenjeni izjavi zato nista nezakonito pridobljena dokaza. Hkrati pa navedeno pomeni, da je sodišče omenjeni izjavi lahko predočilo omenjenima oseba, ko sta bili na naroku za glavno obravnavo dne 16. 11. 2017 zaslišani kot priči preko videokonference. Glede na navedeno uveljavljana kršitev določb postopka ni podana.

21Zagovornica sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju priče B. G. Pojasnjuje, da je slednji, sicer direktor družbe B. in drugi k.d., pooblastil obsojenega R. N. za dvige gotovine. Po oceni zagovornice bi zato moralo sodišče predlagano pričo zaslišati o vsebini pooblastila za dvige gotovine in o tem, da mu je obsojenec izročal dvignjena denarna sredstva. Zaključuje, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga obsojencu kršilo pravico do obrambe. Glede očitane kršitve je treba pojasniti, da se pravica do izvajanja dokazov v lastno korist udejanja tudi z vlaganjem dokaznih predlogov. Pri tem mora obramba med drugim utemeljiti, da so predlagani dokazi glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na ugotavljanje pravno relevantnih dejstev.⁵ Navedeni zahtevi obramba v primeru dokaznega predloga po zaslišanju priče B. G. ni zadostila, zato sodišče z zavrnitvijo takšnega dokaznega predloga ni kršilo pravice do izvajanja dokazov v lastno korist. Zagovornica je omenjeni dokazni predlog podala na predobravnavnem naroku dne 4. 10. 2012, vendar ga ni podrobneje utemeljila, ampak je navedla samo to, da predlaga zaslišanje navedene priče zato, ker se obsojencu očita sodelovanje z njo. V nadaljnjem postopku dokaznega predloga ravno tako ni podrobneje konkretizirala. Argumentacijo dokaznega predloga, kakršno podaja v zahtevi, je prvič izpostavila šele v pritožbi. Sodišču prve stopnje zato med dokaznim postopkom sploh ni bilo omogočeno presoditi relevantnosti takšnega dokaznega predloga, zato z njegovo zavrnitvijo ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe.⁶

C.

22Vrhovno sodišče je glede na ugotovitev o kršitvi kazenskega zakona iz 1. točke 372. ZKP na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obsojenca F. B. in R. N. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za pomoč pri kaznivem dejanju zatajitve finančnih obveznosti po tretjem in drugem odstavku 254. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 27. člena KZ. Izdaja oprostilne sodbe je imela za posledico spremembo odločbe o stroških kazenskega postopka. Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obsojencev ter potrebni izdatki in nagradi njunih zagovornikov bremijo proračun.

23V zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila zagovornica obsojenca R. N., uveljavljane kršitve določb postopka niso bile podane, v preostalem pa je bila vložena iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

24Glede na podatke o obsojenčevem premoženjskem stanju, razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojenca na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

¹ mag. Mitja Deisinger: KAZENSKI ZAKONIK S KOMENTARJEM, Posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 568.
² Bavcon, Šelih, Korošec in ostali: KAZENSKO PRAVO – Splošni del, Uradni list RS
³ dr. Janez Šinkovec: O kaznivem dejanju davčne zatajitve, Pravna praksa, 1999, št. 21-22, str. 44. Podobno tudi dr. Jernej Podlipnik v: Veliki znanstveni komentar Posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), uredniki Damjan Korošec, Katja Filipčič, Stojan Zdolšek; 2. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2019; str. 1122.
⁴ Sodbe Vrhovnega sodišča RS Kp 16/2007 z dne 30. 5. 2008 in XI Ips 44415/2020 z dne 22. 6. 2010 ter številne druge.
⁵ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 166/2001 z dne 14. 11. 2002 in številne druge.
⁶ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 58019/2013 z dne 12. 1. 2017.