VSL Sklep II Cp 974/2020

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu dediča A. A. in izdalo dodatni sklep o dedovanju po umrli B. B. Ta sklep se nanaša na pozneje najdeno premoženje po Zakonu o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS) in obsega večje število nepremičnin, ki so naštete v izreku prvostopenjskega sklepa ter so bile v skupni lasti zapustnika in ostalih skupnih lastnikov, članov korporacije M., ter denarno nadomestilo v višini 141.000,00 EUR po delni odločbi UE št. 321-229/1995/1140 z dne 13. 11. 2018, ki je bilo izplačano v skupno last članom M. namesto vračila določenih zemljišč. Na podlagi pravnomočnih sklepov o dedovanju D 234/89 z dne 5. 1. 1990 in D 151/2006 z dne 30. 11. 2006 se je pozneje najdeno premoženje preneslo na dediča A. A.

2Dedič A. A. je zoper ta sklep vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD). Nasprotuje odločitvi, da gre pri vrnjenem premoženju za nedoločene deleže v skupni lastnini. Takšna odločitev predstavlja kršitev 33. člena (pravica do zasebne lastnine in dedovanja) v zvezi z 22. členom (enako varstvo pravic) Ustave RS (URS). Sodišču prve stopnje očita, da ne loči, kaj je bilo predmet denacionalizacije z upravnimi odločbami, in ne ve, kaj je predstavljal register deležnih pravic. Poleg tega sodišče ni upoštevalo v spis predložene delne upravne odločbe z dne 6. 7. 2018 in ni uporabilo pravilne pravne podlage, to je določb prvega oddelka 16. poglavja Občnega državljanskega zakonika (ODZ), ki je v paragrafih 825 do 849 urejal pravni položaj premoženjskih skupnosti, kakršna je bila vseskozi tudi M. Prav tako ni bilo upoštevano strokovno delo prof. dr. Bogomirja Sajovica Skupnosti civilnega prava. Zato je zgrešen zaključek, da naj ne bi bile z upravnimi odločbami denacionalizacijskim upravičencem povrnjene njihove 1/194 deležne pravice, kot izhaja iz izrekov denacionalizacijskih odločb. Iz 2. točke izreka odločbe je razvidno, da za 10 deležnih pravic sploh ni bilo postavljenih denacionalizacijskih zahtevkov, zaradi česar je te deleže na skupnem premoženju pridobila Občina. Predmet denacionalizacije je bilo tako le 184 deležnih pravic, s tem, da v kvoto teh sodijo tudi denacionalizirani deleži Občine, tako da je bilo z delno odločbo povrnjenih skupaj le 1/194-inskih deležnih pravic na skupnem premoženju. Opozarja, da je upravni organ zapustnici lahko povrnil le tisto, kar ji je bilo podržavljeno na celotnem premoženju skupnosti, to pa je bila le njena deležna pravica do 1/194. Pritožbi prilaga sklep Okrajnega sodišča v Mariboru I D 351/1975 z dne 1. 10. 2019, iz izreka katerega je razviden obseg zapustniku pripadajočega deleža, med drugim tudi na odškodnini, ki je bila upravičencem izplačana zaradi nezmožnosti vračila podržavljenih zemljišč v naravi. Ta odškodnina tvori zapuščinsko maso vseh denacionalizacijskih upravičencev in ne predstavlja sredstev, ki bi bila plačana članom M. kot članom ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti. Poudarja, da pravila agrarne skupnosti ne predvidevajo delitve odškodnine, temveč le razdelitev koristi iz poslovanja s skupnim premoženjem. Glede na nezakonito odločitev o izplačani odškodnini v skupno last članov in ne v korist zapustnikov kot denacionalizacijskih upravičencev sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava zaradi nepoznavanja denacionalizacijskih predpisov in ODZ.¹ Zaradi tega je bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje glede obsega zapuščine. Pritožba se sklicuje tudi na določbe ZPVAS in na Pravilnik o bistvenih sestavinah pravil agrarnih skupnosti ter o vsebini registra agrarnih skupnosti in njihovih članov (v nadaljevanju: Pravilnik). Kritizira sklicevanje sodišča na zakonske določbe Zakona o agrarnih skupnostih (ZAgrS). Meni, da je izpodbijani sklep tako pomanjkljiv, da se ga ne da preizkusiti, ker je v izreku ugotovljeno nacionalizirano premoženje v nasprotju z vsebino delnih upravnih odločb, pa tudi vrednost naknadno najdene zapuščine je ocenjena napačno. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj razpiše pritožbeno obravnavo in pritožbi ugodi ter sklep spremeni tako, da ugodi njegovemu dednopravnemu zahtevku, podredno pa, naj sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Pritožba ni utemeljena.

4Z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, katero premoženje in v kolikšnem obsegu je bilo zapustnici vrnjeno na podlagi določil ZPVAS kot članici nekdanje M., ki je bila ponovno vzpostavljena kot agrarna skupnost. Zapustnici vrnjene premoženjske pravice je štelo za pozneje najdeno premoženje (221. člen ZD) in zanj izvedlo dedovanje po ZD, pri čemer je upoštevalo, da lahko premoženjske pravice v naravi deduje le tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti (drugi odstavek 8. člena ZPVAS).

5Smiselno uveljavljani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani. Izpodbijani sklep vsebuje razloge, ki so jasni in preverljivi, tako da je mogoč preizkus pravilnosti in zakonitosti sklepa. Poleg tega o odločilnih razlogih ne obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v izreku in razlogih sklepa o vsebini delnih upravnih odločb, ter med samimi temi odločbami.

6Pritožnik nima prav, ko opozarja, da bi v izreku izpodbijanega sklepa moralo biti navedeno, kolikšen je njegov delež na premoženju, ki ga je podedoval po zapustnici kot nekdanji članici prvotne agrarne skupnosti. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč pravilno izhaja, da je bilo z več delnimi upravnimi odločbami nekdanjim članom agrarne skupnosti M. sporno premoženje vrnjeno v skupno last, torej kot skupna lastnina in ne kot solastnina.² V primeru skupne lastnine deleži niso določeni (glej prvi odstavek 72. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), primerjaj tudi 44. člen ZAgrS). Določenost deležev v sorazmerju s celoto je bistvena značilnost solastnine (prvi odstavek 65. člena SPZ), za katero pa pritožnik v konkretnem primeru ni izkazal, da bi bila vzpostavljena (primerjaj določbo drugega odstavka 11. člena ZPVAS, po kateri je možno preoblikovanje skupne lastninske pravice v solastninsko pravico).³ Na to, da delež na vrnjenem premoženju v skupni lastnini navzven ni določen, kaže tudi pravilo, da se pri zemljiških parcelah, ki so v skupni lastnini, ne vpiše podatka o idealnem deležu, saj bi v tem primeru šlo za solastnino (glej 4. točko četrtega odstavka 15. člena in 4. točko tretjega odstavka 16. člena ZAgrS; primerjaj tudi 1. in 2. alinejo tretjega odstavka 1. člena ter 1. in 2. alinejo 12. člena ZPVAS).

7V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevana vsebina predloženih delnih upravnih odločb, s katerimi je bilo vrnjeno podržavljeno premoženje nekdanjim članom agrarne skupnosti. Na podlagi izpodbijanega sklepa bo namesto zapustnice, ki so ji bile kot članici nekdanje agrarne skupnosti odvzete premoženjske pravice, kot eden od (so)imetnikov lastninske pravice pri vrnjenih nepremičninah vpisan pritožnik (kot fizična oseba, ki je za razliko od umrle upravičenke in agrarne skupnosti lahko nosilec pravic in obveznosti - glej 12. člen ZPVAS, primerjaj tudi 58. člen ZAgrS). Kar je bilo predmet predloženih delnih upravnih odločb in zadeva zapustnico kot pritožnikovo pravno prednico, je tudi predmet izpodbijanega sklepa, ob tem pa je ustrezno upoštevan pravni status vrnjenega in podedovanega premoženja (skupna lastnina).

8V izpodbijanem sklepu ni najti zaključka, da naj denacionalizacijskim upravičencem z upravnimi odločbami ne bi bile povrnjene njihove 1/194 deležne pravice. Da delež zapustnice na vrnjenem premoženju v izreku izpodbijanega sklepa ni določen, je posledica dejstva, da gre za premoženje, ki je v skupni lastnini. Če bi zapuščinsko sodišče določilo delež na skupni lastnini, bi s tem prezrlo glavno značilnost instituta skupne lastnine in prekoračilo svojo pristojnost glede ugotavljanja obsega podedovanega premoženja. Poleg tega bi utegnilo ugotoviti napačno dejansko stanje glede velikosti deležev,⁴ s čimer bi neutemeljeno poseglo v lastninske pravice ostalih skupnih lastnikov, ki v konkretnem zapuščinskem postopku ne sodelujejo.⁵ Na tak način bi zapuščinsko sodišče zagrešilo ravno kršitev ustavnih določb, na kateri opozarja pritožnik, vendar na račun drugih oseb. Do kršitve njegovih ustavnih pravic z izdajo izpodbijanega sklepa ni prišlo.

9Pritožbeno zavzemanje za uporabo določb ODZ (to je paragrafov 825 do 849) ni utemeljeno, saj so posebnosti ponovno vzpostavljenih agrarnih skupnosti urejene v aktualni zakonodaji - to je zlasti v ZPVAS in ZAgrS. Tudi določbe denacionalizacijskih predpisov (ki jih pritožnik niti ne konkretizira) v konkretnem primeru ne pridejo v poštev, saj veljajo za dedovanje premoženjskih pravic, ki so bile vrnjene članom agrarne skupnosti, posebna pravila (glej drugi odstavek 8. člena ZPVAS).

10Pritožnik tudi ne more uspeti s sklicevanjem na sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Mariboru I D 351/1975 z dne 1. 10. 2019, v izreku katerega je določen delež zapustnika na skupnem premoženju agrarne skupnosti (pri nepremičninah je navedeno, da gre za skupno lastnino in je delež zapustnika določen v oklepaju, pri nadomestilu oziroma odškodnini za parcele, ki upravičencem niso bile vrnjene v naravi, pa sta navedena solastniški delež in njegova vrednost). V citiranem sklepu namreč ni bilo ustrezno in konsistentno upoštevano, da gre za delež zapustnika na premoženju, ki je v skupni lastnini, kar velja tako za nepremičnine kot za odškodnino. V zvezi z odškodnino gre tudi poudariti, da iz upravne odločbe z dne 13. 11. 2018 (v prilogi A 15 predmetnega spisa) izhaja, da jo je bila Občina dolžna plačati na račun agrarne skupnosti in ne v korist posameznih upravičencev do te odškodnine oziroma njihovih pravnih naslednikov.⁶ Tudi pritožbeni argument, da pravila agrarne skupnosti ne predvidevajo delitve odškodnine, kaže kvečjemu na to, da delež na odškodnini (enako kot na drugem premoženju v skupni lastnini) ne sme biti določen, in ne obratno. Pritožbena kritika ne upošteva bistva in namena agrarne skupnosti kot posebne pravne oblike združevanja. Gre za trajnejšo skupnost, katere bistvo (razlog združevanja) je stvarnopravna komponenta; zato je eno temeljnih načel agrarnih skupnosti načelo ohranitve premoženja (sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 283/2016 z dne 29. 6. 2017 v 12. točki obrazložitve).⁷ Takšna skupnost nima svojega lastnega premoženja, temveč je njeno premoženje bodisi v solastnini bodisi v skupni lastnini njenih članov, za njegovo upravljanje, prenose in delitev pa so v ZAgrS predpisana posebna pravila. Uveljavljeni individualistični koncept lastnine ne omogoča vrnitve stvarnih pravic kolektivnim pravnim subjektom, kakšna je agrarna skupnost, temveč se stvarne pravice vračajo individualno določenim subjektom, konkretno članom agrarne skupnosti kot skupna lastnina (sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 283/2016 z dne 29. 6. 2017 v 13. točki obrazložitve).

11Ker v konkretnem primeru za odločitev o dedovanju pozneje najdenega premoženja ni bil potreben izračun nujnih deležev in vračun vrednosti daril (glej 28. in 52. člen ZD), ocena vrednosti naknadno najdene zapuščine ni bila eno od pravno odločilnih dejstev za izdajo izpodbijanega sklepa (ta vrednost je bila ocenjena le z namenom odmere sodne takse). Zato pritožbeno nasprotovanje ugotovljeni vrednosti naknadno najdenega premoženja za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ni pravno pomembno.

12Pritožbeno sodišče še dodaja, da je bila enaka odločitev z nekoliko drugačno argumentacijo sprejeta tudi v vsebinsko povsem primerljivi zadevi VSL sklep I Cp 1047/2020 z dne 19. 8. 2020.

13Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

¹ Na več mestih pritožbe je zaznati neprimeren način komuniciranja s sodiščem prve stopnje.
² Navedeno je razvidno tudi iz zemljiške knjige, kjer so nepremičnine iz izpodbijanega sklepa vknjižene kot skupna lastnina zapustnice in ostalih skupnih lastnikov, članov agrarne skupnosti M.
³ Poleg tega niti ni nujno, da so deleži na premoženju članov agrarne skupnosti, ki je v skupni lastnini članov, enaki - s temeljnim aktom agrarne skupnosti je lahko določeno tudi drugače (glej prvi odstavek 4. člena ZAgrS in 12. točko 2. člena Pravilnika).
⁴ Ob tem gre dodati, da so pritožnikove navedbe glede deležev na vrnjenem premoženju kontradiktorne, saj enkrat omenja 194, drugič 184 deležnih pravic na skupnem premoženju.
⁵ Na koncu pritožbe pritožnik celo sam navede, da "se v stvari ne ve, kateri so preostali skupni lastniki."
⁶ Glede na navedeno ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da "odškodnina tvori zapuščinsko maso vseh denacionalizacijskih upravičencev in ne predstavlja sredstev, ki bi bila plačana članom ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti."
⁷ Namen agrarne skupnosti je v zagotavljanju upravljanja s premoženjem članov, trajnem gospodarjenju s kmetijskimi in gozdnimi zemljišči, skupnem uresničevanju interesov prebivalcev na podeželju, ohranjanju poseljenosti in običajev na podeželju ter razvoju podeželja (3. člen ZAgrS).