52. člen ZD

Vračunanje daril in volil v dedni delež je medsebojna dolžnost in pravica sodedičev. Sodišče ga ne opravi po uradni dolžnosti, ampak le, če ga dediči zahtevajo. Trditveno in dokazno breme za obstoj in vrednost darila, ki naj se vračuna sodediču v dedni delež, je na dediču, ki zahteva vračunanje. Upravitelj zapuščine je pooblaščenec dedičev za posle rednega upravljanja in ohranjanje vrednosti zapuščine. Vse ostale posle za dediče lahko sklepa le z odobritvijo sodišča. Kadar sodišče za upravitelja zapuščine postavi odvetnika, mora slednji poročati o stanju poslov in po opravljenem poslu podati račun. Za opravljeni posel je upravičen do običajnega plačila po Odvetniški tarifi.

Ker se domneva, da sta delež zakoncev skupnem premoženju enaka, je treba pri računanju obračunske vrednosti zapuščine šteti, da je dedinja za časa življenja s strani zapustnice prejela polovico tega zneska. Tedaj, ko nujni dedič zahteva izročitev ali vrnitev denarne protivrednosti darila v zapuščino, lahko zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti po splošnem pravilu drugega odstavka 299. člena OZ od vložitve tožbe naprej. Ni razloga, da bi zamudne obresti tekle že prej, saj preden dedič ne izve, da bo terjan za vračilo darila, ne more biti v zamudi. ZD v 39. členu določa, da velja obdarjenec glede darovane stvari, ki jo mora vrniti, za poštenega posestnika do dneva, ko je zvedel, da se zahteva vrnitev darila. To pa je praviloma vložitev tožbe. Dobrovernost in zamuda nimata zveze z načinom ugotavljanja vrednosti darila (52. člen ZD; po stanju ob daritvi po vrednosti ob smrti).

Pritožnica opozarja, da naj bi obstajala še neka druga denarna sredstva in zavarovanja, ki pa jih ne opredeli, zato te pritožbene trditve ni mogoče preveriti. Seveda je trditveno in dokazno breme za zatrjevan obstoj sredstev, ki naj bi bila del zapuščine, na strani tistega, ki obstoj teh sredstev zatrjuje, ne pa na strani ostalih dedičev, kot predlaga pritožba. Pritožbi govori tudi o pravici uveljavljati povečanje dednega deleža v skladu z drugim in tretjim odstavkom 13. člena ZD. Kot je razvidno iz spisa, pritožnica te pravice pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala, uveljavljanje v pritožbi pa je prepozno in ga zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Sodišče prve stopnje je torej ravnalo prav, ko je zapuščinski postopek prekinilo. Ker gre v tem delu za spor o obsegu zapuščine, sodišče prve stopnje spornih dejanskih vprašanj ne sme reševati samo, ampak mora odločanje prepustiti pristojnemu pravdnemu sodišču. Enako velja za vračunanje darila v dedni delež dediča C. C. mlajšega, ki darilo sicer priznava, vendar je med dediči sporna njegova vrednost. Odveč je potemtakem sklicevanje pritožnice na trditveno in dokazno gradivo, ki ga je že posredovala zapuščinskemu sodišču, lahko pa to vpliva na presojo, čigava pravica je manj verjetna, in posledično na odločitev o tem, koga bo zapuščinsko sodišče napotilo na pravdo. Utemeljena je pritožbena trditev, da ni sporna celotna terjatev zapustnika zoper dolžnika B. B., pač pa samo njen presežek nad 30.000,00 EUR. Za ta znesek je bila z dolžnikom sklenjena poravnava, čemur ostali dediči ne nasprotujejo. Sodišče bi torej moralo pritožnico napotiti na pravdo samo za 21.600,00 EUR, kolikor naj bi po stališču dedinje znašale dolgovane obresti. Čeprav gre v tem delu za pravno vprašanje, bo morala pritožnica svoje stališče dokazati v pravdi, ker se to vprašanje tiče obsega zapuščine.

Pravica do nujnega deleža je dedna pravica (27. člen ZD), kar pomeni, da je nujni dedič pravi dedič (univerzalni zapustnikov naslednik), ki je upravičen do alikvotnega dela zapuščine, torej do dela vsake stvari in pravice, ki sestavlja zapuščino. Zahteva lahko vrnitev (dela) darila v naravi, lahko pa se zadovolji z vrnitvijo denarne protivrednosti. Darilo se oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi. Zaradi ugotavljanja obračunske vrednosti zapuščine (in razpoložljivega dela zapuščine) se poleg darila tudi drugo zapustnikovo (aktivno in pasivno) premoženje oceni po vrednosti v istem časovnem trenutku - na dan zapustnikove smrti (drugi in tretji odstavek 28. člena ZD). Stanje nepremičnin ob daritvi, torej stanje, ki ni vključevalo kasnejših vlaganj, med pravdnima strankama ni bilo sporno. Ker je bil toženki podarjen del (solastni delež) nepremičnin pred opravljenimi vlaganji, je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca gradbene stroke vrednost darila pravilno ocenilo glede na stanje ob daritvi (torej stanje pred vlaganji), upoštevajoč vrednost ob zapustnikovi smrti. Glede na zgoraj izpostavljeno stališče, da vlaganja, opravljena po daritvi, ne v

Pri vračunanju darila (kolaciji) je praviloma treba ugotoviti vrednost darila v času, ko je bilo dano; vračunanje darila zgolj z upoštevanjem velikosti solastniških deležev praviloma ni ustrezna metoda, saj se lahko vrednost podarjene stvari s časom občutno spremeni. Večinsko stališče novejše sodne prakse je, da so v zapuščinskem postopku dopustne pritožbene novote, ki se nanašajo na pravice do dedovanja in v zvezi z dedovanjem, saj mora po 165. členu ZD sodišče ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čim prej ugotovijo in zavarujejo, ter vzeti v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno. Zato lahko stranka tudi še v pritožbi zoper sklep o dedovanju (prvič, kot novoto) uveljavlja npr. pravico do vračunanja darila v dedni delež, zahtevo za odpravo prikrajšanja nujnega deleža, pravico do dedovanja na podlagi oporoke ali razloge za neveljavnost oporoke. Pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil opozorjen, da mora na naroku navesti vsa dejstva in predlagati dokaze ter da v pritožbenem postopku ne bo mogel več uveljavljati novot.

Utemeljeno je zavzemanje pritožnika, da je treba glede vlaganja v izgradnjo novega hleva oziroma vlaganja v nepremičnino upoštevati razmerje med celotnim stavbiščem hleva (200 m²) in delom stavbišča, ki se na njej nahaja (90 m²) in ki ga je angažirani izvedenec konkretno opredelil. Izračun sodišča prve stopnje je v tem delu torej napačen, saj se na nepremičnini nahaja 45% hleva, ki ga je zgradil tožnik. Utemeljeno je izpostavljeno še, da bi moralo biti tožniku priznanih skladno z izvedensko ekspertizo 45% od postavke izgradnja hleva (45% od 9.908,00 EUR (4.458,60 EUR)), stavbišče hleva v izmeri 90 m² (2.070,00 EUR) na tej nepremičnini, vrednost funkcionalnega zemljišča na tej nepremičnini, ki ga je izvedenec upošteval k hlevu (3.841,00 EUR), in 45% od postavke donos investitorja (45% od 920,00 EUR (414,00 EUR)). Upoštevaje navedeno in še vrednost gospodarskega poslopja (izgradnje s stavbiščem, funkcionalnim zemljiščem in donosom investitorja (4.091,00 EUR)) pa tožnik vrednosti nepremičnine vseeno ni zvišal za 14.874,60 EUR, ampak je treba od tega zneska odšteti vrednost funkcionalnega zemljišča pred tožnikovimi vlaganji (4.968,00 EUR).

V določenih primerih se kljub ugotovitvi, da je zapustnik dal dediču darilo, le-to ne vračuna v dedni delež, če je izkazano, da je zapustnik ob daritvi ali pozneje ali v oporoki izjavil, da se darilo ne vračuna v dedni delež, ali če se da iz okoliščin sklepati, da je bila takšna zapustnikova volja, kot izhaja iz tretjega odstavka 46. člena ZD.

Uveljavljeni individualistični koncept lastnine ne omogoča vrnitve stvarnih pravic kolektivnim pravnim subjektom, kakšna je agrarna skupnost, temveč se stvarne pravice vračajo individualno določenim subjektom, konkretno članom agrarne skupnosti kot skupna lastnina. V primeru skupne lastnine pa deleži niso določeni. Za odločitev o dedovanju pozneje najdenega premoženja ni potreben izračun nujnih deležev in vračun vrednosti daril (glej 28. in 52. člen ZD), zato ocena vrednosti naknadno najdene zapuščine ni eno od pravno odločilnih dejstev za izdajo izpodbijanega sklepa (ta vrednost je bila ocenjena le z namenom odmere sodne takse).

O morebitni delni neodplačnosti sklenjene pogodbe ni mogoče sklepati le na podlagi primerjave ugotovljene vrednosti prodane nepremičnine v času nakupa ter višine plačane kupnine, ampak je treba upoštevati še vrednost drugih obveznosti oziroma bremen, ki jih je prevzel drugi toženec in so jih pogodbene stranke imele v mislih pri določitvi kupnine (ustanovitev služnosti, prepoved odsvojitve in obremenitve, predhodno financirana obnova, obveznost plačevanja stroškov). Na prvi pogled res kaže na delno neodplačno pogodbo, vendar pa to ne zadostuje. Pri presoji pomena ugotovljene razlike je treba upoštevati tudi, da ob sklenitvi pogodbe ni bilo gotovo, koliko časa bo trajala obremenitev s služnostjo, stroški in prepovedjo obremenitve in odtujitve. Pogodba zato vsebuje tudi elemente tveganja. S potekom časa bi se lahko izkazalo, da je vrednost (vseh) toženčevih izpolnitev presegla vrednost izpolnitve zapustnika in prve toženke, lahko pa bi bilo tudi nasprotno.

Ustanova vračunanja daril omogoča, da dobijo tisti sodediči pri zakonitem dedovanju, ki jim je zapustnik dal darila že za časa življenja ali jim je naklonil volila v oporoki, efektivno toliko manj iz zapuščine na račun svojega dednega deleža, kolikor znaša vrednost darila ali volila. Za darilo je šteti kakršnokoli neodplačno razpolaganje zapustnika v korist zakonitega dediča. Če zapuščine ni toliko, da bi sodedič, ki zahteva vračunanje, dobil ustrezno vrednost, ne dobi dedič, kateremu se darilo vračuna, ničesar iz zapuščine, ni pa tudi ničesar dolžan vrniti. Pravilo, da dedič, ki je dobil v vrednosti večje darilo ali volilo, kot je vrednost njegovega dednega deleža, ni dolžan ničesar vrniti v zapuščino, pa ne velja tedaj, če bi bil s tem prikrajšan nujni delež sodediča. Zakoniti dedič, v čigar dedni delež je vračunati darilo ali volilo, si lahko izbere način vračunanja. Lahko se odloči za vračunanje vrednosti darila ali volila (idealna kolacija), ali pa se odloči, da bo darovani predmet in natura vrnil v zapuščino (realna kolacija.) Če dedič ne vrne darovanega predmeta v zapuščino, se opravi vračunanje računsko (idealna kolacija) tako, da se pri določitvi efektivne velikosti ded

Tožnik mora v tožbi za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža navesti vrednost zapustnikovega premoženja ob smrti (vrednost zapuščine), ali je zapustnik napravil oporoko in kakšna so oporočna razpolaganja, da je nujni dedič in kdo so ostali nujni dediči, da se z zmanjšanjem oporočnih razpolaganj nujnega deleža ne da pokriti in s katerimi darili je bil nujni delež prikrajšan in v kakšni vrednosti. Pritožničino stališče, da je za presojo tožbenega zahtevka na vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža potrebno, da tožnik v tožbi zatrjuje vrednost nepremičnin v določenem trenutku, je neživljenjsko, saj bi mu postavilo nesorazmerno breme in s tem poseglo v pravico do učinkovitega sodnega varstva. Uporaba 30. člena ZD je v domeni sodišča. V domeni strank pa je zatrjevanje dejstev, na podlagi katerih lahko sodišče ugotovi vrednost darila na zakonsko predviden način. Pri tem ni pomembno, katera stranka navede dejstva, na podlagi katerih sodišče opravi vrednotenje. Institut trditvenega in dokaznega bremena pomeni, da sodišče odloči v škodo stranke, ki ga nosi, če ta dejstva ne bi bila zatrjevana ali dokazana - ne pomeni pa, da lahko dejstva zatrjuje in dokazuje le

Iz trditev dedičev, podatkov spisa, pa tudi iz izpodbijanega sklepa, je lahko razbrati izjemne okoliščine, ki bi dopuščale poplačilo nujnega dednega deleža z izročitvijo posamezne nepremičnine. Ne glede na pravo vrednost daril gre za izjemno visok znesek izplačila nujnega deleža, v izjemno dolgem roku, kar je za oba dediča lahko velik riziko, in za oba relativno neugodno. Poleg tega pa umeščenost zaščitene kmetije v prostor, ki je znotraj naselja med stanovanjskim naseljem in obvoznico (v območje prometne infrastrukture in stanovanjskih površin), kaže, da kmetija dolgoročno le nima toliko možnosti za razvoj oziroma obstoj. Izročitev nepremičnin, ki so stavbna zemljišča, zelo verjetno tudi ne bi predstavljala usodno drobitev zaščitene kmetij. Da gre za posebne okoliščine, pritrjuje tudi dedič s tem, ko opozarja na gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije. Ravno iz ugotovitev izpodbijanega sklepa je razvidno, da se na kmetiji težko preživi iz njene gospodarske kmetijske dejavnosti.

V ponovljenem postopku bo moralo sodisce prve stopnje izhajati iz pogodbenih določil in ugotoviti ali ob sporazumni ocenitvi preživljalskih obveznosti na 55.000 EUR sporna pogodba v celoti predstavlja odplačno pogodbo ali pa gre za mešano odplačno in darilno pogodbo. Če bo ugotovilo, da gre delno za darilo, bo moralo ugotoviti vrednost darila, glede na to, da tožnica zaradi prikrajšanja nujnega deleža zahteva vračilo darila v zapuščino. Sodišče bo moralo upoštevati, da se pri vračunanja darila dediču v njegov dedni delež, to oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi.

Ker je A. A. zapustnico sicer preživel, a umrl pred zaključkom zapuščinskega postopka, je dedičem po pokojnem A. A. treba omogočiti udeležbo v zapuščinskem postopku po zapustnici (134. člen ZD). A. A. je v predmetnem postopku že uveljavljal nujni delež in njegovo prikrajšanje. V lastnoročno podpisani vlogi zapuščinskemu sodišču z dne 19. 1. 2017 je obširno pojasnil, kakšna je vsebina prikrajšanja glede na to, koliko je kateri izmed dedičev po zapustnici že prejel, vključno z oporočno dedinjo. Kot pravni laik je smiselno navajal enako, kot navajajo v pritožbi zakoniti dediči. A. A. si je tako pravočasno in aktivno prizadeval za uveljavitev svojega (nujnega) dednega deleža.

Relevanten datum ugotavljanja vrednosti darila je datum zapustnikove smrti. Delno gre za dedovanje denacionaliziranega premoženja, glede katerega velja, da zapuščina preide na dediče s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. To pomeni obračun vrednosti daril na ta datum in ne na datum zapustnikove smrti. Delno gre za dedovanje vrnjenega zaplenjenega premoženja, v katerem se določbe ZDen ne uporabijo, temveč določbe ZD, kar pomeni vrednotenje daril na dan zapustnikove smrti.

Namen napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča ni „skrbeti“, da bo dedič (ki je bil iz takega ali drugačnega razloga napoten na pravdo), vložil zahtevek, ki bo v procesnem smislu sposoben obravnavanja, ampak le, da bodo dediči sporna (a za vprašanje dedovanja ključna) vprašanja razrešili v za to namenjenem pravdnem postopku. Zmotno je naziranje, da sme okoliščino (ne)popolnosti tožbe sodišče presojati izključno v fazi predhodnega preizkusa tožbe in da lahko dopolnitev tožbe oziroma odpravo pomanjkljivosti naloži le do vročitve tožbe toženi stranki. „Formalna“ popolnost tožbe, kakor sodi tudi določenost zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev, je predpogoj za njeno vsebinsko obravnavanje. Na izpolnjenost te procesne predpostavke (torej določnega zahtevka, o katerem je moč vsebinsko odločiti) mora sodišče prve stopnje paziti ves čas postopka. Okoliščina, da ZPP ukrepe za popravo vlog omenja v povezavi s pripravami za glavno obravnavo oziroma predhodnim preizkusom tožbe (glej 270. in 272. – 274. člen ZPP), ne pomeni, da je te moč izreči izključno v omenjenih fazah postopka. Ne glede na to, kdaj zazna takšne pomanjkljivosti (nedoločenost) tožbenega zahtevka (četu

V zvezi s trditvijo, da je bila nepremičnina parc. št. 1 k. o. X očetu pritožnic podarjena že v letu 1972 – in ne leta 1985, ko je bila sklenjena pisna darilna pogodba, sta bili pritožnici med zapuščinskim postopkom napoteni na pravdo, a tožbe nista vložili. Glede na to in ob upoštevanju 52. člena ZD, po katerem se darilo, ki naj se vračuna, oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi, se sklep pravilno opira na ugotovitve o stanju podarjene nepremičnine v letu 1985.

Zapustnik je tožniku in njegovi ženi podaril nepremičnino, v katero je tožnik vlagal svoje delo in na ta način povečeval vrednost nepremičnine, ki je bila takrat še del premoženja zapustnika. Če se je na ta način povečala vrednost zapustnikovega premoženja, je treba navedeni prispevek tožnika upoštevati pri ostalem premoženju, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti. Prispevek tožnika v času, ko je bila nepremičnina še last zapustnika, predstavlja namreč premoženje, ki po 1. odstavku 32. člena ZD pripada tožniku ob smrti zapustnika in se navedeni del na podlagi 2. odstavka 32. člena ZD ne vračunava dediču v njegov dedni delež in se tudi ne upošteva pri izračunavanju nujnega deleža. Toženca kot nujna dediča uveljavljata nujna deleža, vrednost darila pa se v zapuščinskem postopku ugotavlja na podlagi 52. člena ZD, kar pomeni, da bo vrednost podarjene nepremičnine ocenjena po vrednosti na dan zapustnikove smrti in po stanju ob darilni pogodbi, zato je treba tudi ta prispevek tožnika k povečanju premoženja zapustnika na nepremičnini, ki je bila kasneje podarjena tožniku in njegovi ženi, upoštevati pri odločanju o izločitvi dela premoženja, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrt

Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani.