VSL Sodba I Cpg 290/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženci sami nosijo pritožbene stroške, dolžni pa so nerazdelno tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.768,80 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so posojilna pogodba, sporazum o ustanovitvi hipoteke po 142. členu SPZ in sporazum o zavarovanju denarne terjatve v obliki notarskega zapisa nični in brez pravnega učinka, da je vknjižba zastavne pravice v korist prvega toženca neveljavna, da se v zemljiški knjigi pri zadevnih parcelah vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se izbriše vpis zastavne pravice ter zaznambe neposredne izvršljivosti na podlagi notarskega zapisa ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 10.825,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom ter zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala zavrnitev pritožbe in zahtevala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Dejansko stanje je sledeče: drugemu tožencu je bilo z odločbo tožeče stranke z dne 26. 4. 2012, ki je postala izvršljiva 4. 6. 2012, naloženo plačilo davčne obveznosti v višini glavnice 328.389,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. 9.7.2012 so toženci sklenili posojilno pogodbo in sporazum o ustanovitvi hipoteke po 142. členu SPZ in 12. 7. 2012 notarski zapis navedene pogodbe in sporazuma SV-376/12. Prvi toženec je nastopal v vlogi posojilodajalca, drugi toženec v vlogi posojilojemalca, zastavitelja in dolžnika, tretji toženec pa v vlogi zastavitelja. Na podlagi citiranega sporazuma je bila v korist prvega toženca (pred tožečo stranko) v zemljiški knjigi vknjižena zastavna pravica za terjatev v višini 151.000,00 EUR s fiksno obrestno mero 2,75% letno in rokom vračila 30. 6. 2024, in sicer na nepremičninah, ki so v (so)lasti drugega in tretjega toženca. Na slednjih je tožeča stranka sicer dosegla zavarovanje svoje terjatve, a je njena zastavna pravica vknjižena šele na drugem mestu.

6V tem sporu je za odločitev bistvena ugotovitev, ali sta med toženci sklenjena posojilna pogodba in sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu SPZ navidezna in sklenjena z nedopustnim nagibom. Tožeča stranka zahtevek utemeljuje z navedbami, da se je drugi toženec z ustanovitvijo hipoteke na nepremičninah v korist prvega toženca izognil plačilu davčnih obveznosti, tretji toženec ima vlogo povezane družbe z drugim tožencem, sklenitev izpodbijanih poslov pa kronološko predstavlja posel, katerega namen je bil izigrati tožečo stranko. Nasprotno toženci trdijo, da sklenjeni posel vsebuje njihovo pravo in resnično voljo in ni šlo za navidezno pogodbo iz 50. člena Obligacijskega zakonika.

7Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da v celoti pritrjuje jasni, pregledni, logični in analitični obrazložitvi sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju na razloge izpodbijane sodbe v celoti sklicuje. V nadaljevanju bo zato odgovorilo le na tiste pritožbene navede, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP).

Bistvene kršitve postopka

8Pritožba sodišču prve stopnje očita, da predlaganih dokazov, ki jih navaja v 4. točki obrazložitve, v ponovljenem postopku ni izvedlo neposredno. Ker gre v tej zadevi za tretji ponovljeni postopek, pri čemer je bila zadeva po drugi razveljavitvi dodeljena novemu sodniku, pritožniki štejejo, da bi sodišče moralo vse dokaze ponovno neposredno izvesti, ne pa zgolj vpogledati / prebrati, saj se toženci s tem niso strinjali.

9Višje sodišče pritožbenim očitkom ne pritrjuje. Drži, da se je po (drugi) razveljavitvi sodbe glavna obravnava začela znova in pred drugim sodnikom. Vendar pa lahko sodnik, po tem, ko so se stranke o tem izjavile, odloči, da se priče in stranke ne zaslišijo znova, temveč, da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov, saj mu podlago za takšno odločitev daje 3. odstavek 302. člena ZPP. Gre za kompromis med načelom neposrednosti ter ekonomičnosti in pospešitve postopka (prim. N. Betteto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 2. knjiga, str. 645). Reproduciranje izvedenih dokazov z branjem zapisnikov je namenjeno predvsem seznanitvi novega sodnika z zadevo, saj se sodišče z zadevo ne seznani samo med glavno obravnavo, pač pa sme in mora izvedene dokaze preučiti tudi med pripravami na glavno obravnavo. Iz tega razloga tudi ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku o kratkotrajnosti glavne obravnave, na podlagi česar pritožniki sklepajo, da sodišče prve stopnje dokazov ni niti vpogledalo, še manj prebralo. Pritožniki tudi zmotno menijo, da bi sodišče v ponovljenem postopku moralo ponovno neposredno izvesti vse dokaze že zato, ker so tako predlagali. Tudi dejstvo, da se niso strinjali z branjem zapisnikov zaslišanih strank in prič in so izrecno vztrajali pri ponovni neposredni izvedbi vseh dokazov, ne preprečuje sodišču, da namesto ponovnega zaslišanja zapisnike zgolj prebere ter prič in strank ne zaslišuje ponovno. Bistveno je namreč, da so se toženci imeli možnost izjaviti.

10Pritožniki se zmotno sklicujejo na določbo 219.a člena ZPP, saj se le-ta nanaša na drugačen procesni položaj, kot je obravnavani. Določba 219.a člena ZPP obravnava primer, ko je bil dokaz izveden v drugem sodnem postopku, postopek po razveljavitvi sodbe pa ureja 3. odstavek 302. člena ZPP. Poleg tega je očitana kršitev (le) relativnega značaja (1. odstavek 339. člena ZPP), ki na zakonitost in pravilnost sodbe ni vplivala. Iz napotkov višjega sodišča v razveljavitvenih sklepih ne izhaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ponovno neposredno izvajati že izvedene dokaze, pač pa, da mora pojasniti protislovja, nejasnosti ter neživljenjska in druga protispisna dejstva, na katera je bilo opozorjeno v razveljavitvenih sklepih. To sicer ne pomeni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ponovno zaslišati strank in prič, če bi se za to odločilo, pomeni pa, da tega ni bilo dolžno storiti niti na podlagi procesnih določb niti na podlagi napotkov iz razveljavitvenih sklepov, zaradi česar zatrjevana kršitev določb postopka ni podana.

Inšpekcijski pregled, neuspešnost zavarovanja v davčnem postopku, vrednost nepremičnine

11Pritožbene navedbe glede vsebine inšpekcijskega pregleda, neuspešnega zavarovanja v davčnem postopku in vrednosti nepremičnine, za ta postopek niso relevantne. Ni namreč sporno, da je bil drugemu tožencu v davčnem postopku pravnomočno odmerjen davek v znesku 328.389,16 EUR. Ali je bil ta davek odmerjen pravilno in / ali zakonito, je stvar presoje upravnega postopka, ne pa predmet presoje v tem postopku.

12Drži pritožbena navedba, da je tožeča stranka (večkrat) vložila nepravilen predlog za zavarovanje bodoče davčne obveznosti, ki je bil iz formalnih razlogov zavrnjen, toda to za odločitev ni bistvenega pomena. Če bi tožeča stranka vložila formalno pravilen predlog za zavarovanje svoje terjatve, pravda sicer ne bi bila potrebna. Vendar vprašanje potrebnosti pravde za vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ter ugotovitev neveljavnosti vknjižbe zastavne pravice ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, ne more biti relevantno.

13Tožeča stranka ima zakonsko dolžnost izterjati davčne obveznosti. V kolikor je ne more izterjati v celoti, jo mora vsaj v delu, v katerem je to mogoče. Pritožbene navedbe, da tožeča stranka ne bi smela poskušati delno izterjati davčnega dolga iz prodaje nepremičnine, ker je njena vrednost v primerjavi z davčnim dolgom premajhna, so nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP), zaradi česar višje sodišče na te navedbe ne bo odgovarjalo.

Glede nezavarovanja terjatve

14Višje sodišče ne pritrjuje pritožbeni razlagi o nezavarovanju visoke terjatve v korist prvega toženca, ki naj bi bila življenjsko logična in razumljiva iz razloga, ker gre za prijatelje oziroma zaupen odnos. Že v obeh razveljavitvenih sklepih je bilo opozorjeno, da je v nasprotju z logiko, da prvi toženec, ki je dalj časa deloval na vodilnih položajih v bančnem sektorju in je bil v spornem obdobju celo direktor podružnice Z. v X., ne zaupa tej isti instituciji, ki jo vodi in za katere poslovno politiko je vsaj delno (so)odgovoren, hkrati pa je imel kljub zatrjevanemu nezaupanju pri več bankah odprte tekoče račune, preko katerih je prejemal plačo, odplačeval kredit, uporabljal plačilne kartice ipd., kar pomeni, da je na računih moral ostajati znaten delež njegovih prihodkov. Opozorjeno je bilo na nelogično zvezo med domnevnim nezaupanjem v bančni sistem ter posledičnim hranjenjem ogromnih zneskov denarnih sredstev doma in na drugi strani zatrjevanim nedokumentiranim posojanjem visokih zneskov gotovine „na zaupanje“ S. P. (prej L. P.) ter drugemu tožencu, pri čemer iz dokaznega postopka jasno izhaja, da ni bil dogovorjen noben načrt zavarovanja ali pogoji vračila.

15Da bi bilo karkoli dogovorjeno, ne potrjujejo niti listinski dokazi. Nezavarovanje tako visoke terjatve kaže na to, da zatrjevano posojilo s strani prvega toženca drugemu tožencu v resnici ni bilo dano, saj prvi toženec z ničemer ni dokazal, da je znesek 151.000,00 EUR kot posojilo res dal drugemu tožencu. Niti prvi niti drugi toženec nista vedela niti tega, na kakšen način je bilo posojilo dano in zakaj, še manj pa sta znala pojasniti, zakaj si prvi toženec v trenutku, ko je posojilo dal, ni zagotovil, da bo le-to nekoč tudi vrnjeno. V primeru tako visokega posojila brez zavarovanja je življenjsko povsem nesprejemljiva razlaga, da se prvi toženec tega ni spomnil iz razloga časovne oddaljenosti dogodka, razumsko nelogične in neprepričljive pa so tudi navedbe, da je zahteval zavarovanje zato in šele takrat, ko je izvedel za inšpekcijski pregled in s tem možnost, da bi bilo vračilo posojila ogroženo (to je po približno dveh letih od danega posojila).

Glede roka vračila posojila

16Nelogična in neživljenjska je utemeljitev tožene stranke, da je bil rok vračila določen v letu 2024 zato, ker naj bi drugi toženec najprej poplačal posojila drugih upnikov. Pravilno je zato sodišče prve stopnje zaključilo, da takšnih neresnih izjav glede bistvenih sestavin posojilne pogodbe ne more sprejeti. Že v drugem razveljavitvenem sklepu je opozorjeno na nekonsistentne izpovedi prvega in drugega toženca ter H. V. o določitvi datuma vrnitve spornega posojila. Prvi toženec je izpovedal, da datum vračila v letu 2024 nima posebnega ozadja, da pa je drugi toženec nekajkrat rekel, da bo lahko prej vrnil. Nasprotno pa drugi toženec tega ni potrdil, saj je izpovedoval, da je datum določen na podlagi možnosti pridobitve dodatnih sredstev ter da ne ve, zakaj bi naj posojilo vračal pred rokom. Tudi V. ni omenjala predčasnega poplačila, temveč je vračilo pogojevala s pridobitvijo novih sredstev, tudi na podlagi bančnega posojila. Iz naštetega očitno izhaja, da noben od treh udeležencev ni imel pomislekov pred sklenitvijo kreditnih pogodb ter da so izjave o preferenci izposojanja denarja pri prijateljih in znancih prilagojene temu postopku.

Izvor denarja za zatrjevano posojilo

17Sodišče prve stopnje je natančno analiziralo celotno premoženjsko stanje prvega toženca in njegove družine v daljšem časovnem obdobju in prepričljivo ter argumentirano ugotovilo, da bi bilo zgolj teoretično možno, da bi v gotovini privarčevali 151.000,00 EUR, praktično pa je bilo to povsem nerealno in neživljenjsko. Že v razveljavitvenem sklepu je opozorjeno, da je zatrjevana skromnost v nasprotju z drugimi navedbami v postopku. Prvi tožnik oziroma njegova soproga sta bila v obdobju med letoma 2005 in 2007 (so)lastnika 3 nepremičnin (na naslovu K. ..., X., K. ..., O., soproga prvega toženca pa lastnica nepremičnine na naslovu S. ..., X.), kljub zatrjevanim obsežnim prihrankom pa sta za nakup nepremičnin najela kredit. Že dejstvo sočasnega lastništva treh nepremičnin (pri čemer sta dve pridobila z nakupom), ne more šteti kot „skromen“ način življenja. Dejstvo nakupa dveh nepremičnin s kreditom pa hkrati ne dokazuje zatrjevanega obstoja „zajetnih“ finančnih sredstev. V istem obdobju je po izpovedi prvega toženca z znatnimi sredstvi tudi dokapitaliziral družbo svoje soproge, katere osnovni kapital znaša 39.000,00 EUR. Izpoved o skromnem življenju negira tudi očitno neuspešna investicija v obratovanje restavracije na naslovu V. ..., X., o čemer so izpovedale priče. Nič od naštetega, vključno s pričakovanim življenjskim standardom in stroški direktorja bančne ustanove, ne nakazuje, da je družina prvega toženca živela skromno. Povsem izkustveno in življenjsko nelogično je, da bi celotna družina dolga leta varčevala, živela skromno, za svoje obveznosti najemala posojila, hkrati pa vse svoje prihranke za trinajst let brez vsakršnega zavarovanja posodila prijatelju, pri čemer za takšno „posojilo“ ne obstaja noben relevanten listinski dokaz. Prvi toženec ni znal pojasniti niti tega, zakaj je posojilo delno dal v gotovini, drugi toženec pa posojila očitno ni potreboval, saj ga je takoj nakazal na račun svojega podjetja.

18Navedbe tožene stranke glede skupnega projekta predstavljajo nedovoljeno navajanje novih dejstev (337. člen ZPP), ki jih višje sodišče ne bo upoštevalo in nanje tudi ne bo odgovarjalo.

19Glede poslovanja s F. H. je prvi toženec jasno povedal, da mu sredstev ni hotel posoditi, temveč je to storil drugi toženec, ki pa je želel kot posrednika vključiti prvega toženca, ker H., ni zaupal. Zakaj bi H., ki je bil po lastni presoji „prvi milijonar na tem področju, najbolj močna oseba ... regije“, potreboval 50.000,00 EUR ter za to sklepal dogovore z nepoznano tretjo osebo (drugim tožencem), pa še to preko posrednika (prvega toženca), katerega vloga v razmerju je nejasna, tožena stranka z ničemer ni pojasnila. Ali je bila ta pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa ali pa jo je notar zgolj pripravil, kot to navaja pritožba, za odločitev ni relevantno. Bistvena je namreč pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženci tudi za to posojilo niso dokazali, da je bilo v resnici dano. Višje sodišče tudi v tem delu v celoti sprejema prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje.

20Isto velja glede posojila, ki naj bi ga prvi toženec dal S. P. (prej L. P.). Pritožbena razpravljanja o tolarju kot nestabilni valuti, zaradi česar naj bi bilo v letu 2006 posojilo dano v evrih, čeprav je bila takrat v RS denarna enota tolar, za odločitev niso relevatna. Bistveno je namreč, da tožena stranka tudi tega posojila z ničemer ni dokazala. Zvezek, v katerega naj bi prvi toženec terminsko zapisoval vračilo posojila s strani P. kot enostranska dokazna listina sam zase nima nobene dokazne vrednosti, zaradi česar je brezpredmetno pritožbeno razpravljanje, ali je sodišče prve stopnje ta dokaz kot prepozen pravilno zavrnilo.

Glede zatrjevane zlorabe pooblastil tožeče stranke

21Tožeča stranka je z zahtevo za predložitev podatkov o prometu toženih strank na svojih TRR pridobila podatke, potrebne za pobiranje davkov. Po 3. členu ZDavP-2 pobiranje davka vključuje vse naloge FURS v zvezi z ugotavljanjem in izpolnitvijo davčne obveznosti zavezanca za davek, vključno z ugotavljanjem kršitev zakona o obdavčenju. V davčnem (upravnem) postopku je tožeča stranka oblasten organ, ki izvršuje svoja zakonska pooblastila, zato ima pravico ugotavljati vsa dejstva in zbrati vse dokaze, ki se nanašajo na odmero in izterjavo davkov. V konkretnem primeru je zaradi obremenitve premoženja v času postopka odmere davka posumila v resničnost posla, zato je v okviru zakonskih pooblastil smela zbirati dejstva in dokaze v zvezi s sporno obremenitvijo, med katerimi so tudi promet na TRR tožencev.

Sklepno

22Višje sodišče se v celoti pridružuje ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje, kot je to obrazloženo v 22. točki izpodbijane sodbe, in ki ne potrebuje dodatne obrazložitve. Namen tožencev pri sklepanju spornega posla je bil izključno v tem, da bi se drugi toženec izognil plačilu že odmerjenega davka na dohodek. Ne le, da tožena stranka navedb in dokazov tožeče stranke v zvezi s tem z ničemer ni izpodbila, to izhaja tudi iz časovnega zaporedja posameznih dogodkov, ki se nanašajo na davčni postopek in sporni notarski zapis, kot ga je v 22. točki obrazložitve natančno opisalo sodišče prve stopnje.

23Tako kot sodišče prve stopnje tudi višje sodišče zaključuje, da je šlo za navidezno pogodbo v smislu 1. odstavka 50. člena Obligacijskega zakonika: pogodba je bila sklenjena le z namenom, da se nasproti davčnemu organu prikaže kot sklenjena, čeprav pogodbene stranke niso prevzele nobenih pogodbenih obveznosti, niti niso na tej podlagi prevzele kakršnihkoli pravic, pač pa so zasledovale namen, da se drugi toženec izogne plačilu davka, ki mu je bil odmerjen z odločbo 26.4.2012, ki je prestala vse instančne postopke. Šlo je za nedopusten nagib (2. odstavek 40. člena Obligacijskega zakonika), ki je odločilno vplival na vse tožence, da so sklenili pogodbo in notarski zapis o zavarovanju terjatve, saj so vedeli, da je namen sklenitve pogodbe le v izognitvi plačila davka. Višje sodišče kot pravilen potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da takšen način, kakršnega se je poslužila tožena stranka, ne pomeni le nedopustnega nagiba, pač pa nasprotuje tudi moralnim načelom, zaradi česar je ničnost podana tudi na podlagi 1. odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika. Pritožba sicer navaja, da tretji toženec ni davčni dolžnik, zaradi česar tožeča stranka naj ne bi imela pravnega interesa za izpodbijanje pravnega posla zoper njega ter da sodišče v zvezi s tem ni zavzelo nobenega stališča, kar pa ne drži. Čeprav se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju nedopustnega nagiba v bistvenem osredotočilo predvsem na prvega in drugega toženca, pa dokazna ocena sodišča prve stopnje in kontekst celotne obrazložitve omogoča povsem jasen zaključek, da se ugotovitve in zaključki nanašajo na vse tri tožence (sodišče jih poimenuje „tožene stranke“). V dosedanjem postopku ni bilo sporno, da gre pri tretjem tožencu za povezano družbo z drugim tožencem. Slednji je tretjega toženca štel za „svoje“ podjetje, zaradi osebnih okoliščin (zakonita zastopnica tretjega toženca je bivša izvenzakonska partnerica drugega toženca in mati njunega otroka) pa ni nobenega dvoma, da je tudi tretji toženec vedel za namen spornega posla. Sklenitev izpodbijanih poslov kronološko predstavlja posel, katerega namen je bil izigrati tožečo stranko, zaradi česar se mora ničnostna sankcija raztezati na vse pogodbene stranke.

24Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

25Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, toženci pa so dolžni nerazdelno tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.