219.a člen ZPP

Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA) je specialen zakon, ki je uporabljiv le v primerih sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka (prvi odstavek 1. člena v zvezi s petim odstavkom 10. člena ZOPDA). Tožnica pa je z obravnavano tožbo sprožila pravdni postopek, v katerem je za materialnopravno presojo spora ključen OZ z vsemi pravili, ki jih vsebuje. Gre torej za dokazovanje vseh elementov odškodninske odgovornosti vključno s pravilom o prispevku oškodovanca k nastanku škode. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ). Ker je bil tožnici že izplačan višji znesek odškodnine, kot bi iz naslova obravnavanega škodnega dogodka pripadal pokojniku ob upoštevanju njegovega 60 % soprispevka, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Presoja, ali je drugo, na novo organizirano oziroma domnevno prilagojeno delo ustrezno delavčevim zdravstvenim zmožnostim, ni v pristojnosti delodajalca. Za takšno strokovno oceno delodajalec nima ne potrebnega strokovnega znanja ne ustreznega institucionalnega pooblastila, saj je ta presoja pridržana pristojnim organom v okviru predpisanih postopkov. Pisno opozorilo pred odpovedjo je preventivne narave; delodajalec z njim delavca seznani s kršitvijo in ga opozori na možnost odpovedi, če bo v prihodnje storil novo kršitev. Za zakonito redno odpoved iz krivdnega razloga se mora po opozorilu zgoditi nova, ponovna kršitev. Kršitev, ki je že bila predmet pisnega opozorila, ne more hkrati še sama predstavljati neposrednega razloga za kasnejšo odpoved. Organizacija delovnega procesa sodi v sfero delodajalčevega poslovanja, ki je dolžan delo ustrezno organizirati in ga, kadar za to obstajajo pravne podlage, tudi prilagoditi delavcu. Takšne prilagoditve zato ne pomenijo objektivne nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, temveč so del običajnega izvrševanja delodajalčevih obveznosti.

Uporaba prava je v domeni sodišča in ne izvedenca. Tožnik se je v postopku pred sodiščem prve stopnje skliceval na izvedensko mnenje dr. B. B., izdelano v drugem sodnem postopku, in predlagal, da ga sodišče uporabi tudi v tem postopku. Ker se je s tem strinjala tudi tožena stranka, je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje pravilno uporabilo kot dokazno sredstvo (1. točka 219.a člena ZPP). Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal nobenih navedb, s katerimi bi oporekal navedenemu izvedenskemu mnenju ali utemeljeval potrebo po njegovi dopolnitvi ali postavitvi drugega izvedenca (254. člen ZPP).

Sodišče se je oprlo na zapisnik zaslišanja toženke iz drugega postopka, čeprav se tožnica s tem ni strinjala in čeprav ne tožnica ne toženka v drugi pravdi nista bili ne stranki ne intervenienta; tam sta imeli vlogo prič. S tem je sodišče prve stopnje tožnici v nasprotju z zakonom odvzelo možnost sodelovanja v postopku - pri izvajanju dokazov. Izgradnja nadstreška na služeči nepremičnini in parkiranje pod njim nista pomenila pravno upoštevnega upora izvrševanju služnosti, kajti lastnica služeče nepremičnine je lastnici gospodujoče, ki služnost redko uporablja, izročila daljinski upravljavec kot dejanski in tudi simbolni dostop do poti.

Za evidentiranje, ki je predmet odpovednih očitkov, ni obstajala pravna podlaga. Sodišče prve stopnje ga je pravilno pravno okvalificiralo kot kršitev pogodbe o zaposlitvi, toženkinega Pravilnika o delovnem času, 93. člena ZJU ter 33. in 34. člena ZDR-1.

Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da je subjektivni rok za podajo odpovedi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 pričel teči že v času, ko je bil predstojnik toženke A. A. V zadevi VIII Ips 29/2019, na katero se sklicuje, je bilo zavzeto stališče, da rok za podajo odpovedi ni pričel teči šele po menjavi predstojnika, vendar je bilo hkrati ugotovljeno, da je bil že predhodni predstojnik seznanjen z vsemi okoliščinami, ki opravičujejo podajo izredne odpovedi, zato ne gre za primerljivo situacijo. Ker je bilo ugotovljeno, da A. A. ni izdal posebne odredbe o skupinskem evidentiranju, so bile navedbe o tem, da je kot predstojnik skladno s 33. členom ZJU lahko na ta način spremenil Pravilnik o delovnem času, da je le drugače razporedil delovni čas, kar mu naj bi omogočal 5. člen Uredbe o delovnem času v organih državne uprave, nerelevantne in se sodišču prve stopnje do njih ni bilo potrebno opredeljevati. Tudi sicer pa očitan nepravilen način evidentiranja ne pomeni drugačne razporeditve delovnega časa v posebnih okoliščinah ali dežurstva oziroma pripravljenosti, kar je predmet urejanja 5. člena Uredbe o delovnem času v organih državne uprave, ampak lažno prikazovanje prisot

V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. To pomeni, da pravočasnost odpovedi lahko utemelji (in v zvezi s tem navaja dejstva ter dokaze) tudi šele v sodnem postopku.

Predmet tega individualnega delovnega spora je odškodninska odgovornost toženke kot delodajalke zaradi nesreče pri delu, ki se je tožniku zgodila dne 26. 3. 2020 v prostorih družbe A. d. o. o. V zvezi z istim škodnim dogodkom poteka tudi pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem, ki teče pod opr. št. P 41/2020, kjer tožnik zahteva plačilo odškodnine od družbe A. d. o. o., na delo h kateri je bil napoten s strani toženke. Odločitev v sporu P 41/2020 ne predstavlja predhodnega vprašanja o odškodninski odgovornosti toženke. Odškodninska odgovornost toženke ni odvisna od odškodninske odgovornosti A. d. o. o. Ker ne gre za predhodno vprašanje, ni možna prekinitev postopka po 21. členu ZDSS-1.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče pravdni stranki v tem postopku ponovno zaslišalo, vendar pa ju je zaslišalo le glede vprašanj, o katerih še nista bili zaslišani v postopku I Pg 7/2018. Navedeno postopanje sodišča prve stopnje je glede na določbo 219.a člena ZPP ustrezno, saj sta se stranki strinjali, da se uporabita zapisnika o zaslišanju pravdnih strank iz drugega postopka. Podjemnikova pojasnilna obveznost v zvezi z naročnikovim naročilom obstaja, če je naročilo objektivno pomanjkljivo in če bi podjemnik to pomanjkljivost ugotovil, če bi ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo. Ker se tipični interesi domnevajo, se šteje, da bi toženka morala vedeti, da namerava tožnica uporabiti opravljen posel za opisani običajni namen, če bi ravnala z ustrezno profesionalno skrbnostjo. Stroški odprave napak ne predstavljajo niti škode zaradi zaupanja niti refleksne škode, temveč gre za samostojni jamčevalni zahtevek v smislu tretjega odstavka 639. člena OZ (naročnikova odprava napak na račun izvajalca). Naročnik lahko poleg zahtevka za odpravo napak kot primarnega jamčevalnega zahtevka na podlagi podjemnikove odgovornosti za stvarne napake u

Ker procesno nesposobne stranke praviloma niso sposobne učinkovito skrbeti za varstvo svojih pravic, je dolžno sodišče v primeru okoliščin, ki jih zazna samo ali če nanje opozori katera od pravdnih strank, in če vzbujajo dvom o njenem obstoju, ugotoviti, ali je oseba dejansko procesno sposobna. V ta namen lahko izvaja dokaze, kot to pravilno navaja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, vendar pa mora, kot to dodaja pritožbeno sodišče, tudi glede slednjih spoštovati zakonske pogoje glede njihove uporabe (čl. 219 a ZPP), če gre za v drugih zadevah pridobljena izvedenska mnenja, in zagotavljati kontradiktornost postopka.

Toženka v pritožbi utemeljeno kot pavšalno označuje presojo sodišča prve stopnje, da bi ugotovljene opustitve glede poteka veljavnosti zdravniškega dovoljenja in dolžnosti izvajanja usposabljanja delavcev v ustreznih periodičnih razmakih lahko vplivale na nastanek škodnega dogodka. Ob ugotovitvah, da je tožnik ob zaposlitvi opravil zdravniški pregled in izpit iz varnosti pri delu, da je bil za delo ustrezno usposobljen in da je k sporni montaži vrat zavestno pristopil na način, ki je bil v nasprotju z navodili za varno delo, po pravilnem pritožbenem zatrjevanju toženke ni podlage za zaključek, da med ugotovljenimi kršitvami s področja varnosti in zdravja pri delu in nastankom škodnega dogodka obstoji pravno relevantna vzročna zveza. Ta s strani tožnika niti ni bila ustrezno zatrjevana.

Plačilo "po pavšalu" je znesek, ki se določi kot približna vrednost za plačilo česa, sinonim zanj je povprečnina. Limitiranje cene v katerikoli smeri (ne več kot XXX; ne manj kot XXX) ni pavšal, pač pa zgolj to, kar izhaja iz logične in slovnične razlage pojma navzgor ali navzdol limitirane cene (cena ne sme biti več kot XXX, lahko pa je manj; ne sme biti manj kot XXX, lahko pa je več). Pavšal je, tehnično gledano, hkratni dvojni limit, pri njem je cena limitirana navzgor in navzdol v enotno postavko. Temeljno pravilo je, da postanejo pravnomočni le izreki sodnih odločb, ugotovljena dejstva in razlogi sodb pa le omejeno, v kolikor so nujno potrebni za identifikacijo zahtevka, vsebovanega v izreku (glej VSL I Cpg 675/2017, II Cp 857/2010, II Ips/85/2009). Seveda le pod pogojem, da je podana identiteta zahtevkov. Če ni identitete, potem učinkov pravnomočnosti ni. Učinkov pravnomočnosti zato v nobenem primeru ne morejo imeti le ugotovitve in razlogi sodišč v pravnomočnih sodbah, v katerih so se (ob drugačnem zahtevku) presojala ista dejanska in pravna vprašanja. Obravnavi (vedno) enakih spornih dejanskih in pravnih vprašanj v sporih, ki se opirajo na isto ali podo

Pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni mogla sodelovati v postopku ugotavljanja procesne sposobnosti pokojne tožnice, je utemeljen, saj sodišče ni argumentirano zavrnilo njenega dokaznega predloga po postavitvi izvedenca psihiatrične stroke in je kot dokaz upoštevalo izvedensko mnenje, pridobljeno v drugem postopku, čemur je prva tožnica nasprotovala. Tožeči stranki je bila kršena njena pravica do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) saj niti ni mogla sodelovati pri izvedbi dokaza (izvedensko mnenje, pridobljeno v drugem sodnem postopku), niti ni bilo argumentirano obrazloženo, zakaj ni ugodeno njenemu predlogu za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke.

Obdolženi A. A. je bil pravilno poučen o pravicah iz 4. člena ZKP. Iz prevodov je jasno razvidno, da je obdolženi bil opozorjen na pravico, da „Če pridržani ne more dobiti odvetnika, mu policija na njegovo zahtevo priskrbi odvetnika na račun države, če se ugotovi, da je pravico mogoče zagotoviti z zagotavljanjem odvetnika.“ Po vsebini gre za enak pouk, kot izhaja iz določbe, ki jo citira zagovornik, poleg tega pa sodišče ugotavlja, da ZKP v petem odstavku 4. člena predvideva pisni pouk in določa njegovo vsebino, ki prav tako ne sledi dobesedni formulaciji iz prve povedi četrtega odstavka 4. člena ZKP, pač pa njena vsebina ustreza citirani vsebini prevoda brošure „Obvestilo o pravicah osebe, ki ji je odvzeta prostost“. Obdolženi A. A. je bil torej pravilno poučen tako z vidika oblike (pisno), kot vsebine. Pritožnik navaja, da iz okoliščine, da je na obrazcu Privolitev za zavarovanje/preiskavo elektronske naprave v polje „vzorec“ vnesena štirimestna šifra, ni mogoče sklepati, da je obdolženi podal soglasje k zavarovanju in preiskavi naprav. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so številke 4152 vnesene v rubriko „vzorec“ v navedenem obrazcu. Za njegovo izpolnjevanje iz navodila i

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče prve stopnje zadostilo načelu neposrednosti (4. člen ZPP), s tem ko je v tretjem ponovljenem postopku, ko je bila zadeva vrnjena v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču - drugemu sodniku, kljub izrecnemu nasprotovanju tožene stranke, zapisnike zaslišanj zgolj prebralo?

Drži sicer, da se je po (drugi) razveljavitvi sodbe glavna obravnava začela znova in pred drugim sodnikom. Vendar pa lahko sodnik, po tem, ko so se stranke o tem izjavile, odloči, da se priče in stranke ne zaslišijo znova, temveč, da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov, saj mu podlago za takšno odločitev daje tretji odstavek 302. člena ZPP. Gre za kompromis med načelom neposrednosti ter ekonomičnosti in pospešitve postopka. Reproduciranje izvedenih dokazov z branjem zapisnikov je namenjeno predvsem seznanitvi novega sodnika z zadevo, saj se sodišče z zadevo ne seznani samo med glavno obravnavo, pač pa sme in mora izvedene dokaze preučiti tudi med pripravami na glavno obravnavo. Iz tega razloga tudi ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku o kratkotrajnosti glavne obravnave, na podlagi česar pritožniki sklepajo, da sodišče prve stopnje dokazov ni niti vpogledalo, še manj prebralo. Pritožniki tudi zmotno menijo, da bi sodišče v ponovljenem postopku moralo ponovno neposredno izvesti vse dokaze že zato, ker so tako predlagali. Tudi dejstvo, da se niso strinjali z branjem zapisnikov zaslišanih strank in prič in so izrecno vztrajali pri ponovni neposredni izvedbi vseh dokazov,

OZ v 181. členu za duševne bolečine zaradi kršitve dostojanstva in zaradi protipravnega posega v spolno nedotakljivost predvideva prisojo enotne odškodnine, ki pa ne izključuje odškodnine za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod po 179. in 182. členu OZ, če se je takšna škoda pojavila v posebej izraziti obliki. Uporaba in ocena dokazov (listin) iz drugega sodnega postopka, ob dokaznem predlogu za vpogled v spis iz tega postopka, ni nedopustna. Sodišče ni dolžno izvesti dokaza, če dokazni predlog ni substanciran.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko kljub okoliščinam, ki so izkazovale dvom v pritožnikovo procesno sposobnost, ni ugotavljalo pritožnikove dejanske procesne sposobnosti, kršilo pravico prvega dolžnika do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave RS). Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do s strani prvega dolžnika predloženega psihiatričnega mnenja, iz katerega izhaja, da prvi dolžnik za procesno aktivno sodelovanje v sodnem postopku (aktivno spremljanje) ni sposoben, ampak je iz njega le povzelo, da dolžnik trpi za posledicami možganske kapi, nato pa glede izjav dolžnika presodilo, da so namenjene zavlačevanju postopka. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora sodišče, če iz okoliščin primera posumi na pomanjkanje procesne sposobnosti, o tem izvesti potrebne dokaze v tekopčem postopku in s stopnjo zanesljivosti ugotoviti, ali je predpisana procesna predpostavka podana.

Sodišče prve stopnje v predmetnem postopku ni postavilo izvedenca, ampak je (le) pridobilo mnenje izvedenca, ki je bilo izdelano glede pravdne sposobnosti tožnice v drugem (v bistvenem podobnem) postopku in na podlagi tega mnenja tožnici postavilo skrbnika za poseben primer, ne da bi pred izdajo izpodbijanega sklepa tožnici mnenje vsaj vročilo. Pritožnica utemeljeno opozarja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje (tudi) v tekočem postopku omogočiti pravico do izjave oziroma dokaze o (ne)obstoju njene pravdne sposobnosti izvesti tudi v predmetnem postopku. Izvedba dokaza po uradni dolžnosti pomeni le, da lahko sodišče prve stopnje postavi izvedenca brez predloga stranke (in to v vsakem posameznem postopku), ko pa je postavljen, tudi za tak dokaz veljajo vsa pravila o izvajanju dokazov. Stranka ima pravico sodelovati pri izvedbi dokaza in podati pripombe na mnenje, ki jih mora sodišče obravnavati. To velja za vsak posamezni postopek, v katerem se ugotavlja procesna sposobnost stranke.