VSL Sklep I Cpg 357/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tretje tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe zoper tretjo toženo stranko, s katero je tožeča stranka predlagala, da sodišče odredi organizacijam za plačili promet, pri katerih ima tretje tožena stranka odprt transakcijski račun, prepoved izplačil denarnih zneskov, družbi KDD prepoved vpisov odtujitve in obremenitve vseh nematerializiranih vrednostnih papirjev, katerih imetnica je tretje tožena stranka in tretje toženi stranki prepove odtujitev ali obremenitev nepremičnin z ID znakom 000-888/1, v lasti tretje tožene stranke do 1/2 ter z ID znakom 000-842/2, v lasti tretje tožene stranke do 1/4 in zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi.

2Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer naj v skladu s 356. členom ZPP odredi, da o zadevi odloči drug sodnik.

3Na pritožbo je odgovorila tretje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno v celoti zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje v tem postopku z delno sodbo z dne 3. 7. 2019 v zvezi s popravnim sklepom z dne 11. 12. 2019 (v nadaljevanju delna sodba), prvo in drugo toženi stranki v nerazdelno plačilo že naložilo znesek 249.218,48 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, znesek 25.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdne stroške odmerjene v znesku 10.538,62 EUR. Delna sodba je v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 164/2020 z dne 2. 6. 2020 postala pravnomočna. Tožeča stranka uveljavlja terjatev, ki je že v tem postopku pravnomočno naložena v plačilo prvo in drugo toženima strankama (prvo toženi stranki kot glavni dolžnici in drugo toženi stranki kot solidarnemu poroku), tudi zoper tretjo toženo stranko, in sicer kot družbenico in prokuristko prvo tožene stranke na pravni podlagi spregleda pravne osebnosti (8. člen Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1). Sodišče o zahtevku zoper tretjo toženo stranko meritorno še ni odločilo, temveč je z izpodbijanim sklepom zavrnilo le s strani tožeče stranke zoper tretje toženo stranko predlagano začasno odredbo.

6Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožeča stranka ni izkazala nobenega od kumulativno določenih pogojev iz 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Glede verjetnosti obstoja denarne terjatve je odločilo, da terjatev na podlagi spregleda pravne osebnosti zoper tretjo toženo stranko zaenkrat ni izkazana, saj je tožeča stranka podala v zvezi z njeno odgovornostjo le splošne in pavšalne trditve. Poleg tega po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka tudi v zvezi z nevarnostjo po drugem odstavku 270. člena ZIZ ni podala nobene navedbe in nobenih dokazov, ki bi za verjetno izkazovali, da je tretje tožena stranka s svojimi konkretnimi dejanji ravnala v smeri, ki bi zmanjševalo njeno premoženje ali onemogočilo uveljavitev terjatve.

7V skladu z določbo 270. člena ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik za verjetno izkaže, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Poleg tega (kumulativno) mora za verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

8Pritožba je neutemeljena v delu, ko trdi, da je sodišče prve stopnje s svojim postopanjem tožeči stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, s čimer naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v zvezi z verjetnim obstojem denarne terjatve zoper tretje toženo stranko oprlo na to, da so vse trditve tožeče stranke v zvezi z odgovornostjo tretje tožene stranke preveč splošne in pavšalne. Sodišče prve stopnje je torej trditve tožeče stranke v zvezi z odgovornostjo tretje tožene stranke zaenkrat opredelilo kot nesklepčne. Tožeča stranka v pritožbi tako odločitev sodišča prve stopnje graja kot neobrazloženo, saj se sodišče prve stopnje po njeni presoji ni opredelilo do pravne (ne)pomembnosti vseh s strani tožeče stranke zatrjevanih okoliščin za uporabo instituta spregleda pravne osebnosti. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje v njej povzelo vse relevantne trditve tožeče stranke, s katerimi skuša tožeča stranka utemeljiti svoj zahtevek zoper tretje toženo stranko, a jih je opredelilo kot presplošne z vidika pravne argumentacije instituta spregleda pravne osebnosti (10. in 11. točka obrazložitve). S tem se je sodišče prve stopnje opredelilo do trditev tožeče stranke kot premalo konkretiziranih, zaradi česar verjetnost obstoja terjatve do tretje tožene stranke ni izkazana. Iz konteksta celotne obrazložitve je sklepati, da po presoji sodišča prve stopnje trditve tožeče stranke v zvezi z odgovornostjo tretje tožene stranke v tej fazi postopka niso dovolj za verjeten izkaz posledice, ki jo s svojimi trditvami skuša uveljaviti tožeča stranka. Ali je tako stališče sodišča prve stopnje pravilno ali ne, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, zato zatrjevane kršitve pravil pravdnega postopka niso podane.

9V skladu s splošnim načelom odgovornosti za obveznosti pravnih oseb je družba z omejeno odgovornostjo za svoje obveznosti kot subjekt z lastno pravno sposobnostjo odgovorna sama (prvi odstavek 7. člena ZGD-1). Zakon določa, kdaj in kako so poleg družbe odgovorni tudi družbeniki (drugi odstavek 7. člena ZGD-1). Tako institut spregleda pravne osebnosti določa, da so za obveznosti družbe poleg družbe odgovorni tudi njeni družbeniki, če so: 1. družbo kot pravno osebo zlorabili za to, da bi dosegli cilj, ki je zanje kot posameznike prepovedan, 2. družbo kot pravno osebo zlorabili za oškodovanje svojih ali njenih upnikov, 3. v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem družbe kot pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem, ali 4. v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjšali premoženje družbe, čeprav so vedeli ali bi morali vedeti, da ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Pravna teorija in sodna praksa sta enotni v stališču, da gre pri tem institutu za izjemo od temeljnega načela, po katerem družbeniki kapitalskih družb ne odgovarjajo za obveznosti družbe in predstavlja pravno podlago za uveljavitev odgovornosti družbenikov za družbine obveznosti¹. Splošna predpostavka za uveljavitev takšne odgovornosti je zloraba pravne osebe, saj je zloraba temelj in bistveni razlog za spregled v vseh primerih². Gre za ravnanja, s katerimi družbeniki dosegajo svoje interese in koristi ter morajo izpolnjevati objektivne in subjektivne elemente, predpisane v zakonu. Pojem „zloraba družbe kot pravne osebe“ je nedoločen pravni pojem (pravni standard), ki ga je treba v vsakem posamičnem primeru napolniti z ugotovitvijo vseh relevantnih okoliščin. Za izpolnitev standarda zlorabe pa se ne zahteva (obarvani) naklep drugemu škodovati, marveč zadošča že nižja stopnja krivde (vsaj huda malomarnost)³.

10Kot izhaja iz zgoraj citiranega 8. člena ZGD-1 so na področju gospodarskega prava urejene štirje različni primeri zlorab pravne osebe, ki so podlaga za uveljavitev odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe. V konkretnem primeru trditvena podlaga ustreza dejanskemu stanu zlorabe pravne osebe iz četrte alineje prvega odstavka navedene določbe in zajema ravnanja tretje tožene stranke kot družbenice prve tožene stranke, s katerim naj bi zase ali za druge osebe pridobila določeno korist, kar se posledično odraža v zmanjšanju premoženja družbe (objektivni element zlorabe), pri čemer naj bi tretje tožena stranka kot družbenica vedela oziroma bi morala vedeti, da družba zaradi tega ne bo mogla poravnati svojih obveznosti tožeči stranki kot tretji osebi (subjektivni element zlorabe). Razlog iz četrte alineje pa je vezan na še nekatere zahteve, ki jih je treba strogo upoštevati:

- biti mora podana kakršnakoli korist družbenika ali druge osebe, ki so ji prav družbeniki namenili korist: korist je lahko različna: pridobitev premoženjske vrednosti ali opustitev zmanjšanja premoženja, do česar bi sicer moralo priti;

- učinek ravnanja je v tem, da se zmanjša premoženje družbe; tudi tu pride v poštev tako efektivno zmanjšanje kot tudi opustitev povečanja;

- končno je treba dokazati vedenje družbenikov ali dolžnost vedenja; to se nanaša na možnost, da družba poravna obveznosti⁴. V tem smislu je torej potrebno trditi in dokazati dolžnost vedenja družbenika, ki se nanaša na možnost, da družba poravna obveznosti.

11Glede na navedeno je potrebno pri vsakem družbeniku posebej in individualno presojati subjektivne sestavine spregleda, saj gre za njegovo subjektivno odgovornost, in sicer namen, vedenje ali dolžnost vedenja ter hkrati upoštevati vse okoliščine, ki vplivajo na odgovornost, zlasti stopnjo vključenosti družbenika v gospodarjenje družbe, vpliv družbenika na poslovodstvo in njegovo sodelovanje pri tem, koliko je bil družbenik seznanjen z gospodarjenjem družbe, kakšen je bil sploh interes družbenika za sodelovanje v družbi (zgolj udeležba zaradi dobička, aktivna udeležba pri upravljanju ali poslovodstvu) ter ali je družbenik pridobil koristi iz družbe na nenavaden način⁵. A le v tem obziru je relevantno sklicevanje tožeče stranke na ustavno odločbo U-I-135/00, saj je poleg aktivnosti družbenika v smislu navedene ustavne odločbe, potrebno upoštevati in dokazati tudi ostale elemente, ki v vsakem konkretnem primeru polnijo zakonski substrat spregleda pravne osebnosti in jih je pritožbeno sodišče povzelo v tej obrazložitvi.

12Tožeča stranka zatrjuje, da sta drugo in tretje tožena stranka kot direktorica in prokuristka potem, ko je prvo tožena stranka prodala tožeči stranki neobstoječe terjatve v višini 249.218,48 EUR in od nje izposlovala še 25.000,00 EUR posojila, prenesli pomemben segment poslovanja prvo tožene stranke (trženje in prodajo proizvodov pod blagovno znamko X in Y) na povezano oz. obvodno (by pass) družbo A. d. o. o. (v nadaljevanju A.), in s tem zmanjšali premoženje prvo tožene stranke. Tožeča stranka tudi trdi, da sta tako drugo kot tretje tožena stranka vedeli oziroma bi vsaj morali vedeti, da s tem prvo tožena stranka ne bo sposobna poravnati dolga tožeči stranki.

13Drugo tožena stranka ni zanikala trditev tožeče stranke z naroka z dne 3. 7. 2019, da je A. v lasti sorodnikov drugo tožene stranke. Direktorica družbe A. je B. B., mati drugo tožene stranke. Preusmeritev poslovanja naj bi pri prvo toženi stranki povzročilo blokado računa zaradi neporavnanih obveznosti, saj ni imela več prihodkov. Tožeča stranka v zvezi z ravnanji tretje tožene stranke pri tem zatrjuje, da brez njenega soglasja kot prokuristke in pomembne družbenice prvo tožene stranke ključnega dela dejavnosti ne bi bilo mogoče prenesti oz. odpeljati iz prvo tožene stranke in da so dejanja prvo tožene stranke v zvezi s tem rezultat soglasja in usklajenega ravnanja drugo in tretje tožene stranke. Pri tem pa tožeča stranka ne ponudi nobenih trditev v zvezi s samo dosego tega soglasja, kako je do soglasja prišlo in zakaj bi drugo tožena stranka za preusmeritev poslovanja tako soglasje sploh potrebovala. Drugo tožena stranka je namreč zakonita zastopnica prvo tožene stranke, zato je imela že ex lege polno upravičenje za zastopanje in vodenje poslov prvo tožene stranke, s tem pa tudi za zatrjevano preusmeritev poslovanja⁶. Zakaj prenosa poslovanja ne bi mogla izvesti brez soglasja tretje tožene stranke kot prokuristke in družbenice, tožeča stranka ne pojasni. Zastopanje drugo tožene stranke namreč ni bilo z ničemer omejeno. Prenos poslovanja pomeni izvedbo določenega pravnega posla družbe⁷, za kar je zakonsko pooblaščen zakoniti zastopnik, ki posle izvaja brez sodelovanja družbenikov. Da pa bi obstajala prav glede izvedbe takih poslov v statutu prvo tožene stranke kakšna omejitev, tožeča stranka ne trdi. Tudi iz predloženih listinskih dokazov izhaja, da je domnevne in s strani tožeče stranke zatrjevane prenose poslovanja izvajala samo drugo tožena stranka kot zakonita zastopnica. Poleg tega je t. i. obvodna družba A. v celoti v (neposredni in posredni) lasti drugo tožene stranke, kar pomeni, da tretje tožena stranka na ta način ne bi pridobila prav nobenih koristi. Namen, da je tretje tožena stranka skušala na ta način koristi pridobiti za drugo toženo stranko, pa v ničemer ni niti zatrjevan niti obrazložen in je prav ob povedanem sam s seboj v nasprotju. Taka ravnanja tretje tožene stranke bi namreč pomenila, da je delovala v očitnem nasprotju s svojimi lastnimi interesi in koristmi.

14Tožeča stranka trdi, da je imela tretje tožena stranka dolžnost in možnost izvršiti vsa svoja družbeniška upravičenja na način, da se bistveni del dejavnosti ohrani na prvo toženi stranki, ne pa prenese na obvodno družbo. Tretje tožena stranka je kot 35% družbenica nesporno predlagala sklic skupščine prvo tožene stranke (B6; 511. člen ZGD-1). Podala je odstopno izjavo kot prokuristka (B7). Gre za dejanja, ki kažejo na to, da za tu očitana dejanja drugo tožene stranke ni vedela in da je bila z njimi seznanjena šele ob prejemu obvestila s strani upnika C. d. o. o. z dne 22. 11. 2018 (B5).

15Tožeča stranka gradi svoj zahtevek in vedenje tretje tožene stranka za stanje pri prvo toženi stranki še pred prejemom obvestila z dne 22. 11. 2018 tudi na dejanjih, ki naj bi jih izvajal zunaj zakonski partner tretje tožene stranke D. D. Po trditvah tožeče stranke naj bi D. D. prvo toženi stranki dal visoko posojilo (šlo naj bi za 80.000,00 EUR), s čimer je tretje toženi stranki pridobila tudi upniški (ne le družbeniški) vzvod vplivanja na poslovanje prvo tožene stranke. Domnevalo naj bi se, da je posojilo dano iz njunega skupnega premoženja, zato naj se tudi domneva, da je bila tretje tožena stranka v položaju posojilodajalca tretje tožene stranke. D. D. in tretje tožena stranka naj bi imela tudi skupaj možnost samostojnega vpogleda v bančne račune prvo tožene stranke, saj je D. D. od leta 2017 prejemal bančne izpiske o denarnem prometu na računu prvo tožene stranke.

16Tretje tožena stranka je bila v celotnem spornem obdobju, ki je relevantno za odločitev v tem sporu, zaradi rojstva otroka najprej na materinskem dopustu (v času od 3. 10. 2017 do 15. 1. 2018; B3), nato na starševskem dopustu (v času od 16. 1. 2018 do 2. 10. 2018; B4), pri čemer za odločitev v tem sporu v nobenem primeru ni pomembno, ali je pri tem prišlo do prenosa starševskega dopusta iz očeta na mater. Pravno pomembno je dejstvo, da je tretje tožena stranka v navedenem obdobju izvajala materinski oz. starševski dopust za nego novorojenega otroka, ki ji pripada po zakonu.

17Pritožnik tako v postopku na prvi stopnji kot sedaj v pritožbi neutemeljeno trdi, da je potrebno kot ravnanja tretje tožene stranke šteti, smatrati in preko zakonske domneve o skupnem premoženju zunajzakonskih partnerjev, upoštevati ravnanja njenega zunajzakonskega partnerja D. D. Vendar bi tožeča stranka morala zatrjevati jasne, individualne in subjektivne okoliščine, ki bi utemeljevale spregled pravne osebnosti prav pri njej. Zatrjevati in vsaj s stopnjo verjetnosti bi morala izkazati neposredno in osebno sodelovanje tretje tožene stranke pri sklepanju domnevno spornih poslov (zmanjševanju premoženja) in ponarejanju dokumentacije ter neposreden vpogled v bančno poslovanje prvo tožene stranke. Tako pa tožeča stranka gradi svoj zahtevek na neposrednih dejanjih D. D. in jih poveže s tretje toženo stranko na elementu skupnega premoženja zunajzakonskih partnerjev. A le obstoj te okoliščine samo po sebi še ne more pomeniti, da gre pri udeležbi tretje tožene stranke v prvo toženi stranki za njun skupen poslovni podjem in da med zunajzakonskima partnerjema niti pravno in niti dejansko ni mogoče ločevati med okoliščinami tretje tožene stranke ter D. D., ker naj bi ta upravljal njuno skupno premoženje. Odgovornost tretje tožene stranke se v primeru spregleda pravne osebnosti presoja individualno, zato dejanja tretjih oseb ne morejo šteti za njena lastna ravnanja. D. D. je sicer nesporno zunajzakonski partner tretje tožene stranke. A če je le on prejemal bančne izpiske prometa prvo tožene stranke, prvo toženi stranki posodil določen denarni znesek in za kredit prvo toženi stranki pri banki zastavil svojo nepremičnino, bil njen IT tehnolog prvo tožene stranke, E. E. prepustil v uporabo Porscheja, ki ga je na svoje ime vzel na leasing, so to njemu lastna in ne dejanja tretje tožene stranke.

18Na vedenje in zato odgovornost tretje tožene stranke tudi ni mogoče sklepati iz dejstva, da je tožečo stranko napotila na pogovore o reševanju družbe prvo tožene stranke na D. D., ki so vključevali tudi pogajanja o poplačilu vtoževanega dolga. Če je bil D. D. seznanjen s problematiko poslovanja prvo tožene stranke in je skušal odpraviti njene finančne težave, to ne more pomeniti, da je s tem zlorabil prvo toženo stranko oz. še več, da je na ta način prišlo do očitane zlorabe s strani tretje tožene stranke. Če je bil D. D. vključen v urejanje situacije, ki je pri prvo toženi stranki nastala, to kaže le na urejanje situacije, ne pa na njeno povzročitev. Iz trditev tožeče stranke same izhaja, da so stiki z D. D. vključevali pozive in pogovore glede plačila dolga in da naj bi D. D. skušal odpraviti finančne težave. Slednje pa ne pomeni, da je zato tretje tožena stranka vedela ali bi morala vedeti za zmanjševanje premoženja na škodo upnikov. Glede na ugotovitev, da je bila tretje tožena stranka celotno sporno obdobje na materinskem oziroma starševskem dopustu, pa ji tudi ni mogoče očitati hude malomarnosti, ki je potrebna za zapolnitev pravnega standarda zlorabe pravne osebe.

19Tretje tožena stranka je bila res prokuristka prvo tožene stranke, vendar tožeča stranka ni navedla nobenih njenih konkretnih aktivnih ravnanj, ki naj bi jih izvedla ona sama osebno in bi kazala na namen oškodovanja upnikov oz. na zmanjševanje premoženja prvo tožene stranke ob hkratnem vedenju, da obveznosti do upnikov ne bo sposobna poravnati. Prokure tudi ni mogoče prenesti na drugo osebo (37. člen ZGD-1), zato je neutemeljeno zatrjevanje tožeče stranke o prenosu pooblastila za zastopanje oz. celo več, da naj bi imel D. D. celo položaj prokurista⁸.

20Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so zaenkrat trditve tožeče stranke v delu, v katerem se nanašajo na utemeljenost denarnega zahtevka zoper tretjo toženo stranko na temelju spregleda pravne osebnosti, nesklepčne. To velja tako za posamezna dejstva, na katera opira tožeča stranka svoj zahtevek, kot tudi če so ta dejstva povezana v celoto. Individualnost in subjektivnost dejanj, ki se zahtevajo za utemeljenost zahtevka na temelju spregleda pravne osebnosti so namreč osnova, ki polni tak zahtevek, ki se presoja restriktivno, saj gre za izjemo od pravila, da za obveznosti družbe odgovarja družba sama in ne njeni družbeniki. Preširoka in preveč odprta razlaga spregleda pravne osebnosti bi namreč privedla v praksi do tega, da bi se v celoti izgubil temeljni, vsebinski pomen družbe z omejeno odgovornostjo, v skladu s katerim za obveznosti družbe družbeniki niso odgovorni (472. člen ZGD-1). Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka zato niti z dokaznim standardom verjetnosti sodišču ni izkazala obstoja denarne terjatve zoper tretje toženo stranko.

21Ne glede na navedeno pritožba ni utemeljena niti v delu, v katerem skuša izpodbiti napadeni sklep s tem, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno odločitev v zvezi z obstojem nevarnosti. Svoj predlog je tožeča stranka v tem delu utemeljevala s samim dejstvom preusmeritve poslovanja prvo tožene stranke na obvodno družbo, kar naj bi samo po sebi predstavljalo subjektivno nevarnost.

22Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve mora predlagatelj (poleg verjetnosti obstoja terjatve) izkazati nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Nevarnost mora biti torej konkretizirana - ne zadošča samo objektivna možnost, da bo dolžnik (tožena stranka) razpolagal s svojim premoženjem, ampak mora biti verjetno izkazano neko konkretno ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska.

23Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na sodno odločbo I Cpg 1584/2012, saj v okoliščinah konkretnega primera ni uporabljiva. Pri tem se pritožbeno sodišče strinja s stališčem iz navedene odločbe, da se dejanj ne more gledati vsakega zase, ampak je potrebno zaključek izvesti na podlagi zajema vseh dejanj skupaj. Vendar tožeča stranka ni izkazala niti enega konkretnega (aktivnega) dejanja tretje tožene stranke, ki bi kazal na njen neposredni namen odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja z njenim premoženjem, ki bi imel namen zmanjševanja njenega lastnega premoženja. Domnevno soglasje k prenosu premoženja prvo tožene stranke na obvodno družbo, ki kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, ni izkazano niti s stopnjo verjetnosti, pa take nevarnosti ne more predstavljati.

24Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu obrazložitve v zvezi z nevarnostjo po tretjem odstavku 270. člena ZIZ res ni podalo, vendar glede na to, da že verjetnost obstoja terjatve ni izkazana, to na pravilnost odločitev nima relevantnega vpliva, saj morata biti oba pogoja za izdajo začasne odredbe podana kumulativno.

25Pritožba tožeče stranke se ob vsem navedenem izkaže za neutemeljeno. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

26Ker pritožbeno sodišče izpodbijanega sklepa ni razveljavilo, ni odločalo o predlogu tožeče stranke, da se v zadevi odredi odločanje pred drugim sodnikom, saj za kaj takega zakonski pogoji niso podani (356. člena ZPP).

27Če pritožbeno sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka v pritožbenem postopku ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tretje tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča, zato ti stroški niso bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da tretje tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

¹ II Ips 48/2015 z dne 7. 5. 2015.
² B. Zabel, Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 2., dopolnjena izdaja z novelami ZGD-1A do ZGD-1H, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2014, str. 157.
³ II Ips 24/2019 z dne 9. 1. 2020.
⁴ Ibid.
⁵ Ibid.
⁶ Pri tem drugo tožena stranka v okviru svojih trditev navaja, da do preusmeritve poslovanja iz prvo tožene stranke na družbo A. pravzaprav sploh ni prišlo.
⁷ Po trditvah tožeče stranke naj bi prav to imelo za posledico zmanjšanje premoženja tožeče stranke oz. popolno ustavitev njenih prihodkov, kar vse je rezultiralo v nezmožnost plačil obveznosti prvo tožene stranke do njenih upnikov kot tretjih oseb.
⁸ Trditev tožeče stranka na listovni št. 135 v spisu.