472. člen ZGD-1

V pritožnikovem primeru se ne uporabi novi drugi odstavek 242. člena ZFPPIPP, saj pritožnik ni dolžničin osebno odgovorni družbenik. Dolžnica je družba z omejeno odgovornostjo in za njene obveznosti družbeniki niso odgovorni (472. člen Zakona o gospodarskih družbah). Ker je ni vložila oseba, ki jo sme vložiti, je sodišče pritožnikovo pritožbo zavrglo.

Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik (delavec) v delovnem razmerju s prvo toženko kot delodajalko, ki mu dolguje vtoževane terjatve iz delovnega razmerja (plačo, stroške in regres za letni dopust), pri čemer je prva toženka še vedno vpisana v sodni register. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da lahko tožnik terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja le zoper prvo toženko kot delodajalko in ne tudi zoper drugega toženca, četudi je ta edini družbenik prve toženke. Prva toženka je družba z omejeno odgovornostjo, pri kateri družbeniki za obveznosti družbe ne odgovarjajo (472. člen ZGD-1). Iz tožbenih navedb pa tudi ne izhajajo dejstva, ki bi utemeljevala zahtevek zoper drugega toženca na podlagi 8. člena ZGD-1, ki ureja spregled pravne osebnosti in tako določa, kdaj tudi družbeniki odgovarjajo za obveznosti družbe.

Pravna teorija in sodna praksa sta enotni v stališču, da gre pri institutu spregleda pravne osebnosti za izjemo od temeljnega načela, po katerem družbeniki kapitalskih družb ne odgovarjajo za obveznosti družbe in predstavlja pravno podlago za uveljavitev odgovornosti družbenikov za družbene obveznosti. Splošna predpostavka za uveljavitev takšne odgovornosti je zloraba pravne osebe, saj je zloraba temelj in bistveni razlog za spregled v vseh primerih. Gre za ravnanja, s katerimi družbeniki dosegajo svoje interese in koristi ter morajo izpolnjevati objektivne in subjektivne elemente, predpisane v zakonu. Pojem "zloraba družbe kot pravne osebe" je nedoločen pravni pojem (pravni standard), ki ga je treba v vsakem posamičnem primeru napolniti z ugotovitvijo vseh relevantnih okoliščin. Za izpolnitev standarda zlorabe pa se ne zahteva (obarvani) naklep drugemu škodovati, marveč zadošča že nižja stopnja krivde (vsaj huda malomarnost). Glede na navedeno je potrebno pri vsakem družbeniku posebej in individualno presojati subjektivne sestavine spregleda, saj gre za njegovo subjektivno odgovornost, in sicer namen, vedenje ali dolžnost vedenja ter hkrati upoštevati vse okoliščine, ki v

Institut odvzema upravičenja za vodenje poslov ali zastopanje družbeniku, ki izhaja iz 1. alineje prvega odstavka 50. člena ZGD-1 je zakonsko predviden in mogoč le za družbe z neomejeno odgovornostjo. Že temeljno zakonsko razlikovanje med lastnostmi ene in druge oblike gospodarske družbe, ne dovoljuje analogne uporabe zakonskih določb, ki veljajo pri družbi z neomejeno odgovornostjo tudi pri družbi z omejeno odgovornostjo, ne glede na zatrjevano specifičnost konkretne situacije. Ravnanje, ki ga zasleduje pritožba, bi bilo v nasprotju z osnovnim zakonskim konceptom razlikovanja osebnih in kapitalskih družb.

Tožnik je v obravnavani zadevi s tožbo zahteval plačilo svojih terjatev iz delovnega razmerja, o katerih je bilo odločeno z zamudno sodbo in glede katerih je bila izvršba neuspešna, od toženca - direktorja in družbenika družbe, pri kateri je bil zaposlen, po končanem kazenskem postopku, v katerem je bil toženec obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev na škodo tožnika (zaradi neplačevanja plač in regresa za letni dopust). Toženec kot direktor oz. zakoniti zastopnik družbe in družbenik družbe z omejeno odgovornostjo, ki je storil kaznivo dejanje na škodo tožnika, je odškodninsko odgovoren tožniku (kot delavcu družbe) po splošnih pravilih civilnega prava. Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je pravdno sodišče v skladu z določbo 14. člena ZPP vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

Res je sicer, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, da tožnik in toženec nista bila v razmerju delavec - delodajalec in da toženec kot zakoniti zastopnik in družbenik družbe z omejeno odgovornostjo po določbah ZGD-1 praviloma ne odgovarja za obveznosti družbe do tožnika kot delavca družbe. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni uveljavljal odgovornosti toženca - družbenika njegovega delodajalca na podlagi določb ZGD-1 o spregledu pravne osebnosti. Vendar pa v obravnavani zadevi to ni odločilnega pomena, saj je podana toženčeva civilna odgovornost zaradi storitve kaznivega dejanja, s katerim je bil tožnik oškodovan, saj mu je bila s kaznivim dejanjem, ki ga je storil toženec, povzročena škoda, ker mu delodajalec (na podlagi odločitve tožnika kot njegovega direktorja in družbenika) ni izplačal plače in regresa za letni dopust, pa tudi prispevki iz delovnega razmerja za tožnika niso bili plačani.

Po uveljavitvi ZPUOOD aktivni družbeniki niso več odgovorni za obveznosti družb, ki so bile izbrisane po uveljavitvi ZPUOOD. Z uveljavitvijo citirane odločbe Ustavnega sodišča je bila dokončno odpravljena neomejena osebna odgovornost vseh aktivnih družbenikov družb, izbrisanih po 17. 11. 2011.

Z izbrisom iz sodnega registra zaradi pravnomočno zaključenega postopka izbrisa iz registra brez likvidacije, je tožena stranka skladno 441. členom ZFPPIPP izgubila lastnost pravne osebe, s tem pa tudi lastnost biti stranka v postopku. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tožbo pravilno zavrglo (5. odstavek 82. člena ZPP).

Država toženi stranki s podzakonskim aktom ne more naložiti plačila kot obvladujoči družbi koncesionarja. Četudi je tožena stranka večinski družbenik koncesionarja, je z zavezo za plačilo nadomestila iz 12.c člena Uredbe o koncesiji za rabo reke Drave za proizvodnjo električne energije uveljavljen nedopusten spregled pravne osebnosti (da mora sporno nadomestilo plačati večinski družbenik koncesionarja). Edini, ki bi bil morda lahko zavezan za plačilo spornega nadomestila, je koncesionar sam in ne njegov večinski družbenik.

Drugo in tretje tožena stranka, ki sta vstopili v korporacijske pravice SRD, d. d., za očitana dejanja ne moreta odgovarjati, saj s prevzemom deležev v prvo toženi stranki nista prevzeli niti pravic niti obveznosti SRD, d. d., razen tistih, ki izvirajo iz (samega) lastništva poslovnih deležev v prvotoženi stranki.

V nasprotju z določbo 472. člena ZGD-1 zagovarja pritožnica stališče, da družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo odgovarjajo za obveznosti družbe. Zato je tudi pravno nevzdržno njeno stališče, da za obveznosti, ki so nastale pred prenosom „lastništva“ odgovarja tisti, ki je bil v času nastanka in dospelosti „lastnik“ družbe. Ker tožena stranka ni zatrjevala, da naj bi tožeča stranka privolila v to, da naj dolga ne plača tožena stranka pač pa tretji, izjave in dogovori med tretjim in dolžnico o poravnavi dolga upniku, proti njemu nimajo nobenih učinkov.

Na podlagi dejstva, da je drugotožena stranka družbenik prvotožene stranke (delodajalca tožnice, zoper katerega uveljavlja terjatve iz delovnega razmerja), ni mogoče šteti, da je podana njena pasivna legitimacija v individualnem delovnem sporu. Prvotožena stranka, organizirana v obliki družbe z omejeno odgovornostjo, odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem, družbeniki pa za njene obveznosti (razen pri spregledu pravne osebe) ne odgovarjajo.

Predvsem pa koncern ne pomeni odgovornosti ene družbe za obveznosti druge družbe, kar velja še toliko bolj za koncern z razmerjem enakopravnosti. Tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko je že iz tega razloga pravilno zavrnjen.