VSL Sklep II Kp 53706/2014

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi tretjega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP kazenski postopek zoper obtožene A. A., B. B., C. C., D. D., družbo E. d. o. o., družbo F. d. o. o. ter družbo G. d. o. o. po obtožnici SDT-Kt/5401/11/BV, z dne 31. 1. 2017, spremenjeni dne 17. 5. 2018, zaradi očitkov kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem in petem odstavku 257. člena KZ-1, dejanj pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem in petem odstavku 257. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 ter kaznivega dejanja pranja denarja po prvem in drugem odstavku 245. člena KZ-1 in nadaljevanega kaznivega dejanja pranja denarja po 252. členu Kazenskega zakonika RS (KZ) v zvezi s 3. točko 4. člena in 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) ustavilo. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je s stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebnimi izdatki obtoženih in obtoženih pravnih oseb ter potrebnimi izdatki in nagrado njihovih zagovornikov obremenilo proračun.

2Zoper navedeni sklep je vložil pritožbo okrožni državni tožilec s Specializiranega državnega tožilstva RS iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3Na pritožbo je odgovorila zagovornica obtoženega B. B. odvetnica H. H. iz Ljubljane in predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje pravilno ni dopustilo spremembe obtožnice z dne 11. 2. 2020. Ko postane obtožnica pravnomočna, kar se je zgodilo po izdaji sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 53706/2014, z dne 29. 10. 2019, je tožilstvo ne more več spremeniti, razen na glavni obravnavi¹. Dejstvo, da je (prejšnja) predsednica senata v fazi po pravnomočnosti obtožnice tožilstvo pozivala k njeni spremembi (list. št. 1825), ne more vplivati na utemeljenost ocene sodišča prve stopnje, da je vložena modifikacija v nasprotju z določbo prvega odstavka člena 344 ZKP (točka 5 obrazložitve napadene odločitve). Sodišče druge stopnje pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je z vloženo modifikacijo tožilstvo očitku dodalo konkretizacijo zakonskega znaka „sebi pridobiti veliko protipravno premoženjsko korist“ po določbi četrtega odstavka člena 261 KZ, kar je v obravnavani zadevi sicer bistveno za presojo zastaranja, vendar pa tožilstvo za tako spremembo ni imelo podlage v izvedenem dokaznem postopku na glavni obravnavi, na kar napotuje določba člena 344 ZKP.

6Ne drži, da sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage za svojo odločitev, da spremembe obtožnice z dne 11. 2. 2020 ne dopusti. Iz točke 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da se je oprlo na določbo člena 344 ZKP, ob tem pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da se citirana sodna praksa (pretežni del točke 6 pritožbe) ne nanaša na judicirano situacijo.

7Pritožnik sam v določenih delih, ko povzema vsebino izpostavljenih sodnih odločb, nakazuje, da se navezujejo na fazo preizkusa obtožnice, torej pred njeno pravnomočnostjo, oziroma na fazo glavne obravnave (sodba VS RS opr. št. I Ips 75/11, sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Kp 1114/2007, sodba VS RS I Ips 130/2005), ali pa to izhaja iz vsebine vpogledanih odločb². Obsežna sodna praksa, ki je pritožnik ne izpostavlja, pa utemeljuje pravilnost stališča, da se obtožni akt lahko spreminja v fazi glavne obravnave, od njene pravnomočnosti do glavne obravnave pa ne (npr. sodba VS RS I Ips 17553/13, z dne 3. 9. 2015, sodba VS RS I Ips 250/2009, z dne 28. 1. 2010, sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Kp 547/2005, z dne 14. 12. 2005). Stališče pritožnika, da mora sodišče spremembo upoštevati in o njej vsebinsko odločiti s sodbo, v ničemer ne odgovarja na vprašanje opredelitve časa, v katerem je dopustno spremeniti obtožnico, zato je sklicevanje pritožnika na odločbe pritožbenih sodišč v opombi 4 pritožbe brezpredmetno.

8Pritožbeno sodišče ne sprejema zatrjevanja pritožnika, da je s predmetno spremembo obtožnico le „prečistil“. Navedbe v spremembi obtožnice, ki se nanašajo na razdelitev denarnega zneska, plačanega gospodarski družbi E. d. o. o. na podlagi fiktivnih pogodb s strani Agencije za pošto in elektronske komunikacije (APEK-a), niso bile le prestavljene v izvršitveno ravnanje očitka kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz izvršitvenega ravnanja očitka kaznivega dejanja pranja denarja. Opis kaznivega dejanja pranja denarja v zvezi z C. C., A. A. in B. B. ni predstavljal trditve, da so si navedeni znesek, plačan na podlagi fiktivnih pogodb, razdelili po enakih deležih v višini 76.762,64 EUR, v delu zoper A. A. in B. B. pa je bil postopek zaradi kaznivega dejanja pranja denarja pred predmetno spremembo obtožnice tudi pravnomočno ustavljen (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Ks 53706/14, z dne 14. 9. 2018, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 53706/14, z dne 25. 4. 2019), zato se pritožbene navedbe tudi v tem delu izkažejo za neutemeljene.

9Ustavno sodišče RS se je o dopustnosti spremembe obtožnice izreklo že v odločbi opr. št. U-1-289/95, z dne 4.12.1997, kasneje pa še v sklepu opr. št. U-1-40/00, z dne 16.1.2003.³ Ne glede na to, da se navedeni odločbi nanašata na spremembo obtožnega akta na glavni obravnavi, je ključna ugotovitev, da pravica tožilca do vložitve spremembe obtožnega akta ni v neskladju z ustavnimi jamstvi obtoženca v kazenskem postopku, vendar pa, med drugim, le pod pogojem, da pravice po prvem odstavku člena 344 ZKP ne zlorabi, pri čemer zlorabo po presoji Ustavnega sodišča RS predstavlja že uporaba te pravice na način, ki „škoduje obtožencu“ oziroma mu „otežuje njegov položaj“. Sprememba obtožnice na način dodajanja zakonskih znakov tako, da očitek ustreza pravni opredelitvi s predpisanimi daljšimi zastaralnimi roki, in to v fazi po pravnomočni obtožnici ter pred izvedbo dokaznega postopka, po tem, ko je bil tožilec seznanjen z obrambnimi predlogi za ustavitev postopka zaradi zastaranja, predstavlja uveljavljanje tožilskega upravičenja v nasprotju z namenom instituta spremembe obtožnega akta po členu 344 ZKP, ki temelji na načelu iskanja materialne resnice po 17. členu ZKP, in je zato nedopustna. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno odreklo pravno relevantnost vloženi spremembi obtožnice, saj je tožilec s tem procesnim dejanjem svoje zakonsko upravičenje v nasprotju z njegovim pravnim smislom presegel v škodo obtožencev.⁴

10Le ugotovitev, da je v pravnomočni obtožnici zastopana pravna opredelitev kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic napačna, bi terjala presojo pritožbenega sodišča, ali v konkretnem opisu zajeta dejstva in okoliščine predstavljajo konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic.

11Pritožnik v pritožbi s sklicevanjem na sodno prakso VS RS utemeljuje svoje videnje, da vstopanje APEK-a oziroma Agencije za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) v razmerje z gospodarskimi subjekti (gospodarskimi družbami), kot je opisano v obtožnem aktu, že predstavlja konkretizacijo zakonskega znaka „pri opravljanju gospodarske dejavnosti“ (prvi odstavek člena 244 KZ) oziroma „pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti“ (prvi odstavek člena 240 KZ-1), iz pritožbe pa ni razvidno, zakaj zaključuje, da je pravna kvalifikacija očitanih izvršitvenih ravnanj, kot jo je zastopal vse do izdaje izpodbijanega sklepa, v delu, kjer se zavzema za dopustnost vložene spremembe obtožnega akta z dne 11.2.2020, pa še celo v pritožbi, v neskladju s konkretnim opisom. Ob dejstvu, da so po opisu v obtožnici storitve, katere naj bi opravile gospodarske družbe, povezane z namenom, za katerega je bila agencija ustanovljena, torej za namen podpore javni službi, ostaja neizpodbito dosedanje stališče prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča, da konkretni opis ustreza pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic.

12Sodišče druge stopnje poudarja, da sicer ni izključeno, da opis v tenorju obtožnega akta lahko ustreza zakonskim znakom več kaznivih dejanj. Tožilstvo pa pri razlogovanju svojega zavzemanja za drugačno pravno kvalifikacijo očitanih izvršitvenih ravnanj izhodiščno spregleda, da je kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po členu 244 KZ subsidiarno kaznivo dejanje, kar pomeni, da pride v poštev le tedaj, ko niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja, česar nobena od kasnejših sprememb kazenske zakonodaje (člen 240 KZ-1) ne predvideva več. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je presoja pritožbenih navedb tožilstva v tem delu omejena z določbo člena 244 KZ, ki je veljal v času storitve kaznivih dejanj po opisu v obtožnici, saj nobena od kasnejših sprememb glede na neutemeljenost pritožnikovega stališča o napačnosti v pravnomočni obtožnici zajete pravne opredelitve ni milejša za obtožence.

13Sodišča prve stopnje v fazi pravnomočne obtožnice torej ni mogla zavezovati dolžnost, da po uradni dolžnosti ugotavlja, ali v obtožnici zajeti konkretni očitki morebiti ustrezajo za obtožence zaradi predpisanih daljših zastaralnih rokov (še kaki) strožji pravni kvalifikaciji; pritožnikova razlaga določbe drugega odstavka člena 354 ZKP je procesnopravno pomotna. Z zavzemanjem za drugačno pravno kvalifikacijo bi prvostopenjsko sodišče namreč v škodo obtožencev kršilo določbo 3. člena KZ, to je določbo, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, če pa se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporablja zakon, ki je milejši za storilca.

14Nevezanost sodišča na tožilčevo pravno presojo dejanja res ni nujno v korist obtoženega in ga sodišče lahko spozna za krivega tudi po strožjem kazenskem zakonu, kot izhaja iz zavzete pravne opredelitve, če strožjo pravno kvalifikacijo utemeljuje dejansko stanje, opisano v obtožbi⁵. Vendar taka razlaga določbe drugega odstavka člena 354 ZKP v procesni teoriji ne upravičuje v pritožbi zastavljene graje, da je sodišče prve stopnje pred izdajo napadanega sklepa v nasprotju s procesnimi določbami opustilo dolžno presojo, ali konkretni opis v obtožnici omogoča pravno kvalifikacijo, po kateri pregon zoper obtožence še ni zastaral, dodatno upoštevaje še, da je tožilčeva pravna opredelitev, pri kateri je vztrajal ves čas postopka, prestala fazo ugovorne kontrole, pri taki pravni opredelitvi pa je tožilstvo vztrajalo še tudi pri vložitvi zadnje spremembe obtožnega akta dne 11. 2. 2020.

15Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek člena 402 ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, stran 718, točka 1.
² Sodba VS RS opr. št. I Ips 41559/2010 pa se celo nanaša na izvršitev stranske denarne kazni z zaporom in ni v nikakršni zvezi z obravnavanim primerom.
³ Odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-328/03-21, z dne 12.5.2005.
⁴ glej v Polona Mozetič: Zloraba procesnih pravic v kazenskem postopku, Pravna fakultete 2006.
⁵ Mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, stran 734, točka 13.