VSRS Sklep II Ips 131/2019

I. Revizija se v delu, s katerim se izpodbija pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 64.415,63 EUR s pripadki, zavrže.

II. Sicer se reviziji ugodi in se sklepa sodišč druge in prve stopnje glede odločitve o zavrženju tožbe in o stroških postopka razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O predhodnem postopku, v katerem je bila vložena obravnavana tožba

1Obravnavana (nasprotna) tožba izvira iz postopka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, ki se je med pravdnima strankama vodil pod opr. št. IV P 217/2015, v katerem sta imeli stranki zrcalna procesna položaja kot v zdaj obravnavani zadevi – tožnik je v predhodnem postopku nastopal kot toženec, medtem ko je bila sedanja toženka v predhodnem postopku tožnica (zaradi lažjega razumevanja bo Vrhovno sodišče v nadaljevanju obrazložitve za stranki uporabljalo naziva tožnik in toženka, kot ga imata v sedaj obravnavanem postopku po nasprotni tožbi). V predhodnem postopku je tožnik, tedaj v vlogi toženca, v pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2015 in njeni dopolnitvi z dne 18. 6. 2015 najprej vložil nasprotno tožbo, nato pa je v pripravljalni vlogi z dne 10. 6. 2015 vložil tudi pobotni ugovor. Tako v nasprotni tožbi kot v pobotnem ugovoru je uveljavljal isto terjatev – plačilo uporabnine za stanovanje, ki ga je v deležu ½ podedoval po materi A. A., in sicer v višini 30.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska uporabnine. V nasprotni tožbi je zahteval še plačilo 64.415,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2015 dalje, ker je predstavljalo denarna sredstva, ki naj bi jih njegov brat (pravni prednik toženke) odtujil z materinega računa in jih porabil za lastne potrebe, ter iz materinega bančnega sefa odtujen denar in zlatnino. Ker je bilo za nasprotno tožbo glede na vrednost spornega predmeta pristojno okrožno sodišče, je okrajno sodišče nasprotno tožbo izločilo iz obravnavanja in jo odstopilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

O dosedanjem poteku postopka

2Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, ki se je nanašal na plačilo uporabnin v višini 30.800,00 EUR s pripadki, zavrglo. Ugotovilo je, da je bila (nasprotna) tožba toženki vročena 9. 12. 2015, medtem ko ji je bila pripravljalna vloga s pobotnim ugovorom vročena že 19. 8. 2015. Ker je tožnik s pobotnim ugovorom v postopku pred okrajnim sodiščem uveljavljal identično terjatev kot v tej pravdi, je litispendenca v konkretnem postopku nastopila pozneje. Tožbeni zahtevek za plačilo 64.415,63 EUR pa je zavrnilo, ker je presodilo, da je znesek delno zastaran, deloma pa neutemeljen, saj tožnik ni dokazal, da bi njegov brat denar porabil za lastne stroške.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Pritrdilo je tožniku, da bo o pobotnem ugovoru v drugi pravdi odločeno le do višine, do katere bo sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku (če mu bo ugodilo), vendar bi tožnik s to posledico moral računati.

Sklep o dopustitvi revizije

4Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 255/2019 z dne 5. 9. 2019 dopustilo revizijo tožnika glede vprašanja, ali je pravilna presoja sodišča, da je (nasprotna) tožba zaradi litispendence nedopustna v delu, ki presega tožbeni zahtevek tožeče stranke v drugem postopku, v katerem tožena stranka zoper zahtevek tožeče stranke uveljavlja procesni pobotni ugovor.

Navedbe strank v revizijskem postopku

5Revident uvodoma navaja, da za obstoj litispendence niso izpolnjeni pogoji, ker ni podana istovetnost strank. V postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani IV P 217/2015 trije tožniki, B. B., C. B. in D. B., od E. B. kot toženca, tj. tožnika v obravnavani zadevi, uveljavljajo vsak svoj tožbeni zahtevek za plačilo 5.985,56 EUR. Pri tem gre za navadne sospornike, saj gre za samostojni zahtevek vsakega tožnika kot dediča po pokojni A. A.. Tako ni podana istovetnost strank v postopku, ki teče po predmetni nasprotni tožbi med E. B. kot tožnikom in B. B. kot toženko.

6Nadalje je tožnik pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani IV P 217/2015 s pobotnim ugovorom uveljavljal terjatev iz naslova uporabnine le do višine tožbenega zahtevka, torej glede na višino (spremenjenega) zahtevka tožnice B. B. le do zneska 5.985,56 EUR. Nedopustno je, da je sodišče nasprotno tožbo, ki jo je tožnik vložil le zoper toženko B. B. za znesek 30.800,00 EUR, zavrglo v celoti. Sodišče bi moralo upoštevati, da je litispendenca podana kvečjemu do višine tožbenega zahtevka B. B. v postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, torej do višine 5.985,56 EUR, in bi lahko kvečjemu v tem delu nasprotno tožbo zavrglo. Odločitev sodišča, da je litispendenca ovira za nasprotno tožbo proti toženki tudi v presežku nad tožbo toženke, zoper katero se tožnik brani s procesnim pobotnim ugovorom, je v nasprotju s stališčem pravne teorije (J. Juhart, Pobotanje v pravdi, v: Zbornik znanstvenih razprav, Ljubljana 1959, str. 105), ki poudarja, da je kumulacija nasprotne tožbe in ugovora pobota v pravdi mogoča, če se do skupne višine terjatev postavi ugovor pobota v pravdi, glede preostanka pa vloži nasprotna tožba. S tem, ko je sodišče tožniku (v celoti) odreklo odločanje o nasprotni tožbi, mu je odvzelo pravico do sodnega varstva. Sodišče bi moralo vsebinsko obravnavati tožbo najmanj v višini, ki presega tožbeni zahtevek tožnice B. B. v postopku IV P 217/2015. Odločitev odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je s sklepom II Ips 77/2018 z dne 12. 4. 2017 odločilo, da je zmotna presoja nižjega sodišča, da je nasprotna tožba zaradi litispendence nedopustna v delu, ki se nanaša na zahtevek toženca, ki presega tožbeni zahtevek. Tudi iz judikatov Vrhovnega sodišča III Ips 99/2013 z dne 11. 3. 2014 in II Ips 78/99 z dne 28. 10. 1999 izhaja, da je procesni pobotni ugovor obrambno sredstvo zoper tožbo, nasprotna tožba pa je samostojna tožba. Pobotni ugovor je omejen z obstojem in višino tožbe. Stališče sodne prakse je, da je mogoče s procesnim ugovorom zaradi pobotanja uveljavljati tudi terjatev, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, torej toliko bolj tudi terjatev, o kateri že teče pravda. Ob tem je pomembno, da sodišče v sodbi zaradi pobotnega ugovora v izreku odloči o obstoječem in neobstoječem delu terjatve, uveljavljene v pobot, kolikor njen skupni znesek ne presega višine tožbenega zahtevka (VSL Sklep I Cp 1715/2000 z dne 12. 12. 2001). Sodišče torej o (ne)obstoju v pobot uveljavljene terjatve odloči le do višine tožbenega zahtevka, zato je že ob vložitvi pobotnega ugovora jasno določeno oziroma zamejeno, o katerem delu terjatve, uveljavljene v pobot, bo lahko pravnomočno odločeno. Tako ni dvoma, da mora biti toženec upravičen glede presežka vložiti nasprotno tožbo in da je taka tožba dopustna. Tudi stališče pravne teorije (D. Wedam Lukić, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 160) je, da odločitev o obstoju oziroma neobstoju toženčeve terjatve postane pravnomočna le do višine tožnikove terjatve. Cilj, ki ga ima toženec s pobotnim ugovorom, je zavrnitev tožnikovega zahtevka, in ta cilj je dosežen s tem, ko sodišče odloči o njegovi terjatvi do višine tožnikove terjatve in tožbeni zahtevek zavrne. Če je toženčeva terjatev višja od tožnikove, pa jo toženec lahko v presežku uveljavlja z nasprotno tožbo.

7Tožnik nadalje meni, da je bila v postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani IV P 217/2015 storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabljeno materialno pravo, ker je sodišče nasprotno tožbo vročilo toženki pozneje kot pobotni ugovor. Sodišče bi moralo prej poslano vlogo z nasprotno tožbo toženki tudi prej vročiti, zato bi morala litispendenca nastopiti glede nasprotne tožbe in ne glede pobotnega ugovora. Pooblaščenka toženke se je z nasprotno tožbo seznanila že 19. 8. 2015, torej istega dne, ko ji je sodišče vročilo pripravljalno vlogo s pobotnim ugovorom, ne pa šele 9. 12. 2015. Poleg tega je tudi ta datum nepravilen, saj je bila toženki nasprotna tožba z dopolnitvijo vročena 23. 11. 2019. Odločbe se v tem delu ne da preizkusiti oziroma je podana kršitev protispisnosti. Sodišče je tožnika k dopolnitvi tožbe pozvalo šele skoraj tri mesece po njeni vložitvi, kar je v nasprotju z 276. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da je treba tožbo vročiti nasprotni stranki v 30 dneh po vložitvi. Okrajno sodišče je takoj po prejemu dopolnitve tožbe izvedelo, da glede na vrednost spornega predmeta ni stvarno pristojno. Če bi pravočasno zahtevalo dopolnitev tožbe in jo odstopilo pristojnemu sodišču, bi bila tožba toženki vsekakor vročena prej kot pobotni ugovor. Zavrženje nasprotne tožbe zaradi litispendence, ki jo je s svojim nezakonitim postopanjem povzročilo sodišče, je nezakonito. Sodišče je s tem bistveno kršilo določbe 23., 108., 274. in 276. člena ZPP ter tožnikovo pravico do izjave in sodnega varstva.

8Uveljavlja tudi zmotno presojo o zastaranju zahteve za plačilo 64.415,63 EUR s pripadki. Za zahtevek za plačilo denarnega zneska zaradi neupravičene odsvojitve in okoriščenja z denarnimi sredstvi pokojne matere je treba uporabiti zastaralni rok iz 141. člena Zakona o dedovanju, ki še ni potekel. Po navedenem členu pravica zahtevati zapuščino proti nepoštenemu posestniku zastara v 20 letih, poleg tega se s priglasitvijo dediča k dedovanju zastaralni rok pretrga do konca zapuščinskega postopka. Tožnik se je k dedovanju priglasil že na naroku v zapuščinskem postopku 23. 8. 2010 in tožbo vložil v času, ko je bil v teku zapuščinski postopek. Sicer pa je tožnik za neupravičene odlive izvedel šele v letu 2011 in je šele tedaj prvič lahko zahteval vrnitev sredstev. Do te pritožbene navedbe se pritožbeno sodišče sploh ni opredelilo. Spregledalo je tudi 189. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki po zastaranju pravice zahtevati odškodnino omogoča oškodovancu vračilo po pravilih neupravičene pridobitve. Hkrati pa tudi meni, da bi sodišče moralo kot trenutek vložitve tožbe šteti 22. 12. 2014, ko je bila tožba vložena v postopku I R 921/2014 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, saj je tožnik laik in bi ga sodišče moralo poučiti o njegovih procesnih pravicah.

9Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

O dovoljenosti revizije

10Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizija, ki presega te okvire, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP). Obseg dovoljene revizije je tako v konkretnem primeru omejen na presojo o pravilnosti stališča, da je nasprotna tožba zaradi litispendence nedopustna v delu, ki presega tožbeni zahtevek tožeče stranke v drugem postopku, v katerem tožena stranka zoper zahtevek tožeče stranke uveljavlja procesni pobotni ugovor. Vrhovno sodišče je zato revizijo, kolikor revident z njo izpodbija pravnomočno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 64.415,63 EUR s pripadki zaradi zastaranja, kot nedovoljeno zavrglo, medtem ko se do revizijskih navedb, ki so v zvezi z zavrženjem tožbe odpirala vprašanja, glede katerih revizija ni bila dopuščena (denimo da naj bi Okrajno sodišče v Ljubljani v predhodnem postopku pri vročanju vloge s pobotnim ugovorom zagrešilo procesne kršitve), ne bo opredeljevalo.

O utemeljenosti revizije

11Revizija je v preostalem delu, v katerem revident izpodbija odločitev nižjih sodišč o delnem zavrženju tožbe, utemeljena.

O litispendenci pobotnega ugovora

12Glede litispendence terjatve, ki je predmet procesnega pobotnega ugovora, revident po eni strani meni, da bi lahko bila ta podana kvečjemu do višine tožbene terjatve. Po drugi strani poudarja, da je mogoče s procesnim pobotnim ugovorom uveljavljati tudi terjatev, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno (res iudicata), torej toliko bolj velja, da je mogoče z njim uveljavljati tudi terjatev, o kateri pravda še (že) teče.

13ZPP litispendenco oziroma visečnost pravde ureja v 189. členu. Citirani člen določa, da se, dokler pravda teče, o istem zahtevku ne more začeti nova pravda med istimi strankami. Če se taka pravda začne, sodišče tožbo zavrže. Institut litispendence po eni strani zasleduje načelo ekonomičnosti postopka in razbremenitve sodišč, saj ni nobene potrebe, da bi o isti stvari med istima strankama tekla dva vzporedna postopka. Predvsem pa je namenjen zagotovitvi pravne varnosti, saj preprečuje, da bi sodišča o isti stvari sprejela medsebojno nasprotujoče si odločitve.¹ ZPP ne določa izrecno, ali litispendenca velja tudi v primeru, ko terjatev ni uveljavljena s tožbo, temveč s procesnim pobotnim ugovorom. Na vprašanji, ali tudi postavitev procesnega ugovora pobotanja povzroči litispendenco terjatve, ki se z njim uveljavlja v pobot, kar pomeni, da nova tožba o isti terjatvi ni dopustna, ter ali je mogoče s procesnim pobotom uveljavljati tudi terjatev, o kateri pravda že teče, so odgovori v državah s primerljivo pravno ureditvijo različni.

14V nemškem in avstrijskem pravu tako judikatura kot prevladujoči del pravne teorije² litispendenco pri procesnem pobotnem ugovoru zavračata. Po njihovem mnenju je bistveno, da pobotni ugovor ni ne tožba ne nasprotna tožba, temveč posebno procesno obrambno sredstvo. Do toženca zato ne bi bilo pošteno, če bi se mu odvzela možnost obrambe s pobotnim ugovorom samo zato, ker je za isti zahtevek prehodno že vložil tožbo. Cilj pravnega varstva naj bi bil pri tožbi in procesnem pobotnem ugovoru različen, saj je ugovor usmerjen k (delni) zavrnitvi tožbenega zahtevka, medtem ko se s tožbo zahteva nasprotna izpolnitev. Tudi v pravilu, po katerem sodišče o procesnem pobotnem ugovoru odloči v izreku sodbe in z učinkom pravnomočnosti, ne vidijo razloga za litispendenco terjatve, ki se uveljavlja s pobotnim ugovorom, temveč to vidijo kot izjemo od pravila, da se litispendenca in pravnomočnost običajno prekrivata. Namen ureditve, po kateri odločitev o pobotnem ugovoru postane pravnomočna, naj bi bil le v preprečevanju novih postopkov o isti zadevi. Sicer pa menijo, da nevarnost nasprotujočih si odločitev ni tako velika, ker je podana izključno tedaj, kadar oba postopka tečeta povsem časovno usklajeno; zanašajo se na to, da stranki sami zagotovo najbolje vesta, če se v njunih medsebojnih pravdah dvakrat obravnava isti zahtevek in imata tako sami največ možnosti, da preprečita dvojno odločanje o isti zadevi tako, da se po pravnomočni odločitvi v eni od pravd na to sklicujeta v drugi pravdi.³

15V slovenskem pravu sta nasprotno, teorija⁴ in sodna praksa⁵ enotni, da litispendenco ustvari tudi uveljavljanje ugovora pobotanja v pravdi.⁶ Nosilni argument v prid litispendenci je bil prepoznan ravno v tem, da bo sodišče o ugovoru pobotanja odločilo z učinkom pravnomočnosti. Prevladalo je prepričanje, da pobotni ugovor in nasprotna tožba v bistvenem služita istemu namenu – izpolnitvi toženčeve obveznosti, zato tožnik ne more zahtevati, da mu toženec isto terjatev izpolni dvakrat – enkrat po sodbi, izdani na podlagi nasprotne tožbe, drugič pa s pobotom. Dokler je ugovor pendenten, o terjatvi, ki se z njim uveljavlja v pobot, ni dopustno začeti nove pravde. Enako tudi ni mogoče uveljavljati v pobot terjatve, o kateri pravda že teče. Iste terjatve ni mogoče uveljavljati niti s pobotnim ugovorom v dveh različnih pravdah.⁷ Z litispendenco se želi tako izključiti možnosti, da bi bili o isti terjatvi sprejeti dve potencialno različni pravnomočni odločitvi.⁸

16Litispendenca terjatve, o kateri že teče pravda, pomeni, da toženec ne more vložiti pobotnega ugovora ali nove tožbe glede iste terjatve, dokler se prvotni postopek ne zaključi. Če bi se namesto litispendence sprejela rešitev, po kateri bi (kot v nemškem pravu) toženec lahko glede iste terjatve vložil novo tožbo ali pobotni ugovor, vendar bi bil nov postopek takoj zatem prekinjen do pravnomočne odločitve v predhodni pravdi, toženec zaradi tega ne bi bil v boljšem položaju. Vrhovno sodišče glede na navedeno ne vidi prepričljivih razlogov za odstop od ustaljenega stališča, da institut litispendence velja tudi v primeru, ko se ista terjatev uveljavlja v tožbi in s procesnim ugovorom pobotanja. Procesni pobotni ugovor torej ustvarja litispendenco glede v pobot uveljavljene terjatve, če se je pravda v tem postopku začela prej. Ker sodišče o pobotnem ugovoru odloči z učinkom pravnomočnosti, namreč institut litispendence v največji meri zagotavlja varstvo pred dvakratnim odločanjem o isti zadevi, hkrati pa preprečuje nepotrebno kopičenje dela in stroškov z obravnavo iste terjatve v dveh pravdah.

17Revident želi možnost uveljavljanja pendentne terjatve v pobot utemeljiti tudi z argumentom, da sme dolžnik s pobotnim ugovorom zahtevati terjatev, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno.⁹ Primerjava ni na mestu. Medtem ko se z litispendenco želi preprečiti dvakratno odločanje o isti stvari, gre pri uporabi pravnomočno prisojene terjatve za pobot za način njene izpolnitve (gre za neke vrste samopomoč toženca). Uporaba res iudicata terjatve v pravdi je izjema, ki je bila sprejeta pri procesnem pobotnem ugovoru ravno zaradi njegove obrambne narave. Če bi možnost uveljavljanja takšne terjatve s procesnim pobotom zavrnili, bi bil s tem toženec neupravičeno v slabšem položaju, saj bi pravnomočno razsojeno terjatev lahko uveljavljal le z zunajprocesnim (materialnim) pobotom, ki ne more biti eventualen.¹⁰

O višini terjatve iz procesnega pobotnega ugovora, za katero velja litispendenca

18Ključno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali v primeru, ko v pobot uveljavljena terjatev presega tožbeno terjatev v prej začeti pravdi, litispendenca velja za celotno terjatev iz procesnega ugovora pobotanja ali le do višine tožbene terjatve. Vrhovno sodišče tega vprašanja v odločbi II Ips 77/2018, na katero se sklicuje revident, ni razrešilo. V tej zadevi je namreč ugotovilo, da litispendenca ni podana, ker se terjatvi iz procesnega pobotnega ugovora in nasprotne tožbe nista prekrivali.

19319. člen ZPP, ki ureja pravnomočnost sodbe, določa, da kadar je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo toženec uveljavlja z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna. V primeru podanega pobotnega ugovora je izrek sodbe tričlenski, in sicer sodišče naprej ugotovi obstoj tožnikove terjatve, nato odloči o obstoju ali neobstoju terjatve, uveljavljene v pobot, čemur sledi pobotni izrek, s katerim sodišče izvede pobotanje. Zakon ne vsebuje izrecne omejitve pravnomočnosti pobotne terjatve le do zneska tožbene terjatve. Tako je bilo v literaturi sprva sporno, ali postane odločitev o (ne)obstoju terjatve, uveljavljene v pobot, pravnomočna glede celotne terjatve, torej tudi glede tistega zneska, za katerega pobotna terjatev presega vtoževano terjatev.

Odločitev sodišča o obstoju terjatve, uveljavljene v pobot

20Čeprav zakon tega izrecno ne določa, iz obrambne funkcije pobotnega ugovora izhaja, da postane odločba o obstoju pobotne terjatve pravnomočna le do tistega zneska, do katerega naj se obe terjatvi med seboj pobotata. Namen pobotnega ugovora oziroma njegova procesna funkcija je v tem, da toženec doseže zavrnitev tožbenega zahtevka. Z ugotovitvijo obstoja nasprotne terjatve do višine tožbene terjatve je obrambni cilj dosežen. Če bi sodišče odločilo o obstoju celotne pobotne terjatve, bi odločilo ultra petitum. Zato se bo sodišče ukvarjalo z obstojem pobotne terjatve le do zneska, ki je potreben za zavrnitev tožbenega zahtevka. Stališče je posledica uvida, da toženec tudi v primeru, ko bi sodišče ugotovilo obstoj pobotne terjatve v celotni višini, od sodbe ne bi imel nobene koristi, saj bi bila sodba v tem delu le ugotovitvena. Če bi želel izterjati presežek, bi še vedno moral vložiti dajatveno tožbo na plačilo preostanka terjatve.¹¹ Sodišče lahko torej o obstoju nasprotne terjatve (afirmativno) odloči le do tistega zneska, do katerega naj se pobota s tožbeno terjatvijo.

Odločitev sodišča o neobstoju terjatve, uveljavljene v pobot

21Sporno ostaja, ali negativna ugotovitev – o neobstoju toženčeve terjatve zajema celotno nasprotno terjatev ali le do višine tožbene terjatve. Logično se zdi, da se mora negativna ugotovitev – o neobstoju pobotne terjatve – nanašati na celotno pobotno terjatev, tudi če je ta višja od tožbene terjatve. Če bi bila pobotna terjatev v katerem koli obsegu utemeljena, bi jo namreč sodišče moralo pobotati s tožbeno terjatvijo.

22Kaj torej stališče, da lahko sodišče v primeru, ko pobotna terjatev presega tožbeno, o njenem obstoju odloči le do višine tožbene terjatve, o neobstoju pa glede celotne pobotne terjatve, pomeni za presojo litispendence pobotnega ugovora? Litispendenca oziroma visečnost pravde nastopi tedaj, ko je nasprotna stranka o vložitvi procesnega ugovora pobotanja obveščena in je odločitev o njem še negotova. V takem položaju je odločilno, do kolikšnega zneska bi sodišče ugovoru lahko ugodilo, ta pa je zamejen z višino tožbene terjatve. Ker s procesnim pobotnim ugovorom toženec ne more doseči več kot zavrnitve tožbenega zahtevka, tudi litispendenca procesnega pobotnega ugovora učinkuje le do višine tožbene terjatve. Samo v tem obsegu lahko pobotni ugovor primerjamo z dajatveno tožbo, medtem ko glede presežka (pobotne terjatve nad tožbeno terjatvijo) ni ovire za njegovo uveljavljanje v novi pravdi. V tej bo sicer morebitna naknadna ugotovitev sodišča v prvem postopku, da pobotna terjatev v celoti ne obstaja, imela učinek res iudicata. Vendar to ni razlog, da bi tožencu odrekli možnost vložitve nove tožbe glede presežka, saj bi mu bila pravica do sodnega varstva nesorazmerno otežena, če bi moral z vložitvijo tožbe čakati do pravnomočnosti odločitve o pobotnem ugovoru, upoštevaje da je uspeh s pobotnim ugovorom nujno omejen – z njim lahko uspe le do višine tožbene terjatve.

Odgovor na revizijsko vprašanje

23Odgovor na revizijsko vprašanje se tako glasi, da je litispendenca terjatve, ki se uveljavlja s procesnim pobotnim ugovorom, ovira za novo pravdo le do višine tožbene terjatve v predhodnem postopku. Če terjatev iz procesnega pobotnega ugovora v predhodnem postopku presega terjatev po tožbi, glede presežka ovire litispendence ni in je v tem obsegu nova tožba dopustna.

24Glede na obrazloženo je zmotna presoja nižjih sodišč, da pri presoji litispendence terjatve iz procesnega pobotnega ugovora ni pomembno, ali ta presega tožbeno terjatev v predhodnem postopku ali ne. V ponovljenem postopku bosta morali sodišči ponovno presoditi, ali oziroma v kolikšni meri je za presojo tožbenega zahtevka podana ovira litispendence skladno z izhodišči, ki jih je Vrhovno sodišče nakazalo v tej odločbi. Za dokončno stališče o dopustnosti tožbe se bosta morali namreč nižji sodišči opredeliti še do ugovora tožeče stranke, da v predhodnem in obravnavnem postopku zaradi naknadne subjektivne spremembe tožbe v predhodnem postopku ni podana istovetnost strank ter da tudi iz tega razloga ni mogoče govoriti o litispendenci terjatve, ki je bila v predhodnem postopku uveljavljena s procesnim pobotnim ugovorom. V primeru utemeljenosti ugovora bi namreč to vplivalo na dopustnost celotne nasprotne tožbe, ne le tistega njenega dela, ki presega tožbeno terjatev v predhodnem postopku.

Odločitev o reviziji

25Vrhovno sodišče je revizijo, v delu, s katerim se je izpodbijala pravnomočna odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo 64.415,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2015 dalje, kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP). Sicer je reviziji ugodilo in sklepa sodišč druge in prve stopnje glede odločitve o zavrženju tožbe in o stroških postopka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

O stroških revizijskega postopka

26Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

27Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, komentar k 189. členu ZPP, GV Založba, 2006, str. 219-220.
² Prim. Rosenberg, Schwab, Gottwald, Zivilprozessrecht, C. H. Beck, 2018, str. 616, Greger, v: Zöller, Zivilprozessordnung, Verlag dr. Otto Schmidt KG, 2018, str. 595-596, in Fasching, Zivilprozeßrecht, Manzsche Verlags- und Universitätsbuchhandluing, 1990, str. 607. Drugačno mnenje o primernosti litispendence je denimo zastopano v W. Zeiss, K. Schreiber, Zivilprozessrecht, Mohr Siebeck, 2003, str. 157.
³ Prim. odločbo BGH VII ZR 57/70 z dne 11. 11. 1971. Prim. tudi BGH III ZR 401/02 z dne 8. 1. 2004.
⁴ D. Wedam Lukič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, komentar k 319. členu, str. 159. A. Galič, prav tam, str. 220. J. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba Ljubljana, 1961, str. 297. Drugačno mnenje, da procesni pobotni ugovor ne ustvarja litispendence, zastopa denimo A. Veselič, v: Pobot v sodnih postopkih, Podjetje in delo, št. 8 (2003), str. 1874.
⁵ Prim. denimo VIII Ips 236/99, II Ips 906/2008, II Ips 77/2018, VIII Ips 81/2019.
⁶ Enako stališče je bilo sprejeto v hrvaškem pravu, prim. S. Triva, M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, 2004, str. 437.
⁷ V primeru neutemeljenosti tožbenega zahtevka ali umika tožbe sodišče o pobotnem ugovoru ne bo odločalo. Toženec bo moral tedaj vložiti novo tožbo, vendar to ni razlog proti litispendenci procesnega pobotnega ugovora, saj ob vložitvi nove tožbe terjatvi na podlagi 367. člena OZ ne bo grozilo zastaranje. Tako Galič, prav tam, str. 221, ter II Ips 906/2008.
⁸ To nevarnost so prepoznali tudi v nemškem pravu, kjer se ji želijo izogniti z uporabo drugih procesnih institutov. Nemški teoretiki v primeru, kadar je pobotni ugovor podan v zvezi s terjatvijo, o kateri že teče pravda, kot primerno rešitev predlagajo, naj sodišče postopek s pobotnim ugovorom prekine do pravnomočne rešitve predhodne pravde, v kateri bo o terjatvi pravnomočno odločeno (po pravilih o prekinitvi postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja). Če pa je vložena tožba glede terjatve, ki je že predmet predhodnega pobotnega ugovora, se sprašujejo, ali stranka za tožbo sploh izkazuje pravovarstveno potrebo, saj lahko z že postavljenim pobotnim ugovorom po njihovem mnenju doseže boljše varstvo – namesto golega izvršilnega naslova si z njim zagotovi že izpolnitev terjatve. Prim. Greger, prav tam, str. 596.
⁹ O dopustnosti uveljavljanja res iudicata terjatve v pobot sta enotna tako teorija (prim. denimo D. Wedam Lukič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, komentar k 319. členu, str. 159, in S. Triva, M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, 2004, str. 434, 437, 644) kot sodna praksa (prim. odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 99/2013).
¹⁰ T. Zima Jenull, Materialnopravni in procesni vidik pobota, v: Pravosodni bilten, št. 2 (2017), str. 129.
¹¹ J. Juhart, Pobotanje v pravdi, Zbornik znanstvenih razprav, 1959, str. 105.