276. člen ZPP

Tožnik ni postavil določnega tožbenega zahtevka kljub pozivu sodišča prve stopnje v sklepu z dne 10. 1. 2024, da mora tožbo v roku 15 dni popraviti tako, da bo ta vsebovala določen tožbeni zahtevek, sicer bo sodišče tožbo zavrglo (skladno z določili 108. člena ZPP in 273. členom ZPP). Ker torej tožnik določnega tožbenega zahtevka ni postavil niti po pozivu sodišča prve stopnje, tožba ni (bila) sposobna za obravnavanje, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (četrti odstavek 108. člena ZPP). Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da je imel tožnik tožbo možnost dopolniti vse do konca glavne obravnave. Tožba, ki ni popolna, ki torej nima vseh sestavin iz 180. člena ZPP (med katerimi je tudi določen tožbeni zahtevek), se toženi stranki sploh ne vroča v odgovor (prvi odstavek 276. člena ZPP).

Namen novele ZVEtL-A je bil, da prepreči širjenje učinka subjektivnih meja pravnomočnosti izdanih odločb na osebe, ki v postopku niso sodelovale. Ker je razmerje med etažnimi lastniki in upravnikom podobno razmerju s pooblaščencem, morebitna kršitev upravnikove obveznosti nadaljnjega obveščanja ne more pomeniti podlage za zaključek, da etažni lastniki o postopku niso bili obveščeni in jih zato odločitev sodišča o določitvi pripadajočega zemljišča ne zavezuje.

Tožniku ni bila kršena pravica do poštenega sojenja, saj je bil na posledice nerazumljive in nepopolne tožbe ustrezno opozorjen, v njegovi sferi pa je bila odločitev, da pri njej vztraja.

Dejstvo, da je tožnica z isto tožbo uveljavljala določene denarne zahtevke, v zvezi s katerimi je določen splošni tridesetdnevni rok za odgovor na tožbo iz drugega odstavka 276. člena ZPP, na določitev roka v delu, v katerem gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, ne vpliva. Tožnica v utemeljitev svojih tožbenih navedb ni bila dolžna predložiti dokazov. Da bi moral tožnik predložiti dokaze za svoje navedbe kot pogoj za izdajo zamudne sodbe, v prvem odstavku 318. člena ZPP ni določeno, določeno je le, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je sam predložil, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Za uspeh z ugovorom zoper plačilni nalog bi tožnica morala izkazati, da je sodno takso plačala pred izdajo plačilnega naloga. Nejasne in nepopolne tožbe, ki je tožnik v postavljenem roku ne popravi in dopolni, ni mogoče obravnavati vsebinsko, zaradi česar se je ne vroča v odgovor tožencu, pač pa se jo takoj zavrže.

Vprašanje utemeljenosti predloga se presoja le v fazi, ko je že vzpostavljeno tristrano razmerje, ne pa v fazi predhodnega preizkusa, ki je namenjen preizkušanju procesnih pomanjkljivosti.

Od razjasnitve dejstva, ali sta bila toženki tožba in poziv na odgovor pravilno vročena, je odvisno, ali je izpolnjen eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotavljati, ali je imela toženka realno možnost, da se je ob vsej potrebni skrbnosti s tožbo in pozivom, da nanjo odgovori, seznanila.

Po določilu 4. člena ZNP mora sodišče dati udeležencem v postopku možnost, da se izjavijo o navedbah drugih udeležencev. To določilo ima podlago v načelu obojestranskega zaslišanja, ki je eno najpomembnejših načel postopka. Udejanji pa se na tak način, da sodišče vsaki od strank vroči vse vloge in pisanja nasprotne stranke ter ji postavi rok, v katerem lahko odgovori na te vloge in pisanja. S tem, ko je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep, ne da bi nasprotno udeleženko opozorilo, da lahko v določenem roku na predlog odgovori, oziroma ne da bi opravilo narok, na katerem bi se nasprotna udeleženka lahko izjavila o navedbah predlagateljice, je zagrešilo prav absolutno bistveno kršitev določil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

Ker je plačilo sodne takse dolžno ugotoviti sodišče samo, bi se sodišče moralo o plačilu takse prepričati še v fazi predhodnega preizkusa tožbe. Če sodišče pomanjkljivosti, ki po volji zakonodajalca preprečujejo vsebinsko obravnavanje tožbe, v fazi predhodnega preizkusa tožbe ne odpravi, je v fazi vsebinskega obravnavanja ni več mogoče odpraviti, zato bo moralo sodišče sodno takso prisilno izterjati.

Izpodbijani sklep nima razlogov za zavrženje tožbe, ampak se razlogi nanašajo na zavrženje vloge na podlagi petega odstavka 108. člena ZPP, ker vložnik ni ravnal v skladu s sklepom sodišča prve stopnje in vloge ni dopolnil (ni navedel tožene stranke). Zato je odprto vprašanje, ali je vloga tožnika bila res nepopolna, da je sodišče ni moglo obravnavati, še posebej, ker je vlogo posredovalo toženi stranki v odgovor na tožbo. Po 276. členu ZPP sodišče tožbo v odgovor stranki vroči, če ima vse sestavine iz 180. člena. Zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb ZPP, je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Tožnik sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da se je spustilo v presojanje dokazov, kar je v nasprotju z inštitutom zamudne sodbe. Sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti dejanskih navedb. Zaključki, do katerih pride sodišče pri presoji pogojev po 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP, ne smejo biti dokazni, takšni, da bi se z njimi ovrglo ali dokazalo določeno dejstvo. Sodišče v takem primeru ne izda zamudne sodbe, ampak opravi glavno obravnavo in na njej izvede predlagane dokaze. V obravnavani zadevi, ko je sodišče prve stopnje izvajalo dokazni postopek tudi z zaslišanjem prič, ki jih je predlagala tožena stranka v zvezi z dokazovanjem trditev iz nasprotne tožbe, ni razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz nasprotne tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve. Pritožba zato utemeljeno uveljavlja, da se je sodišče prve stopnje spustilo v obravnavanje zadeve po nasprotni tožbi in je ugotavljalo dejansko stanje. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabil

Ko je predhodni preizkus tožbe opravljen (in je ta že vročena v odgovor, opravljen pa je tudi že prvi narok za glavno obravnavo), tožbe ni mogoče zavreči, ker tožeča stranka kljub pozivu ne označi vrednosti dela svojega nedenarnega zahtevka. Tožničina tožba obsega denarni in nedenarni zahtevek. Denarni znaša 2815 EUR nedenarni pa je tak, da je prima facie jasno, da od njega ni odvisna ne pristojnost sodišča ne pravica stranke do revizije, zato uporaba 45. člena ZPP ne pride v poštev.

Formalno popolno tožbo je potrebno toženi stranki vročiti v odgovor ter o njej meritorno odločiti. Vsebinske materialnopravne pomanjkljivosti pa terjajo, da se sodnik aktivno vključi v spor in, če gre za odpravljivo nesklepčnost, opravi materialno pravdno vodstvo po 285. členu ZPP.

Tožena stranka mora odgovoriti na tožbo, če prejme poziv na odgovor. Sodišče pa jo mora opozoriti na posledice, če na tožbo ne bi odgovorila. Ker tožena stranka poziva sodišča, naj vloži odgovor na tožbo, ni prejela, tožbo s prilogami pa si je sama vpogledala in fotokopirala iz spisa, njen odgovor na tožbo ni bil potreben.

Če tožnik ne plača sodne takse, gre za formalno pomanjkljivost, ki jo je mogoče odpraviti le do konca predhodnega preizkusa tožbe, to je do vročitve tožbe tožencem. Če sodišče do tedaj ne opazi, da sodna taksa ni bila plačana, mora tožbo vsebinsko obravnavati, takso pa prisilno izterjati. Pogodbeno ustanovljena služnost, ki ni bila vpisana v zemljiško knjigo, ne zavezuje kasnejših lastnikov zemljišč, v breme katerih je bila služnost dogovorjena (tudi če so zanjo ob nakupu vedeli). Vznemirjanje ne bi bilo protipravno le, če bi tožencem uporabo zemljišč dovolila sedanja lastnika (tožnika), česar pa toženci niso zatrjevali in tudi ne dokazali.

Če je bilo o predlogu za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje že pravnomočno odločeno, ponoven predlog za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje ni dovoljen. Zoper sklep sodišča druge stopnje ni pritožbe.

Res je, da v primeru, če tožena stranka v roku iz prvega odstavka 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo (nasprotno tožbo), lahko pride do izdaje zamudne sodbe, vendar le, če so izpolnjeni pogoji za izdajo. Eden od pogojev je tudi pravilna vročitev nasprotne tožbe v odgovor toženi stranki, z opozorilom na posledico, da bo sodišče v primeru, če nanjo v predpisanem roku ne bo odgovorila, izdalo zamudno sodbo. V kolikor stranka takšnega opozorila ne prejme, pogoji za izdajo zamudne sodbe niso izpolnjeni. Glede na navedeno niso utemeljene navedbe pritožnika, da je odgovor na tožbo vložil zaradi bojazni pred izdajo zamudne sodbe, saj mu potrebno opozorilo s strani sodišča prve stopnje ni bilo dano.

Za prepoznavo tožbenega zahtevka, za ugotovitev in določitev njegove identitete je nujno, da je vsestransko določen (oziroma vsaj določljiv) tako v subjektivnem kot v objektivnem pogledu. Če je sodišče menilo, da je tožba kljub temu še vedno nepopolna, bi moralo ravnati v smislu določil 108. člena ZPP. Tožečo stranko bi moralo konkretno pozvati, kako naj zahtevek dopolni in jo opozoriti na posledice. Sodišče tako ni ravnalo, ampak je po izvedenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi neustrezne trditvene podlage, v razlogih sodbe pa navedlo, da je stranko pozvalo, naj zahtevek specificira in podpre s trditveno podlago.

Začasno zastopanje po odvetniku je nedopustno le v zvezi z vlogami, ki jih določba petega odstavka 98. člena ZPP izrecno ureja (tožba in pravna sredstva), ne pa tudi v zvezi z odgovorom na tožbo oziroma drugimi (defenzivnimi) vlogami.

Začasno zastopanje po odvetniku je nedopustno le v zvezi z vlogami, ki jih določba petega odstavka 98. člena ZPP izrecno ureja (tožba in pravna sredstva), ne pa tudi v zvezi z odgovorom na tožbo oziroma drugimi (defenzivnimi) vlogami.