VSM Sklep IV Kp 3140/2017

Pritožba zagovornika obdolženega S.O. se zavrne kot neutemeljena.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom II K 314/2017 z dne 9. 7. 2019 po prvem odstavku 140. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 78. člena ZKP odvetnika V.C. kot zagovornika obdolženega S.O. v kazenskem postopku kaznovalo z denarno kaznijo v znesku 1.500,00 EUR zaradi zavlačevanja kazenskega postopka.

2Zoper sklep se je pritožil odvetnik kot zagovornik obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, in sicer kot navaja zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa izhaja, da je zagovornik s tem, ko je na glavni obravnavi dne 21. 6. 2019 podal že sedmo zahtevo za izločitev razpravljajoče sodnice, dopolnjeno dne 2. 7. 2019 po obdolžencu, pri čemer sta bili zadnji dve zahtevi podani po že izrečeni denarni kazni zagovorniku zaradi zavlačevanja postopka iz istih razlogov in se vsebinsko ne razlikujeta od že prej podanih zahtev za izločitev sodnice, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno, zlorabil svojo pravico do podaje predlogov za izločitev sodnice (gre za zlorabo procesne pravice iz 15. člena ZKP), in sicer z namenom zavlačevanja kazenskega postopka. Po stališču sodišča prve stopnje večkratno odločanje o identičnih že pravnomočno rešenih procesnih vprašanjih ni v skladu z načeli ZKP (po učinkovitem sojenju brez nepotrebnega zavlačevanja - člen 15 ZKP), po katerem je ena izmed temeljnih dolžnosti sodnika pri izvajanju procesnega vodstva preprečevanje procesnih zlorab.

5Pritožnik v pritožbi navaja, da predlog za izločitev sodnice ne meri očitno na zavlačevanje postopka, ampak skuša svojemu klientu - obdolžencu kot zagovornik zagotoviti spoštovanje pravice do poštenega in nepristranskega sojenja, kar je tudi dolžnost pritožnika kot zagovornika, ko mora kot zagovornik zavarovati vse pravice svojega klienta. Predhodno vložene zahteve za izločitev po obdolžencu oziroma drugih zagovornikih oziroma njihovi predlogi za izločitev ter delegacijo pristojnosti, ne morejo in ne smejo vplivati na denarno kaznovanje pritožnika. Do izdaje izpodbijanega sklepa je vložil predlog za delegacijo krajevne pristojnosti in zahtevo za izločitev z dne 12. 2. 2019 in predlog za delegacijo krajevne pristojnosti in zahtevo za izločitev dne 21. 5. 2019. V nadaljevanju pritožbe pritožnik ponovi razloge (prepis) iz zahteve za izločitev sodnice in predloga za delegacijo pristojnosti z dne 22. 5. 2019 (pravilno 21. 5.; list. št. 1854-1889 spisa).

6Sodišče druge stopnje je zadevo presojalo z vidika kršitve v pritožbi zatrjevane določbe 140. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 78. člena ZKP, kar naj bi vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa ter kršitve 22., 23,.27. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

7Kot izhaja iz sodnega spisa Okrajnega sodišča v Mariboru II K 3140/2017 je v obravnavani zadevi obdolženec bodisi sam bodisi po svojih zagovornikih do izdaje izpodbijanega sklepa o denarnem kaznovanju odvetnika vložil zahteve za izločitev sodnice posameznice dne 13. 3. 2018, dne 24. 4. 2018, dne 25. 4. 2018, dne 22. 6. 2018, dne 12. 2. 2019, dne 22. 5. 2019 in dne 31. 5. 2019. Prvih pet zahtev je kot neutemeljene s posebnim sklepom zavrnil predsednik sodišča prve stopnje, šesto in sedmo je kot očitno neutemeljeni in podani z namenom zavlačevanja kazenskega postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča dne 31. 5. 2019 in 21. 6. 2019 na glavni obravnavi zavrgla sodnica posameznica. Bistvo vseh zahtev je sodničino procesno vodstvo in odločitve v zvezi s tem, s katerimi pa se vlagatelji zahtev ne strinjajo. Po mnenju vlagateljev je sodnica posameznica s procesnimi kršitvami zlorabila sodniško funkcijo, zaradi česar je podan dvom o njeni nepristranskosti.

8Ustavno procesno jamstvo, to je pravica do nepristranskega sodišča, ki je sestavni del pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, ki skupaj s pravico do poštenega sodnega varstva iz 22. člena Ustave tvori bistvo pravice do sodišča in do poštenega sojenja (fair trial), in ki med drugim prepovedujeta sodniško samovoljo. To ustavno procesno jamstvo je po ustaljeni ustavno sodni presoji kršeno tudi, kadar je sodna odločba očitno napačna. Ustavno sodišče je poudarilo, da je standard očitnosti dosežen takrat, ko trditve ni mogoče ovreči ali omajati niti po vsestranskem preizkusu, ker vse okoliščine, zdrava pamet in izkušnje brez dokazovanja in brez možnosti nasprotnega utemeljevanja izključujejo vsako možnost drugačnega sklepa. Povedano pomeni, da ima sodišče pooblastilo, da kaznuje zagovornika, ko je mogoče reči, da njegovo ravnanje, brez možnosti drugačnega sklepanja očitno meri na zavlačevanje postopka.

9Glede na kriterije, ki jih je postavilo Ustavno sodišče v svoji odločbi Up-1212/18 z dne 5. 6. 2019, je sodišče druge stopnje dolžno presoditi, ali je ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera mogoče sklepati, da je bilo pritožnikovo ravnanje takšno, da je očitno merilo na zavlačevanje postopka. Slednje pomeni presojo, ali je pritožnik vložil po vrsti že sedmo zahtevo za izločitev razpravljajoče sodnice prav z namenom zavlačevanja postopka in ali je bilo takšno ravnanje glede na predhodne sodničine odločitve edino razumno možno. Tudi tokrat se je strinjati s pritožnikom, da predhodna ravnanja obdolženčevih strokovnih pomočnikov ne morejo biti obravnavana tako kot da jih je pritožnik sam opravljal oziroma, da bi mu bila na takšen način pripisana, ampak ne gre zgolj za število vlog in njihovo sosledje, ampak za časovni razpon in zlasti razloge, zaradi katerih so bile vloge podane (tako sklep sodišča druge stopnje IV Kp 3140/2017 z dne 7. 11. 2019, list. št. 2905 spisa).

10Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu o denarnem kaznovanju zagovornika presodilo, da je zagovornik v kazenskem postopku s tem, ko je na glavni obravnavi 31. 5. 2019 vztrajal pri predlogu za izločitev sodnice posameznice, pri čemer se je skliceval na predlog za sodničino izločitev z dne 22. 5. 2019, čeprav je sodnica na glavni obravnavi predlog za izločitev s tega dne s sklepom zavrgla kot očitno neutemeljen, dne 21. 6. 2019 podal novi predlog za izločitev sodnice (dopolnil ga je obdolženec dne 2. 7. 2019), v vlogah pa so ponovljeni očitki v zvezi s procesnim vodstvom s strani sodnice posameznice, o katerih je bilo že odločeno v predhodnih odločbah o izločitvi, pri tem pa sodnici posameznici ponovno očital procesne kršitve v zvezi s predlogom za izločitev nezakonitih dokazov (op. sodišča: uveljavljan že v zahtevi 12. 2. 2019, 21. 5. 2019), izdajo odredbe za prisilni privod obdolženca na glavno obravnavo in oceno opravičenosti izostanka obdolženca z glavne obravnave, kar je stvar procesnega vodstva, zlorabil institut izločitve sodnika, z namenom zavlačevanja kazenskega postopka.

11Povzetek dejanskih okoliščin, pomembnih za presojo:

Iz podatkov spisa izhaja, da sta z vlogo z dne 2. 3. 2017 in na predobravnavnem naroku 23. 5. 2017 obdolženec in njegov (takratni ) zagovornik podala zahtevi za izločitev dokazov in sicer zapisnikov o sprejemu ustne kazenske ovadbe z dne 21. 9. 2016, dne 4. 10. 2016 in dne 20. 10. 2016, vseh obvestil, ki so jih policisti zbrali v zvezi z umaknjenim predlogom za pregon do vključno dne 20. 10. 2016, in vseh podlag za zaslišanje prič, navedenih v obtožnem predlogu in sicer prič L., L., Z., M., Š. in R.. Zahtevi za izločitev dokazov je sodišče prve stopnje (sodnica posameznica) s sklepom II K 3140/2017 z dne 31. 5. 2017 zavrnilo kot neutemeljeni. V utemeljitev svoje odločitve je zapisalo, da ovadba oškodovanca, tudi v primeru predlagalnega delikta, je dokaz, ne glede na to ali je predlog za pregon kasneje umaknjen, zahtevke za izločitev vseh obvestil, zbranih s strani policije do 20. 10. 2016, pa je zavrnilo iz razloga, ker niso bili konkretizirani. Presodilo je, da zapisnikov o sprejemu ustne kazenske ovadbe oziroma predlogov za pregon, ki jih je oškodovanka podala dne 21. 9. 2016, dne 4. 10. 2016 in dne 20. 10. 2016 ne gre šteti za nedovoljene dokaze, ki bi jih bilo potrebno izločiti iz spisa, saj ne gre za dokaze, pridobljene s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne za dokaze, ki bi bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti (148a., 154., 204., 219., 219. a., 227., 228. ,237. in 251.člen ZKP) in ne za dokaze, ki bi bili pridobljeni na podlagi takšnega dokaza, zaradi česar jih posledično tudi ne gre izločiti iz kazenskega spisa (list. št. 293-296 spisa). Na odločitev, da se predlagani izločitvi dokazov zavrneta se obdolženec in zagovornik nista pritožila.

V zvezi s tem procesnim dejanjem so povezana ravnanja obrambe, ki so sledila dve leti po izdaji sklepa, to je v času, ko je obdolženec pooblastil za zastopanje odvetnika V.C., ki se je pridružil takratnemu zagovorniku obdolženca in obdolžencu zagotavljal enotno obrambo. Dne 24. 4. 2019 (po prejemu sklepa predsednika Okrajnega sodišča v Mariboru Su 158/2019 z dne 19. 4. 2019 in sklepa disciplinskega sodišča Sodnega sveta-ss2/2019 z dne 5. 3. 2019, slednji prejet 14. 5. 2019 - priloga pritožbe zoper izpodbujani sklep) je obramba začela zatrjevati, da sklep ni bil vročen obdolžencu, zaradi česar ima le ta še pravico do pritožbe. Sodišče druge stopnje je v sklepu IV Kp 3140/2017 z dne 8. 7. 2019 pojasnilo, da dejstvo, ali je bil sklep sodišča prve stopnje z dne 31. 5. 2017 vročen obdolžencu, ni ostalo nerazjasnjeno, saj je sodišče prve stopnje okoliščine vročenja podrobno raziskalo ter pri tem pravilno zaključilo, da je bil obdolžencu sklep osebno vročen 9. 6. 2017, ko je bil tudi poučen o pravici do pritožbe v roku osem dni od vročitve sklepa. O datumu vročitve sklepa obdolžencu se je sodišče prve stopnje, potem ko je obdolženec zanikal vročitev, utemeljeno prepričalo z opravljanjem poizvedb pri Pošti Slovenije, saj je vročilnico, ki je izkazovala vročitev obdolžencu, nekdo iztrgal iz spisa (list. št. 2219-2200 spisa). Po podatkih spisa sta obdolženec in prvi zagovornik redno pregledovala spis, obdolženec je po zagovorniku že na glavni obravnavi dne 14. 12. 2017 vložil nov predlog za izločitev dokazov, katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo, medtem ko obramba takrat ni z ničemer oporekala vročitvi predhodno izdanega sklepa z dne 31. 5. 2017.

12Drugi zagovornik obdolženca, to je pritožnik je dne 12. 2. 2019 vložil predlog za izločitev dokazov, zahtevo za izločitev sodnikov in predlog za delegacijo pristojnosti (list. št. 1643-1662 spisa). V zahtevi za izločitev dokazov je navajal, da je obtožni predlog nezakonit, ker manjka predlog oškodovanke (bil je umaknjen 20. 10. 2016), v zahtevi za izločitev sodnice pa zatrjeval obstoj izključitvenega razloga po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP z okoliščino, da se je sodnica posameznica (tako tudi vsi sodniki, katerih izločitev je predlagal) seznanila z nezakonitimi dokazi, ki so v spisu in jih je nujno potrebno izločiti iz spisa, ter obstoj odklonitvenega razloga iz 6. točke 39. člena ZKP z več okoliščin, tako je sodnici očital neutemeljeno privilegiranje oškodovanke, omogočanje vpogleda disciplinski tožilki in fotokopiranje listin, s katerimi se je v posledici nadaljnjega postopanja disciplinske tožilke seznanil širši krog oseb, vključno s sodniki Vrhovnega sodišča, ki so sodelovali v disciplinski zadevi, nadalje, da je na narokih razpravljala o osebnih zdravstvenih podatkih obdolženca in izdelanih izvedenskih mnenjih in še, da je zoper sodnico vložen obtožni predlog zaradi storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 288. člena KZ-1 (po obdolžencu kot subsidiarnemu tožilcu), kar po videnju zagovornika vzbuja utemeljen dvom v nepristranskost sodnice.

13S sklepom Su 158/2019 z dne 19. 4. 2019 je predsednik Okrajnega sodišča v Mariboru zagovornikovo zahtevo za izločitev sodnice posameznice zavrnil. V utemeljitev je zapisal, da je bilo o predlogu za izločitev dokazov že pravnomočno odločeno, zatrjevani odklonilni razlogi pa predstavljajo sodničina pravna stališča, zavzeta pri opravljanju sodne funkcije, katera lahko stranke izpodbijajo samo s prepisanim pravnim sredstvom (list. št. 1753-1755 spisa).

14Pritožnik je dne 22. 5. 2019 vložil novo zahtevo za izločitev sodnice ter predlog za prenos krajevne pristojnosti. V zahtevi graja odločitev sodnice posameznice, sprejeto s sklepom z dne 6. 5. 2019, s katerim je pritožbo zagovornika z dne 26. 4. 2019 (pritožba pritožnika) zoper sklep o predlogu za izločitev dokazov z dne 31. 5. 2017 zavrgla z utemeljitvijo, da je bil sklep z dne 31. 5. 2017 o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov vročen obdolžencu dne 9. 6. 2017, ponovno izpostavlja sodničino nezakonito vodenje kazenskega postopka brez zahteve opravičenega tožilca, sodnici med drugim očita, da je pred koncem kazenskega postopka pribavila izpisek iz kazenske evidence za obdolženca, kljub temu, da je razpisala še petnajst obravnav, ter da obdolžencu ni dovolila sedeti zraven svojega zagovornika zaradi domnevno tehničnih razlogov (list. št. 1967 -1996 spisa).

15Na glavni obravnavi dne 31. 5. 2019, ki se je zaradi poteka časa začela znova, je sodnica posameznica zagovornikovo zahtevo za izločitev zavrgla po petem odstavku 42. člena ZKP kot očitno neutemeljeno in podano z namenom zavlačevanja kazenskega postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča (list. št. 1998 spisa). Po podaji ugovora pravne narave, trdeč, da obtožni predlog ni sposoben obravnavanja zaradi oškodovankinega umika predloga za pregon in da je sodnica posameznica obremenjena z nezakonitimi dokazi (list. št. 2002 spisa), je zagovornik podal novo zahtevo za izločitev dokazov, utemeljujoč jo z istimi razlogi kot v ugovoru, to je s sodničino seznanjenostjo z nezakonitimi dokazi in njenimi ravnanji in odločitvami, sprejetimi v zvezi s tem, ko je kljub oškodovankinemu umiku predloga za pregon dopustila vodenje kazenskega postopka (list. št. 1998,1999, 2002 -2005 spisa).

16Pritožnik je dne 21. 6. 2019 podal novo zahtevo za izločitev sodnice, v kateri sodnici posameznici očita, da ni odločila o njegovi zahtevi z dne 31. 5. 2019, v nadaljevanju ponovi razloge iz zahteve za izločitev sodnice z dne 31. 5. 2019 (kot zapiše v izogib nepotrebnemu prepisovanju - list. št. 2118 spisa) in zahtevo dopolni z navedbo ravnanj sodnice posameznice, ki so po njegovem mnenju nepravilna - prisilna privedba obdolženca na glavno obravnavo 6. 6. 2019, ocena opravičenosti izostanka obdolženca z glavne obravnave (6. 6. in 18. 6.2019; list. št. 2114-2119 spisa), sodnica obdolžencu ni dovolila sedeti skupaj z zagovornikom na glavni obravnavi (kršitev drugega odstavka 77. člena Sodnega reda), svoje navedbe pa podkrepil s sklicevanjem na sklepe Ustavnega sodišča Republike Slovenije in ločena mnenja ustavnih sodnikov dr. E. K. H., M. Š. in dr. K. J.¹ (list. št. 2155 spisa).

17Na glavni obravnavi dne 9. 7. 2019 je sodnica posameznica s sklepom zagovornikov predlog za izločitev sodnice z dne 21. 6. 2019 (dopolnjen 2. 7. 2019 po obdolžencu) in zagovornikov predlog z dne 31. 5. 2019, dan na glavni obravnavi po določbi petega odstavka 42. člena ZKP, kot neutemeljena zavrgla (list. št. 2226 spisa). Takoj za tem je zagovorniku obdolženca zaradi zavlačevanja kazenskega postopka z vlaganjem očitno neutemeljenih zahtev za izločitev sodnice v skladu s prvim odstavkom 140. člena ZKP v zvezi s 78. členom ZKP izrekla denarno kazen v višini 1.500,00 EUR. Zagovornik, navzoč na glavni obravnavi, se glede okoliščin in očitkov ni izjasnil (list. št. 2226 spisa) .

18Sodišče druge stopnje na podlagi zgoraj povzetih okoliščin soglaša z ugotovitvami in presojo sodišča prve stopnje, da gre za ponovljene očitke v zvezi s procesnimi odločitvami sodnice posameznice, o katerih je bilo že odločeno v predhodnih odločbah o izločitvi. Iz sodnega spisa izhaja, da je dne 13. 3. 2018 takratni zagovornik obdolženca podal zahtevo za izločitev sodnice posameznice zaradi dejstva, da na glavni obravnavi 13. 2. 2018 (šele na peti in edini) ni pustila obdolženca sedeti skupaj z zagovornikom (list. št. 823, 834 spisa), predsednik Okrajnega sodišča v Mariboru je s sklepom Su 258/2018 z dne 15. 3. 2018 zahtevo za izločitev sodnice posameznice zavrnil (list. št. 850 - 852 spisa). Pritožnik je v zahtevi za izločitev sodnice dne 22. 5. 2019 in dne 21. 6. 2019 vsebinsko ponovil isti razlog, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. In to za tem, ko se je glavna obravnava dne 31. 5. 2019 začela znova in so se dokazi znova neposredno izvajali (z danim soglasjem za branje zapisnikov o zaslišanjih prič se je obramba odrekla načelu neposrednosti). Zahtevo za izločitev sodnice posameznice zaradi seznanjenosti z nezakonitimi dokazi je zagovornik obdolženca uveljavljal v zahtevah za izločitev dokazov z dne 12. 2. 2019, dne 31. 5. 2019 in dne 21. 6. 2019, čeprav je bilo o predlogu za izločitev dokazov že pravnomočno odločeno in je zahtevo za izločitev sodnice, vloženo iz istega razloga, s sklepom Su 158/2019 z dne 19. 4. 2019 predsednik Okrajnega sodišča v Mariboru zavrnil.

19V zvezi z okoliščinami, ki jih pritožnik uveljavlja v zadnji zahtevi, sodišče druge stopnje na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da je bil obdolženec po tem, ko je sodišču napovedal svojo odsotnost v času od 3. do 14. junija 2019, ko bi naj ženo spremljal pri njenih službenih zadevah na Poljskem, obveščen o razpisanih narokih glavne obravnave za dne 31. 5. 2019, 6. 6. 2019, 18. 6. 2019 in druge, kar pomeni, da sodišče njegovemu predlogu, da v času od 3. do 14. 6. 2019 ne razpiše narokov, ni ugodilo. Na glavni obravnavi dne 31. 5. 2019 se je obdolženčev zagovornik strinjal, da se glavna obravnava dne 6. 6. 2019 opravi v obdolženčevi nenavzočnosti, obdolženec pa je sodišče z dopisom istega dne prosil za preklic naroka. Dne 4. 6. 2019 je zagovornik vložil prošnjo za preklic naroka, razpisanega za dne 6. 6. 2019, z navedbo, da ga je obdolženec obvestil, da je od 3. 6. hospitaliziran v Varšavi. Isto prošnjo je zagovornik vložil dne 5. 6. 2019, ko je tudi izrazil nestrinjanje, da se narok dne 6. 6. 2019 opravi v obdolženčevi nenavzočnosti. Dokazov o obdolženčevi hospitalizaciji zagovornik ni predložil. Glede na dopolnjeno izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 25. 1. 2019, iz katerega izhaja, da je čez šest mesecev potrebno ponovno oceniti obdolženčevo sposobnost sodelovati na glavni obravnavi, je sodnica posameznica glavno obravnavo razpisala v času nameravane odsotnosti obdolženca in njegovi prošnji za preklic obravnave ni ugodila, niti po tem, ko je bila obveščena o obdolženčevi domnevni hospitalizaciji v Varšavi, saj dokazov za to pred 6. 6. 2019 ni imela (obdolženec je dokazila o hospitalizaciji predložil dne 7. 6. 2019 v poljskem jeziku, morala jo je prevesti v slovenski jezik po uradni dolžnosti). V takšnih okoliščinah je odredila prisilno privedbo obdolženca na naslednji narok dne 18. 6. 2019. Glede na to, da odredbe za prisilno privedbo obdolženca ni preklicala (obdolženec je na glavno obravnavo pristopil), je sodnica posameznica od pristojne policijske postaje zahtevala pojasnilo, zakaj odredba ni bila izvršena.

20Čeprav ne vedno z identično vsebino, je pritožnik tako rekoč redoma zahteval izločitev sodnice posameznice zaradi procesnih dejanj, ki jih je sam štel za nepravilna, in ne šele tedaj, ko bi bila kot takšna po katerem od položajno višjih sodišč ugotovljena. To je bilo v vseh dosedanjih odločbah razumljivo obrazloženo in vendar pritožnika ni odvrnilo, da po vrsti istega ravnanja ne bi ponavljal. Na takšen način se kazenski postopek po nepotrebnem podaljšuje, njegov cilj - izdaja pravilne in zakonite sodne odločbe pa odmika v nepredvidljivo prihodnost. Od tod zahteva sodišču po izvedbi postopka brez zavlačevanja in na drugi strani prepoved zlorabe procesnih pravic, s katero bi posamezni udeleženec sodišču objektivno onemogočal, da bi po navedeni zahtevi ravnalo.

21Povedano z drugimi besedami, namen, zaradi katerega je sodnica posameznica kaznovala zagovornika je v tem, da omogoči izvedbo postopka brez zavlačevanja iz 15. člena ZKP, zagovornikove zahteve za izločitev sodnice pa so očitno merile na zavlačevanje postopka. Sodišče druge stopnje je zato o pritožbi odvetnika V.C. kot zagovornika obdolženega S.O. v kazenskem postopku odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

¹ Sklepi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-292/18-21 z dne 9. 5. 2019, Up-606/18-15 z dne 14. 3. 2019, U-I-317/05-9 z dne 4. 12. 2008.