140. člen ZKP

Za disciplinsko sankcioniranje v skladu s 140. členom ZKP je treba poleg objektivne zlorabe procesne pravice izkazati tudi subjektivno komponento, to je namen udeleženca ― kršitelja za zavlačevanje postopka.

Oblika, v kateri deluje posamičen odvetnik, upoštevaje izkazan podatek o fizični osebi, ki edina po naravi stvari v vlogi zagovornika lahko varuje interese obdolženca, ter glede na to, da pritožnica tega prvostopenjskega zaključka ne napada, za odločitev o kaznovanju po členu 140 ZKP pač ni ključna. Zagovornikova vloga ni predvidevanje možnih procesnih odločitev sodišča in (ne)odzivanje na vabila v skladu s temi predvidevanji, pač pa, da se na pravočasno izkazano vabilo odzove in pojavi pred sodiščem oziroma poda utemeljeno opravičilo svojega izostanka, sodišče pa bo odločilo, ali so podani pogoji za sojenje v nenavzočnosti katerega od udeležencev.

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da ugotovljene okoliščine kažejo na to, da je odvetnica s podanim predlogom za izločitev dokazov očitno merila izključno na zavlačevanje kazenskega postopka. Za disciplinsko sankcioniranje v skladu s 140. členom ZKP ni dovolj, da oseba v objektivnem smislu zlorabi svojo pravico in s tem zavlačuje postopek. Izkazati je treba tudi subjektivno komponento, ki je zajeta v disciplinskem prestopku - da kršitelj (očitno) meri na zavlačevanje kazenskega postopka. Tako je treba izkazati tudi namen udeleženca za zavlačevanje postopka. To pomeni, da zloraba (procesne) pravice in zavlačevanje kazenskega postopka iz malomarnosti ne smeta biti razlog za disciplinsko denarno kaznovanje zagovornika in drugih udeležencev

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 1. 6. 2022 (list. št. 263 do 266 spisa) izhaja, da je na naveden narok pristopil tudi odvetnik A. A. in tako kot obtoženec, na tem naroku vzel na znanje vabilo za glavno obravnavo, ki je bila preložena na dan 4. 7. 2022 ob 9.00 uri v sobi št. 121. Seznanjenost odvetnika v zvezi z navedenim pa izhaja tudi iz njegovega podpisa, ki to potrjuje na list. št. 265 spisa. Razen tega višje sodišče ugotavlja še, da je način vpisovanja dogodkov, opomnikov ali siceršnjega evidentiranja predvidenih obveznosti stvar notranje organizacije v odvetniški pisarni, ki, tudi če je to res bilo pomanjkljivo oziroma celo neizvedeno, ne more vplivati na drugačno oceno opravičenosti odvetnikovega izostanka z navedenih narokov, še posebej, ker takih navajanj (da ni želel zavlačevati s postopkom, temveč je prišlo le do napake v administrativnem postopku), ni z ničemer izkazal. Ne glede na predloženo listino o opravljenem odhodnem in dohodnem klicu obtoženca v času ene ure pred razpisanim narokom, obtoženčeva domnevna prepoved pristopa njegovega zagovornika na narok in v posledici tega uboganja odvetnika, slednjega ne odvezuje dolžnosti pristopiti na narok oziroma svoj

Prvi odstavek 134.a člena KZ-1 inkriminira zalezovanje, ki se lahko izraža v različnih oblikah. Pri konkretni izvršitveni obliki, ki se v izreku izpodbijanega dela sodbe očita obsojencu, gre za tisto prizadevanje vzpostavitve stika z oškodovancem, ki je: (i) ponavljajoče (frekventno), (ii) vsiljivo (z vidika oškodovanca nezaželeno) in (iii) ki pri oškodovancu povzroči prestrašenost ali ogroženost. Dobrini, ki ju varuje kazenska norma, sta posameznikova zasebnost in njegovo osebno dostojanstvo. Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že sprejelo stališče, da lahko sodišče tudi brez izrecne pravne podlage zavrže predlog obrambe za delegacijo pristojnosti, če gre za zlorabo postopkovnih pravic. Zagovornik svoje aktivnosti brez uspeha opravičuje z zagotavljanjem obsojenčeve pravice do obrambe oziroma njegove pravice do nepristranskega sojenja, saj se izvrševanje procesnih pravic konča tam, kjer se začne njihova zloraba. Umik predloga za pregon ima v skrajšanem postopku procesni korelat v zavrženju obtožnega predloga oziroma izdaji zavrnilne sodbe, na zakonitost zbranih dokazov in drugega gradiva pa nima nobenega vpliva. Sodnikovo sodelovanje v isti zadevi pred

Zmotno in v nasprotju z določbami ZKP, Zakonom o odvetništvu (ZOdv) in etičnimi standardi Kodeksa odvetniške etike pa je pritožbeno naziranje, da mora zagovornik storiti vse, kar je v korist obtoženca in da se mora ravnati izključno po njegovih navodilih. Zagovornik, ki pravo pozna, je namreč tako, kot ostale stranke postopka in sodišče zavezan k spoštovanju postopkovnih določil, vendar pa so njegova ravnanja, ki so usmerjena v obtoženčevo korist v tej zvezi zamejena takrat, ko merijo na zlorabo procesnih pravic.

Ravnanje odvetnika, ki se zaradi zasedenosti z drugimi naroki ni udeležil dveh razpisanih narokov v predmetnem postopku, o čemer je sodišče obvestil, ne omogoča zaključka, da je k obravnavani zadevi pristopil neresno ter izkazal nespoštovanje sodišču. Zagovornik se je tudi sicer v postopku redno in aktivno udeleževal vseh procesnih dejanj, resda je večkrat prosil za preložitev narokov, vendar pa so bila njegova opravičila vselej obrazložena in izkazana, odziv zagovornika na vabila sodišča pa vedno zelo hiter.

Predhodna ravnanja obdolženčevih strokovnih pomočnikov ne morejo biti obravnavana tako kot da jih je pritožnik sam opravljal oziroma, da bi mu bila na takšen način pripisana, ampak ne gre zgolj za število vlog in njihovo sosledje, ampak za časovni razpon in zlasti razloge, zaradi katerih so bile vloge podane. Namen, zaradi katerega je sodnica posameznica kaznovala zagovornika je v tem, da omogoči izvedbo postopka brez zavlačevanja iz 15. člena ZKP, zagovornikove zahteve za izločitev sodnice pa so očitno merile na zavlačevanje postopka.

Sodišče prve stopnje je v točki 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa, glede na podatke kazenskega spisa pravilno povzelo pomembna dejstva oziroma procesne dogodke v zvezi s prošnjo zagovornika za preložitev glavne obravnave dne 25. 11. 2019, vendar je v nadaljevanju po presoji višjega sodišča zmotno zaključilo, da tako ugotovljene okoliščine kažejo na to, da je odvetnik namenoma čakal na zadnji trenutek za obvestilo sodišču o svoji zadržanosti in da njegovo ravnanje več kot očitno kaže na zavlačevanje postopka. Ugotovljena predhodna procesna aktivnost odvetnika v postopku, do razpisanega naroka dne 25. 11. 2019, nato pa neudeležba na tem naroku, potem ko sodišče ni ugodilo njegovi prošnji za preložitev, ob navedenem pa še bolezensko stanje njegove tajnice, po presoji višjega sodišča ne dopuščajo zaključka, da je odvetnik z nepristopom na zadnji razpisani narok z zlorabo svojih procesnih pravic zavlačeval kazenski postopek. Ker je takšna dejanska ugotovitev pogoj za denarno kaznovanje odvetnika po 140. členu ZKP, ki pa v obravnavanem primeru ni podana, je višje sodišče pritožbi odvetnika ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo.

Nepravilna uporaba določb v ZKP, podobno kot nepravilna uporaba kazenskega zakona, vedno predpostavlja, da so bila popolno in pravilno ugotovljena vsa procesno pravna ali materialno pravna odločilna dejstva, da pa je bila napaka storjena v naslednjem koraku, ko je bilo treba ta dejstva pravno pravilno oceniti (subsumirati).

S taktiziranjem prevzema pisanja sicer znotraj dovoljenega roka je mogoče pravila vročanja zlorabiti za zavlačevanje postopka. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom zaradi zavlačevanja kazenskega postopka z zlorabo procesnih pravic kaznovalo tri odvetnike, vsakega z denarno kaznijo 1.500 EUR, ker niso pristopili na glavno obravnavo 9. 3. 2018, vabila, vročana po pošti, za ta dan in za 12. 3. 2018 niso bila izkazana. Odvetniki sodnih pisanj v kazenskem postopku niso dolžni prevzeti takoj, temveč v roku petnajst dni. Njihova dolžnost je, da prevzamejo sodna pisanja v navedenem roku, ki se do 9. 3. 2018 za nobenega izmed njih še ni iztekel. Znotraj tega roka imajo odvetniki pravico, da sami odločijo, kdaj bodo pisanje prevzeli. Toda bistveno je, da se odvetnikom v izpodbijanem sklepu ne očita, da so kršili dolžnost prevzeti pisanje, temveč, da so svojo pravico, da v roku petnajst dni prevzamejo pisanje, zlorabili tako, da so pisanja prevzeli šele takrat, ko je bilo z vidika izkazanosti vabil zanje za uspešno izvedbo naroka 9. 3. 2018 že prepozno. Na zlorabo pravice prevzeti pisanje v petnajstdnevnem roku pa naj bi kazalo selektivno prevzemanje sodnih pisanj v istem časovne

Pritožnik je s priloženimi listinami, ob izostanku ustreznega dohodnega zaznamka sodišča na izvirniku prejete pritožbe zagovornika, omajal zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pritožba vložena prepozno. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da zagovornik obtoženca na nadaljevanje glavne obravnave ob 11.50 uri ni pristopil in sodišče prve stopnje zaradi njegove nenavzočnosti ni imelo pogojev za nadaljevanje te glavne obravnave. Zato je sodišče prve stopnje zagovorniku na podlagi prvega odstavka 140. člena ZKP utemeljeno izreklo denarno kazen, ki jo je v sklepu tudi prepričljivo in tehtno obrazložilo.

Ravnanje zagovornice, ki izostanka s predobravnavnega naroka ni opravičila, sodišča niti po telefonu ni obvestila, da zaradi bolezni ne more pristopiti na narok, izostanka pa ni opravičila niti kasneje, utemeljuje sklep, da odvetnica zavlačuje s postopkom.

Ker je zagovornik svojo zdravstveno nesposobnost za udeležbo na predobravnavnem naroku začel zatrjevati šele v pritožbi zoper izpodbijani sklep, pred tem pa ni navajal ničesar v tej smeri, se denarno kaznovanje odvetnika zaradi zavlačevanja kazenskega postopka pokaže kot utemeljeno.

V (pritožbenem) postopku disciplinskega kaznovanja zagovornice obtoženec ni stranka, saj denarno kaznovanje odvetnice na njegov pravni položaj oziroma pravni interes v ničemer ne vpliva.

Sodišče je z izpodbijanim sklepom v nasprotju z določbama 67. in 140. člena ZKP z denarno kaznijo kaznovalo odvetniško pisarno (torej gospodarsko družbo), smelo pa bi kaznovati le zagovornika (izbranega odvetnika, ki opravlja odvetništvo).

Vložitev pravnega sredstva za katerega odvetnik glede na svoje (dolžno) poznavanje zakona vnaprej ve, da ni dovoljena ter ob obširni obrazložitvi sodišča prve stopnje v sklepu o razlogih nedovoljenosti take pritožbe, vložitev novega pravnega sredstva (pritožbe zoper sklep sodišča o zavrženju pritožbe kot nedovoljene) o katerem mora odločiti sodišče druge stopnje, pomeni zlorabo procesnih pravic z očitnim namenom zavlačevanja postopka.

Vložitve rednega pravnega sredstva (četudi je to nepopolno) ni mogoče šteti za očitno zavlačevanje kazenskega postopka.

Značilnosti ukrepa tajnega opazovanja in pogoji za pridobitev dokazov s tajnim opazovanjem policije.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je obtoženčev zagovornik z očitnim namenom zavlačevanja kazenskega postopka šele ob začetku nadaljevanja glavne obravnave prebral pisno izdelani predlog za izločitev državnega tožilca, ki ga je utemeljil z vložitvijo subsidiranega obtožnega predloga zoper istega tožilca, poslanega na pristojno sodišče devet dni pred razpisano glavno obravnavo. Ker je moralo zaradi zahtevane izločitve sodišče glavno obravnavo preložiti, so nastali stroški zaradi pristopa zagovornice drugega obtoženca, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in utemeljeno zagovorniku v plačilo naložilo tudi ustrezen del povprečnine. Istočasno pa je zagovorniku v skladu s I. odstavkom 140. člena KZ izreklo denarno kazen v višini 100.000,00 SIT. Ker je svojo odločitev prepričljivo utemeljilo, je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.