VSC Sodba II Kp 43147/2017

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi B. J. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen šestih mesecev zapora, s triletno preizkusno dobo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je sodišče prve stopnje naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka v znesku 1.375,67 EUR in plačilo 110,00 EUR sodne takse. Dolžan je povrniti tudi potrebne izdatke mladoletnega oškodovanca R. J. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje mladoletnega oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom, priglašenim po zakoniti zastopnici, napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po presoji izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih uspešno obrazložilo. Prav tako niso podane pritožbeno zatrjevane absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (izostanek razlogov o odločilnih dejstvih), kršitev kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. ZKP v zvezi z 29. členom Ustave RS (kršitev obdolženčeve pravice do obrambe) ter kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP (obdolžencu očitano dejanje ni kaznivo dejanje).

6V uvodnem delu pritožbe zagovornik predvsem uveljavlja kršitev obdolženčeve pravice do obrambe, ker naj bi sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo dokazna predloga obrambe za neposredno zaslišanje mladoletnega oškodovanca R. J. ter za izvedbo rekonstrukcije obravnavanega dogodka. Pri oceni utemeljenosti pritožnikovih trditev, sodišče druge stopnje najprej opozarja na že dalj časa uveljavljena merila, ki jih je ustavnosodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave glede zagotovitve izvajanja dokazov v obdolženčevo korist: 1. po načelu proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4. stranki morata pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5. v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. V skladu z načeli učinkovitosti in ekonomičnosti postopka po 15. členu ZKP sme sodišče zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

7V zvezi s predlaganim neposrednim zaslišanjem mladoletnega oškodovanca R. J. sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bil tekom predmetnega kazenskega postopka že dvakrat zaslišan in sicer prvič 30. 10. 2017 v sklopu izvajanja posameznih preiskovalnih dejanj. Ker pa pred zaslišanjem ni bil dosledno poučen o pravni dobroti iz drugega odstavka 236. člena ZKP, je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 8. 3. 2018, opr. št. I K 43147/2017, zapisnik o njegovem zaslišanju izločilo iz kazenskega spisa. Drugič je bil mladoletni oškodovanec temeljito zaslišan na glavni obravnavi 3. 4. 2019 (list. št. 89 do 92). Zaslišan je bil v navzočnosti obdolženca in njegovega zagovornika, slednji je priči zastavil številna vprašanja. Pri odločanju o dokaznem predlogu za vnovično zaslišanje mladoletnega oškodovanca se je nova sodnica posameznica oprla na izvedensko mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. M. B. Ž. T. z dne 21. 10. 2019. V skladu z mnenjem izvedenke, da bi ponovno zaslišanje pri mladoletnem oškodovancu lahko pomembno porušilo njegovo težko vzpostavljeno duševno ravnovesje ter ogrozilo proces celjenja čustvene prizadetosti po zanj bolečih dogajanjih, je sodnica ta dokazni predlog obrambe zavrnila. Sodišče druge stopnje s tako odločitvijo prvostopenjske sodnice soglaša. Ko pritožnik izpostavlja, da naj bi sodišče prve stopnje v škodo obdolženca odstopilo od načela neposrednosti in krnilo obdolženčevo pravico do izvajanja razbremenilnih dokazov, spregleda, da vendarle gre za mladoletnega oškodovanca in pri tovrstnih žrtvah kaznivih dejanj so že v procesni zakon vnesene posebne varovalke, ki dodatno ščitijo mladoletne oškodovance v zvezi z njihovo udeležbo bodisi v predkazenskih ali kazenskih postopkih (npr. določbe 65. člena ZKP). Slednje pomeni, da je v takšnih primerih procesno načelo neposrednosti omejeno z varovanjem koristi mladoletnih oškodovancev, ki jih je treba zavarovati pred podoživljanjem travmatičnih situacij. S takšno odločitvijo prvega sodišča pa v obravnavanem primeru nikakor ni bilo prizadeto načelo iskanja materialne resnice, saj je bil kot že rečeno mladoletnik temeljito zaslišan v navzočnosti obdolženca in njegovega zagovornika na glavni obravnavi 3. 4. 2019.

8Prav tako so za sodišče druge stopnje v celoti sprejemljivi razlogi prvega sodišča pod točko 4 obrazložitve izpodbijane sodbe, s katerimi je zavrnilo dokazni predlog za izvedbo rekonstrukcije zamaha s palico v avtu med vožnjo. Tudi za sodišče druge stopnje je povsem izkustveno sprejemljivo in prepričljivo stališče izvedenke sodnomedicinske stroke, da je možno, da je obdolženec mladoletnega oškodovanca med vožnjo z avtomobilom diagonalno s palico dolgo med 50 in 70 cm oplazil po kolenu (list. št. 187 in 190). Da bi bil za podajanje mnenja o možnosti takšnega udarca v avtomobilu bolj usposobljen izvedenec s področja fizike, pa je obramba začela zatrjevati šele v aktualni pritožbi. Sodišče prve stopnje je argumentirano pojasnilo presojo, da izvedba rekonstrukcije, ki jo je predlagala obramba ni potrebna, saj ni izkazana verjetnost, da bi izvedba dokazov lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Obramba zato tudi pri tej zavrnitvi dokaznega predloga ni uspela uveljaviti bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledice zatrjevane kršitve obdolženčeve pravice do obrambe.

9Zmotno ugotovitev dejanskega stanja pritožnik zatrjuje kot posledico neizvedbe predlaganih dokazov. Pri sprejemanju dokazne ocene naj bi bilo sodišče prve stopnje pretirano enosmerno in naj ne bi spoštovalo pravice obdolženca do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Prvo sodišče naj se niti ne bi v razlogih sodbe opredelilo do določenih neskladij v izpovedbah prič, zaradi česar sodbe ni mogoče v teh delih preizkusiti (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP).

10Osnova, na kateri sodišče gradi odločitev o glavni stvari, je ugotovljeno dejansko stanje. Ugotavljanje dejstev, ki glede na posamezno določbo materialnega prava tvorijo dejansko stanje (materialnopravno relevantna, odločilna dejstva), poteka neposredno ali s pomočjo indicev, na podlagi katerih lahko sodišče z logičnim sklepanjem sprejme sklep o (ne)obstoju pravno relevantnih dejstev. Sodišče poleg tega ugotavlja še tretjo vrsto dejstev, to je pomožna (kontrolna) dejstva, s katerimi se praviloma preverja zanesljivost spoznavnih virov o pravno relevantnih dejstvih ali indicih. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP se mora torej nanašati na odločilna dejstva in ne na katerakoli dejstva, ugotovljena med kazenskim postopkom. Katera so odločilna dejstva, je mogoče ugotoviti na podlagi določb ZKP o vsebini izreka sodbe: če gre za obsodilno sodbo, morajo biti v izreku glede kaznivega dejanja navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja (opis kaznivega dejanja), in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona (četrti odstavek 364. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 359. člena ZKP). Sodišče mora zato v obrazložitvi, kjer navede razloge za vsako posamezno točko sodbe (šesti odstavek 364. člena ZKP), določno in popolnoma navesti le dejstva, ki jih šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (sedmi odstavek 364. člena ZKP) in ki jih je treba uvrstiti med odločilna dejstva. Sodišče prve stopnje ni dolžno ugotavljati okoliščin, ki niso pravno relevantne za odločitev v posamezni zadevi.

11Po oceni pritožbenega sodišča ima napadena sodba potrebne razloge o vseh odločilnih dejstvih tako v zvezi z vzročno zvezo med obdolženčevim protipravnim ravnanjem (udarec z leseno palico po levi nogi mladoletnega oškodovanca) in telesno poškodbo mladoletnega oškodovanca (3 do 4 cm dolga odrgnina na zunanji strani levega stegna nad kolenom) kot posledico njegovega fizičnega napada, do katerih je prišlo na podlagi neposrednega dokaza (izpovedbe mladoletnega oškodovanca) ter posrednega dokaza (izvedenskega mnenja izvedenke sodnomedicinske stroke). Pravne zaključke o vrsti in teži poškodb je sodišče prve stopnje utemeljilo na izpovedbi mladoletnega oškodovanca in izvedenskem mnenju, izdelanem na podlagi oškodovančeve zdravstvene dokumentacije. Torej napadena sodba v zvezi s tem razloge o odločilnih dejstvih ima in med njimi ni nikakršnega nasprotja. Na zanesljivost oziroma verodostojnost zgoraj navedenih spoznavnih virov, pa je sodišče prve stopnje lahko brez sence dvoma sklepalo tudi na podlagi kontrolnih dejstev oziroma kontrolnega dokaza, v konkretnem primeru izpovedb zdravnice K. F. iz Zdravstvenega doma M., ki je mladoletnega oškodovanca pregledala še istega dne po poškodbi ob 20.30 uri. Poleg diagnoze iz obvestila o telesni poškodbi izhaja, da je bil mladoletni oškodovanec med pregledom zmeden, tožil je za glavobolom, držal se je za glavo in bil je tremorozen. Med pogovorom je vzdihoval, občasno prestrašeno zapiral oči in skrival obraz za rokami. Te zapisane ugotovitve je zdravnica kot priča potrdila tudi na glavnih obravnavah 30. 10. 2017 in 11. 11. 2019. Dodala je še, da je oškodovanec zatrjeval, da sliši ljudi, da se derejo, da je begal z očmi, med pogovorom pa se je umiril. Navedbe te priče so skladne opisu stanja mladoletnega oškodovanca kot sta ga podala njegova mati B. K. ter njen sedanji partner I. O., pa tudi izpovedbam samega oškodovanca, ko je navajal, da je med 18. in 19. uro postal paničen, da je ″videl slike v možganih″. Mladoletni oškodovanec je bil v času obravnavanega dogodka star deset let, kot je povedala svetovalna delavka na Osnovni šoli M. priča P. K., je bil učenec s posebnimi potrebami. Zato tudi sodišče druge stopnje ne dvomi v iskrenost in verodostojnost njegovih izpovedb, saj ni verjetno, da bi pred zdravnico bil zmožen ″zaigrati″ takšno psihično stanje kot ga je slednja zaznala in zapisala v zdravniški izvid. Ker torej njegovo stanje ob obisku pri zdravnici ni bilo ″zaigrano″ oziroma ni mogoče, da bi se tako pretvarjal po navodilih matere, tudi sodišče druge stopnje izključuje možnost, da je bila na tem zdravniškem pregledu ugotovljena in dokumentirana telesna poškodba (3 do 4 cm dolga odrgnina na zunanji strani levega stegna nad kolenom) posledica morebitnega oškodovančevega samopoškodovanja bodisi pri igri ali pri padcu. Ob teh dognanjih pa ni mogoče pritrditi pritožniku, da je sodišče prve stopnje odločalo v nasprotju z načelom in dubio pro reo, ko je od vseh možnih načinov oškodovančevega poškodovanja, ki jih je ponudila izvedenka sodnomedicinske stroke, izbralo prav tistega, ki gre obdolžencu v škodo, torej udarec mladoletnega oškodovanca z leseno palico po levi nogi.

12V luči zgornjih ugotovitev gre zato presojati po obrambi izpostavljene razlike med izpovedbami prič B. K., I. O. in mladoletnega oškodovanca R. J. in sicer glede tega ali je pri zdravici dobil belo tabletko ali ne, ali je pri predaji otrok obdolženec pristopil k avtomobilu v katerem sta sedela I. O. in B. K., ali je med njimi prišlo do pogovora, ali je mladoletni oškodovanec začel jokati že v garaži ali pri večerji, ali se je v garaži stisnil k I. O. ali ne, ali je pojedel večerjo ali ne in če jo je pojedel, koliko jo je. Gre za okoliščine, ki jim nikakor ni mogoče pripisati značaja odločilnih dejstev. Za sodišče druge stopnje je povsem razumljivo in sprejemljivo, da v stresni situaciji za družino v kateri so se znašli v tistem trenutku, priče niso skladno zaznavale vseh, še zlasti tistih nerelevantnih okoliščin in zato jih posamezna razhajanja v opisu le-teh še ne delajo neverodostojne, prej obratno, takšno izpovedovanje kaže, da se niso na izpovedbe vnaprej pripravile. V tej zvezi je potrebno tudi zavrniti mnenje pritožnika, ki je, sklicujoč se na izpovedbe šolske svetovalke P. K., nakazal na možnost, da je bil mladoletni oškodovanec na pričevanje pripravljen in poučen s strani matere. Že iz samega zapisnika o njegovem pričevanju kaj takšnega ne izhaja, še najmanj, da bi glede opisovanja obravnavanega dogodka uporabljal besede, ki jih uporabljajo odrasli. Spontano in natančno je opisal celotno dogajanje, še zlasti sam inkriminirani dogodek ter povod zanj (poslušanje priljubljene skladbe po telefonu, kar je obdolženca razburilo). Iz tega pričevanja pa tudi jasno izhaja, da mladoletni oškodovanec zoper obdolženca nima nobenih premoženjskih interesov. Na vprašanje sodnice, če so se doma pogovarjali o odškodnini je odgovoril, da se o tem niso pogovarjali ter dodal: ″Jaz od tega nič ne rabim, samo pri miru naj nas pusti″. Na koncu zaslišanja pa je še na lastno iniciativo povedal: ″Za tisti denar, če ga mami hoče ali pa itak ga hoče, povem, da jaz ga pa ne rabim. Samo pri miru naj nas pusti. On naj živi tam, mi pa tukaj″. Okoliščina, da je mati in zakonita zastopnica mladoletnega oškodovanca v predmetnem kazenskem postopku priglasila premoženjskopravni zahtevek, zato sama po sebi, glede na ostale po prvem sodišču pravilno ocenjene dokaze, ne more izpodbiti verodostojnosti izpovedb mladoletnega oškodovanca.

13Prav tako sodišče druge stopnje zavrača trditev pritožnika, da na konstrukt zoper obdolženca kaže tudi okoliščina, da v dokaznem postopku ni bil predložen robček, s katerim si je mladoletni oškodovanec brisal kri. Kot neizpodbitno dejstvo je tem postopku je bilo izkazano, da je bil mladoletni oškodovanec kritičnega dne poškodovan ter da je krvavel (izvedenka je potrdila, da je bila poškodba sveža). Krvav robček sam zase ne bi dokazoval ničesar drugega kot to, da je mladoletni oškodovanec krvavel, za sklepanje o načinu nastanka obravnavane poškodbe pa bi bil nepomemben. Pritožbeno izpostavljena okoliščina, da mladoletni oškodovanec ni šepal tudi nima nobene teže za pravilno ugotovljeno dejansko stanje, saj je izvedenka sodnomedicinske stroke v mnenju zapisala, da odrgnina pri oškodovancu ni povzročila funkcionalnih izpadov leve spodnje okončine in ni ovirala njene gibljivosti.

14Pritožbeno zatrjevanje, da predmetna odrgnina ne dosega kriterija lahke telesne poškodbe gre označiti le za mnenje obrambe, ki pa ga je popolnoma ovrglo izvedensko mnenje izvedenke sodnomedicinske stroke. Slednjega pa obramba tekom postopka ni izpodbijala. Sicer pa je izvedenka svoja dognanja podprla s povsem konkretno oceno, da je odrgnina pri oškodovancu povzročila nekaj dnevne bolečine, ki so v nekaj dneh izzvenele, v sedmih dneh pa je na mestu odrgnine nastala brazgotina, ki je omogočala celjenje poškodbe brez potrebne terapije.

15Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP pritožnik zatrjuje na podlagi okoliščine, da je v pravnem stavku v opisu kaznivega dejanja uporabljena besedna zveza „začasno prizadet del njegovega telesa“, zakonska dikcija kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 pa se glasi: ″začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del njegovega telesa″.

16Za presojo, ali so podani vsi zakonski znaki določenega kaznivega dejanja, v tem primeru lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, je odločilnega pomena, ali izrek vsebuje navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, s katerimi so opredeljeni zakonski znaki. V prvem odstavku 122. člena KZ-1 so opredeljena stanja, ki pomenijo lahko telesno poškodbo, med njimi tudi začasna oslabljenost kakšnega dela oškodovančevega telesa. Gre predvsem za poškodbe, ki so le začasne narave. Navedba v pravnem stavku, ki jo vsebuje izrek sodbe, da je bil zaradi telesne poškodbe začasno ″prizadet″ del oškodovančevega telesa pa po prepričanju sodišča druge stopnje ne pomeni, da ta zakonski znak sploh ni podan. Uporabljen termin ″prizadet″ je namreč sopomenka za termin ″oslabljen″. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika beseda (SSKJ) ″prizadeti″ pomeni, da je kaj v slabšem položaju (stanju), torej poslabšati ali končno tudi oslabiti.

17V skladu z določbo 386. člena ZKP, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede odločbe o kazenski sankciji in ob tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo dognane okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero določene kazni ter se utemeljeno odločilo za izrek pogojne obsodbe z določeno kaznijo šestih mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Na strani obteževalnih okoliščin ni mogoče spregledati obdolženčeve predkaznovanosti, prav tako pa se sodišče druge stopnje pridružuje sodišču prve stopnje v oceni, da je bilo v predmetni zadevi potrebno izreči nekoliko daljšo preizkusno dobo zaradi samega dejstva, da je bil mladoletni oškodovanec po prejšnji pravnomočni sodbi že žrtev obdolženčevega nasilja.

18Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

19Obdolženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji. Obdolženec je zaposlen in prejema redne mesečne dohodke, seveda pa ima v skladu z določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP na razpolago možnost, da prvo sodišče zaprosi za odločitev plačila stroškov ali njihovo obročno odplačilo, če bi enkratno plačilo škodno vplivalo na njegovo vzdrževanje.