VSRS Sklep X DoR 170/2020-3

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. Ali odločitev davčnega organa o odmeri prispevkov za zdravstveno varstvo in poškodbe pri delu na drugi pravni podlagi (tj. na temelju statusa zavarovanca z naslova lastništva družbe z omejeno odgovornostjo), čeprav je bilo zavezancu predhodno priznano kritje teh prispevkov na podlagi drugega zavarovalnega statusa, pomeni kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj?

2. Ali je Upravno sodišče s tem, ko je opustilo izvedbo glavne obravnave, poseglo v pravice iz 22., 23.. in 25. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP in posledično onemogočilo uresničevanje pravice strank upravnega postopa do dokazovanja dejstev s pričami?

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo zavrnilo tožbo zoper (sklep in) odločbo Finančne uprave Republike Slovenije DT 4250-725/2018-3 z dne 29. 1. 2018, s katero je davčni organ tožniku za obdobje od 1. 3. 2009 do 19. 9. 2012 obračunal in naložil v plačilo prispevke za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu. To je storil na podlagi ugotovitve, da je bil tožnik v tem obdobju obvezno zavarovan po drugem odstavku 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) oziroma prvem odstavku 16. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), vendar v tem obdobju ni obračunal in plačal prispevkov za socialno varnost v skladu s 4. in 6. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV). Pojasnil je še, da sta Mestna občina Ljubljana in CSD Ljubljana po tem, ko je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z odločbo, št. 14 4185455 z dne 14. 8. 2012, ugotovil, da je imel tožnik v obravnavanem obdobju lastnost zavarovanca kot družbenik družbe z omejeno odgovornostjo, v kateri je opravljal poslovodno funkcijo, odpravila svoji prijavi, s katerima sta prijavila tožnika v obvezno zavarovanje na podlagi 21. točke prvega odstavka 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ).

2Iz sodbe izhaja, da je Upravno sodišče soglašalo s presojo davčnega organa, da je bil tožnik v obravnavanem obdobju zavarovan na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 oziroma prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 in na podlagi 6. točke 15. člena ZZVZZ, torej kot družbenik, ki je hkrati poslovodna oseba družbe (zavarovalna podlaga 40). Zato je potrdilo odločitev davčnega organa o obračunu in odmeri prispevkov za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu na tej zavarovalni podlagi. Tožnikovo sklicevanje na načelo legitimnih pričakovanj je zavrnilo, ker je ocenilo, da so zakonska določila, ki urejajo status lastnikov družb, ki opravljajo poslovodno funkcijo kot zavarovancev, jasna, nepoznavanja prava pa škoduje.

3Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj dopusti revizijo zaradi več pomembnih pravnih vprašanj.

4Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

5Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je v tem obsegu predlogu ugodilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP). Pri prvem dopuščenem vprašanju gre namreč za pomembno pravno vprašanje, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Zato bo njegova rešitev pomembna za razvoj prava preko sodne prakse. Glede drugega dopuščenega vprašanja pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, ki se nanaša na opravo glavne obravnave in na (vsebinsko in procesno) pravilno zavrnitev dokaznega predloga v upravnem sporu, kadar glavna obravnava ni bila izvedena in je sodišče ob vezanosti na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka, odločilo na seji.¹ V obravnavani zadevi je Upravno sodišče sicer pojasnilo, da glavne obravnave ni opravilo, ker relevantno dejansko stanje med strankama ni bilo sporno, vendar pa je hkrati navedlo, da so bili relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku. Sklicevalo se je na 59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1. Zato gre pri drugem vprašanju za pravno vprašanje, glede katerega lahko odločitev Upravnega sodišča v okoliščinah konkretnega primera (ne)dopustno odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča in je odgovor nanj pomemben za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava.

6Glede ostalih vprašanj Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji.

¹ Npr. tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 274/2014 z dne 6. 10. 2016, na katerega se med drugim sklicuje predlagatelj.