16. člen ZPIZ-1

Zakon zavarovanja oseb iz 16. člena ZPIZ-2 ne veže na poslovanje in obseg prihodkov družbe, temveč na pravni položaj oziroma organizacijsko obliko. Zanjo se vsak posameznik odloči sam, torej ali bo posloval kot fizična ali kot pravna oseba. Izbrana organizacijska oblika prinaša različne posledice na več področjih.

Obveznost pokojninskega in invalidskega zavarovanja družbenikov, ki so bili hkrati poslovodne osebe, od uveljavitve novele ZPIZ-1C s 1. 1. 2002, obstaja ne glede na dosežen dohodek. Že od tedaj dalje se za družbenike, ki so bili poslovodne osebe, določba 1. odst. 18. člena ZPIZ-1 o izvzemu iz zavarovanja ni uporabljala, kot v skladu z ustaljeno sodno prakso, pravilno razloguje sodišče prve stopnje. S 15. členom ZPIZ-1 sta bili namreč urejeni obvezni zavarovanji dveh kategorij zavarovancev. Torej tistih, ki so samostojno dejavnost opravljali kot edini ali glavni poklic (1. odst.) in tistih, ki so bili družbeniki in hkrati poslovodne osebe gospodarskih družb, če niso bili zavarovani na drugi podlagi (2. odst.). Definicija samozaposlenih iz 8. člena se je nanašala na osebe iz 1. odst. 15. člena ZPIZ-1 in je od uveljavitve novele ZPIZ-1C zavarovanje bilo le za to kategorijo obvezno, če so z dejavnostjo ustvarili dohodek, ki je dosegal vsaj minimalno plačo.

Tožnik je bil najprej zavarovan kot kmet kooperant, nato pa od 1. 1. 1984 dalje kot združeni kmet. S 1. 4. 1992 je začel veljati ZPIZ/92, po katerem bi se moral tožnik odjaviti iz zavarovanja kot združeni kmet z 31. 3. 1992 in se s 1. 4. 1992 prijaviti kot kmet, ki opravlja kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic. Ker tožnik prijave v zavarovanje ni uredil po določbah ZPIZ/92, je tožena stranka tožnika po uradni dolžnosti vključila v zavarovanje na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica. Na tej podlagi je bil zavarovan do 3. 10. 2012, ko se je tožnik upokojil. Tožnik je 13. 2. 2014 pri toženi stranki vložil zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da določbe ZMEPIZ-1 ne dajejo podlage za odpravo (stornacijo) lastnosti zavarovanca iz naslova samostojnega opravljanja kmetijske dejavnosti po prvem odstavku 16. člena ZPIZ-1 za obdobje od 1. 1. 2000 do 3. 10. 2012. Status zavarovanca je bil namreč v spornem obdobju pravnomočno urejen. Tudi v primeru, ko lastnost zavarovanca ne temelji na izdaji odločbe, vsebinsko kljub temu predpostavlja obstoj takšnega razmerja med zavarovancem in zavodom, ki

Tožnik je pri toženi stranki zavarovan na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti, kot kmet. Pri teh zavarovancih je potrebno pri ugotavljanju poškodbe pri delu (kot vzroka nastanka invalidnosti) ugotoviti vzročno zvezo med poškodbo in opravljanjem dela, ki spada v okvir dejavnosti, na podlagi katere je zavarovanec zavarovan. Padec z lestve v času, ko gre kmet na podstrešje z namenom, da vzame material, s katerim bo uredil oskrbo hleva z elektriko, se po stališču pritožbenega sodišča šteje za del opravljanja kmečke dejavnosti. Tako obstaja vzročna zveza med padcem in opravljanjem dela, kar pomeni, da je pri tožniku ugotovljena invalidnost III. kategorije posledica poškodbe pri delu.

Upravna odločba tožene stranke o priznanju pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev je pravnomočna in bi toženka lahko vanjo posegla le ob uporabi izrednih pravnih sredstev na podlagi določb ZUP, na katere napotuje 249. člen ZPIZ-1. Upravna odločba toženke, tudi če je nepravilna, postane dokončna in pravnomočna, kot taka pa zavezuje tako stranki kot sodišče in z vsemi pravnimi učinki velja, dokler ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena na zakonit način.

Po prejemu odločbe tožene stranke o razvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti (torej ugotovitvi trajnega zmanjšanja zmožnosti za delo oz. poklic) in priznanju pravice do dela s krajšim delovnim časom je prišlo do ureditve tožničinega zavarovanja z upoštevanjem odločbe tožene stranke z dne 12. 5. 2010, in sicer od 3. 6. 2010 dalje in s tem tudi priznanja začasne nezmožnosti za delo tožnice le za štiri ure. Kljub še vedno trajajočemu bolniškem staležu, vendar le v obsegu krajšega delovnega časa, se je s tem dnem dejansko spremenil tožničin status. Zato je treba tožnici (podobno kot v zadevi VIII Ips 59/2010) priznati ne le pravico do delne invalidske pokojnine (v zvezi s tem se revizijsko sodišče strinja z razlogi sodišča druge stopnje, ki jih ne ponavlja), temveč tudi izplačilo le-te.

Ko je oseba že zavarovana kot kmet in njen dohodek iz (dodatne) samostojne dejavnosti ne doseže minimalne plače (tožena stranka te ugotovitve ni prerekala), takšne osebe ni mogoče šteti za samozaposleno osebo, ki bi morala biti zavarovana na tej podlagi.

Čeprav tožnik opravlja tudi samostojno dejavnost, je zavarovan na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti, saj z opravljanjem samostojne dejavnosti ne dosega dohodka, ki dosega minimalno plačo. Samostojne dejavnosti tako ne opravlja kot edini ali glavni poklic in zavarovanje tožnika kot samozaposlenega ni obvezno.

Čeprav tožnica dejansko zaradi zdravstvenih razlogov ni začela delati kot kmetica s skrajšanim delovnim časom po 4 ure dnevno, se ji od dne 3. 6. 2010 dalje izplačuje delna invalidska pokojnina, saj od tega dne ni bila več v bolniškem staležu za polni delovni čas, temveč za krajši delovni čas od polnega po 4 ure dnevno in je bila na tak način tudi zavarovana.

Za presojo odločb toženca o začasni nezmožnosti za delo je bistveno vprašanje, ali je bil tožnik sposoben opravljati svoje delo (to je delo kmeta, saj je bil za to delo vključen v obvezno zavarovanje) brez omejitev (ker pri njem ni bila ugotovljena invalidnost). Ob ugotovitvi, da tega ni bil sposoben, ker so bile pri njem poleg časovne razbremenitve potrebne še omejitve pri delu, se odločbi toženca odpravita in se ugotovi, da je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo za poln delovni čas.

Če Ustavno sodišče RS ugotovi, da je ureditev v neskladju z URS in zakonodajalcu naloži, da ugotovljeno neskladje odpravi, in če zakonodajalec v danem roku neskladja ne odpravi, sodišče neustavne odločbe ne sme uporabiti pri odločanju, ampak mora ravnati, kot da gre za pravno praznino, ki se zapolni z uporabo predpisov, ki urejajo podobne primere.

Sodišče tožniku ni priznalo pravice do premestitve na drugo delovno mesto ali na drugo delo, temveč izrecno le pravico do dela v okviru svoje dejavnosti s krajšim delovnim časom. Tako pravico pa samozaposleni zavarovanec po tretjem odstavku 66. člena ZPIZ-1 ima.

Tožnik za kmetijsko dejavnost pod splošnimi pogoji ni zmožen, zmožen pa je, da v okviru kmetijske dejavnosti opravlja lažja dela s polnim delovnim časom, ker je pri njem delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Zato se ga razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in se mu v okviru kmetijske dejavnosti prizna pravica do dela z omejitvami s polnim delovnim časom.

Na zmanjšanje tožnikove zmožnosti za delo vpliva le izguba levega očesa, ki mu povzroča izgubo globinskega vida. Ker le-tega pri svojem delu oziroma opravljanju dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan (kmet), ne potrebuje, invalidnost ni podana.

Za ugotovitev invalidnosti tožnika, ki je zavarovan kot samostojni podjetnik, je bistvena ugotovitev, ali je še zmožen opravljati dejavnost, ki jo opravlja kot samostojni podjetnik.

V spornem obdobju je bil tožnik pokojninsko in invalidsko zavarovan na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti. Četudi je bil istočasno vpisan v poslovni register kot samostojni podjetnik posameznik, toženec ni smel o sprememba lastnosti zavarovanca obveznega zavarovanja odločiti v postopku, vodenem po uradni dolžnosti za nazaj. Takšna odločitev ni dovoljena, ker predstavlja nedopusten poseg v predhodno pravnomočno ugotovljen status.

Invalidnost se za zavarovance, ki opravljajo kmetijsko dejavnost in ki niso razporejeni, oziroma ne opravljajo dela na delovnem mestu kot zavarovanci v delovnem razmerju, ampak opravljajo samostojno dejavnost, ne more ugotavljati glede na sposobnost za delo na delovnem mestu ali sposobnost za delo na drugem delovnem mestu, temveč glede na sposobnost za opravljanje dejavnosti. Skladno s tem se tožnika, ki ni več zmožen opravljati kmetijske dejavnosti, razvrsti v I. kategorijo invalidnosti.

Ker je toženec priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja tožniku zavrnil na podlagi 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, po kateri lahko samozaposleni zavarovanci v primeru III. kategorije invalidnosti uveljavijo le pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, za katero je ustavno sodišče odločilo, da je v neskladju z ustavo, je odločitev toženca nepravilna in nezakonita. Če tožnik še lahko dela v svojem poklicu ter na podlagi ugotovitev, kakšna je njegova preostala delovna zmožnost, je zato treba ponovno odločiti o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja.

Ustavno sodišče RS je odločilo, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1, po katerem lahko samozaposleni zavarovanci v primeru III. kategorije invalidnosti uveljavijo le pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, v neskladju z ustavo. Zato je odločba toženca, s katero tožniku samozaposlenemu zavarovancu, za katerega je ugotovil, da je invalid III. kategorije z omejeno zmanjšano delovno zmožnostjo, ker ni več zmožen opravljati dela, na katero je bil razporejen, oziroma ga je opravljal v času nastanka invalidnosti, lahko pa opravlja to delo le s časom, krajšim od polnega, vendar z omejitvijo del, in tožniku ni priznal pravic na podlagi invalidnosti, nepravilna in nezakonita.

Ustavno sodišče je razveljavilo 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1, po katerem so zavarovanci iz 15. in 16. člena tega zakona (samozaposleni in kmetje) pridobili pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja le v primeru I. in II. kategorije invalidnosti, v primeru III. kategorije invalidnosti pa so uveljavili pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, če so izpolnjevali pogoje, ki jih določa ta zakon za pridobitev teh pravic. Zato je odločitev toženca, da tožnik kot samostojni podjetnik in kot invalid III. kategorije, katerega delovna zmožnost je zmanjšana za manj kot 50 % in je s polnim delovnim časom zmožen za drugo lažje delo z določenimi omejitvami, na podlagi 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1 nima pravic iz invalidskega zavarovanja, nepravilna.