16. člen ZPIZ-2

V sedmem odstavku 62. člena ZUP je določeno, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek ali ga ne morejo uporabljati zaradi invalidnosti, pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Organ jih je dolžan o tem poučiti. Pravica do tolmača je predvidena za ustno sporazumevanje. S tem je stranki omogočeno, da lahko v svojem jeziku spremlja postopek in v njem sodeluje. Organu pa ni treba zagotavljati prevoda uradnih listin in mora stranka sama poskrbeti za prevod, če uradnega jezika ne razume. Tožnica v spornem obdobju ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na drugi podlagi, bila pa je družbenica in hkrati poslovodna oseba v družbi A. d. o. o. Zato so izpolnjeni z zakonom določeni pogoj iz prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 in je posledično tožnici na tej podlagi utemeljeno priznana lastnost zavarovanca.

V postopku izdaje začasne odredbe se odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ta je podan takrat, ko več razlogov govori v prid nekega zaključka od tistih, ki kažejo nasprotno. Tudi po pritožbeni oceni tožnik ni izkazal ne verjetnosti nastanka terjatve niti nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode. Na podlagi navedb in listinske dokumentacije v tej fazi postopka obstoji več okoliščin, ki govorijo v prid pravilnosti in zakonitosti izdanih odločb o izplačilu sorazmernega dela tožnikovega sorazmernega dela starostne pokojnine, kot pa okoliščin, ki temu nasprotujejo.

Tožnik v spornem obdobju ni bil vključen v obvezno zavarovanje, bil pa je družbenik in hkrati tudi poslovodna oseba v družbi A. d. o. o. Ker tožnik ni dokazal obstoja delovnega razmerja (ni šlo za odplačno razmerje) in je izpolnjen z zakonom določen pogoj iz prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2, je tožniku utemeljeno priznana lastnost zavarovanca na tej podlagi.

Ker ugotovitvena odločba ZPIZ o obstoju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne more biti podlaga za odmero socialnih prispevkov za druga obvezna zavarovanja po določbah ZZVZZ oziroma drugih področnih zakonih (ZSVDP-1), je izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za poškodbe pri delu in poklicne bolezni ter starševsko varstvo s pripadajočimi obrestmi, nezakonita.

Upoštevaje izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje delno poseglo v odločitev toženca tako, da je dodalo dodatne razbremenitve pri delu.

Tožnica je imela v Republiki Sloveniji status zavarovanca od dneva vpisa do izbrisa iz poslovnega registra, ne glede na pritožbeno zatrjevanje, da družba od 30. 4. 2022 dalje ni poslovala, ker je bil sprejet sklep skupščine o prenehanju družbe po skrajšanem postopku. Bistveno je, da je prišlo do izbrisa družbe iz sodnega registra šele na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Srg 2023/... z dne 2. 3. 2023 po predhodno izdanem sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Srg 2023/... z dne 18. 1. 2023, s katerim je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izbris družbe iz sodnega registra na podlagi prenehanja po skrajšanem postopku. Slednje dejstvo ne more izpodbiti niti potrdilo notarja z dne 14. 5. 2024, da je bila vloga pomotoma vložena šele 6. 12. 2022. Kot pravilno ugotavlja sodišče, bi bilo slednje lahko le predmet morebitnih odškodninskih postopkov zoper notarja in ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve toženca. Ravno zaradi tega tudi zaslišanje oziroma soočenje z notarjem ne bi pripomoglo k za tožnico ugodnejši rešitvi. Sodišče ni dolžno slediti vsem dokaznim pobudam stranke, je pa dolžno morebitno zavrnitev dokaznega predloga ustrezno

Glede na citirano obrazložitev prvostopenjskega in pritožbenega organa pa je po presoji sodišča utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, kako je davčni organ citiran sporazum o socialnem zavarovanju med Slovenijo in Črno goro, ki se neposredno uporablja, v uporabil konkretnem primeru. Glede pravilne uporabe materialnega prava izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusit. Sodišče zato sodi, da tudi ureditev splošne davčne olajšave, s katero je določen znesek dohodka, ki se ne obdavčuje z letno odmero dohodnine, sodi v to polje proste presoje. Tožnikovi argumenti, češ da država, kolikor obdavčuje tudi dohodek v višini minimalnih stroškov zavezanca za njegovo preživetje, na ta način krši določena ustavna načela (npr. načelo socialne države, posega pa tudi v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti), je prepričljiva, vendar pa sodišče sodi, da je način zagotavljanja sistema, ki bo skladen s temi ustavnimi načeli in tudi z načelom plačevanja davkov po ekonomski sposobnosti, s čimer bo zagotovljen ustrezen nivo socialne varnosti, v prosti presoji države.

Nastanek telesne okvare je eden od zavarovalnih primerov, kjer so pravice zavarovancev zagotovljene le ob pogoju plačanih prispevkov. Telesna okvara, s katero oseba vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne predstavlja negotovega bodočega dogodka, za katerega se ves čas zavarovanja plačujejo prispevki, temveč je že znano gotovo dejstvo. Zato takšno, pred vključitvijo v zavarovanje, nastalo stanje ne more postati zavarovalni primer, za katero je mogoče zahtevati priznanje pravic.

Zaposlitev uslužbenca Evropske komisije in vključitev v sistem socialnovarstvenih dajatev za uradnike in druge uslužbence Evropskih skupnosti torej izključuje obveznost istočasne vključitve takšnega uslužbenca v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi statusa družbenika in poslovodne osebe v Republiki Sloveniji, s tem pa tudi ugotavljanje lastnosti zavarovanca za obdobje te zaposlitve ter posledično plačilo prispevkov toženki.

V tožnikovem primeru, ker je bil lastnik in poslovodna oseba gospodarske družbe A. d. o. o., vpisane v register 24. 8. 2011, je zavarovalno razmerje iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 7. členu ZPIZ-1 nastalo po samem zakonu, torej ex lege z vzpostavitvijo pravnega razmerja iz 15. člena ZPIZ-1. Res je sicer, da je 19. člen ZPIZ-1 osebam, vključenim v zavarovanje v tujini, omogočal izvzem iz zavarovanja, če je bilo tako določeno z mednarodnim sporazumom. Eksplicitno je določal, da so lahko predlog podale zavarovane osebe ali delodajalci pri ministrstvu, pristojnem za delo. V obravnavani zadevi ne le, da tožnik kaj takega ni predlagal, tudi sicer izvzema iz zavarovanja ne bi bilo mogoče doseči, saj v Mednarodnem sporazumu z Avstralijo tovrstna možnost ni bila dogovorjena. V veljavnem ZPIZ-2 pa izvzem iz zavarovanj sploh ni predviden.

Nastanek telesne okvare je eden od zavarovanih primerov, kjer so pravice zavarovancem zagotovljene le ob pogoju plačanih prispevkov. Kadar je oseba invalid od rojstva in njeno stanje ni nastalo v času vključenosti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, se oseba v zavarovanje praviloma vključi z dnem sklenitve delovnega razmerja ali opravljanja dejavnosti, na podlagi katere je lahko zavarovana. Invalidnost, s katero oseba vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v tem primeru ni negotovo bodoči dogodek, v zvezi s katerim se ves čas zavarovanja plačujejo prispevki, temveč je že znano dejstvo. Zato takšno, v preteklosti in pred vključitvijo zavarovanja, nastalo stanje, ne more postati zavarovani primer. Za stanje, ki ne zapade pod zavarovani primer, ni mogoče zahtevati pravic.

Ugotovitvena odločba ZPIZ o obstoju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja toženki ne more predstavljati podlage za odmero socialnih prispevkov za vsa druga zavarovanja. Tako materialnopravni pogoji kot tudi postopek ugotavljanja lastnosti zavarovane osebe so s področnimi zakoni namreč različno urejeni. V postopku nadzora davčni organ ne more sam odločati o vprašanju, ali bi posameznik moral biti vključen v obvezno zavarovanje in na kakšni podlagi, ampak o tem lahko odloča le pristojni nosilec posameznega zavarovanja.

Tožnik s tožbo osporava temelj svoje obveznosti za naložene prispevke, in sicer trdi, da je zavarovan že drugod, v tujini, prav tako pa da izpodbija odločbo glede ugotovitve lastnosti zavarovanca. Že iz razloga, ker ugotovitvena odločba ZPIZ o obstoju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja toženki ne more predstavljati podlage za odmero socialnih prispevkov za vsa druga zavarovanja, je treba tožbi ugoditi. Tako materialnopravni pogoji kot tudi postopek ugotavljanja lastnosti zavarovane osebe so s področnimi zakoni namreč različno urejeni.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali status zaposlitve uslužbenca Evropske komisije in vključitve v sistem socialnovarstvenih dajatev za uradnike in druge uslužbence EU izključuje obveznost vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi statusa družbenika in poslovodne osebe v Republiki Sloveniji.

Glede na to, da je tožnik od 1. 10. 2019 obvezno zavarovan na podlagi delovnega razmerja, kar je razvidno iz evidenc, do katerih dostopa tožena stranka, podlage za plačilo prispevkov za socialno varnost po 16. členu ZPIZ-2 za oktober in november 2019 ni bilo, saj so bili prispevki plačani na drugi podlagi.

Tožnica se zoper odločbo, s katero je bilo ugotovljeno, da ima lastnost zavarovanca kot družbenik in poslovodna oseba gospodarske družbe za polni delovni čas 40 ur tedensko na podlagi 16. člena ZPIZ-2, ni pritožila. Ker gre za nesporna dejstva, ki so v tem sporu pravotvorna, je pravilen zaključek sodišča, da je tožnica, zaradi lastnosti zavarovanke po 16. členu ZPIZ-2, sporni znesek dolžna vrniti tožencu. Četudi tožnica neupravičene obogatitve ni zakrivila s svojim krivdnim ravnanjem, je upoštevajoč določbi 190. člena OZ in 194. člena ZPIZ-2 prejeti znesek dolžna vrniti.

Ker je na institucije EU prenesena izključna pristojnost za določitev sistema socialne varnosti za uradnike Unije (člen 14 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije), obveznost vključitve uradnikov Unije v nacionalni sistem socialne varnosti in obveznost, da ti uradniki prispevajo k financiranju takega sistema, ni v pristojnosti držav članic. EU je tista, ki je pristojna za določitev obveznosti na področju socialne varnosti za svoje uradnike, z ZPPP pa je omogočeno izvajanje predpisov EU na tem področju. Toženec v konkretnem primeru, ko gre za vprašanje o lastnosti zavarovanca, ki je uradnik EU, niti ni pristojen odločati.

V 7. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je določeno, da za obvezno zavarovanje zaposlenih oseb in oseb, ki opravljajo samostojno dejavnost, velja zakonodaja pogodbenice, na ozemlju katere se delo oziroma samostojna dejavnost opravlja, če v 8. ali 9. členu tega sporazuma ni določeno drugače. Skladno z navedeno določbo je torej pri odločanju o lastnosti zavarovanca v Republiki Sloveniji potrebno uporabiti določbe zakonodaje, ki velja v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je v tem primeru pravilno uporabila določbo prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2, saj so izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji za vključitev tožnika v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji.

Kot uživalka starostne pokojnine je tožnica s prevzemom vodenja gospodarske družbe, katere družbenica je bila, sama povzročila, da je ex lege nastalo zavarovalno razmerje in da je bila posledično pravnomočno ugotovljena lastnost zavarovanke. Slednje izključuje sočasno uživanje pokojninske dajatve. Eventualno krajše zavarovanje od 40. ur tedensko bi lahko uveljavljala le v sodno socialnem sporu o lastnosti zavarovanke.

Za odločitev je pravno relevantno, da je bil tožnik prijavljen v sistem zavarovanja in je s tem zavezanec za plačilo na podlagi 16. člena ZPIZ-2. Glede na navedeno je bil tožnik skladno z 9. člen ZDavP-2 obračun tudi dolžan oddati, kar je tudi storil, ni pa plačal dolgovanih obveznosti po obračunu, s tem pa so predloženi obračuni davka po preteku roka za plačilo postali izvršljivi.