4. člen ZPSV

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v relevantnem obdobju vključen v zavarovanje po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ in je bil torej sam dolžan plačati prispevke.

Uradni podatki izkazujejo tožnikovo zavezanost za obvezne prispevke, medtem ko tožnik v upravnem postopku in tudi v tožbi ne izkaže, da bi zaradi zatrjevanega zavarovanja v tujini pri pristojnih organih dosegel ali vsaj zahteval odjavo ali spremembo podatkov o svojem položaju zavezanca za prispevke.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali odločitev davčnega organa o odmeri prispevkov za zdravstveno varstvo in poškodbe pri delu na drugi pravni podlagi (tj. na temelju statusa zavarovanca z naslova lastništva družbe z omejeno odgovornostjo), čeprav je bilo zavezancu predhodno priznano kritje teh prispevkov na podlagi drugega zavarovalnega statusa, pomeni kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj? 2. Ali je Upravno sodišče s tem, ko je opustilo izvedbo glavne obravnave, poseglo v pravice iz 22., 23.. in 25. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP in posledično onemogočilo uresničevanje pravice strank upravnega postopa do dokazovanja dejstev s pričami?

Ni spora, da družba A. d.o.o. ni izbrisana iz poslovnega registra, da se sedaj nad njo vodi postopek stečaja in da je tožnik v poslovnem registru vpisan kot družbenik, do začetka stečajnega postopka (14. 6. 2018) pa tudi kot direktor navedene družbe. Spora pa tudi ni, da je tožnikova lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva navedene gospodarske družbe, v kateri je hkrati poslovodna oseba v obdobju od 1. 4. 2016 dalje, za poln zavarovalni čas 40 ur na teden, ugotovljena s pravnomočno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ob nesporni ugotovitvi, da tožnik kot zavezanec za obdobje od 1. 4. 2016 do 31. 10. 2017 ni obračunal in plačal prispevkov za socialno varnost, odločitev v zadevi ni mogla biti drugačna.

Glede na to, da je bila pri izdaji izpodbijane odločbe uradna evidenca davčnega organa ključen in hkrati tudi edini dokaz, na katerega se sklicuje izpodbijana odločba glede temelja tožnikove obveznosti, bi bilo treba tožniku omogočiti seznanitev s tem dokazom in prisostvovanje pri njegovi izvedbi ter mu o tem dati možnost izjave, še zlasti glede na to, da tožnik temelj svoje obveznosti osporava. Izpodbijana odločba navaja, da iz uradne evidence davčnega organa izhaja, da je bil tožnik vključen v obvezno zavarovanje za prispevke za socialno varnost v skladu zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v skladu z drugim odstavkom 15. člena ZPIZ-1 in 16. členom ZPIZ-2), niso pa opisane okoliščine, na podlagi katerih se ugotavlja temelj (zavarovalno razmerje) za preostale prispevke, ki se tožniku nalagajo (za obvezno zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti in starševsko varstvo ter za poškodbe pri delu in poklicne bolezni), pri čemer glede prispevkov za primer brezposelnosti niti ni navedena pravna podlaga.

Pravna podlaga za izdajo odločbe o obveznosti plačila prispevka je določena v 65. členu ZDavP-2, rok za plačilo prispevka pa je določen v 66. členu citiranega zakona, to je 30 dni od vročitve odločbe. Glede na navedeno ob upoštevanju, da je bil tožnik vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, z vključitvijo v obvezno zavarovanje po 15. členu tega zakona pa nastopi tudi obveznost plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, je tožnik dolžan plačati prispevke za to zavarovanje, kot je bilo odločeno z izpodbijanima odločbama.

Sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, s katero je tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 7. 2. 2014 dalje in po kateri se mu od tega dne prizna invalidska pokojnina je bila izdana dne 21. 9. 2016 in torej po izdaji izpodbijanih odločb in pred izdajo odločb o zavrnitvi pritožbe. Tožnik je s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani seznanil finančni urad, ki je v tej zvezi opravil poizvedbo pri ZPIZ. Da bi bil tožnik s poizvedbo in odgovorom zavoda seznanjen, iz podatkov spisa ne sledi, tožena stranka, ki je s sodbo, poizvedbami in odgovorom ZPIZ-a bila (oziroma bi morala biti) seznanjena, pa se v svojih odločbah v dejanskem in pravnem pogledu ne izreče o vplivu navedene sodbe na v pritožbenem postopku sporno zavarovalno podlago, ki jo izkazuje davčni register.

Predmet tega upravnega spora je izključno presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost, izdane na podlagi pravnomočne odločbe ZPIZ-a o ugotovljeni lastnosti zavarovanca in zavarovalni podlagi. Tožnik že iz tega razloga v tem postopku ne more biti uspešen z navedbo, da v obravnavanem obdobju ni bil vpisan v register samozaposlenih v kulturi, torej s prerekanjem dejanskega stanja, na katerem temelji pravnomočna odločba ZPIZ-a z dne 25. 8. 2015.

Za določitev zavarovanca in zavezanca za palčilo prispevkov je relevanten položaj družbenika zasebne družbe, ki ni zavarovan na drugi podlagi, za kar gre v obravnavani zadevi.

Za določitev statusa zavarovanca za plačilo prispevkov je relevanten položaj družbenika zasebne družbe, ki ni zavarovan na drugi podlagi, oziroma položaj družbenika, ki je poslovodna oseba.

Predmet tega upravnega spora je izključno presoja pravilnosti in zakonitosti odločb o odmeri prispevkov za socialno varnost, izdanih na podlagi pravnomočne odločbe ZPIZ-a o ugotovljeni lastnosti zavarovanca in zavarovalni podlagi. Tožnik ne more biti uspešen z ugovori, ki se nanašajo na zavarovalno podlago po določbah ZPIZ-1. Vendar pa po presoji sodišča ob navedenem ni mogoče spregledati navedbe tožnika, da je bil v obravnavanem obdobju na podlagi odločb Centra za socialno delo prejemnik denarne socialne pomoči, in, kot izhaja iz tožbi priložene vloge z dne 20. 11. 2013, s katero je odgovoril na poziv davčnega organa k predložitvi obračuna prispevkov za leto 2012 upravičen tudi do kritja prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. Davčni organ se v izpodbijanih odločbah o zatrjevanem o obstoju z upravnimi odločbami priznane (druge) podlage za zdravstveno zavarovanje ne izreče niti v dejanskem niti v pravnem pogledu.

Poslovodne osebe, ki so hkrati družbeniki enoosebnih družb, kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi niso zavarovane na podlagi delovnega razmerja v svoji družbi. Edini družbenik, ki je hkrati poslovodja, tako ne more biti zavarovan kot poslovodna oseba, temveč se zavaruje kot samozaposlena oseba po zavarovalni podlagi 040. Obveznost zavarovanja družbenika, ki je poslovodna oseba, predpisi, na katere se sklicujeta davčna organa v svojih odločbah, vežejo na njegov pravni položaj oziroma status in ne na obseg njegovih prihodkov ali prihodkov družbe. Lastnost zavarovanca ima torej tudi družbenik – poslovodna oseba, ki ni ustvaril dobička.

Iz podatkov, ki jih davčnemu organu posreduje ZZZS, izhaja, da je imel tožnik v obdobju, za katerega so mu z izpodbijanimi odločbami odmerjeni prispevki, status zavarovanca kot lastnik zasebnega podjetja. Glede na zakonsko ureditev zavarovalne podlage je za odločitev odločilen vpis tožnika v poslovni register Republike Slovenije kot lastnika zasebne družbe. Tožnik sicer ugovarja, da je bil v navedenem obdobju v delovnem razmerju, vendar iz listin oziroma dokazil, ki jih je predložil v postopku pred izdajo izpodbijanih odločb, ne izhaja, da bi imel v tem obdobju status zavarovanca iz naslova delovnega razmerja.

Glede na zakonsko ureditev je za določitev zavarovanca in zavezanca relevanten tožnikov položaj družbenika zasebne družbe, ki ni zavarovan na drugi podlagi, oziroma položaj družbenika, ki je poslovodna oseba. Ugotovitev, da je zavarovalna podlaga (lastnost zavarovanca), ki ji ugovarja tožnik, ugotovljena s pravnomočno odločbo ZPIZ Slovenije, je skladna s podatki upravnih spisov. Gre za odločitev v pristojnosti drugega organa, na katero je davčni organ vezan, in je ni mogoče z uspehom izpodbijati v davčnem postopku ter posledično tudi ne v upravnem sporu. Premoženjski in dohodkovni položaj družbe za odločitev o obveznosti tožnika kot fizične osebe ni relevanten. V postopku odmere tudi ni dopustno upoštevati dohodkovnega položaja davčnega zavezanca in s tem povezane sposobnosti tožnika, da poravna obveznosti, ki se nalagajo v plačilo.

Za določitev zavarovanca in zavezanca je relevanten tožnikov položaj družbenika zasebne družbe (ki ni zavarovan na drugi podlagi) oziroma položaj družbenika, ki je poslovodna oseba. V postopku odmere ni dopustno upoštevati dohodkovnega položaja davčnega zavezanca in s tem povezane sposobnosti tožnika za poravnavo obveznosti, ki se nalaga v plačilo. Navedena sposobnost se upošteva v postopku davčne izvršbe.

Skupščina Zavoda je sprejela Sklep o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V 2. členu Sklepa je določeno, da je znižanje zavarovalne osnove dopustno, kadar gre za bistveno poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida, in sicer zaradi dogodkov oziroma razlogov, na katere zavarovanec ni mogel vplivati ter dolgoročno. Oba navedena pogoja morata biti izpolnjena kumulativno, sicer znižanje zavarovalne osnove ni dopustno. V 3. členu pa so taksativno našteti vzroki, kdaj se šteje, da zavarovanec na poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida ni mogel vplivati. Ti vzroki za spremembo poslovnega izida so prisilna poravnava ali stečaj poslovnega partnerja, s katerim je zavarovanec imel bistven obseg poslovanja, naravna nesreča (potres, poplava, požar in druge naravne nesreče) in druga nesreča, nastala brez krivde zavarovanca, daljša bolezen ali poškodba zavarovanca oziroma pri njem zaposlenega delavca, ki vpliva na obseg poslovanja zavarovanca, ukrep države, ki vpliva na bistveno povišanje odhodkov oziroma znižanje prihodkov zavarovanca, ukrep tuje države oziroma izguba tujega trga, če gre z

Za določitev zavarovanca in zavezanca je relevanten tožnikov položaj družbenika zasebne družbe (ki ni zavarovan na drugi podlagi) oziroma položaj družbenika, ki je poslovodna oseba.

Na podlagi drugega odstavka 8. člena Sklepa o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalnih osnov za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje se le izjemoma, kadar odhodki dolgoročno znatno presegajo prihodke, in ob presoji pričakovanih poslovnih izidov, narave dejavnosti ter drugih okoliščin ni pričakovati izboljšanja poslovanja, zniža zavarovalna osnova za več kot eno stopnjo, vendar največ do zneska bruto najnižje pokojninske osnove oziroma do zneska iz 2. alinee prvega odstavka 209. člena ZPIZ-1 (60 % povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zavarovalna osnova). Največ pomeni, da se lahko zavarovalna osnova zniža tudi za manj, torej (praviloma) le za eno stopnjo, kot določa prvi odstavek 8. člena Sklepa. Ker v obravnavanem primeru pogoji za znižanje zavarovalne osnove za več kot eno stopnjo niso izpolnjeni, saj v letu 2009 tožnikovi odhodki dolgoročno niso presegali prihodkov najmanj za znesek razlike med prispevki 4. in 2. zavarovalnega razreda, je bila tožniku (samostojnemu podjetniku) zavarovalna osnova pravilno znižana le za eno stopnjo (v višini 90 % povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zav

V odločbi ZPIZ navedeni datum pridobitve pravice na podlagi III. kategorije invalidnosti ne pomeni, da se s tem dnem ta pravica lahko tudi že realizira. Pred dokončnostjo odločbe ZPIZ, s katero je bil spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti in s katero mu je bila priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega, tožnik ni imel pravne podlage za dejanski pričetek dela oziroma opravljanja dejavnosti s krajšim delovnim časom od polnega, s tem pa tudi ne podlage za zavarovanje s skrajšanim delovnim časom in temu ustrezno plačevanje prispevkov za socialno varnost. Vse do takrat je torej za tožnika na temelju vpisa v register samostojnih podjetnikov obstajala dolžnost obveznega zavarovanja in plačevanja prispevkov za socialno varnost po določbah ZPSV za poln delovni čas.

Tožnica v času, ko je bila registrirana kot samostojna podjetnica posameznica, ni plačevala prispevkov za socialno varnost, ki so z zakonom določene obvezne dajatve. Če zavezanec obveznih dajatev v skladu z ZPSV ne plača, jih odmeri in opravi izvršbo davčni organ. V zvezi z ugovorom tožnice, da je dejavnost opravljala dopolnilno, sodišče pojasnjuje, da glede na določbe 15. člena ZPIZ-1, 17. člena ZPIZ-1 in 5. točke 15. člena ZZVZZ opravljanje dejavnosti kot „dopolnilne“ ni vezano na odločitev osebe, ki se vpisuje v register samostojnih podjetnikov, temveč na izpolnjevanje pogojev, ki jih določata ZPIZ-1 oziroma ZZVZZ.