15. člen ZZVZZ

Ključno je, da je bila tožniku pravica do izplačila odložena in ko je bil izpolnjen z zakonom določen pogoj, tj., da je tožnik poravnal prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, je odpadel razlog, zaradi katerega je bilo izplačilo zadržano. Z dnem plačila prispevkov so bili izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do izplačila nadomestila in tedaj je začel teči 3-letni zastaralni rok, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

Tožnica je sama povedala, da se na zavod ni prijavila in da tudi nima namena, da bi se na zavod prijavila. Prijava na zavod pa je ključna, saj se le v tem primeru brezposelna oseba lahko šteje za iskalca zaposlitve, kot je to določeno v 8. členu ZUTD. Glede na to, da se tožnica kot brezposelna oseba ni prijavila na Zavod RS za zaposlovanje, je podan krivdni razlog, zaradi katerega tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči v spornem obdobju.

Pri odločanju o priznanju pravice je potrebno izhajati iz 2. točke prvega odstavka 31. člena ZSVarPre v zvezi s tretjim odstavkom navedenega člena, kjer je določeno, da v primeru odločanja o nedodelitvi ali dodelitvi denarne socialne pomoči v nižjem znesku, CSD upošteva osnovni namen denarne socialne pomoči tako, da od denarne socialne pomoči, ki bi pripadala samski osebi ali družini, odšteje mesečno vrednost osnovne oskrbe, ugotovljeno v skladu z metodologijo iz tretjega odstavka tega člena, ki jo ima upravičenec zagotovljeno.

Za razsojo te zadeve je odločilen odgovor na vprašanje, ali je toženec pravilno postopal s tem, ko je odločil, da je primarni razlog odsotnosti od dela prestajanje pripora in ne bolezen. Sodišče se ni opredelilo do navedb toženca, da v primeru, ko je tožnik v priporu, ni odločilna podlaga zavarovanja temveč dejstvo, da tožnik svoje dejavnosti ne opravlja zaradi pripora.

Ker ugotovitvena odločba ZPIZ o obstoju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne more biti podlaga za odmero socialnih prispevkov za druga obvezna zavarovanja po določbah ZZVZZ oziroma drugih področnih zakonih (ZSVDP-1), je izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za poškodbe pri delu in poklicne bolezni ter starševsko varstvo s pripadajočimi obrestmi, nezakonita.

Glede na to, da je bila tožnica do 31. 3. 2023 vključena v obvezno zavarovanje po 21. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ in da tožnica tudi za april 2023 uveljavlja zavarovanje po isti zavarovalni podlagi, je za odločitev v tej zadevi ključen odgovor na vprašanje, ali je bila tožnici po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, tudi za april 2023 priznana pravica do plačila prispevka za obvezno zavarovanje.

Skladno s 5. točko prvega odstavka 15. člena ZZVZZ imajo med prestajanjem hišnega zapora zavarovanci vse pravice iz obveznega zavarovanja, do katerih so sicer upravičeni zavarovanci iz navedene točke. To pomeni, da imajo tudi pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. Samozaposlenim zavarovancem na prestajanju hišnega zapora ni mogoče utemeljeno odrekati pravice do obravnavanega nadomestila, če dela niso mogli opravljati zaradi priznanega bolniškega staleža. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da bi moral tožnik v času, ko je prestajal hišni zapor, če je imel namen delati oziroma opravljati dejavnost v drugem kraju, zaprositi sodišče oziroma probacijsko enoto za izdajo dovoljenja za zapustitev prostora, kjer se izvršuje hišni zapor. Ključno v tej zadevi je dejstvo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo. Začasna nezmožnost za delo že sama po sebi izključuje pridobivanje dovoljenja za izhod iz prostora, kjer se izvršuje hišni zapor. V tem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča tožniku ni mogoče naložiti dodatno obveznost, da kljub izkazani začasni nezmožnosti za delo od sodišča zahteva dovolilnico, da bo opravljal delo oziroma dejavnost v druge

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v relevantnem obdobju vključen v zavarovanje po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ in je bil torej sam dolžan plačati prispevke.

Kot je sodišče pravilno izpostavilo, gre v primeru zdravstvenega zavarovanja po 15. členu ZZVZZ za obvezno zavarovanje, ki nastane ex lege z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Lastnost zavarovanca na obravnavanem temelju traja od dneva vpisa tožnika kot družbenika in poslovodne osebe družbe v register in vse do dneva izbrisa vsaj enega od teh statusov iz registra. Obvezno zavarovanje družbenika, ki je hkrati poslovodna oseba, je vezano izključno na pravni položaj in s tem na status, zaradi česar je pravilno razlogovanje sodišča, da so obstajali pogoji po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP.

Če je osebi (vlagatelju ali njegovemu zakoncu oziroma zunajzakonskemu partnerju) z odločbo centra za socialno delo priznana pravica do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in ni zavarovanec po drugih točkah prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, so izpolnjeni pogoji za zavarovanje na podlagi 21. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ. S takšno razlago se tudi zasleduje temeljni cilj ZZVZZ, to je zagotoviti, da so vse osebe vključene v obvezno zdravstveno zavarovanje na eni od podlag, predvidenih v 15. členu navedenega zakona.

Zakon ne določa, da ZPKZ oziroma organ, kjer se prestaja pripor, o tem obvesti tožnico (zavarovalnico), pač pa obvesti zgolj Zavod za zdravstveno zavarovanje. Obvestilo Zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki ga obvesti zavod, v katerem se prestaja pripor, ni obvestilo tožnice. Pravilno je zato zavzelo stališče, da je bilo na tožencu breme (notifikacijska dolžnost), da o tej okoliščini sam obvesti zavarovalnico, pri kateri je imel sklenjeno prostovoljno dopolnilno zavarovanje, torej tožnico.

Ker so posamezna obvezna socialna zavarovanja urejena v različnih področnih zakonih, ki vsak zase urejajo (materialne) pogoje za vključitev v posamezno zavarovanje in ker je postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca z odločbo v pristojnosti različnih nosilcev obveznih zavarovanj, prijava osebe v zavarovanje po uradni dolžnosti na podlagi odločbe enega od njih, lahko pomeni le prijavo v tisto obvezno socialno zavarovanje, na katero se takšna odločba nanaša. Ugotovitvena odločba ZPIZ o obstoju revidentove lastnosti kot zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja prvostopenjskemu davčnemu organu ne more predstavljati podlage za odmero socialnih prispevkov tudi za druga obvezna socialna zavarovanja. Davčni organ lahko na podlagi svojih zakonskih pristojnosti opravi (le) nadzor nad plačevanjem in obračunavanjem prispevkov v okviru že urejenega oziroma določenega zavarovanega statusa na matičnem področju.

Davčni organ se je pri reševanju vprašanja, na kateri podlagi je bil tožnik vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje in kdo je bil zavezanec za plačilo prispevkov za obravnavano zdravstveno zavarovanje napačno oprl na odločbo ZPIZ, na podlagi katere je bila ugotovljena tožnikova lastnost zavarovanca po določbi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1. S tem je davčni organ odločal ob upoštevanju lastnosti zavarovanca po določbah zakona, ki ureja področje pokojninskega in invalidskega zavarovanja, čeprav je z izpodbijanim aktom odločal o plačilu prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje.

Prejemnik trajne denarne socialne pomoči pridobil lastnost zavarovanca po ZZVZZ in upravičenje do kritja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje z dnem izdaje odločbe CSD. Čim je o lastnosti zavarovanca in priznanju pravice do plačila prispevkov pravnomočno odločeno, pa zavarovancu za isto obdobje ni mogoče nalagati plačila istih prispevkov, razen če je pravnomočna odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave). Treba je razlikovati med samo vključitvijo v obvezno zavarovanje, na podlagi katere se šele pridobi pravno varovan status zavarovanca, in spremembo podlage že obstoječega zavarovanja, oziroma spremembo pravno varovanega statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja. V prvem primeru je treba upoštevati zakonske določbe o obvezni vključitvi v zavarovanje, če je izpolnjena katera od v zakonu opredeljenih dejanskih podlag (torej ex lege vključitev v zavarovanje), ki se lahko ugotavlja tudi za nazaj vse od nastopa zakonite podlage. Ko pa gre za spremembo podlage istega zavarovanja, dejansko pride do spremembe že pridobljenega pravno varovanega statusa, v katerega lahko nosilec obve

Tožnik je bil kot poslovodna oseba v subjektu A. zavezan sam vložiti prijavo v zavarovanje, česar pa ni storil, zato je to storil ZPIZ po uradni dolžnosti. Na podlagi prehodne določbe tretjega in četrtega odstavka 37. člena novele ZPIZ-2B, velja, da osebe, ki na dan uveljavitve tega zakona opravljajo delo ali dejavnost, na podlagi katere izpolnjujejo pogoje za obvezno zavarovanje po 15. členu in 16. členu zakona in niso uživalci pokojnine iz 406. člena zakona, se morajo do 31. 3. 2016 obvezno vključiti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dnem vložitve prijave v zavarovanje. V nasprotnem primeru pa ZPIZ, po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 4. 2016 dalje, kar je ZPIZ v obravnavanem primeru tudi storil. Odločba, ki jo na predhodno navedeni pravni podlagi o ugotovitvi lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti izda ZPIZ glede ugotovitve lastnosti zavarovanca, pa velja tudi za ostale obvezne prispevke za socialno varnost.

V sodni praksi je zavzeto povsem določno stališče, da je začasne odredbe, ki se prekrivajo s tožbenim zahtevkom, dopustno izdajati izjemno restriktivno, da ob morebiti pozitivni odločitvi brez izvedbe kontradiktornega postopka ne bi prišlo do prejudiciranja spora o glavni stvari. Tožnikovo drugačno pravno naziranje je zmotno in zato nesprejemljivo.

Pritožbeno sodišče je v istovrstni zadevi tožniku že določno pojasnilo, da z vključitvijo v obvezno zdravstveno zavarovanje po 15. členu ZZVZZ nastopi obveznost plačila prispevkov. ZZVZZ glede obračunavanja prispevkov, rokov za plačilo, izterjavo, vračilo preveč plačanih prispevkov, zamudnih obresti, odpisa zaradi neizterljivosti, poroštva, zastaranja in kaznovanja odkazuje na smiselno uporabo posebnega zakona, ki ureja plačevanje prispevkov (58. člen). Vendar toženi zavod več nima pooblastila za določitev meril in pogojev, pod katerimi se zavezancem prispevek lahko zmanjša ali odpiše, saj je bil z ZUJF-om, ki velja od 31. 5. 2012 dalje odpravljen prvi odstavek 60. člena ZZVZZ. Ker gre za obveznost plačila prispevkov za mesec september, oktober in november 2017, je protispisno pritožbeno zatrjevanje o nastanku obveznosti pred uveljavitvijo ZUJF-a. Gre za obveznosti iz obdobja, ko več ni zakonske podlage po kateri bi nosilec in izvajalec obveznega zdravstvenega zavarovanja lahko odločal o odlogu, obročnem plačilu ali odpisu neplačanih prispevkov iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Tožnikovo stališče, da odmera prispevkov ni zakonita, ker bi moral biti zavarovan po 22. tč. 1. odst. 15. člena ZZVZZ ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. Po 22. tč. 1. odst. 15. člena ZZVZZ se zavarujejo priporniki, ki niso zavarovanci iz drugega naslova do trenutka nastopa pripora. Ob pravilni dejanski ugotovitvi, da je bil tožnik ob nastopu pripora po podatkih Registra ZZZS zavarovan po 20. tč. 1. odst. 15. člena ZZVZZ ga zavod za izvrševanje kazenskih sankcij tedaj ni bil dolžan v zavarovanje prijaviti po 22. tč. 1. odst. 15. člena ZZVZZ.

Obveznost dedičev za izpolnitev davčnih obveznosti, odmerjenih pravnemu predniku, je specialno urejena v 48. členu ZDavP-2, ki določa, da je dedič dolžan izpolniti davčne obveznosti zapustnika, a le do višine vrednosti podedovanega premoženja, v sorazmerju s prejeto dediščino.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali odločitev davčnega organa o odmeri prispevkov za zdravstveno varstvo in poškodbe pri delu na drugi pravni podlagi (tj. na temelju statusa zavarovanca z naslova lastništva družbe z omejeno odgovornostjo), čeprav je bilo zavezancu predhodno priznano kritje teh prispevkov na podlagi drugega zavarovalnega statusa, pomeni kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj? 2. Ali je Upravno sodišče s tem, ko je opustilo izvedbo glavne obravnave, poseglo v pravice iz 22., 23.. in 25. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP in posledično onemogočilo uresničevanje pravice strank upravnega postopa do dokazovanja dejstev s pričami?