UPRS Sodba II U 258/2017-13

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške.

1S sklepom o davčni izvršbi, št. DT 4933-8618/2014-3 z dne 13. 12. 2016, je prvostopenjski davčni organ, Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) začel davčno izvršbo z rubežem na denarne prejemke dolžnice pri delodajalcu oziroma izplačevalcu A., d.o.o., zaradi izterjave globe v znesku 400,00 EUR in stroškov izdaje sklepa v višini 10,00 EUR. Iz odločitve izhaja, da izvršilni naslov predstavlja odločba o prekršku, št. 1128/2008 z dne 12. 11. 2008, ki je postala izvršljiva 01. 10. 2010. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ navedel materialno podlago za začetek davčne izvršbe, izvršilne naslove, na podlagi katerih je davčni organ pristojen za izvršbo, vrstni red poplačila davka in pripadajočih dajatev ter omejitve davčne izvršbe.

2Tožnica je zoper sklep o davčni izvršbi, kakor tudi zoper opomin pred izvršbo z dne 13. 12. 2016 vložila pritožbi, v katerih se sklicuje na zastaranje davčne obveznosti zaradi zamujenega dvoletnega subjektivnega in štiriletnega objektivnega roka, ki ju 44. člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) določa za začetek izvrševanja sankcije ter zatrjuje, da do izdaje sklepa o izvršbi z dne 12. 1. 2017, zastaranje ni bilo pretrgano.

3Tožena stranka je pritožbo zoper opomin pred izvršbo z dne 13. 12. 2016 zavrgla (1. točka izreka odločbe) ter izpodbijani sklep v 1. točki izreka, v prvi alineji drugega odstavka spremenila v navedbi opravilne številke izvršilnega naslova tako, da pravilno glasi: „Odločba o prekršku, opr. št. 0613-2476/2008-5-11108“. V preostalem delu je izpodbijani sklep potrdila in pritožbo zavrnila (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da opomin ni upravni akt, zoper katerega bi bila dovoljena pritožba, saj prvi odstavek 157. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) določa, da je pritožba dovoljena zoper sklep o izvršbi kot upravni akt, ki je bil izdan na prvi stopnji. Z izdanim opominom prvostopenjski organ obvešča zavezance o stanju njihovih neplačanih zapadlih davčnih obveznostih (tretja točka prvega odstavka 13. člena ZDavP-2), izdaje opomina pa določbe ZDavP-2 ne predvidevajo kot obvezni del postopka pred začetkom izterjave.

4Nadalje tožena stranka v obrazložitvi odločbe ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2, napako v pravilni navedbi opravilne številke izvršilnega naslova pa je v skladu z 251. členom Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) popravila na način, da je izrek izpodbijanega sklepa spremenila, pritožbo zoper izpodbijani sklep pa zavrnila.

5V zvezi z ugovorom zastaranja, tožena stranka pojasnjuje, da je tek dvoletnega relativnega zastaralnega roka v skladu z določbo prvega odstavka 44. člena ZP-1 pretrgal sklep opr. št.: PRuz 1657/2010 z dne 25. 10. 2010 o določitvi uklonilnega zapora tožnici, ki je postal pravnomočen 5. 11. 2010, saj gre v skladu z določbo tretjega odstavka 44. člena ZP-1 za dejanje organa, ki meri na izvršitev sankcije. Nadalje je zastaranje pravice do izvršitve sankcije ponovno pretrgal poziv za nastop uklonilnega zapora z dne 7. 2. 2011 in dne 4. 4. 2012 izdan poziv Centru za socialno delo za pripravo predloga nalog in organizacijo del v splošno korist za nadomestitev globe, kateremu je sodišče s sklepom dne 31. 5. 2013, ugodilo. Dne 8. 2. 2014 je sodišče odločilo, da se postopek uklonilnega zapora ustavi, izvrševanje pa se nadaljuje s postopkom prisilne poravnave. Tožena stranka se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča X Ips 238/2014 z dne 4. 6. 2015 in X Ips 466/2014 z dne 11. 6. 2015, da je tudi posredovanje izvršljivega naslova v izterjavo pristojnemu organu, dejanje organa, ki je usmerjeno k izvršitvi sankcije, saj gre za procesno dejanje v postopku. V času stečajnega postopka, ki je bil začet zoper dolžnico, zastaranje ni teklo oziroma je bilo prekinjeno, saj se sankcije v skladu s 131. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v zvezi z drugim odstavkom 44. člena ZP-1 ne morejo izvrševati. Zastaranje teče naprej od točke, ko je stečajni postopek pravnomočno končan in se čas, ki je pretekel pred prekinitvijo, všteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon. Na podlagi vpogleda v podatke AJPES je tožena stranka ugotovila, da je bil nad premoženjem tožnice pričet postopek osebnega stečaja s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. St ..., s sklepom o začetku postopka osebnega stečaja z dne 1. 4. 2014. Stečajni postopek se je zaključil z izdajo sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru o končanju stečajnega postopka z dne 11. 11. 2016, ki je postal pravnomočen dne 1. 12. 2016. V postopku osebnega stečaja je bilo s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 20. 10. 2016 ugodeno predlogu za odpust obveznosti, pri čemer odpust obveznosti na terjatve iz naslova globe ne učinkuje. Na podlagi navedenega je zastaranje pravice v začetku izvrševanja sankcije v predmetni zadevi začelo teči s pravnomočnostjo odločbe o prekršku dne 1. 9. 2010. V času trajanja stečajnega postopka zastaranje ni teklo in je začelo ponovno teči šele po pravnomočnem zaključku stečajnega postopka. Iz določbe 3. točke tretjega odstavka 408. člena ZFPPIPP izhaja, da odpust obveznosti ne more učinkovati za terjatev predmete globe, saj jo je zakonodajalec, kot izjemo določeno v drugem odstavku istega člena, izrecno izključil kot morebitno terjatev na katero bi eventualni odpust obveznosti tekom postopka osebnega stečaja lahko učinkoval. Tako po mnenju tožene stranke predmetna terjatev tožnici na podlagi zakona ni mogla biti odpuščena, saj odpust terjatev že po samem zakonu ni mogoča. Globa namreč spada v skupino terjatev, na katere odpust obveznosti v nobenem primeru ne učinkuje, zaradi česar je po mnenju tožene stranke izpodbijani sklep o davčni izvršbi pravilen in pravočasen, kar pomeni, da izvršitev tudi ni zastarala, saj zastaranje pretrga vsako dejanja organa, pristojnega za postopek o prekršku ali izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije. Po vsakem pretrganju pa začne teči znova, pri čemer se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (tretji odstavek 44. člena ZP-1). Nato tožena stranka s široko obrazložitvijo v nadaljevanju (na straneh 4 in 5) pojasnjuje zakaj zastaranje izvršitve še ni nastopilo, katerih sodišče na tem mestu, zaradi nepotrebnega podvajanja, ne navaja ponovno. Drugostopenjski organ je pojasnil, da so dejanja, ki so merila na izvršitev sankcije potekala od dne 1. 9. 2010 (in jih tudi jasno navede na strani obrazložitve 5 odločbe drugostopenjskega organa), potekala s pretrganjem zastaranja vse do dne 1. 4. 2014, ko je bilo zaradi začetka stečajnega postopka izvrševanja prekinjeno. V času trajanja postopka pa zastaranje, glede na določbo drugega odstavka 44. člena ZP-1 v povezavi s 131. členom ZFPPIPP, ni teklo in je začelo ponovno teči šele po pravnomočnosti zaključka stečajnega postopka. Po stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IV Ips 85/2011 z dne 17. 4. 2012, je za začetek izvrševanja sankcije treba šteti trenutek izdaje sklepa o davčni izvršbi, ki je bil izdan 12. 1. 2017 in tožnici vročen 13. 1. 2017, kar je bilo znotraj štiriletnega absolutnega zastaralnega roka iz tretjega odstavka 44. člena ZP-1, zaradi česar zastaranje pravice do izvršitve terjane globe še ni nastopilo. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na morebitno ustavitev postopka davčne izvršbe, je drugostopenjski organ dodal, da ni pristojen za ustavitev postopka davčne izvršbe, saj je to v pristojnosti organa prve stopnje.

6Tožnica je zaradi nestrinjanja z odločitvijo prvostopenjskega in drugostopenjskega organa vložila tožbo in predlaga, da se tožbi ugodi, ter da se izpodbijana odločba odpravi ter postopek davčne izvršbe v celoti ustavi. V tožbi ponavlja pritožbene ugovore glede zastaranja in vztraja, da sta zamujena tako subjektivni kot tudi objektivni rok, ki ju za začetek izvrševanja sankcije določa 44. člena ZP-1. Tožnica meni, da dejanje prvostopenjskega organa in druga nadaljnja dejanja, kot so odločanje glede predloga za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist, niso merila na izvršitev odločbe ampak so zgolj določala alternativne načine, ki nadomeščajo plačilo globe in ne merijo na izvršitev same odločbe v smislu plačila oziroma izterjave globe. Tožnica tudi meni, da v skladu z novelo ZP-1, ki je začela veljati 13. 6. 2013 (pravilno 14. 6. 2013) ZP-1 več ne pozna instituta uklonilnega zapora, zaradi česar tudi ne gre razlagati določitev uklonilnega zapora kot dejanje, s katerim je bilo pretrgano zastaranje. Po njeni oceni je v vsakem primeru, izvršitev plačila globe oziroma rok za začetek davčne izvršbe absolutno zastaral, zaradi poteka štiriletnega roka od pravnomočnosti odločbe o prekršku. Po oceni tožeče stranke v konkretnem primeru davčna izvršba ni bila pravočasno začeta, niti ni nobeno dejanje pred tem veljavno pretrgalo teka zastaranja.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve sklepa o davčni izvršbi in odločbe organa druge stopnje in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8Tožba ni utemeljena.

9Davčni organ postopa po ZDavP-2 tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo o drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2).

10Prvostopenjski organ je zoper tožnico začel davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi tožničinih denarnih prejemkov, zaradi izterjave druge nedenarne obveznosti v smislu 146. člena ZDavP-2, in sicer neplačane globe v znesku 400,00 EUR, tožnici izrečene z odločbo o prekršku in stroškov izdaje sklepa v višini 10,00 EUR. Na podlagi podatkov iz upravnega spisa izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2, sprememba izreka izpodbijanega sklepa (s strani drugostopenjskega organa) z navedbo opravilne številke izvršilnega naslova v skladu z 251. členom ZUP, pa ni z ničemer posegla v obveznost tožnice.

11Sodišče je tako v nadaljevanju, glede na v tožbi postavljen ugovor zastaranja, presojalo ali se je začetek izvrševanja sankcije (globe) pričel v skladu z roki, določenimi v prvem in tretjem odstavku 44. člena ZP-1, kar je med strankama tudi sporno.

12ZP-1 v prvem odstavku 44. člena določa, da zastaralni rok za izvršitev sankcije izrečene za prekršek, začne teči tistega dne, ko postane odločba oziroma sodba o prekršku pravnomočna. V predmetnem postopku je bila s strani prekrškovnega organa izdana odločba o prekršku pod opr. št. 1128/2008 z dne 12. 11. 2008, zoper katero je bila vložena zahteva za sodno varstvo, s katero je bilo odločeno 27. 8. 2009 na Okrajnem sodišču pod opr. št. ZSV 1508/2009, pri čemer je navedena sodba postala pravnomočna 1. 9. 2010 in izvršljiva 1. 10. 2010. Od dne 1. 9. 2010 je tako začel teči zastaralni rok za začetek izvršitve izrečene globe. 13. 10. 2010 je bil podan predlog za določitev uklonilnega zapora in 25. 10. 2010 izdan sklep o določitvi uklonilnega zapora. Po tem, ko je bil 7. 2. 2011 izdan poziv za nastop uklonilnega zapora in je bil s strani kršiteljice podan predlog za opravo del in nalog v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti, je bil 4. 4. 2012 pripravljen predlog za opravo del in nalog v splošno korist v trajanju 77 ur. Tako je bil dne 31. 3. 2013 tožnici kot kršiteljici izdan sklep o nadomestitvi globe za opravo del in nalog v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti, ki bi ga naj opravila v podjetju B. d.o.o., kamor pa tožnica ni prišla, zaradi česar je bil dne 8. 1. 2014 izdan sklep o ustavitvi in se je izvršba nadaljevala. Napačno je stališče tožnice, da z navedenimi dejanji ni šlo za pretrganje zastaranja izvršitve izhajajoče iz sodne odločbe, saj je sodna odločba (v okviru postopka zahteve za sodno varstvo) zoper katero ni pritožbe, bila izdana 27. 8. 2009 in postala pravnomočna 1. 9. 2010, na podlagi katere je bil dne 31. 3. 2013 izdan sklep o nadomestitvi globe, ki je dejanje, ki meri na izvršitev sankcije, torej prej kot v štirih letih, ki velja za absolutni rok po 44. členu ZP-1. V vmesnem času pa je iz zgoraj navedenih razlogov in dejanj prihajalo do prekinitve relativnega zastaralnega roka. Pri navedenem sodišče, glede na tožbene zahteve tožnice o preverjanju klavzule pravnomočnosti določene na sodbi ZSV 1508/2009, pripominja, da upravni postopek ni namenjen presoji pravilnosti določitve klavzule pravnomočnosti posamezne sodbe, ki jo je izdalo redno sodišče, saj za to obstojijo drugi, z zakonom predvideni, postopki pred rednim sodiščem.

13Pomembno za razumevanje teka izvrševanja in zastaranja v predmetnem postopku je, da se mora postopek začetka izvrševanja globe začeti znotraj štiriletnega roka v skladu s 44. členom ZP-1, pri čemer pa nadaljevanje izvrševanja poteka v teku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo (4. odstavek 44. člena ZP-1), torej pet oziroma deset let. Drži, da je bil 44. člen ZP-1 spremenjen in četrti odstavek 44. člena dodan v ZP-1 s spremembo ZP-1H, dne 13. 3. 2013, vendar iz prehodnih določb Zakona o spremembah in dopolnitvah ZP1-H izhaja, da se določba novega četrtega odstavka 44. člena zakona uporablja za vse sankcije za prekrške, ki do uveljavitve tega zakona še niso bile izvršene. Sankcija tožnice do dneva uveljavitve navedene spremembe še ni bila izvršena. Tako je zmotno prepričanje tožeče stranke, da se je izvršba začela šele s sklepom o davčni izvršbi z dne 12. 1. 2017 zoper katerega je v tem postopku vložila tožbo. Ker pa je ob izdaji sklepa o uklonilnem zaporu vsakemu dolžniku bilo dovoljeno, da predlaga kot nadomestitev izvršitve prisilne izterjave globe opraviti naloge v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti (kot izhaja iz poziva za nastop uklonilnega zapora z dne 7. 2. 2011), je bilo tožnici dne 4. 4. 2012, ko je Okrajno sodišče poslalo na CSD dopis za pripravo predloga nalog in organizacijo za nadomestitev globe, v trajanju 77 ur, navedeno tudi odobreno. V predmetni zadevi gre za pomembno razliko od drugih primerov, v katerih je država z uklonilnim zaporom določila in želela posameznega kršitelja ukloniti k plačilu, saj gre v konkretnem primeru, ki je predmet odločanja tega tožbenega zahtevka za postopek nadomestitve globe določen in izdan s sklepom za opravo nalog v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti, na podlagi predloga tožnice kot kršiteljice, in sicer po prejemu poziva za nastop uklonilnega zapora,in ga je tako potrebno šteti kot začetek izvrševanja globe v smislu 44. člena ZP-1. Država je namreč začela izvrševati neposredna dejanja, ki so usmerjena v poplačilo globe že z dnem izdaje sklepa o nadomestitvi globe za opravo del in nalog v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti v podjetju B., s čimer je bilo tožnici kot kršiteljici odobreno plačilo dolga za opravo del in nalog v splošno korist, čemur pa tožnica ni sledila, saj na dan, ko bi morala začeti opravljati dela, v dodeljeno organizacijo ni prišla. Tako se je postopek začetka izvršitve sankcije, določen v 44. členu ZP-1, začel znotraj štiriletnega roka in absolutno zastaranje začetka teka izvrševanja sankcije iz zgoraj navedenih razlogov ni nastopilo. 44. člen ZP-1 pa ne določa roka v katerem mora biti izvrševanje končano, saj navedeno poteka po določilih ZDavP-2.

14Tudi po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-166/10 velja nadomestitev globe z opravo del in nalog v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti iz 19. člena ZP-1 za alternativni način izvršitve globe, kar pomeni, da gre za način izvrševanja globe in je tako potrebno šteti, da se je izvršitev izrečene globe pričela izvrševati z dnem izdaje sklepa o nadomestitvi globe za opravo del in nalog v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti. Po stališču Ustavnega sodišča je institut alternativnega izvrševanja globe uvrščen med določbo, ki govori o roku plačila globe (18. člen ZP-1) in določbo o prisilni izterjavi globe (20. člen ZP-1). Cilj takšne alternativne izvršitve globe pa je, dati tudi storilcem s slabim premoženjskih stanjem možnost plačila globe pred njeno prisilno izterjavo. Če storilec ponujene alternativne možnosti plačila globe ne izkoristi (tako, da naloge v splošno korist ne opravi), se globa izterja v celoti. V vsakem primeru pa je potrebno začetek izvrševanja globe v tem konkretnem primeru torej šteti od izdanega sklepa o nadomestitvi globe, to je od 31. 3. 2013, saj je ravno sklep o nadomestitvi globe v tem primeru dejanje, ki meri na izvršitev sankcije.

15Držijo navedbe tožnice, da je bil v času do izdaje sklepa o izvršbi, ki je predmet izpodbijanja v tem postopku, v vmesnem času uveden stečajni postopek zoper dolžnico, in sicer 1. 4. 2014 in nato dne 11. 11. 2016 tudi zaključen. Vendar je tožena stranka iz zgoraj navedenih razlogov 12. 1. 2017 (po izdaji opomina pred izvršbo dne 13. 12. 2016) utemeljeno izdala sklep o davčni izvršbi, saj sklep o odpustu obveznosti izdan v stečajnem postopku na globe, izrečene v postopku o prekršku ne učinkujejo (3. točka drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP). Tako je bil postopek tožene stranke pravilen, pri čemer pa sodišče pripominja, da procesno ne gre za isto situacijo, kot je bila v zadevi II U 256/2017, v kateri ni bil izdan sklep o nadomestitvi globe in je zato potek začetka izvrševanja globe drugačen iz razlogov, ki jih je tukajšnje sodišče v navedeni sodbi dne 18. 9. 2019 pojasnilo na strani 5 pod opombo 1.

16Na podlagi vsega navedenega sodišče pojasnjuje, da so vsa uradna dejanja, ki so zgoraj navedena, merila na izvršitev sankcije, ki so tudi pretrgala tek zastaranja, prav tako pa je bilo zastaranje pretrgano z objavo oklica o začetku osebnega stečaja na tožnico 1. 4. 2014 pred Okrožnim sodiščem v Mariboru do pravnomočnosti zaključka stečajnega postopka dne 1. 12. 2016, v skladu z drugim odstavkom 44. člena ZP-1, v zvezi s 171. členom ZFPPIPP. V času trajanja stečajnega postopa zastaranje ni teklo in je začelo ponovno teči po davčnih predpisih, po pravnomočnem zaključku stečajnega postopka.

17Zakon, ki ureja davčno izvršbo, torej ZDavP-2 zastaranje pravice do izterjave davka ureja v določbah 125. in 126. člena ZDavP-2, ki smiselno veljajo tudi v primerih, kot je obravnavani, ko davčni organ na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (146. člena ZDavP-2). Na podlagi določbe tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo potrebno določeno terjatev plačati. V primeru naknadno ugotovljene obveznosti ob davčnem nadzoru pa teče relativni rok zastaranja od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil tožnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2). Obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2).

18Za zastaranje pravice do izterjave sporne globe je odločujoč datum pravnomočnosti odločbe, ki je 1. 9. 2010, od katere je začel teči dveletni relativni in štiriletni absolutni rok po določilih ZP-1, v nadaljevanju pa je (po izdaji sklepa o nadomestitvi globe z dne 31. 3. 2013 kot dejanje, ki je merilo na izvršitev globe), po ZDavP-2 začel teči petletni relativni oziroma desetletni absolutni rok iz tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2, saj 44. člen ZP-1 določa, da se izvrševanje nadaljuje po davčnih predpisih. Glede na navedeno, tako ni potekel rok za začetek izvrševanja sankcije po 44. členu ZP-1, kot tudi v nadaljevanju ne rok za dokončanje izvršbe po zgoraj citiranih določbah ZDavP-2, zaradi česar tožeča stranka neutemeljeno ugovarja, da je zastaranje pravice do izterjave izrečene sankcije za prekršek (globa) nastopilo pred dnem izdaje predmetnega sklepa o davčni izvršbi.

19Glede ugovora tožnice o nekonkretiziranosti in neobrazloženosti sklepa o davčni izvršbi, ki se zato ne da preizkusiti, sodišče pripominja, da sklep o davčni izvršbi in odločba drugostopenjskega organa tvorita celoto, iz katere je moč razbrati argumente in dokaze za postopanje tožene stranke, saj je svoje razloge izčrpno pojasnila in tudi odgovorila na vsa pritožbena navajanja tožeče stranke, zaradi česar sodišče tožbi ni moglo pritrditi niti v tem delu.

20Sodišče je o zadevi odločilo na seji senata in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (druga alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1), glavne obravnave pa ni izvedlo tudi iz razloga, ker je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati, in tako glavna obravnava v ničemer ne bi doprinesla k morebitni razjasnitvi stvari. Tudi glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah (v nadaljevanju ESČP), torej ne sodijo v pravico do zagotovljenega sodnega varstva zaradi varstva civilnih pravic¹.

21Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in upravni akt na zakonu utemeljen.

22Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v. Italy, št.44759/98, z dne 12. julij 2001, točka 25 in Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakultete v Ljubljani, 2018, str. 37.