13. člen ZDavP-2

Pogoj za izdajo sklepa o zavarovanju je obstoj izvršilnega naslova zoper dolžnika. Ne gre za zlorabo pravic, ker bi upnik lahko predlagal izvršbo, predlaga pa zgolj zavarovanje. Že na prvi pogled je jasno, da je upnik zoper dolžnico predlagal milejši ukrep, kot je izvršba, saj gre zgolj za zavarovanje. Nujnost ukrepa je upnik utemeljil že s starostjo terjatev, torej z obdobjem, v katerem upnik svoje terjatve ni dobil poplačane, z neuspešnostjo davčne izvršbe in z neobstojem drugega dolžničinega premoženja, čemur dolžnica niti ni nasprotovala. Kot bistveno pa bi dolžnica na tem mestu morala ponuditi vsaj neko nadomestno premoženje, na katerem bi upnik lahko zavaroval ali poplačal svojo terjatev, pa tega dolžnica ni storila. Upniku namreč pravice do zavarovanja ni mogoče odreči, kolikor gre za edino dolžnikovo premoženje (dolžnica česa nasprotnega ne zatrjuje), na katerem upnik sploh lahko predlaga zavarovanje, pa je dovoljeno zavarovanje pravzaprav tudi edino možno.

Sodišče se s tem ne strinja in sodi, da čakanje na pojasnilo FURS-a na vprašanje glede izpolnjevanja REK obrazca, za kar je v zadevi šlo, ni razlog za odstop od splošnega pravila glede roka za plačilo davčnega odtegljaja, kot ga določa prvi odstavek 283. členu ZDavp-2. Takšne posledice na tek roka ne določa nobena določba ZDavP-2, sodišče pa se tudi ne strinja, da bi v okoliščinah konkretnega primera to zahtevalo načelo vestnosti in poštenja ter načelo pomoči po 7. členu ZDavP-2. Davčni odtegljaj se obračunava po sistemu samoobdavčitve, kot tudi pomemben del ostalih davčnih obveznosti (prvi odstavek 49. člena ZDavP-2). Tožnik se je sam odločil oddati obračun davčnega odtegljaja kot obračun po izteku roka in ne po postopku samoprijave, posledično je tudi na njegovi strani razlog, da so mu bile obresti obračunane po 95.a členu ZDavP-2 v povezavi s 96. členom ZDavP-2. Sodišče torej sodi, da je bil tožnikov zahtevek na stornacijo in vračilo obresti upravičen, saj obveznost za plačilo teh obresti (neodvisno od tega, ali jih je bil tožnik dolžan plačati) niso bile izračunane in določene v obračunu davčnega odtegljaja oziroma v odmerni odločbi. Šele odmerna odločba bo preds

Če pojasnila davčnega organa na splošen in abstrakten način razlagajo posamezne zakonske določbe in če so objavljena na njegovih spletnih straneh, ustrezajo definiciji navodila iz drugega odstavka 13. člena ZDavP-2. Takšna navodila pa predstavljajo zagotovilo, da bo praksa davčnih organov enotna oziroma so vsaj namenjena poenotenju te prakse. Zato je mogoče konkretno odločitev davčnega organa, ki odstopa od tovrstnih pojasnil, pa ta niso bila preklicana ali nadomeščena z novimi pojasnili, pri sodni presoji obravnavati kot odstop od ustaljene prakse davčnih organov.

S tem, ko je zaposlena pri revidentu navadno elektronsko pošto nesporno prejela 2. 11. 2011 kot informacijo v skladu s 13. členom ZDavP-2 in ne kot dokument v okviru postopka odmere davka, ni šlo za vročanje v smislu 85. člena ZDavP-2 oziroma ZUP. Ob odsotnosti drugih dokazov o tem, da je zakoniti zastopnik revidenta pošto prejel šele kasneje, je treba šteti, da je pravna oseba izvedela za informacijo (in s tem za novo dejstvo oziroma nov dokaz) že 2. 11. 2011, torej je od tedaj dalje tekel 6 mesečni subjektivni rok za obnovo postopka po petem odstavku 89. člena ZDavP-2.

Pojasnila DURS, ki ustrezajo definiciji navodila iz drugega odstavka 13. člena ZDavP-2, so zagotovilo, da bo praksa davčnih organov enotna oziroma so vsaj namenjena poenotenju te prakse. Zato je treba konkretno odločitev davčnega organa, ki samovoljno odstopa od tovrstnih pojasnil, pa ta niso bila preklicana ali nadomeščena z novimi pojasnili, obravnavati kot odstop od ustaljene prakse davčnih organov. Po presoji revizijskega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da je bil v obravnavanem primeru pravilno in zakonito uporabljen 63. člen ZDavP-2, hkrati pa je navedlo tudi razumne pravne razloge, da razlaga 63. člena ZDavP-2, kakršna je navedena v Pojasnilu DURS, ni zakonita. Kolikor se ni opredelilo do revidentovih že v tožbi podanih trditev o diskriminaciji med zavezanci, za katere se uporabi 63. člen ZDavP-2, in zavezanci, za katere se uporabi 95. člen ZDavP-2, kar je tudi nosilni pravni argument iz Pojasnila DURS, se je do tega opredelilo revizijsko sodišče v tej sodbi. To mu omogoča prvi odstavek 93. člena ZUS-1, iz katerega izhaja, da lahko revizijsko sodišče ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, zaradi katere je dopustna revizij

Revidentka je fizičnim osebam nerezidentom izplačevala dohodke, ki se štejejo za dohodke iz zaposlitve z virom v Sloveniji in so, ker v tem primeru ne gre za položaj, ki bi bil urejen v mednarodnih pogodbah o izogibanju dvojnega obdavčevanja, posledično v Sloveniji tudi obdavčeni. Kot izplačevalka dohodkov je bila revidentka ob izplačilu dolžna obračunati in plačati akontacijo dohodnine, česar pa ni naredila. Revidentka je sklenila pogodbe, ki jo po slovenskem pravu postavijo v položaj delodajalca, pogodbe pa so se dejansko na opisani način izvajale, zato se ne more sklicevati na navideznost posla samo zato, ker mora od dohodkov, ki jih je izplačala za opravljene storitve, plačati davek. Drugačen zaključek bi lahko v takih okoliščinah pripeljal do neobdavčitve v vseh relevantnih državah, kar pa ni namen mednarodnih pogodb o odpravi dvojnega obdavčenja.