VSL Sodba I Cpg 941/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa v 15 dneh tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 568,94 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 121182/2016 z dne 23.11.2016 ostane v prvem odstavku izreka v veljavi zaradi plačila 28.632,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2016 dalje do plačila in v tretjem odstavku izreka zaradi plačila izvršilnih stroškov v višini 157,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.12.2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Nadalje je taisti sklep o izvršbi v prvem odstavku razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 33.228,68 EUR za čas od 23.10.2016 do 21.11.2016 in v tretjem odstavku za izvršilne stroške v višini 28,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.12.2016 dalje do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 3.134,91 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnjo v ponovno sojenje.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba je neutemeljena.

5Spor se nanaša na plačilo po Pogodbi št. ... za uvedbo rešitve S. P. (v nadaljevanju P.), ki je namenjena poslovanju z dokumenti v elektronski obliki. Pogodbena vrednost storitve znaša 33.660,00 EUR brez DDV, poleg tega je tožena stranka naročila tudi dodatno storitev v vrednosti 4.880,00 EUR. Plačilna dinamika po pogodbi je bila takšna: plačilo 10% vrednosti po potrditvi funkcijske specifikacije, 15% po postavitvi pilotske rešitve P. v produkcijsko okolje in 75% po potrditvi uspešnosti implementacije. Tožena stranka je prvi dve postavki plačala (računa za 4.106,52 EUR in 6.159,78 EUR). Spor se tako nanaša le na preostanek 75% pogodbene vrednosti. Po vložitvi predloga za izvršbo je tožena stranka opravila še delno plačilo 4.880,00 EUR. Bistveni poudarki glede ugotovljenega dejanskega stanja so naslednji:

- Pilotska rešitev P. je bila uvedena v produkcijsko okolje tožene stranke v maju 2016. Testirala se je v vnaprej določenih poslovalnicah tožene stranke. Ob postavitvi v produkcijsko okolje je prihajalo do številnih tehničnih težav, kar med strankama niti ni sporno, čeprav si nista edini v razlogih za to.

- Tožeča stranka je zadnjo različico P. dostavila 8.7.2016 ter napake odpravljala do 8.8.2016, ko je tožena stranka projekt zamrznila.

- Dne 8.8.2016 je tožena stranka zamrznila projekt za toliko časa, dokler v test ne dobijo nove verzije P., predvidoma v začetku septembra. Navedeno izhaja iz elektronskega sporočila (preko M. L. T.) predstavniku tožeče stranke (P. F.).

- Dne 1.9.2016 je tožena stranka preko M. L. T. tožeči stranki sporočila, da je projekt, ki je potekal od začetka maja, ocenila za deloma uspešen in predlagala, da se nadaljnje aktivnosti za september odložijo za dva meseca. V istem sporočilu obvesti tudi da so sredi meseca prejeli pobudo za uporabo rešitve drugega ponudnika.

- V septembru 2016 je tožeča stranka dejansko razpolagala z novo verzijo P. (kar kaže več sporočil iz avgusta in septembra 2016), ki bi naj naslovila težave, ki so se pojavljale pri prejšnjih verzijah.

- Do implementacije nove verzije P. ni prišlo, saj je tožena stranka z elektronskim sporočilom z dne 2.9.2016 odložila aktivnosti za dva meseca, dne 22.9.2016 pa je tožena stranka tožečo obvestila, da ne more potrditi uspešnosti rešitve P. in da ni upravičena do 75% plačila pogodbene vrednosti.

6Sodišče prve stopnje je ob uporabi določil Obligacijskega zakonika – OZ, ki veljajo za podjemno pogodbo, zaključilo, da sta pravdni stranki napake glede implementirane verzije soglasno odpravljali in sporazumno podaljševali rok za dokončno implementacijo rešitve. Tožena stranka je pristala na to, da se uspešnost implementacije presoja od nove, izboljšane verzije P. S tem je tožeči stranki naložila odpravo napak. Ker nove verzije v septembru ni želela prevzeti, je nastopila fikcija prevzema v skladu z drugim odstavkom 633. člena OZ. Kolikor je potrditev uspešnosti implementacije smatrati za pogodbeni pogoj za plačilo končne pogodbene vrednosti, do enakega rezultata pripelje četrti odstavek 59. člena OZ. Šteje se, da je pogoj uresničen, če njegovo uresničitev v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja prepreči stranka, v katere breme je bil določen

7Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič M. B. F. in D. V. S tem naj bi sodišče prve stopnje toženi stranki odreklo pravico, da pojasni svoj tehnični vidik spornega projekta, kar je bilo omogočeno tožeči stranki. O tem, katere dokaze bo izvedlo, odloča sodišče (213. člen ZPP). Vendar pa mora imeti za zavrnitev dokaznega predloga sprejemljive in dopustne razloge. V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza, če je ta: 1. nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, 2. nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, ni pravno odločilno, 3. popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva ali 4. prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je bilo zaslišanje prič predlagano v zvezi z implementacijo rešitve v maju in juniju in težavami v zvezi s tem, kar pa glede na materialno pravo ni bilo pravno pomembno. Dokazni predlog je torej bil zavrnjen in razloga nerelevantnosti, kar je v skladu s sodno prakso dopustno. Tudi ni mogoče govoriti o neenakopravnem obravnavanju strank, saj so bile tehnične težave s prejšnjimi verzijami bolj ali manj nesporne, o tem pa so izpovedale tudi druge priče, predlagane s strani tožene stranke (M. L. T. in U. Z.). Kot neutemeljen se izkaže tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni zaslišalo priče M. B. F., ki bi naj izpovedal o preprečevanju namestitve nove verzije na strežnik tožene stranke. Iz 23. točke obrazložitve sodbe prve stopnje namreč izhaja zaključek sodišča prve stopnje, da tudi v kolikor bi tožeča stranka imela dostop do produkcijskega okolja tožene stranke, brez njenega sodelovanja in dovoljenja nove verzije ne bi smela namestiti. Glede na odklanjanje prevzema nove različice pa bi to bilo tudi nesmiselno.

8Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je podana nesklepčnost tožbenega zahtevka, kar je tožena stranka navajala že v odgovoru na tožbo. Nesklepčnost tožbenega zahtevka je po svojem bistvu materialnopravni pojem in je podana takrat, ko iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. V obravnavnem primeru o tem ni mogoče govoriti, saj iz tožbene naracije jasno izhaja temelj oz. pogodba, na podlagi katere tožeča stranka zahteva plačilo, pojasnila je tudi plačilno dinamiko po pogodbi (višino) in za to predložila dokazila. Tako je jasno, da tožeča stranka vtožuje 75% pogodbene vrednosti (33.660,00 EUR brez DDV), kapitalizirane zakonske zamudne obresti na dan 21.11.2016 v znesku 217,89 EUR in dodatne storitve v višini 4.880,00 EUR. Nesklepčnost ni podana, če stranka vtožuje manj, kot bi lahko v skladu s pogodbo, na katero se sklicuje. Prav tako višje sodišče ne more slediti pritožbi, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je samo izvajalo poračun terjatev. Sodišče prve stopnje je namreč (9. - 11. točka obrazložitve) ugotavljalo utemeljenost tožbenega zahtevka po višini, glede na to, da je po vložitvi predloga za izvršbo tožena stranka plačala 4.880,00 EUR in ob upoštevanju določil 287. in 288. člena OZ, ki določajo vračunavanje izpolnitve. Navedeno predstavlja pravilno uporabo materialnega prava, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti. Bistvena kršitev določb postopka zato ni podana.

9Pritožba v nadaljevanju tudi neutemeljeno napada zaključke sodišča prve stopnje glede dejanskega stanja in uporabe materialnega prava. Iz elektronskega sporočila z dne 8.8.2016 izhaja, da je tožena stranka v skladu z dogovorom „zamrznila“ projekt za toliko časa, dokler v test ne dobijo nove verzije P., predvidoma v začetku septembra. Kaj natančno bi naj „zamrznitev“ pomenila, tožena stranka ne pojasni. Vendar pa z ozirom na dejstvo, da želijo novo verzijo P. v septembru, tudi višje sodišče zaključuje, da je to šteti za naložitev odprave napak prejšnjih verzij.

10Pogodbeno razmerje med strankama je podrejeno pravilom o pogodbi o delu (podjemni pogodbi). Pravice in obveznosti strank v primeru napak izvršenega dela so določene v 633. - 640. členu OZ. Tako lahko naročnik, ki je pravilno obvestil podjemnika, da ima izvršeno delo neko napako, od njega zahteva, da mu napako odpravi, in mu za to določi primeren rok (637. člen OZ). Naročnik lahko odstopi od pogodbe in zahteva povračilo škode, če ima opravljeni posel tako napako, da je delo neuporabno, ali če je opravljen v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji (638. člen OZ). Če ima izvršeni posel napako, ki ni taka, da bi bilo delo neuporabno, oziroma če posel ni izvršen v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji, je naročnik dolžan dovoliti podjemniku, da napako odpravi v določenem roku. Če podjemnik ne odpravi napake do izteka tega roka, jo lahko naročnik po lastni izbiri odpravi na njegov račun ali zniža plačilo ali pa odstopi od pogodbe (639. člen OZ).

11V kolikor bi tožena stranka delo tožeče stranke smatrala za neuporabno, bi torej lahko odstopila od pogodbe. Te možnosti ni uporabila, ampak je tožeči stranki omogočila odpravo napak v smislu, da bo počakala na novo verzijo P. v septembru. S tem je nase prevzela tudi dolžnost, da tožeči stranki omogoči, da napake odpravi oz. dopusti, da ji predstavi novo različico P. Z obveznostjo naročnika, da podjemniku omogoči odpravo napak, se varuje tudi podjemnikov interes po izpolnitvi posla. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter načelom venire contra factum proprium bi bilo, če naročnik, ki je podjemniku omogočil odpravo napak izvršenega dela, nato odkloni pregled in prevzem dela, s katerim je podjemnik napake odpravil.

12Tudi v kolikor se rok za odpravo napak oziroma nove verzije P. šteje 1. 9. 2016, se tožena stranka s tem datumom ni odločila za odstop od pogodbe. Iz elektronskega sporočila, ki ga je tega dne poslala tožeči stranki, namreč izhaja, da predlaga odlog aktivnosti, planiranih za september, za 2 meseca. Takšne pravice, enostranskega odloga roka izpolnitve, zakon naročniku ne daje. Odstop od pogodbe mora biti izražen jasno in nedvoumno, navedeno sporočilo pa temu ne zadosti.

13Pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni upravičena do plačila, ker ni prišlo do uspešne implementacije nove verzije P. v septembru, so nerelevantne. Ni namreč sporno, da do implementacije septembrske verzije ni prišlo. Kolikor se pritožbene navedbe nanašajo na to, da tožeča stranka nove verzije v septembru ni izročila toženi stranki, čeprav je imela dostop do njenega produkcijskega okolja, višje sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje. Tožena stranka v septembru ni več želela sodelovati s tožečo stranko in ne prevzeti nove verzije P. Tudi po presoji višjega sodišča to jasno izhaja iz elektronskega sporočila z dne 1.9.2016, saj je v njem tudi navedeno, da so v sredini meseca (očitno se nanaša na avgust) dobili pobudo za rešitev drugega ponudnika. Četudi je tožeča stranka imela dostop do produkcijskega okolja (strežnika) tožeče stranke in bi bila namestitev nove verzije tehnično mogoča, bi bilo to realno izvedljivo le ob soglasju in sodelovanju tožene stranke. Tudi priči P. F. in A. J. B. sta izpovedali, da v sisteme strank posegajo le z njihovo privolitvijo, kar je logično sprejemljivo.

14Pritožbi tudi ni mogoče slediti v tem, da je glede nove verzije P. obstajal le ohlapen dogovor o testiranju nove verzije, ki ni bil zajet z izvirno pogodbo. Ob tem, da je tožena stranka tožeči do septembra naložila odpravo napak, ni mogoče zaključiti, da bi s tem že sklenjena pogodba prenehala veljati in bi za novo verzijo bilo potrebno skleniti novo pogodbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvo verzijo P. tožeča stranka namestila maja, zadnjo pa julija. Ker iz spisovnih podatkov ni mogoče zaznati, da bi za vsako novo verzijo stranki sklenili novo pogodbo, so takšne pritožbene navedbe neutemeljene.

15Pritožba nadalje izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, da je septembra 2016 tožeča stranka razpolagala z novo verzijo P., saj navedeno iz elektronskih sporočil tožeče stranke z dne 12.9.2016 in 20.9.2016 naj ne bi izhajalo. Pritožba tudi navaja, da je tožeča stranka navajala, da je imela 1.9.2016 pripravljeno novo verzijo P., sodišče pa to utemeljuje z elektronskimi sporočili kasnejšega datuma (12.9. in 20.9.). Višje sodišče sicer pritrjuje pritožbi, da iz elektronskega sporočila z dne 12.9.2016 neposredno ne izhaja, da bi imela novo verzijo že končano. Iz njega kvečjemu izhaja, da želi tožeča stranka projekt zaključiti in rešitev predati v testiranje. Vendar pa je z elektronskim sporočilom z dne 20.9.2016 toženo stranko obvestila, da je delo opravila in želela rešitev predati v testiranje. S tem, da tožena stranka do tedaj ni odstopila od pogodbe, bi morala tožeči stranki omogočiti, da izvede uvedbo novega P. Šele z naslednjim sporočilom (22.9.2016) je tožena stranka nedvoumno odstopila od pogodbe. Pri tem se je sklicevala na neuspešno oceno rešitve, vendar pa je nesporno, da ta ocena temelji na prejšnjih verzijah. Nove verzije ni nikoli prevzela niti testirala, čeprav jo je tožeča stranka k temu pozvala.

16Ali je bila nova verzija P. dejansko ustrezna in odpravila napake prejšnje verzije, na koncu ni relevantno, sploh pa bi se lahko ugotovilo le ob uvedbi P. v produkcijsko okolje tožene stranke. Sodišče prve stopnje je napravilo prepričljivo dokazno oceno o obstoju septembrske verzije (21. točka obrazložitve), na katero se v izogib ponavljanju sklicuje tudi višje sodišče. Tožeča stranka je pojasnila, da je nadomestila prejšnje tehnologije (USB R., ki je bil glavni vir težav) z novimi (R. in C.). Prav tako je pripravila nov GUI (grafični uporabniški vmesnik), kar je želela predstaviti toženi stranki v avgustu 2016. Ker se fingira, da je naročnik delo prevzel, če ga brez utemeljenega razloga na podjemnikovo zahtevo ne pregleda in prevzame (drugi odstavek 633. člena OZ), je takšno delo treba šteti za ustrezno. S tem zapade tudi naročnikova obveznost plačila (tretji odstavek 642. člena OZ).

17S tem je višje sodišče odgovorilo na vse bistvene pritožbene navedbe. Pritožbene navedbe so neutemeljene, višje sodišče pa tudi ni našlo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zaradi tega je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

18Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, specificirane po stroškovniku v odgovoru na tožbo. Sodišče je stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT), in sicer odgovor na tožbo 1.000 točk (tar. št. 21/1 OT), materialni stroški 16 točk in 22% DDV. Vrednost točke je 0,459 EUR. Skupaj zanašajo pritožbeni stroški 568,94 EUR. Zakonske zamudne obresti od plačila pravdnih stroškov tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ).