636. člen OZ

Odgovornost za solidnost gradbe, kot jo uveljavljata tožnika v tožbi, je predpisana v prvem odstavku 662. členu OZ. Gre za posebno odgovornost, ki se nanaša na napake, ki zadevajo solidnost objekta. OZ sicer pojma napake v solidnosti gradnje ne opredeljuje, vendar pa je 104. člen v času gradnje veljavnih PGU v zvezi s tem uporabljal izraz pomanjkljivosti (napake) objekta glede njegove trdnosti in varnosti. Pri odgovornosti za solidnost gradnje, je za obvestilo (notifikacijo) napake predviden daljši, šestmesečni rok (prvi odstavek 663. člena OZ) in ne znaša en mesec, kot je to določeno na splošno pri podjemni pogodbi v 634. členu OZ. Ker pa gre v tem primeru za pogodbo med potrošnikom in izvajalcem rok za obvestilo o drugih napakah, ki ne vplivajo na solidnost gradbe, znaša dva meseca od odkritja napake, saj je treba uporabiti ZVPot kot specialnejši predpis (37.a in 37.b člen v zvezi z drugim odstavkom 38. člena ZVPot). Nadaljnji pogoj za uspešno uveljavljanje jamčevalnega zahtevka za solidnost gradbe je, da mora vzrok za napako v gradbi izvirati iz sfere izvajalca. V zvezi s slednjo velja domneva, da vzrok izvira iz izvajalčeve sfere, izvajalec pa lahko to domnevo iz

Odločitev izvedenca, da bo ogled nepremičnine, na podlagi katerega je kasneje izdelal dopolnitev izvedenskega mnenja, izvedel brez vabljenja pravdnih strank, še nikakor ne kaže na pristranskost izvedenca. ZPP ne predpisuje, da je izvedenec dolžan stranke vabiti na informativni ogled, takšna dolžnost pa ne izhaja niti iz strankam zagotovljene pravice do izjave. Informativni ogled izvedenca ni del dokaznega postopka, saj dokaze izvaja sodišče in ne izvedenec. Izvedbo dokaza z izvedencem je pomenila šele izdelava pisnega mnenja, dopolnitve in nato še ustno podajanje mnenja na glavni obravnavi. Drži, da gre pri napakah, ki so posledica zamakanj, za skrite napake, saj se praviloma pokažejo šele čez nekaj časa, ali ko se pojavijo določeni vremenski pojavi (nevihte, daljša deževja, prisotnost vlage), vendar mora podjemnik kot strokovnjak obstoj takih napak v prihodnosti predvideti in temu primerno ustrezno ukrepati. V sodni praksi res velja stališče, da podpis osebe na dokumentu pomeni, da je seznanjena z vsebino tega dokumenta in z njo soglaša, vendar pa odsotnost podpisa osebe na listini hkrati ne pomeni, da z vsebino listine oseba ni seznanjena. Tisti, ki zatrjuje,

V primerih, ko se v pobot uveljavljajo različne postavke oziroma stroški, katerih seštevek presega tožbeni zahtevek, je še posebej pomembno, da je v pobot uveljavljena terjatev jasno in nedvoumno opredeljena. Le na ta način je mogoče preprečiti, da se ne bi o njej ponovno odločilo v kakšni drugi pravdi ali da se o njej ne bi začela nova pravda. Poleg tega tudi ne zadostuje zgolj trditvena podlaga o obstoju obstoječe nasprotne terjatve iz naslova povzročene škode, pač pa mora stranka pobotni ugovor, ki ga uveljavlja v zvezi z vtoževano terjatvijo, ustrezno procesuirati. Zgolj sklicevanje na vsebino strokovnega mnenja ne more predstavljati ustrezne trditvene podlage za pravočasno grajanje napake s strani tožene stranke kot naročnice tožeči stranki kot izvajalki na način in v rokih, ki jih določa Obligacijski zakonik.

Toženka se je začela dogovarjati s tožnico o načinu odprave napak. S tem je izkazala svojo pripravljenost, da bo napake prostovoljno odpravila. Tožnica je utemeljeno sklepala, da sodno uveljavljanje zahtevka ne bo potrebno. Zato se toženka ne more več sklicevati na pravilo o prekluzivnem roku iz prvega odstavka 635. člena OZ. Pri ugovoru zastaranja je treba uporabiti splošna pravila OZ o zastaranju.

Namen materialnopravnih prekluzivnih rokov je, da jih upravičenec uveljavlja brez nepotrebnega odlašanja. Zaradi tega za njih ne veljajo posebna pravila, kot veljajo za zastaralne roke. Materialni prekluzivni roki niso podaljšljivi, splošna značilnost prekluzivnih rokov pa je, da pravica (materialnopravno upravičenje) preneha, če ni v tem roku (sodno) uveljavljena. Uveljavitev prvega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ je torej učinkovala na enak način kot zadržanje zastaranja tudi na materialnopravne prekluzivne roke in je po vsebini pomenila, da tudi ti roki določen čas ne tečejo, njihov tek pa se bo nadaljeval, ko bo zakonska določba prenehala veljati. Zakon je materialnopravne prekluzivne roke izenačil z zastaralnimi roki. Zakonsko besedilo 3. člena ZZUSUDJZ je identično besedilu v sklepih Vlade RS o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala pravočasnost vložene tožbe. Materialni prekluzivni roki v času veljavnosti sklepov Vlade RS niso tekli. Tek roka za sodno uveljavitev pravic je bil zadržan in se je podaljšal za čas trajanja nepremagljive ovire.

Sodišče prve stopnje je na podlagi v 5. točki te obrazložitve navedenih dejanskih ugotovitev, ki pritožbeno niso izpodbijane, na podlagi uporabljenega materialnega prava pravilno sklepalo, da je prišlo do zamude grajanja napak ob izhodišču uporabe pravil podjemne pogodbe in tudi ob izhodišču uporabe pravil gradbene pogodbe, pri tem pa je spregledalo, da bi lahko glede na trditve v tožbi prišlo tudi do uporabe materialne določbe 636. člena OZ, ki velja za podjemno pogodbo oziroma tretjega odstavka 663. člena OZ, ki velja za odgovornost za napake pri gradbeni pogodbi, za katero med drugim velja še, da se, če ni v poglavju OZ o gradbeni pogodbi drugače določeno, uporabljajo glede odgovornosti za napake gradbe ustrezne določbe iz poglavja OZ o podjemni pogodbi (660. člen OZ).

Zahteva za vračilo plačila računa v okviru odškodninskega zahtevka sama po sebi ne predstavlja konkludentnega odstopa od pogodbe zaradi napake del. Tega plačila tudi ni mogoče zahtevati v okviru splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti, saj je mogoče škodo zaradi napak uveljavljati zgolj v okviru jamčevalnih zahtevkov.

Če izvajalec ne zagotovi dokazila o zanesljivosti objekta, je njegova izpolnitev nepravilna, ima torej stvarne napake. Nepredložitev dokazila o zanesljivosti objekta predstavlja napako, ki se nanaša na dejstva, ki so bila izvajalcu znana ali mu niso mogla ostati neznana, izvajalcu namreč ni moglo ostati neznano, da ni predložil dokazila o zanesljivosti objekta. Tožena stranka se v obravnavani zadevi ne bi mogla uspešno sklicevati na prekluzivne roke za grajanje napake. Vendar pa tudi v takšnem primeru možnost uveljavljanja pravic iz naslova odgovornosti za napake ne more biti časovno neomejena, temveč se lahko uveljavlja ugovor zastaranja. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je ugovor zastaranja utemeljen.

Toženka ni konkretno navedla, kdaj in kako naj bi bil tožnik skušal odpraviti napake, zlasti pa ne tega, katere naj bi te (domnevno neuspešno odpravljane) napake sploh bile. Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na sodno prakso, po kateri se podjemnik, ki prične odpravljati napake, ne more več sklicevati na zamudo naročnika, saj v obravnavani zadevi takšno stanje ni bilo sklepčno (in to zaradi pretirane splošnosti) zatrjevano.

Podjemnik se ne more sklicevati na kakšno določbo členov 633, 634 in 635 OZ, če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika, da pravic ni pravočasno uveljavil.

Ker pravice, ki potrošniku pripadajo po ZVPot, ne posegajo v njegove pravice, ki jih ima po splošnih predpisih o obligacijskih razmerjih (1. člen ZVPot), lahko potrošnik poleg jamčevalnih zahtevkov po 38. členu ZVPot izbira tudi med jamčevalnimi zahtevki, ki jih OZ predvideva za podjemno oz. gradbeno pogodbo. V skladu s stališči sodne prakse predstavlja (pri prodajni pogodbi) pravica kupca, da odstopi od pogodbe po 3. točki prvega odstavka 468. člena OZ, eno izmed upravičenj, ki spada med jamčevalne zahtevke, za uveljavitev katerega velja enoletni prekluzivni rok iz prvega odstavka 480. člena OZ. Ker pa odstopno upravičenje pomeni enostransko izjavo volje, ki samo po sebi kot oblikovalno upravičenje povzroči prenehanje pogodbe, za njegovo uresničitev in učinkovanje ni potrebno sodno uveljavljanje. Zadošča, da izjavo naslovnik prejme do izteka prekluzivnega roka za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov iz naslova stvarnih napak iz 480. člena OZ. Za kondikcijske zahtevke, ki nastanejo kot posledica prenehanja pogodbe zaradi kupčevega odstopa od pogodbe zaradi stvarnih napak, veljajo splošna pravila o prenehanju pogodb in zastaranju terjatev. Po stališču pritožbenega sodišča je

Po presoji pritožbenega sodišča ugovor tožene stranke ustreza jamčevalnemu zahtevku odprave napak na stroške podjemnika. Ta jamčevalni zahtevek obsega naročnikovo upravičenje od podjemnika zahtevati, da mu plača denarni znesek v višini stroškov, ki so potrebni za odpravo napake. Bistvo ugovornih navedb tožene stranke je bilo v tem, da ima zgrajeni objekt napake, ki jih je treba odpraviti, kar je oziroma še bo povzročilo določene stroške. Takšen ugovor po presoji pritožbenega sodišča ne ustreza uveljavljanju jamčevalnega zahtevka znižanja plačila, pač pa ustreza uveljavljanju jamčevalnega zahtevka odprave napak na podjemnikove stroške. Ugovor tožene stranke tudi ne ustreza uveljavljanju pravice do povračila škode v smislu drugega odstavka 635. člena OZ. Škode, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi napake, namreč ni mogoče uveljavljati z odškodninskim zahtevkom, ampak samo z jamčevalnim zahtevkom. Utemeljen je pritožbeni očitek tožeče stranke, da je bila kršena njena pravica do sodelovanja v postopku, ker ji ni bila dana možnost udeležbe na vseh ogledih, na podlagi katerih je bilo izdelano izvedensko mnenje. V obravnavanem primeru je imelo izvedensko mnenje odloč

Če je torej podjemnik začel odpravljati grajane napake ali je kakorkoli drugače zavedel naročnika, da svojih pravic ni pravočasno uveljavljal, prekluzivni rok iz prvega odstavka 635. člena OZ nikakor ne pride v poštev.

Plačilo drugemu podjemniku ima v razmerju med naročnikom in (prvim) podjemnikom, ki odgovarja za napake, značilnost stroškov odprave napak. Ker gre za jamčevalni zahtevek, je za presojo vsebine naročnikove pravice odpraviti napake na podjemnikove stroške pomembno, da je naročnik svojo pravico sodno uveljavljal v enem letu od obvestila o napaki (prvi odstavek 635. člena OZ), sicer njegovo materialnopravno upravičenje (pravica) preneha. Če gre namreč za škodo, ki jo je treba nadomestiti kot odpravo napake z delom, je povrnitev stroškov za odpravo napake eden od jamčevalnih zahtevkov in nima narave samostojnega odškodninskega zahtevka. Tožeča stranka zahteva v tem postopku povračilo stroškov zaradi odprave napak po drugem podjemniku, zato bi lahko sodno uveljavljala povračilo teh stroškov le v enoletnem roku iz prvega odstavka 635. člena OZ. Pri tem je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da se peti odstavek 639. člena OZ, ki določa, da ima v vsakem primeru naročnik tudi pravico do povračila škode, nanaša na škodo zaradi zaupanja oziroma refleksno škodo, ne pa na navadno škodo, ki jo uveljavlja tožeča stranka v tem postopku. Navedena zakonska določba res omogoča naroč

Kot obvestilo o napakah je mogoče razumeti že ravnanje zakonitega zastopnika tožene stranke (naročnik), ko je na sestanku zakonitemu zastopniku tožeče stranke (podjemnik) pokazal usedline v kozarčkih. Naročnik ima namreč v razmerju do podjemnika položaj laika, zato zadošča, da podjemnika le obvesti o končni posledici napake in ni dolžan navesti vzroka (izvora) napake. Kljub temu, da sta se zakonita zastopnika na sestanku strinjala, da vzrok za napake ni bil v neustreznem zapiranju kozarčkov, to ne pomeni, da obvestilo o napaki takrat ni bilo izdano.

Podjemnik (izvajalec) se ne more sklicevati na prepozno in/ali napačno notifikacijo, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana, ali mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku. Če izvajalec ne odpravi napake v postavljenem roku in se naročnik odloči, da bo napake odpravil sam na njegov račun (tretji odstavek 639. člena OZ), ni nujno, da jih dejansko sam odpravi in šele nato vtožuje plačilo dejanskih stroškov sanacije, temveč pravna teorija in sodna praksa dopuščata, da naročnik še pred dejansko odpravo napak zoper izvajalca vloži tožbo, s katero zahteva plačilo zneska, potrebnega za odpravo napak, in pristopi k dejanski odpravi napak šele, ko od izvajalca prejme denar za to. Zahtevkov na odpravo napak na stroške izvajalca in odstop od pogodbe ter vrnitev plačila ni mogoče uveljavljati kumulativno, temveč le alternativno. Izvajalec bi moral v primeru, ko je naročnik napake notificiral, izvajalec pa je pristopil k njihovemu odpravljanju, vendar jih ni odpravil v celoti, na to dejstvo (da vse napake niso odpravljene) izrecno in nedvoumno opozoriti naročnika in v primeru spora tudi zanesljivo izkazati (in še poprej zatrjevati), da je naročn

Iz prvega odstavka 626. člena OZ izhaja, da je podjemnik dolžan delo izvršiti po dogovoru in po pravilih posla. To pomeni, da v kolikor se pogodbeni stranki dogovorita glede načina izvajanja storitev, ki so predmet podjemne pogodbe, in je izvajalcu znan specifično izražen končni interes naročnika, je izvajalec pri načinu izvajanja svojih storitev vezan na dogovorjen način izvajanja storitev in je z njim omejen. Navodila naročnika podjemniku tako lahko postanejo opredelilni element vsebine izpolnitve podjemnika in odstopanje od teh pogojev pomeni nepravilnost v izpolnitvi.

Ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za uporabo 636. člena OZ. Sodišče je namreč ugotovilo, da tudi v kolikor potisk stekla ni bil skladen z naročilom, je toženec morebitne napake grajal šele po treh dneh in še v aprilu (dva meseca po izvedbi) smatral, da je za to odgovoren avtor datotek vzorca. Glede na to pa ni mogoče zaključiti, da se je podjemnik zavedal ali bi se moral zavedati napak dela, če je še naročnik sam za to krivil tretjo osebo in razlog izvira v nejasnosti datotek z vzorci.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo odgovornost tožene stranke za škodo, ker je njen podizvajalec vedel, da podlaga ni primerna za polaganje keramičnih ploščic, pa je kljub temu delo opravil, s tem, da tožeče stranke ni seznanil s to napako.

Tožeča stranka (podjemnik) se ne more sklicevati na opustitev toženčevega (naročnikovega) grajanja napak iz razloga, ker je za pomanjkljivosti projektne dokumentacije vedela, a je kljub temu dopuščala možnost, da se prenova tehničnih objektov izvede kot tehnično investicijsko vzdrževanje brez gradbenega dovoljenja.