VSL Sodba I Cpg 696/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene zahtevala opustitev vznemirjanja taksativno navedenih subjektov z uveljavljanjem zahteve za plačilo terjatev tožeče stranke, ki naj bi jih družba L., d. o. o., odstopila v zavarovanje toženi stranki, ter plačilo zneska 84.340,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (I. točka izreka); tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 86,00 EUR (II. točka izreka).

2Zoper izpodbijano sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe ter ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe ter zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi v izpodbijani sodbi izostali razlogi o odločilnih dejstvih – katere terjatve so se prenesle v zavarovanje ter ali je bila tožena stranka upravičena pozivati dolžnike tožeče stranke k izpolnitvi terjatev. Po presoji višjega sodišča so v obrazložitvi navedeni vsi odločilni razlogi o teh dejstvih (o tem več v nadaljevanju obrazložitve). Nestrinjanje tožeče stranke z razlogi sodišča prve stopnje, do katerih se je tožeča stranka v nadaljevanju pritožbe tudi opredelila, pa ne pomeni, da je sodišče storilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka, temveč pomeni uveljavljanje katerega od drugih dveh pritožbenih razlogov.

6Sklicevanje tožeče stranke na obrazložitev v sklepu o izdaji začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve ni utemeljeno. Tožeča stranka sama navaja, da je višje sodišče s sklepom I Cpg 1086/2015 z dne 1. 9. 2015 omenjeni sklep razveljavilo. Četudi se višje sodišče v navedenem sklepu ni opredeljevalo do vprašanja verjetnosti obstoja terjatve, ker zaradi neizpolnitve drugih predpostavk izdaja začasne odredbe ni bila utemeljena, to ne pomeni, da obrazložitev sodišča prve stopnje v razveljavljenem sklepu dokazuje obstoj terjatve tožeče stranke. Poleg tega pa je treba upoštevati še različne dokazne standarde: za izdajo začasne odredbe mora stranka izkazati (le) verjetnost njene terjatve (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). V (rednem) postopku pa mora stranka sodišče prepričati v obstoj njene terjatve. Četudi bi torej držalo, da je tožeča stranka verjetno izkazala svojo terjatev (na kar ob upoštevanju razveljavitve sklepa sploh ni mogoče neposredno sklepati), s svojimi argumenti ni v zadostni meri prepričala sodišča prve stopnje za ugoditev njenemu tožbenemu zahtevku.

7Tožeča stranka je v drugi pripravljalni vlogi (tč. XVI. na str. 4 vloge) navedla, da je po delitvenem načrtu prevzela enako premoženja kot tudi obveznosti in ne more biti zavezana s Pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje reg. št. 000/116 z dne 31. 5. 2011 (Pogodba 1) in Pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje reg. št. 000/80 z dne 26. 4. 2013 (Pogodba 2). Na podlagi tega je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo, ali je tožeča stranka pravna naslednica prenosne družbe glede obveznosti iz naslova Pogodbe 1 in Pogodbe 2. Ali je bil obseg obrazložitve glede pravnega nasledstva potreben ali ne, s čimer tožeča stranka polemizira v 17. točki pritožbe, ne vpliva na presojo (drugih) odločilnih razlogov, zato se do tega očitka (glede katerega tožeča stranka niti ni pojasnila njegove relevantnosti) višje sodišče ne bo opredeljevalo.

8Sodišče prve stopnje je utemeljilo, da so se določila Pogodbe 1 in Pogodbe 2 nanašala tudi na bodoče terjatve in ne le na terjatve, ki so obstajale na presečni dan (25. 5. 2011 oziroma 25. 5. 2013), kot vztraja tožeča stranka. To je jasno in prepričljivo obrazložilo v drugem in tretjem odstavku 18. točke obrazložitve, ki je v izogib ponavljanju višje sodišče ne povzema. Pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka nasprotuje presoji sodišča prve stopnje (26., 27. in 28. točka pritožbe) v tem delu, so pavšalne; argument tožeče stranke je pravzaprav zgolj sklicevanje na obrazložitev razveljavljenega sklepa o zavarovanju, do česar se je višje sodišče opredelilo. Posledično glede vsebine dometa obeh spornih pogodb pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma v prepričljivost presoje sodišča prve stopnje.

9Ni utemeljeno niti vztrajanje tožeče stranke, da je ravno na podlagi njenega priznavanja dejstva, da zanjo veljajo določila Pogodb, pravilen materialnopravni zaključek, da je ravnanje tožene stranke, ki je mimo pogodbenih določil pozivala dolžnike tožeče stranke k plačilu obveznosti, nedopustno/protipravno. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu izčrpno (tretji odstavek 13. točke, tretji odstavek 15. točke, prvi odstavek 18. točke obrazložitve) pojasnilo razloge, zaradi katerih očitano ravnanje tožene stranke v okoliščinah obravnavane zadeve ne pomeni nedopustnega ravnanja in tudi v tem delu se višje sodišče ob pomanjkanju prepričljivih razlogov v pritožbi na obrazložitev sodišča prve stopnje v celoti sklicuje.

10V 13. točki pritožbe tožeča stranka trdi, da niso razumljiva pojasnila sodišča prve stopnje v 8. točki obrazložitve, ki se nanašajo na preostale sodne postopke. S sodbo X Pg 2597/2015 naj bi tožeča stranka dokazala vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala nedopustnega ravnanja tožene stranke ob pojasnilih dolžnikom tožeče stranke o odstopu terjatev v zavarovanje. Posledično ugotovitve glede vzročne zveze pravzaprav niti niso pomembne, saj je za obstoj odškodninske odgovornosti zahtevana kumulativna izpolnitev vseh njenih predpostavk. Ne glede na to pa ta sodba niti ne potrjuje pritožbenih navedb tožeče stranke o njeni vsebini. Glede izvršilnega postopka In 32/2015, ki naj bi dokazoval samovoljno ravnanje tožene stranke v obliki vztrajanja pri izvršilnem sredstvu izvršbe na nepremičnine kljub poplačilu vseh njenih obveznosti, je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je vztrajanje pri izvršbi na nepremičnine v lasti družbe M., d. o. o., za ta postopek brezpredmetno (21. točka obrazložitve). Konkretnih razlogov, s katerimi bi tožeča stranka izpodbila pravilnost te presoje, pritožba ne ponuja.

11Ne drži, da je sodišče prve stopnje presojo odgovornosti tožeče stranke za obveznosti prenosne družbe in obstoja vzročne zveze med očitanim nedopustnim ravnanjem in zatrjevano škodo "prepustilo" v odločanje izvedencu (15. in 19. točka pritožbe). Glede obstoja pravnega nasledstva je izvedenec ugotavljal dejstva, povzeta v 10. točki obrazložitve sodišča: da družbi K., d. o. o., in M., d. o. o., ki sta nastali z oddelitvijo od prenosne družbe aktivno poslujeta (izvedenec je ugotovil tudi obseg prenesenega premoženja), medtem ko je bil za prenosno družbo vpisan začetek postopka za izbris iz sodnega registra brez likvidacije, ter da je bil glede na dostopne podatke ključni del dejavnosti prenosne družbe prenesen že ob oddelitvi tožeče stranke. Na podlagi izvedenčevih dejanskih ugotovitev pa je nato sodišče napravilo pravilen materialnopravni sklep, da ta dejstva dokazujejo obstoj pravnega nasledstva tožeče stranke za obveznosti prenosne družbe. Glede domnevne opredelitve podane vzročne zveze pa izvedenec ponovno ni reševal pravnega vprašanja, temveč je podal svoje strokovno mnenje o posledicah oddelitev in prenosa dejavnosti (prvi in drugi odstavek 13. točke obrazložitve), pravno presojo pa je v nadaljevanju napravilo sodišče samo.

12V 16. točki pritožbe tožeča stranka očita sodišču prve stopnje, da je zanemarilo izvedensko mnenje v delu, v katerem naj bi izkazovalo nastalo škodo. Ob že povedanem glede kumulativne izpolnitve predpostavk odškodninske odgovornosti se sodišče nedvomno ni bilo dolžno (konkretno) opredeljevati do predpostavke škode niti do višine vtoževane terjatve, saj že temelj vtoževane terjatve ni podan. V posledici tega se trditve o nastanku škode in njeni višini izkažejo za pravno irelevantne, po jasnem stališču ustavnosodne prakse¹ pa se je sodišče dolžno opredeliti le do relevantnih navedb stranke.

13Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni zmoglo razlikovanja med presojo nedopustnega ravnanja in obstojem vzročne zveze, je pavšalna. Z njo tožeča stranka utemeljuje, da je vzročna zveza podana, hkrati pa ne konkretizira, kateri razlogi sodišča naj bi njeno trditev dokazovali. V 20. točki pritožbe citirani izsek iz drugega odstavka 13. točke obrazložitve je le selektiven povzetek izvedenskega mnenja brez konkretne opredelitve oziroma pravne presoje sodišča, ki sledi v naslednjem odstavku obrazložitve.

14Očitek protispisnosti v 23. točki pritožbe ni utemeljen. Druga in tretja poved 14. točke obrazložitve sta prepis navedbe tožeče stranke v sedmem odstavka XVI. točke na str. 2 druge pripravljalne vloge, prejete na naroku 15. 6. 2016, medtem ko je v prvi povedi sodišče ocenilo uspeh dokazovanja tožeče stranke glede njenih trditev o pravnem nasledstvu oziroma soglasju pravdnih strank glede obveznosti tožeče stranke do tožene stranke, protispisnost pa se po jasnem stališču sodne prakse² nanaša zgolj na tehnično napako v povzemanju vsebine dokazov in ne na nasprotovanje dokazni oceni.

15Pritožbene navedbe glede obstoja vzročne zveze in škode kot dveh predpostavk odškodninske odgovornosti (npr. 24. in 30. točka pritožbe) niso pravno relevantne. Zaradi pravilne presoje sodišča prve stopnje, da ugotovljena dejstva ne dokazujejo nedopustnega ravnanja tožene stranke, odškodninska odgovornost tožene stranke že iz tega razloga ni podana. Višje sodišče tudi sicer zoper obrazložitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na neobstoj pravno relevantne vzročne zveze (15., prvi odstavek 18. in 22. točka obrazložitve), nima pomislekov, ne glede na sklicevanje tožeče stranke na domnevno ponudbo toženi stranki za reševanje nastale situacije (29. točka pritožbe), do česar se je že sodišče prve stopnje izčrpno opredelilo in argumente tožeče stranke zavrnilo. Ob pravilni ugotovitvi, da ni podana nedopustnost ravnanja niti vzročna zveza, ni uporabljiv niti institut deljene odgovornosti, na katerega se tožeča stranka sicer le pavšalno sklicuje v 30. točki pritožbe.

16Pritožbene navedbe glede višine škode iz 31. in 32. točke pritožbe so, ob pravilni presoji sodišča, da temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke ni podan, prav tako irelevantne.

17Ker se zoper odločitev o stroških postopka tožeča stranka pritožuje le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi, glede na siceršnje razloge višje sodišče soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških postopka.

18Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tudi tožena stranka pa sama krije svoje stroške pritožbenega postopka ne glede na dejstvo, da je zahtevala njihovo povrnitev, saj pritožbenih stroškov ni specificirala.

¹ 7. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-1366/05 z dne 7. 6. 2007.
² Odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 54/2018 z dne 25. 4. 2019 in II Ips 3/2019 z dne 5. 12. 2019.