VSL Sodba I Cp 1815/2019

I. Pritožba tožene stranke zoper sodbo se zavrne in se ta potrdi.

II. Pritožbama tožeče stranke ter stranskega intervenienta zoper dopolnilno sodbo se ugodi in se ta spremeni tako, da se pravilno glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči v 15-dneh plačati zakonske zamudne obresti od zneska 87.588,00 EUR od dne 10. 4. 2013 do dne 9. 12. 2015.“

III. Tožena stranka je dolžna tožeči v 15-dneh poravnati stroške, nastale z vložitvijo pritožbe zoper dopolnilno sodbo v znesku 61,2 EUR.

Tožena stranka je dolžna stranskemu intervenientu v 15-dneh poravnati stroške, nastale z vložitvijo pritožbe zoper dopolnilno sodbo v znesku 74,66 EUR.

Ostale svoje stroške tega pritožbenega postopka nosijo pravdni stranki in stranski intervenient sami.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 22. 3. 2019:

- dovolilo stransko intervencijo Mestne občine X. na strani tožnice (I. točka izreka),

- ugotovilo, da je prodajna pogodba št. 000/2012-33, ki sta jo 13. 12. 2012 sklenili tožnica in toženka, nična (II. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči plačati 87.588,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2015 dalje do plačila (III. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči v petnajstih dneh povrniti 2.863,04 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po poteku prostovoljnega roka za izpolnitev te obveznosti (IV. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna tožena stranka stranskemu intervenientu v petnajstih dneh povrniti 1.961,59 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev te obveznosti (V. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje toženka, zoper dopolnilno sodbo pa tožnica in stranski intervenient.

3Toženka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo pošlje v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V skladu s 337. členom ZPP v spis vlaga nove listinske dokaze ter predlaga tudi izvedbo novih dokazov, za katere je izvedela po opravljenem prvem naroku, po zaključeni glavni obravnavi in po prejemu izpodbijane sodbe. Ti novi dokazi in dejstva se nanašajo na materialnopravni ugovor, ki ga je podala v vlogi z dne 5. 10. 2018 v zvezi z uporabo 87. člena OZ. Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani poteka pravdni postopek pod opr. št. P 2867/2015 med tožečo stranko Republiko Slovenijo in G. C., ki se nanaša na identično dejansko stanje. Pooblaščenec tožene stranke, ki je tudi pooblaščenec G. C., je dne 20. 3. 2019 (to je po zaključku glavne obravnave v tej zadevi) prejel prepis zvočnega posnetka naroka z dne 12. 3. 2019, iz katerega izhaja, da je zaslišana priča M. S. (predstavnica tožeče stranke) izpovedala, da so ob sklepanju izpodbijane pogodbe vedeli, da zemljiškoknjižno stanje ni urejeno in da bodo odškodninsko terjali stranskega intervenienta (to je Mestno občino X.), pa so vseeno sklenili izpodbijano pogodbo. Pooblaščenec od G. C. in tožene stranke je dne 5. 4. 2019 vpogledal v gospodarski spis VII Pg 3517/2013, ki ga je pribavilo sodišče in iz katerega so razvidna nova dejstva in novi dokazi, ki so bistveni za razsojo v tej zadevi. Tožena stranka za gospodarski spor iz leta 2013 ni vedela in ni bila seznanjena o njegovi vsebini vse do 5. 4. 2019, to je po izdaji izpodbijane sodbe. Tako pravočasno predlaga vpogled v pravdni spis P 2867/2015 in v gospodarski spis VII Pg 3517/2013 ter prilaga kopijo zvočnega prepisa naroka z dne 12. 3. 2019 v zadevi P 2867/2015, kopijo tožbe in odgovora na tožbo v zadevi VII Pg 3517/2013. Vpogledala je v spis VII Pg 3517/2013, v katerem tožeča stranka toži stranskega intervenienta na plačilo 612.940,00 EUR iz naslova odškodnine zaradi plačila po prodajnih pogodbah za nepremičnino parc. št. 53 k.o. Z. Iz navedb tožeče stranke in odgovora na tožbo Mestne občine X. je jasno razvidno, da je tožeča stranka vedela že vrsto let za problematiko neurejenega zemljiškoknjižnega stanja za nepremičnino parc. št. 53 in da je imela vrsto pravnih instrumentov za rešitev zadeve, a je kljub temu sklepala sporno pogodbo s toženo stranko, ki pa je v prodajni proces tožeče stranke vstopila, nevedoč za pogodbo iz leta 1977 oziroma 1978. Enako sta potrdili priči M. S. in G. Z. Tukaj ni šlo za nobeno zmoto. Tožeča stranka je ravnala nepošteno, opustila dolžna ravnanja kot državni organ in kljub temu sklenila prodajno pogodbo, katere ničnost sedaj zahteva. Pred sklenitvijo pogodbe bi lahko izkoristila še vsa ostala pravna sredstva, ki jih je imela na voljo, a jih ni. Tožena stranka ni imela razumnega razloga, da bi dvomila v pravilnosti sklepa o dedovanju (pritožba pojasnjuje, zakaj naj bi bilo temu tako). Sodišče mora pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka presojati nepošteno ravnanje tožeče stranke že v fazi sklepanja sporne prodajne pogodbe in zahtevek po drugem odstavku 87. člena OZ za vračilo kupnine zavrniti, saj je bila tožeča stranka nepoštena. Slednja je bila v celotnem postopku nepoštena in je vstopala v obligacijsko razmerje s toženo stranko zavedajoč se, da so pri poslu nerazčiščene zadeve, da je možno, da je bila nepremičnina prodana že leta 1978. Da ima pravne argumente za pridobitev lastninske pravice na drugih podlagah, kaže tudi dejstvo, da je s toženo stranko sklenila pogodbo 13. 12. 2012, kupnino poravnala 9. 4. 2013 in dne 14. 8. 2013 vložila tožbo za plačilo kupnin proti stranskemu intervenientu. Sama je bila v konkretni zadevi žrtev neurejenih odnosov med tožečo stranko Ministrstvom za obrambo in Mestno občino X. Prodajno pogodbo s tožečo stranko je sklepala v dobri veri in pošteno, brez zadržkov, brez morebitnih vedenj o predhodnih poslih z nepremičnino že iz leta 1977, z zaupanjem v zemljiško knjigo ter pravnomočni sklep o dedovanju, za kar naj bi tožeča stranka vse vedela. Opozarja tudi na nekorektno ravnanje stranskega intervenienta, ki ob prijavi stranske intervencije ni navedel, da je tožen s strani tožeče stranke za plačilo odškodnine, in sta oba usklajeno delovala v pravdi ter želela zamolčati odprt sodni spor med njima tako toženi stranki kot sodišču. Toženka zahteva, da se v zvezi s sklepanjem izpodbijane pogodbe zasliši tudi državna odvetnica A. A., prav tako pa naj bi bilo potrebno ponovno zaslišati G. Z. in M. S., saj se ob njunem dosedanjem zaslišanju ni vedelo za omenjeni gospodarski spor, pri čemer naj bi bilo bistveno ugotoviti, kaj je tožnica ob sklepanju pogodbe vedela in zakaj je določena dejstva toženki zamolčala. Tožeča stranka ni upravičena do povrnitve kupnine po 87. členu OZ, saj je delovala v nasprotju s temeljnimi moralnimi načeli in o okoliščinah posla ni z ničemer seznanila toženke, ni zahtevala dodatnih pojasnil od dedičev pokojne M. C. v zvezi z morebitno že sklenjeno prodajno pogodbo in toženke ni obvestila, da bi morda lahko takšna pogodba že obstajala. Vsa ta dejstva naj bi toženki zamolčala, tako da ta ni imela možnosti, da bi se odločila drugače in ne sklenila pogodbe, če bi za vse te okoliščine vedela. Na nemoralno in nepošteno ravnanje tožeče stranke kaže tudi prodajna cena za celotno nepremičnino, ki jo je sklenila z vsemi dediči, čeprav je bila vrednost po GURS-u štirikrat manjša. Prvostopenjsko sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj iz dokaznega postopka ne izhaja zaključek, da je bila tožena stranka oziroma vsi dediči v slabi veri. Iz dejanskega stanja ne izhaja, da bi tožena stranka vedela oziroma morala vedeti za pogodbo iz leta 1978, ki jo je sklenila njena babica pokojna M. C. Materialnopravno je napačno tudi stališče sodišča, da je sklicevanje tožene stranke na drugi odstavek 87. člena OZ relevantno le glede teka zamudnih obresti. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma jih delno tudi ne more imeti, ker ob njeni izdaji niso bila znana dejstva, na katera je tožena stranka opozorila predhodno v pritožbi in je zato potrebno dokazni postopek dopolniti oziroma ponoviti. Napačne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, ki pod točko 35 obrazložitve navaja, da so potekala pogajanja med strankama za sklenitev sporne pogodbe. Takšen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila ob sklepanju sporne pogodbe podana identična vzajemna zmota med pogodbenima strankama. Tožeča stranka je očitno vedela, da sklepa pogodbo z zadržkom, brez da bi toženko o tem obvestila, saj je bila že očitno pripravljena tožba zoper stranskega intervenienta. Slednja je že ob sklepanju sporne pogodbe vedela za neurejeno zemljiško knjižno stanje, a o tem ni obvestila toženke in je ravnala nepošteno. Neetično ravnanje tožeče stranke se je nadaljevalo vse od leta 2013 dalje, ker o tožbi stranskega intervenienta ni obvestila nobenega sodediča in ne sodišča. Ni moč slediti zaključku sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka v zmoti, saj je točno vedela, da sklepa prodajno pogodbo z zadržkom in da bo za izplačane kupnine tožila stranskega intervenienta. Zavestno je šla v posel s predpostavko, da bo plačane kupnine dobila nazaj od stranskega intervenienta, a o tem toženke ni obvestila in ji dala možnosti, da bi se odločila, ali bo pravni posel sploh sklenila ali pa zemljiško-knjižno stanje uredila na drug način. V dopolnitvi pritožbe z dne 18. 4. 2019 je toženka izpostavila, da je sodišče v 26. točki obrazložitve sodbe navedlo, da je prodajna pogodba z dne 13. 12. 2012 brez podlage in da je nična. Pri tem pa ni pojasnilo, iz katerega od treh zakonsko predvidenih razlogov iz 86. člena OZ, je pogodba nična. Dopustna podlaga po 39. členu OZ je vsekakor bila, saj je tožena stranka razpolagala s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Bila je tudi zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine in tako ni bilo nobenih ovir za sklenitev izpodbijane pogodbe.

4Stranski intervenient je predlagal zavrženje oziroma zavrnitev pritožbe, tožnica pa zavrnitev pritožbe.

5Tožnica se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje zoper dopolnilno sodbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tako, da ji je dolžna toženka zakonske zamudne obresti od zneska 87.588,00 EUR plačati od 10. 4. 2013 dalje do plačila. Sodišče je zmotno zaključilo, da je bila tožena stranka v slabi veri od vložitve tožbe, to je od dne 9. 12. 2015, in ne že v času sklepanja predmetne prodajne pogodbe. Popolnoma je prezrlo izkazane trditve tožeče stranke in ugotovitve podane v sodbah Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 633/2016 z dne 12. 5. 2017 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 405/2018. Na ugotovitve obeh sodišč se ves čas postopka sklicuje tožnica. Sodišče je med drugim ugotovilo, da so bili pravni nasledniki pokojne M. C. ves čas v dediščinski skupnosti, kar pomeni, da je imelo ravnanje vsakega od njih učinke za vse. Če bi pravni nasledniki resnično menili, da parcela št. 53 k. o. Z. spada v zapuščino po pokojni M. C., bi kot skupnost dedičev na tožečo stranko naslovili ustrezen zahtevek, saj je tožnica predmetno nepremičnino uporabljala, kar je bilo vidno tudi navzven. Bistvena za predmetno zadevo je ugotovitev sodišča prve stopnje v zadevi I P 633/2016, ki ji je sledilo pritožbeno sodišče, da so imeli pravni nasledniki, ki so kasneje vstopili v zapuščinski postopek, možnost pregledati zapuščinski spis, kar so po oceni sodišča tudi storili. Sodišče je napačno sklepalo, da tožena stranka ni vedela za kupno pogodbo iz leta 1978 in obvestilo Zavoda za izgradnjo X. iz leta 1983 ter da je bila v opravičljivi zmoti, da je njena babica pokojna M. C. lastnica te nepremičnine. Sodišče v dopolnilni sodbi ni upoštevalo, da so bili pravni nasledniki pokojne M. C. vse do zaključka zapuščinskega postopka v dediščinski skupnosti, kar pomeni, da je imelo ravnanje vsakega posameznega dediča učinke za vse ostale dediče in so imeli možnost vpogledati v zapuščinski spis, kar so po oceni sodišča (v zadevi P 633/2016-I) tudi storili, saj drugače v zapuščinskem postopku ne bi mogli uveljavljati svojih pravic. Zmotna je ugotovitev sodišča, da toženka ni vpogledala v zapuščinski spis, niti da ni bila dolžna vpogledati vanj, ker ni zaznala ničesar spornega ali dvomljivega. Dvomljiva situacija je bila v tem, da so bili na predmetni parceli zgrajeni vojaški objekti, ki so bili navzven vidni, toženka pa ni plačevala stroškov in davščin, ki jih sicer plačuje lastnik parcele. Nadalje je zmotna ugotovitev sodišča, da toženi stranki ni mogoče očitati neskrbnosti, ker ni pregledala zapuščinskega spisa, še manj, da je to storila zavestno, ker naj bi vedela, da je bila predmetna nepremičnina že prodana. Sodišče prezre temeljno načelo skrbnosti, ki ga ureja 6. člen OZ. Na nepoznavanje vsebine zapuščinskega spisa se ne more sklicevati tožena stranka, ki bi morala biti ob izostanku posesti na predmetni nepremičnini s strani svoje babice in vseh pravnih naslednikov ter še posebej glede na dejstvo, da so objekti v lasti MORS-a, še bolj skrbna in bi se morala pred prodajo spornega solastniškega deleža na tej parceli prepričati o lastništvu le-te. V sodni praksi je sprejeto stališče, ki izhaja zlasti iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 411/2017 z dne 13. 5. 2017, da ima vsaka stranka pravico vpogledati v spis in da se stranka nima pravice sklicevati na to, da ni vpogledala v spis, saj se je imela možnost z vsebino spisa seznaniti. Sodišče je zmotno navedlo, da je toženkina teta M. K. vložila pripravljalno vlogo dne 12. 2. 1991, saj jo je vložila dne 12. 8. 1992 in ne na zapuščinski obravnavi, saj je ni bilo do leta 2010. Prav tako je pomešalo kupno pogodbo iz leta 1978, ki jo je na zapuščinski obravnavi dne 12. 2. 1991 v imenu vseh pravnih naslednikov vložila teta tožene stranke O. K. in pripravljalno vlogo druge toženkine tete M. K. z dne 12. 8. 1992, glede katere je bila opravljena zapuščinska obravnava šele v letu 2010, na kateri je bila tožena stranka prisotna. Ker se je v zapuščinskem spisu po pokojni M. C. nahajala kupna pogodba iz leta 1978, je toženka vedela ali je morala vedeti ali bi morala vedeti, da je bila predmetna nepremičnina že prodana.

6Stranski intervenient se zoper dopolnilno sodbo pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške tega pritožbenega postopka. Zaključki prvostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na dobrovernost tožene stranke, so napačni. Sodišče namreč ni v zadovoljivi meri upoštevalo utrjenega stališča sodne prakse, da načelo zaupanja v zemljiško knjigo varuje le pri pravno-poslovnih pridobitvah lastninske pravice in ne tudi pri originarnih, ter spregledalo nesporno dejstvo, da predmetna nepremičnina nikoli ni sodila v zapuščino po pokojni M. C. in zato kot taka ob smrti pokojnice ni mogla preiti na dediče. Iz predloženih dokazov v postopku, in sicer iz pripravljalnega spisa z dne 12. 8. 1992 in zapisnika zapuščinske obravnave v zadevi I D 1101/1981 z dne 12. 2. 1991, izhaja, da so bili dediči po pokojni M. C. seznanjeni z dejstvom, da sporna nepremičnina ne spada v zapuščino. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, kaj naj bi dokazovalo, da sta dediča O. K. in G. C. vedela, da je M. C. predmetno nepremičnino že tekom svojega življenja odsvojila. Da so bili odnosi med toženo stranko in G. C. tesni, izhaja tudi iz izpovedbe tožene stranke z dne 22. 1. 2019. Zato stranski intervenient ne dvomi, da je bilo toženi stranki stanje sporne nepremičnine poznano, še posebej upoštevaje dejstvo, da se je v zapuščinskem postopku nahajala dokumentacija, ki je dokazovala, da M. C. ni več lastnica parcele št. 53 k.o. Z. To je bilo jasno razvidno iz dopisa Zavoda za izgradnjo X., TOZD urejanje stavbnega zemljišča, n.sul.o., z dne 28. 8. 1983. Da so otroci in vnuki M. C. vedeli, da predmetna parcela ni več last njihove matere, nadalje izhaja iz sklepa Upravne enote X. z dne 8. 1. 1998, ki izkazuje, da je glede predmetne nepremičnine potekal denacionalizacijski postopek na podlagi dne 2. 3. 1993 podanega zahtevka G. C. starejšega. Stranski intervenient je prepričan, da so dediči imeli določen stik med sabo ter da njihovi odnosi niso bili tako ohlajeni, kot je želela tožena stranka prikazati med svojim zaslišanjem, saj iz listinskih dokazov v spisu izhaja, da so solastniki pri prodaji sprva nastopali skupno. Dediči, ki so kasneje stopili v zapuščinski postopek, so imeli možnost pregledati zapuščinski spis, kar so tudi storili, saj sicer v njem ne bi mogli uveljavljati svojih pravic. Nadalje ne gre spregledati dejstva, da je tožena stranka opustila svojo dolžnostno ravnanje oziroma raziskovalno dolžnost, saj so glede na to, da se je na spornih nepremičninah nahajal ograjen vojaški objekt, nedvomno bile podane posebne okoliščine, ki bi pri povprečno skrbnem dediču vzbudile sum, da sporna nepremičnina ni predmet zapuščinske mase. Po ustaljeni sodni praksi lahko dvom v zemljiškoknjižno stanje vzbudi že posestno stanje (pritožba se sklicuje na VSL sodbo I Cp 2626/2013 in VSL sklep I Cp 1198/2011). Toženka se zgolj z navedbami, da pred sklenitvijo pogodbe o prodaji sporne nepremičnine ni nikoli vpogledala v zapuščinski spis I D 386/2010, češ da je zaupala državnim organom, ne more razbremeniti svoje odgovornosti za dolžnost potrebne skrbnosti ob prodaji sporne nepremičnine, ki ji jo nalaga določba prvega odstavka 6. člena OZ. Na nepoznavanje vsebine sodnega spisa se ne more sklicevati nekdo, ki so mu bila znana ali bi mu morala biti znana dejstva iz sodnega spisa. Dejstvo je tudi, da nobenega izmed sodedičev vsa leta, ko je trajal zapuščinski postopek in tudi po končanju le-ta, niso bremenili nikakršni stroški in javna bremena, povezana s sporno nepremičnino, kar bi pri vsakem povprečno skrbnem človeku povzročilo razmislek o njegovi lastninski pravici oziroma v konkretnem primeru o obsegu zapuščine. Prav tako ne gre spregledati, da pričakovano lastništvo tako velikega zemljišča (cca. 600 m2) za seboj potegne precejšnje stroške ter davščine ter eventualno tudi donose, kar pa vsakega povprečnega dediča motivira k temu, da se vsaj seznani z obsegom svoje dediščine oziroma v konkretnem primeru, kaj predmetno zemljišče sploh predstavlja. Da na spornem zemljišču stoji vojašnica, je nenazadnje razvidno tudi iz uvodnih določb prodajne pogodbe z dne 13. 12. 2012. Vsako nevednost glede lastništva sporne nepremičnine gre pripisati izključno nezadostni skrbnosti toženke. Toženka je pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe ravnala protipravno, saj jo je sklenila kljub zavedanju, da gre lahko ob upoštevanju specifičnih okoliščin zadeve za prodajo nepremičnine, ki je bila že odsvojena, oziroma, da je lastništvo le-te najmanj sporno in da lahko posledično nastopi sankcija ničnosti po 86. členu OZ.

7Toženka na pritožbi ni odgovorila.

8Pritožba toženke zoper sodbo ni utemeljena, pritožbi tožnice in stranskega intervenienta zoper dopolnilno sodbo pa sta utemeljeni.

V zvezi s toženkino pritožbo¹ zoper sodbo:

9Toženkino pojasnjevanje, da se novi dokazi in dejstva, na katere se prvič sklicuje v pritožbi in ki naj bi bili povezani z izpovedbo M. S. na naroku za glavno obravnavo z dne 12. 3. 2019 v zadevi P 2867/2015 nanašajo na materialnopravni ugovor, ki ga je sama podala v vlogi z dne 5. 10. 2018 v zvezi z uporabo 87. člena OZ,² ni prepričljivo. Toženka namreč v vlogi, na katero se sklicuje, omenjene določbe ni omenjala v zvezi s trditvami o tožničini nepoštenosti/tožničinem nepoštenem ravnanju (kot jih sedaj obširno podaja v obravnavani pritožbi), ampak v zvezi s trditvami o svoji dobrovernosti, zaradi katere naj ji (po njenem mnenju) ne bi bilo potrebno vrniti ničesar.

10Toženka se sklicuje na zapisnik z dne 12. 3. 2019, ki pa ga kljub temu, da v pritožbi navaja, da naj bi bilo temu tako,³ le-tej ni priložila, kar pa (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) tudi sicer ni bistveno. Pritožba navaja, da naj bi (po zaključku obravnave v tej zadevi) zaslišana predstavnica tožeče stranke priča M. S. na naroku izpovedala, da so ob sklepanju izpodbijane pogodbe vedeli, da zemljiškoknjižno stanje ni urejeno in da bodo odškodninsko terjali stranskega intervenienta, to je Mestno občino X., a da so vseeno sklenili izpodbijano pogodbo. Prav tako izpostavlja, da naj bi se na omenjenem naroku izvedelo (oziroma da je sama izvedela) za gospodarski spor (VII Pg 3517/2013 Okrožnega sodišča v Ljubljani⁴) med tožnico in stranskim intervenientom, o katerem prvo navedena ni obvestila sodišča, kar vse naj bi bilo po pritožničinem mnenju bistveno za razsojo v konkretni zadevi. Zakaj naj bi bilo bistveno oziroma zakaj naj bi bilo potrebno tožničino ravnanje ob sklepanju pogodbe s toženko z dne 13. 12. 2012 (upoštevaje pritožbeno izpostavljeno izpovedbo M. S.) šteti za nepošteno (v smislu drugega odstavka 87. člena OZ), pa pritožba ne uspe konkretno in prepričljivo pojasniti in ji zato že iz tega razloga (torej neobstoja ustreznih/sklepčnih trditev⁵) ni moč slediti. Zato tudi ni bilo nobene potrebe po izvedbi (tudi sicer neopredeljeno/nekonkretizirano) predlaganega vpogleda v spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2867/2015 in VII Pg 3517/2013 (ter po opravi v pritožbi predlaganih zaslišanj).

11Pritožnica izpostavlja, da naj bi bilo iz navedb tožnice in odgovora na tožbo Mestne občine X. v zadevi VII Pg 3517/2013 (v katerem⁶ tožeča stranka toži stranskega intervenienta na plačilo 612.940,00 EUR iz naslova odškodnine, zaradi plačila po prodajnih pogodbah za nepremičnino parc. št. 53 k.o. Z.) jasno razvidno, da je tožeča stranka že vrsto let vedela za problematiko neurejenega zemljiškoknjižnega stanja za nepremičnino parc. št. 53,⁷ kar pa (po mnenju tega sodišča) še ne vodi k zaključku (tudi če bi bile te trditve resnične), da je pogodba, ki sta jo pravdni stranki glede omenjene parcele sklenili, nasprotujoča temeljnim moralnim pravilom,⁸ ravnanje (postopanje) tožnice ob njenem sklepanju pa nepošteno (vse v smislu drugega odstavka 87. člena OZ). Slednja je očitno prav zaradi ureditve (kot to smiselno/posredno izhaja tudi iz pritožbe) te (neurejene/nejasne) situacije sklenila predmetno pogodbo. V tem oziru pa je pomembno predvsem, da bi morala toženka, ki zatrjuje tožničino nepoštenost, podati ustrezne (sklepčne) konkretne trditve, ki bi takšen sklep (oziroma zaključek o obstoju dejanskega stana iz drugega odstavka 87. člena OZ) omogočale, a jih (tudi v pritožbi) ni podala.

12V ta okvir nezadostnih (nesklepčnih) trditev sodi tudi pritožbeno pojasnjevanje, da je imela tožnica na voljo vrsto pravnih instrumentov za rešitev zadeve, a je kljub temu sklenila sporno pogodbo s toženo stranko. Ob tem, da pritožba ustrezno ne pojasni, kateri naj bi bili ti bolj primerni pravni instrumenti,⁹ je bolj bistveno to, da ne uspe prepričljivo pojasniti, kaj naj bi bilo v dejstvu sklenitve pogodbe s toženko nepoštenega, nemoralnega oziroma zavržnega na strani tožnice (oziroma katera dolžna ravnanja naj bi le-ta opustila), pri čemer sama omenja, da je slednja očitno na tak (po prepričanju tega sodišča pravno dopusten in primeren) način reševala problematiko neurejenega zemljiško-knjižnega stanja (nejasnih lastninsko-pravnih odnosov).¹⁰ To, da naj bi se hkrati odločila odškodninsko terjati stranskega intervenienta, za presojo njenega ravnanja v razmerju do toženke prav tako ni bistveno. Za oceno (ne)poštenosti tožničinega ravnanja tudi ni relevantno, ali je toženka lahko dvomila v pravilnost sklepa o dedovanju po M. C. (kot to navaja v pritožbi, v zvezi s čimer pa bo v nadaljevanju te odločbe obrazloženo, zakaj ji ni moč slediti).

13Pritožnica tudi v nadaljevanju s posplošenim navajanjem, da je tožnica vstopala v obligacijsko razmerje z njo zavedajoč se, da so pri poslu nerazčiščene zadeve, da je možno, da je bila nepremičnina prodana že leta 1978, da ima pravne argumente za pridobitev lastninske pravice na drugih podlagah, ne poda trditvene podlage, ki bi omogočala (tudi če bi bile trditve resnične) zaključek o tožničini nepoštenosti (oziroma o pogodbi, nasprotujoči temeljnim moralnim pravilom). Tudi s trditvami o drugih pravnih možnostih tožnice ostaja pritožba na povsem splošnem (hipotetičnem) nivoju. Poleg tega zgolj obstoj drugih možnosti ne more biti razlog za sklep o nepoštenosti stranke. ¹¹ Okoliščina, ki jo nadalje izpostavlja pritožba, da naj bi tožnica potem, ko je toženki dne 9. 4. 2013 poravnala kupnino, dne 14. 8. 2013 vložila tožbo na povrnitev izplačanih kupnin napram stranskemu intervenientu, sama za sebe prav tako ne pomeni nepoštenega ravnanja tožnice ob sklepanju pogodbe s toženko, ampak bolj kaže na na njeno prepričanje, da zadeve drugače ne more urediti (hkrati pa je iz istega razloga denarno terjala stranskega intervenienta). V sklop hipotetičnih/ne(po)jasn(jen)ih trditev sodi pritožbena navedba, da toženka, ker ji je tožnica zamolčala, da bo plačane kupnine izterjala od Mestne občine X., ni imela možnosti, da bi se odločila drugače in ne bi sklenila pogodbe. Zakaj točno je ne bi, pritožba ne pojasni, prav tako ne, kako naj bi tožnica lahko vedela, da naj bi ta okoliščina (s strani tožnice nameravana oziroma podana vložitev tožbe zoper stranskega intervenienta) vplivala na toženkino odločitev o sklenitvi pogodbe.¹² Podobno pavšalno in že na trditveni ravni neustrezno je pritožničino pojasnjevanje,¹³ da je bila sama v konkretni zadevi žrtev neurejenih odnosov med tožečo stranko (Ministrstvom za obrambo) in Mestno občino X., oziroma sklicevanje na usklajeno ravnanje tožnice in stranskega intervenienta (v pravdi), iz razloga, ker naj bi ji zamolčala odprt sodni spor med njima. Upoštevaje nesklepčnost pritožbenega navajanja omenjeni gospodarski sodni spor ni bistven ne za presojo pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje (zaradi česar tožnica in stranski intervenient tudi nista bila dolžna o njem v tej pravdi ničesar sporočati), niti (kot rečeno) ne more biti podlaga za sklep o tožničini nepoštenosti ob sklepanju pogodbe s toženko (kot slednja to sedaj navaja v pritožbi). Sploh pa očitana opustitev stranskega intervenienta (torej tretje osebe) ne more biti v tej pravdi okoliščina, relevantna za presojo (same pogodbe oziroma predvsem) poštenosti tožničinega ravnanja ob sklepanju pogodbe s toženko v letu 2012.

14V pritožbi podani dokazni predlogi po zaslišanju državne odvetnice A. A. ter G. Z. in M. S. so glede na razlog, v zvezi s katerim naj bi se jih zaslišalo, očitno informativne (poizvedovalne/„preiskovalne“) narave¹⁴ (npr. o tem, kaj je tožnica ob sklepanju pogodbe vedela, zakaj je določena dejstva toženki zamolčala oziroma zakaj o gospodarskem sporu ni obvestila sodišča, nadalje kdaj je začela državna odvetnica pripravljati tožbo zoper stranskega intervenienta in po čigavem nalogu ter kdaj je bila seznanjena s problematiko zemljiško-knjižnega stanja za parcelo št. 53), z ozirom na neustreznost (nesklepčnost) samih pritožbenih trditev v zvezi s tožničino nepoštenostjo pa tudi sicer brezpredmetni. Vse to še toliko bolj velja za (dokazni) predlog, da naj bi se priči G. Z. in M. S. zaslišalo o tem, zakaj je tožnica zavestno kršila temeljna civilno-pravna načela, vsebovana v 5., 7. in 10. členu OZ. Vse to predstavlja zgolj pravne zaključke same toženke, ki pa v zvezi s tem (kot rečeno) potrebnih (sklepčnih) trditev ni uspela podati. Pritožbeno novo in nejasno (pavšalno) je navajanje, da naj bi nemoralno (nepošteno) ravnanje tožeče stranke kazala tudi prodajna cena za celotno nepremičnino, ki jo je sklenila z vsemi dediči, saj naj bi bila (kot zatrjuje pritožba) vrednost po GURS štirikrat manjša. Ob tem, da je moč na podlagi omenjenih navedb zaključiti, da je tožnica pristala na bistveno višjo prodajno ceno (torej na plačilo višje kupnine) od po GURS ocenjene vrednosti, zaradi česar ni (po)jasn(jen)o, kaj naj bi bilo v tem oziru z njene strani (v razmerju do toženke/prodajalca) nepoštenega (nemoralnega), pritožnica prav tako ne obrazloži, zakaj tega (ob tem, da ni povezano z dejstvom obstoja pravdnega postopka/gospodarskega spora med tožnico in stranskim intervenientom, za katerega naj bi po lastnih trditvah izvedela po koncu glavne obravnave v tej zadevi) ni pravočasno navajala že v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP¹⁵).

15V očitno protislovje pritožba zaide z očitkom, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sama hkrati ugotavlja, da jih delno¹⁶ tudi ne more imeti, ker ob izdaji niso bila znana dejstva, na katera je tožena stranka opozorila v (obravnavani) pritožbi. Ker pa so, kot je bilo poudarjeno, te pritožbene trditve neustrezne (nesklepčne), je omenjeni očitek brezpredmeten tudi iz tega razloga. Prav tako ni (po)jasn(jen)o, kako naj bi na presojo ustreznosti tožničinega ravnanja v letu 2012 vplivala okoliščina, da vse od leta 2013 o tožbi zoper stranskega intervenienta ni obvestila nobenega od sodedičev po M. C. niti sodišča. Nadalje ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj naj bi bila predmetna pogodba nična. V točkah 20, 21, 22 in 26 obrazložitve izpodbijane sodbe je ob sklicevanju na četrti odstavek 39. člena OZ jasno obrazložilo, da je imela predmetna pogodba iz leta 2012 nedopustno podlago, posledica česar je¹⁷ (upoštevaje predhodno omenjeno določbo OZ) njena ničnost. Pritožničino navajanje, da je razpolagala s pravnomočnim sklepom o dedovanju in da je bila zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine, je za presojo pravilnosti omenjenih zaključkov sodišča prve stopnje prav tako nebistveno. Ker je (približno) tri leta pred svojo smrtjo predmetno nepremičnino odsvojila že njena pravna prednica, na toženko z dedovanjem ni prešla nobena pravica na njej, kar pomeni, da v času sklepanja sporne pogodbe¹⁸ ni bila njena lastnica, ampak je bila to tožnica, kar vse je v 22. in 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo (pojasnilo) že sodišče prve stopnje, pritožba pa tem ugotovitvam ustrezno niti ne ugovarja.

V zvezi s pritožbo tožnice in stranskega intervenienta zoper dopolnilno sodbo:¹⁹

16Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba v skladu s 193. členom OZ vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Zavezanec je torej zamudne obresti dolžan plačati od trenutka, ko ni več dobroveren, kar se zgodi najkasneje ob vložitvi zahtevka.²⁰ Nepošteni oziroma slaboverni pridobitelj pa je tako tisti, ki je vedel, kot tisti, ki bi mogel (moral) vedeti, da ni upravičen do prejetega (glej tudi 28. člen SPZ²¹). Presoja, ali je toženka dolžna tožnici zakonske zamudne obresti od prejete kupnine (ki jo mora v skladu z odločitvijo sodišča prve stopnje vrniti) dolžna plačati od njenega prejema (plačila) oziroma od datuma, od katerega to zahteva tožnica (od dne 10. 4. 2013), ali od vložitve tožbe (kot je to prisodilo sodišče prve stopnje), je torej odvisna od vprašanja, ali je bila slaboverna že v času sklenitve predmetne kupne pogodbe oziroma pravilneje v času na njeni podlagi izplačane kupnine (ki jo je dolžna povrniti). Sodišče prve stopnje je tako v sami sodbi kot tudi dopolnilni sodbi, zaključilo, da toženki za to obdobje slabovernosti ni moč očitati. Presodilo namreč je (glej 28. – 36. točko obrazložitve sodbe z dne 22. 3. 2019 oziroma 10. – 17. točko obrazložitve dopolnilne sodbe), da tožničino stališče, da je toženka ves čas vedela, da pokojna babica od leta 1978 dalje ni bila več lastnica sporne nepremičnine, ni prepričljivo, prav tako pa tudi, da ji tudi ni moč očitati, da bi morala v relevantnem obdobju vedeti, da je (bilo) temu tako.

17Vendar pa je zaključek v tem drugem delu (torej, ali bi toženka mogla/morala vedeti, da ni postala oziroma da ob sklepanju pogodbe s tožnico ni bila (so)lastnica predmetne nepremičnine), kot upravičeno opozarjata pritožbi, nepravilen, saj temelji na napačni materialno-pravni presoji. Čeprav tudi samo ugotavlja, da so bili (že) v času med pravdnima strankama sklenjene kupne pogodbe na predmetni nepremičnini vojaški objekti (glej 33. točko obrazložitve sodbe z dne 22. 3. 2019 oziroma 15. točko obrazložitve dopolnilne sodbe; glej tudi tretjo alinejo 1. člena prodajne pogodbe z dne 13. 12. 2012 v prilogi A6), je dalo tej okoliščini ob (materialno-pravni) presoji obstoja toženkine dolžnosti vedenja bistveno premajhen pomen. Obstoj vojaških objektov na nepremičnini (v tretji alineji 1. člena prodajne pogodbe z dne 13. 12. 2012 je bilo izrecno navedeno, da se nepremičnina nahaja znotraj ograjenega vojaškega kompleksa skladišč Z., v sedmi alineji istega člena pa da je kupec (to je tožnica) od nastopa posesti plačeval vse stroške in druga javna bremena²²), katere solastninski delež je prodajala, bi moral toženko namreč že sam za sebe voditi k nadaljnjemu preverjanju lastništva na predmetni nepremični, za kar je imela kot dedinja možnost že v okviru zapuščinskega postopka, ki je tekel po njeni babici M. C., kot tudi kasneje oziroma v času sklepanja prodajne pogodbe s tožnico.

18Sodišče prve stopnje je sledilo toženki, da se z zapuščinskim postopkom (iz razlogov, ki jih je navedla) ni pretirano ukvarjala (kar je utemeljilo tudi s specifičnimi družinskimi odnosi in slabšim razumevanjem med sorodniki). Vendar pa ta njena pasivnost za presojo toženkine dobre vere ne more biti odločilna. Kot je bilo poudarjeno, je že okoliščina, da so na parceli stali vojaški objekti (in da je bila nepremičnina v posesti/uporabi tožeče stranke),²³ od nje zahtevala (temu ustrezno) skrbnost oziroma opravo potrebnega poizvedovanja (raziskovanja)24 bodisi v zapuščinskem postopku po pokojni babici bodisi (oziroma predvsem) v času sklepanja prodajne pogodbe s tožnico. Zato okoliščina, da se z omenjenim postopkom ni „pretirano ukvarjala“, ni opravičljiva (in posledično odločilna), prav tako ni bistveno, da je tudi zapuščinsko sodišče (napačno) štelo, da naj bi bila njena babica ob smrti lastnica predmetne nepremičnine. Kot je razvidno iz obrazložitve sklepa o dedovanju I D 386/2010 z dne 3. 6. 2010 (priloga A5), se je omenjeno sodišče glede lastništva predmetne oziroma ostalih parcel naslonilo na zemljiško-knjižne podatke (pri čemer iz spisa ID 386/2010 oziroma I D 1101/81 ni razvidno, da bi v omenjenem zapuščinskem postopku nastopala tožnica, ki bi se (lahko) sklicevala na svojo lastninsko pravico25).

19Prav tako na drugi strani ne gre spregledati, da je bila v zapuščinski spis (glej 12. točko obrazložitve izpodbijane dopolnilne sodbe) s strani tožničine tete M. K. vložena vloga (z dne 12. 8. 1992),²⁶ v kateri se je omenjala zapustničina prodaja zemljišča v Z.,²⁷ kot tudi, da se je v zapuščinskem spisu nahajalo obvestilo Zavoda za izgradnjo X., TOZD Urejanje stavbnega zemljišča n.sub.o. z dne 25. 8. 1983,²⁸ s katerim je bilo zapuščinsko sodišče obveščeno, da je zapustnica s kupno pogodbo iz leta 1978 predmetno nepremičnino prodala tožničini pravni prednici; prav tako je bila v spis (že na naroku za zapuščinsko obravnavo dne 12. 2. 1991²⁹) s strani dedičev vložena sama kupoprodajna pogodba z dne 18. 10. 1978. Potrebna (poizvedovalna) skrbnost kot posledica navzven vidne dejanske uporabe nepremičnine (na njej stoječih objektov vojaške narave) je toženki narekovala tudi potrebno aktivnost v zapuščinskem postopku oziroma seznanitev s spisom (za kar je imela kot dedinja/stranka postopka tudi pravico), v katerem so nahajale listine (vloge), zaradi katerih bi lahko utemeljeno podvomila v lastništvo svoje babice (posledično pa tudi v svojo pridobitev lastninske pravice). Pri tem je nebistven argument sodišča prve stopnje, da noben predpis strankam ne nalaga vpogleda v (zapuščinski) spis. Ne gre za to, da bi posebna zakonska določba toženki takšno postopanje izrecno nalagala. To je namreč (z ozirom na to, da se je na parceli nahajal vojaški objekt) od nje zahtevala skrbnost, ki jo udeležencem narekujejo temeljna načela civilnega prava.³⁰ Upoštevaje navedeno ji je (za razliko od tega, kar zaključuje sodišče prve stopnje) moč očitati neskrbnost, ker zapuščinskega spisa ni pregledala.

20Prav tako ni moč slediti materialno-pravnemu naziranju sodišča prve stopnje (glej 17. točko obrazložitve dopolnilne sodbe), da je lahko toženka ob sklepanju prodajne pogodbe v letu 2012 zaupala v podatke zemljiške knjige. Kot je v pritožbi pravilno pojasnil že stranski intervenient, varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo le pri pravno-poslovnih pridobitvah lastninske (oziroma druge stvarno-pravne) pravice (glej npr. II Ips 324/2011 z dne 26. 4. 2012), ne pa tudi pri dedovanju.³¹ Prav tako stranski intervenient utemeljeno navaja, da lahko dvom v zemljiško-knjižno stanje vzbudi že posestno stanje (glej npr. VSL sodbo I Cp 2626/2013 z dne 16. 10. 2013). Upoštevaje vse navedeno je enako neprepričljivo izpostavljanje sodišča prve stopnje (glej 12. in 14. točko obrazložitve dopolnilne sodbe), da je toženka prava neuka in da je bila v času prodaje (zemljišča s strani njene babice) stara le dobrih dvajset let. Samo dejstvo, da so na predmetni nepremičnini stali (stojijo) objekti vojaške narave, in ne (posebno) pravno znanje bi moralo pri običajno skrbnem človeku porajati potreben dvom o lastništvu. Za presojo njene dobrovernosti v tej pravdni zadevi ni relevantna starost toženke ob sklepanju pogodbe njene babice (v letu 1978), ampak v času, ko je sodelovala v zapuščinskem postopku po njej (ko je bil izdan sklep o dedovanju) oziroma ko je s tožnico sklepala kupoprodajno pogodbo (v letu 2012). Nadalje ni prepričljiv argument sodišča prve stopnje,³² da tudi ravnanje tožnice oziroma njenih uslužbencev (s katerimi naj bi se več kot leto dni pogajala in na koncu sklenila pogodbo) pri toženki ni vzbujalo dvomov, da v času sklenitve pogodbe ni bila lastnica. Obstoj tožničine zmote o lastništvu³³ namreč ne more biti opravičilo toženki za njeno premalo skrbno postopanje.³⁴

21Iz omenjenih razlogov je bilo potrebno obema pritožbama ugoditi in izpodbijano dopolnilno sodbo spremeniti tako (358. člen ZPP), da je dolžna toženka (zaradi svoje slabovernosti³⁵ že v tem obdobju) zakonske zamudne obresti od prejete kupnine plačati, kot je to zahtevala tožnica, oziroma od naslednjega dne po prejemu kupnine. Ker na drugi strani toženkini pritožbeni razlogi zoper sodbo niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

22Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške, nastale z njeno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožeča stranka in stranski intervenient sama nosita stroške, ki so jima nastali z vložitvijo odgovorov na pritožbo toženke, saj niso v njima podane navedbe v ničemer prispevale k odločitvi o njej (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

23Z ozirom na to, da sta tožeča stranka in stranski intervenient s svojima pritožbama zoper dopolnilno sodbo uspela, jima je dolžna toženka povrniti z njuno vložitvijo nastale stroške (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Slednja dva sta pritožbo vložila zoper dopolnilno sodbo, s katero je bilo odločeno zgolj o (delu) zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od (prisojene) glavnice (torej glede stranske terjatve). Zato jima pripada za njuno sestavo v skladu z drugim odstavkom 46. člena Odvetniške tarife (OT)³⁶ 100 točk. Tožeči stranki gre tako skupaj z 2% materialnimi stroški (tretji odstavek 11. člena OT) in vrednostjo točke (0,6 EUR) povračilo v višini 61,2 EUR, stranskemu intervenientu pa hkrati še povračilo 22% DDV oziroma skupaj znesek 74,66 EUR.

¹ Ki je bila v nasprotju s tem, kar v odgovoru zatrjuje stranski intervenient, vložena pravočasno (prvi odstavek 30. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 125. člena ZPP-E; glej npr. VSL sklep II Cp 2360/2018 z dne 12. 3. 2019).
² Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
³ Točneje, da naj bi bila pritožbi kot dokaz priložena kopija zvočnega prepisa naroka z dne 12. 3. 2019.
⁴ Pritožba navaja, da je pooblaščenec od G. C. in tožene stranke dne 5. 4. 2019 vpogledal v gospodarski spis VII Pg 3517/2013 ter da so iz spisa razvidna nova dejstva in novi dokazi, ki so bistveni za razsojo v tej zadevi, česar pa prav tako konkretneje ne pojasni.
⁵ Ki bi v primeru izkaza njihove resničnosti vodile k zaključku o utemeljenosti toženkinega pritožbenega ugovora (navajanja).
⁶ Kot to navaja pritožba.
⁷ Da bi (na drugi strani) tožnica karkoli vedela o pogodbi iz leta 1978, s katero je pravna prednica toženke predmetno nepremičnino prodala Komunalni skupnosti Občine X. (glej prilogo A1), iz teh pritožbi priloženih vlog (glej prilogi B4 in B5) ne izhaja.
⁸ Tega pritožba ustrezno (jasno/konkretizirano) niti ne navaja.
⁹ V tem okviru zgolj povsem posplošeno (hipotetično) zatrjuje, da bi lahko tožnica izposlovala vpis v zemljiško knjigo na podlagi priposestvovanja oziroma da bi lahko zahtevala izstavitev zemljiško knjižnega dovoljenja od toženke (česar konkretneje ne pojasni).
¹⁰ Kar ni v nobenem nasprotju z zaključkom sodišča prve stopnje v 36. točki obrazložitve izpodbijane odločbe o tem, da je bila toženka (pravilno tožnica) v zmoti glede svojega lastništva parcele (in sicer da je menila, da ni, čeprav je to bila). V zvezi s tem pa omenjeno sodišče nikjer ne ugotavlja, da naj bi toženka tožnico s prevaro napeljala k sklenitvi pogodbe.
¹¹ Tudi očitek tožnici, da ni zahtevala dodatnih pojasnil dedičev pokojne M. C. v zvezi z morebitno že sklenjeno prodajno pogodbo, je nepojasnjen in kot tak brezpredmeten.
¹² Za presojo pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje (oziroma utemeljenosti pritožbenih navedb) je brezpredmetno v tem okviru podano pritožbeno navajanje o napačnosti ugotovitve sodišča prve stopnje (v 35. točki obrazložitve izpodbijane odločbe), češ da so med strankama za sklenitev sporne pogodbe potekala pogajanja, saj naj bi toženka in priča G. C. ob zaslišanju izpovedala drugače (na katerem mestu v okviru svoje izpovedbe, na katero se je sodišče pri tem zaključku naslonilo, naj bi toženka jasno izpovedala, da ni bilo nobenih pogajanj, pritožba tudi sicer ne pojasni).
¹³ Podobno velja za pritožbeno nasprotovanje zaključku sodišča prve stopnje (36. točka obrazložitve izpodbijane odločbe), da je bila ob sklepanju sporne pogodbe podana zmota obeh strank, s pojasnjevanjem, da je tožnica očitno vedela, da sklepa pogodbo z zadržkom, brez da bi toženko o tem obvestila, saj je bila že očitno pripravljena tožba zoper stranskega intervenienta. Pritožba pojasnjuje, da je šla tožnica v posel s predpostavko, da bo plačane kupnine dobila nazaj od Mestne občine X., kar pa (po mnenju tega sodišča) prav tako ni razlog za to, da bi njeno ravnanje ob sklepanju pogodbe s toženko ocenili za nepošteno. Na to ne vpliva niti dejstvo, ali jo je o tem obvestila ali ne. Pritožnica sicer povsem posplošeno (nejasno) navaja, da ji s tem ni bila dana možnost, ali bo prodajno pogodbo sklenila ali pa zemljiško-knjižno stanje uredila na drugačen način. Pri tem pa ne pojasni, zakaj te pogodbe ne bi sklenila, niti, kako naj bi tožnica lahko vedela, da naj bi bila ta okoliščina pomembna za njeno odločitev. Če pa meni, da je tožnica sklenila pogodbo in ji izplačala kupnino samo iz razloga, da bi potem v pravdi zoper njo poskusila uveljaviti neveljavnost pogodbe in doseči povrnitev kupnine, to ni posebej prepričljivo, saj bi s tem v prvi vrsti sebe (in ne toženko) spravila v slab(ši) položaj.
¹⁴ In so posledično (tudi zato) nedopustni (glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 130/2009 z dne 29. 5. 2012 in II Ips 163/2012 z dne 17. 1. 2013).
¹⁵ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
¹⁶ Zakaj (zgolj) delno, prav tako ni pojasnjeno.
¹⁷ Ne glede na vedenje (dobro vero) pravdnih strank (glej 22. in 28. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).
¹⁸ Kljub temu, da se je na podlagi sklepa o dedovanju, ki je zgolj deklaratorne narave (in ne vzpostavlja nobenih pravic) kot solastnica vpisala v zemljiško knjigo.
¹⁹ Tako stranski intervenient kot tudi tožeča stranka sta se z vsebinsko enakimi razlogi (kot v pritožbah zoper dopolnilno sodbo) pritožila že zoper samo sodbo z dne 22. 3. 2019, ki zavrnilnega dela glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti ni vsebovala. Tožeča stranka je izrecno navedla (glej njeni vlogi z dne 12. 4. 2019 in 15. 4. 2019), da se pritožuje podredno oziroma za primer, če sodišče prve stopnje ne bi sledilo njenemu predlogu po izdaji dopolnilne sodbe (ki pa jo je dne 8. 5. 2019 izdalo). Pritožbo stranskega intervenienta (z dne 26. 4. 2019) zoper sodbo oziroma v njej podane navedbe pa je potrebno šteti kot del pritožbe (v okviru pritožbe) zoper dopolnilno sodbo (saj se, kot je bilo poudarjeno, nanašajo na odločitev, ki je bila šele z njo sprejeta).
²⁰ Glej tudi A. Polajnar Pavčnik, v M. Juhart, N. Plavšak (redaktorja), Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 53.
²¹ Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami.
²² Kar izpostavljata tudi obe pritožbi.
²³ Oziroma da je tožnica (kot to izpostavlja v pritožbi) predmetno nepremičnino uporabljala in je bilo to vidno.
²⁴ Kot to v pritožbi izpostavlja stranski intervenient.
²⁵ Iz spisa I D 386/2010 je razvidno, da je tožnica po pravnomočnosti sklepa o dedovanju podala vlogo za vpogled v spis, stranski intervenient pa tudi predloge za vrnitev v prejšnje stanje, za odpravo klavzule pravnomočnosti ter pritožbi zoper sklep o dedovanju z dne 3. 6. 2010 oziroma sklep z dne 2. 8. 2011, ki pa so bili vsi s sklepom z dne 14. 3. 2016 zavrženi.
²⁶ Glej l. št. 44 - 45 zapuščinskega spisa I D 1101/81.
²⁷ Ki naj bi ga dobil JLA.
²⁸ Glej l. št. 7a zapuščinskega spisa I D 1101/81.
²⁹ Glej l. št. 25 zapuščinskega spisa I D 1101/81.
³⁰ Glej (smiselno) 6. člen OZ.
³¹ Skratka, na načelo zaupanja v zemljiško knjigo se ne more uspešno sklicevati oseba, ki trdi, da je lastninsko pravico pridobila na podlagi dedovanja (glej npr. odločbe tukajšnjega sodišča II Cp 2602/2010 z dne 10. 11. 2010, I Cp 3898/2011 z dne 30. 5. 2012 in II Cp 1388/2016 z dne 17. 8. 2016).
³² Glej 17. točko obrazložitve izpodbijane dopolnilne sodbe.
³³ Pri čemer toženka v postopku na prvi stopnji tožničine slabovernosti/nepoštenosti ni zatrjevala, navedbe, ki jih je v tem oziru podala v pritožbi zoper sodbo, pa so (kot je bilo predhodno poudarjeno) neustrezne/nesklepčne.
³⁴ Kdor zaradi svoje premajhne skrbnosti (malomarnosti) ni poznal dejanskega stanja oziroma ni vedel za obstoj izvenknjižne pravice, je v slabi veri (glej VSL sklep I Cp 1198/2011 z dne 4. 4. 2012).
³⁵ Oziroma obstoja neopravičljive zmote.
³⁶ Uradni list RS, št. 2/2015, s kasnejšimi spremembami.