VSL Sodba III Cp 713/2020

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v II. in III. točki izreka spremeni tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

»V razmerju med tožečo stranko V. L. in prvotoženo stranko I. T. ter drugotoženo stranko V. T., se razveljavi pravni učinek preužitkarske pogodbe z dne 28. 12. 2012 v obliki notarskega zapisa notarja X. Y., opr. št. SV 1455/12:

- na podlagi katere je tožeča stranka na prvotoženo stranko prenesla lastninsko pravico na nepremičninah ID 000-188-116 do celote, ID 000-188-39 do celote in ID 000-188-33 do polovice;

- na podlagi katere je tožeča stranka pridobila dosmrtno in brezplačno služnost stanovanja na stanovanju ID 000-188-116, ID 000-188-39 in ID 000-188-33 in tudi drugotožena stranka dosmrtno in brezplačno služnost stanovanja na stanovanju ID 000-188-33;

- na podlagi katere sta drugotožena stranka in tožeča stranka pridobili pravico stvarnega bremena preživljanja v smislu točke Drugič preužitkarske pogodbe, ki je vknjiženo pri nepremičninah ID 000-188-39 in ID 000-188-33 in

- na podlagi katere sta drugotožena stranka in tožeča stranka pridobili pravico prepovedi odsvojitve in obremenitve nepremičnin ID 000-188-116, ID 000-188-39 in ID 000-188-33 in je ta prepoved vknjižena v njuno korist.

Zaradi vzpostavitve stanja zemljiškoknjižnih vpisov, kot je bilo pred vknjižbo lastninske pravice, dovoljene na podlagi preužitkarske pogodbe z dne 28. 12. 2012 v obliki notarskega zapisa notarja X. Y., opr. št. SV 1455/12, se pri nepremičninah ID 000-188-116 do celote, ID 000-188-39 do celote in ID 000-188-33 do polovice dovoli ponovna vknjižba lastninske pravice na ime in v korist tožeče stranke: V. L., EMŠO ..., naslov X.

Zaradi vzpostavitve stanja zemljiškoknjižnih vpisov, kot je bilo pred vknjižbo lastninske pravice, dovoljene na podlagi preužitkarske pogodbe z dne 28. 12. 2012 v obliki notarskega zapisa notarja X. Y., opr. št. SV 1455/12, se pri nepremičninah 000-188-116, ID 000-188-39 in ID 000-188-33, dovoli vknjižba izbrisa prepovedi odsvojitve in obremenitve, vknjižene v korist drugotožene stranke in tožeče stranke.

Toženi stranki sta dolžni v 15 dneh izprazniti nepremičnine ID 000-188-116, ID 000-188-39 in ID 000-188-33 in jih proste vseh oseb in stvari izročiti v stečajno maso tožeče stranke tako, da jih izročita stečajnemu upravitelju Z. Z.,«

v IV. točki pa tako, da je tožnik dolžan povrniti toženima strankama njune pravdne stroške, in sicer vsaki v znesku 5.365,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožnik je dolžan prvemu tožencu povrniti pritožbene stroške v znesku 3.246,18 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Odločitev sodišča prve stopnje:

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se ne dopusti sprememba tožbe z dne 4. 4. 2018 (I. točka izreka, ni predmet pritožbenega izpodbijanja); da se v razmerju med pravdnimi strankami razveljavi pravni učinek preužitkarske pogodbe z dne 28. 12. 2012, na podlagi katere je tožnik na prvotoženca prenesel lastninsko pravico na stanovanju in dveh garažnih boksih, tožnik in drugotoženka pa sta na spornih nepremičninah pridobila dosmrtno služnost stanovanja in stvarno breme preživljanja, v njuno korist je bila vknjižena tudi prepoved odtujitve in obremenitve (II. točka izreka). Odredilo je tudi vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, kot je bilo pred vpisi, ki so bili posledica sporne preužitkarske pogodbe, tožencema naložilo, da v 15 dneh izpraznita sporne nepremičnine (III. točka izreka) in ju nerazdelno obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožniku (IV. točka izreka).

2Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvi toženec sin tožnika in druge toženke, torej gre za ožje povezane osebe v smislu 391. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju;¹ da je bila sklenitev preužitkarske pogodbe izpodbojno pravno dejanje v smislu 269. in nadaljnjih členov ZFPPIPP, saj je bil stečajni dolžnik (tožnik) v času, ko je bilo opravljeno izpodbijano pravno dejanje, insolventen, s tem razpolaganjem (sklenitvijo in izvedbo preužitkarske pogodbe v zemljiški knjigi) pa je bilo zmanjšano premoženje stečajnega dolžnika, zaradi česar bi drugi upniki prejeli poplačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če izpodbojno dejanje ne bi bilo opravljeno (prvi odstavek 271. člena ZFPPIPP).

Pritožbeni postopek:

3Zoper zanj neugodni del sodbe (II. do IV. točka izreka) se pritožuje prvi toženec iz vseh pritožbenih razlogov in med drugim navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno presodilo, da je bil tožnik v času sklenitve sporne pogodbe insolventen in da naj bi bile zaradi sporne pogodbe zmanjšane možnosti za poplačilo tožnikovih upnikov. Trditveno in dokazno breme insolventnosti je na tožniku, pri čemer je sodišče presojo insolventnosti opravilo očitno napačno. Neutemeljeno se sklicuje na ugotovitve v obrazložitvi sodbe I Pg 717/2014 z dne 12. 1. 2017 (priloga A9), saj je v tej sodbi odločeno le, da se razveljavijo učinki določenega pravnega posla. Domnevnih dolgov iz časa sklenitve sporne pogodbe, ki jih v 15. točki obrazložitve navaja prvostopenjsko sodišče, tožnik v tej pravdi nikoli ni zatrjeval in konkretiziral, še manj pa za njihov obstoj ponudil dokaze. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo odločilna dejstva brez podlage v trditvah tožnika, je kršilo 5. in 7. člen Zakona o pravdnem postopku² ter zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se toženec o nezatrjevanih dejstvih ni mogel izjaviti. Toženec je ves čas prerekal tožnikovo insolventnost v času sklenitve sporne pogodbe in v več vlogah pozival tožnika, naj konkretizira navedbe o svojih dolgovih in premoženju, vendar substanciranega odgovora ni bilo. Prvostopenjsko sodišče se sploh ni ukvarjalo z obsegom premoženja, ki ga je toženec imel v času sklenitve sporne pogodbe, kar pa je bistvena predpostavka za presojo insolventnosti po 14. členu ZFPPIPP.

4Tožnica je odgovorila na pritožbo povsem kratko in pavšalno, da v izogib ponavljanju pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje. Sporoča, da se je 30. 1. 2020 začel postopek osebnega stečaja nad prvim tožencem.

5Drugotoženka na pritožbo ni odgovorila.

Odločitev sodišča druge stopnje:

6Pritožba je utemeljena.

7Ker sta prvi toženec in druga toženka nujna sospornika,³ se v skladu z načelom najugodnejšega procesnega dejanja (196. člen ZPP), učinek pritožbe prvega toženca razteza tudi na drugo toženko, čeprav se ni pritožila.

8V zvezi z obvestilom tožnika, da se je nad prvotožencem začel postopek osebnega stečaja, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je ta razlog za prekinitev postopka iz 4. točke prvega odstavka 205. člena ZPP nastopil po izdaji prvostopenjske sodbe, po poteku pritožbenega roka in po vložitvi prvotoženčeve pritožbe, zato ni ovire, da pritožbeno sodišče o pritožbi ne bi odločilo (primerjaj drugi odstavek 207. člena ZPP).⁴

Pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj v stečaju:

9Pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, je izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja: (1) zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, ali (2) če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika, in ob nadaljnjem pogoju, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (prvi odstavek 271. člena ZFPPIPP).

10Dolžnikova insolventnost takrat, ko je bilo opravljeno izpodbijano pravno dejanje, je osnovni pogoj za njegovo izpodbojnost. Če dolžnik takrat, ko je bilo opravljeno izpodbijano pravno dejanje, ni insolventen, je vsaka razprava o obstoju objektivnega in subjektivnega pogoja izpodbojnosti odveč. Breme dokazovanja, da oseba ni insolventna, je prav na stranki, ki izpodbija pravno dejanje.⁵ Sodišču prve stopnje je to pravno pravilo poznano, saj ga je izrecno citiralo v 14. in 15. točki obrazložitve, vendar ga v konkretnem primeru ni ustrezno udejanjilo.

11Insolventnost definira 14. člen ZFPPIPP, ki določa, da je insolventnost položaj, ki nastane, če dolžnik: (1) v daljšem obdobju ni sposoben poravnati svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost), ali (2) postane dolgoročno plačilno nesposoben. Če se ne dokaže drugače, velja, da je dolžnik, ki je potrošnik, trajneje nelikviden, če (1) za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega trikratnik njegove plače, nadomestil ali drugih prejemkov, ki jih prejema redno v obdobjih, ki niso daljša od dveh mesecev, ali (2) če je nezaposlen in ne prejema nobenih drugih rednih prejemkov ter za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo obveznosti, ki presega 1.000 evrov (tretja točka drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP). Če se ne dokaže drugače, velja, da je dolžnik postal dolgoročno plačilno nesposoben, če je vrednost njegovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti (prezadolženost; primerjaj tretji odstavek 14. člena ZFPPIPP). Ugotovitev teh dejstev je torej osnova za vsakršno odločanje o izpodbijanju dolžnikovih dejanj v stečaju, saj v primeru, če (poznejši) stečajni dolžnik v času sklepanja posla ni bil insolventen, posel ni izpodbojen, ne glede na to, kako vpliva ali bi lahko vplival na stečajno maso.

Presoja sklepčnosti tožnikovih navedb:

12Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da so tožnikove navedbe v tem postopku bile in ostale nesklepčne, kar se tiče osnovnega pogoja za izpodbijanje, to je insolventnosti stečajnega dolžnika (tožnika) v času sklepanja sporne pogodbe (28. 12. 2012). V zvezi s svojo insolventnostjo tožnik v tožbi ne pove ničesar (niti ne zatrjuje, da bi bil v času sklepanja sporne pogodbe insolventen), prav tako ne poda v tožbi nobenih konkretnih trditev o svojem premoženjskem stanju (obsegu in vrednosti celotnega premoženja, vrsti in višini prihodkov ter obsegu dolgov) v času sklepanja sporne pogodbe. Nasprotno je prvi toženec že v laičnem odgovoru na tožbo (poleg številnih nerelevantnih trditev) navedel tudi (8. stran odgovora na tožbo z dne 3. 2. 2015), da naj bi bila trditev stečajnega upravitelja tožnika, da stečajni dolžnik (tožnik) nima dovolj premoženja za poplačilo vseh upnikov, nepravilna, v nasprotju z dokazi in preuranjena,⁶ s čimer je smiselno ugovarjal, da naj bi tožnik ne bil insolventen. Ta ugovor je tožnik specificiral in pravno utemeljil v vlogi z dne 13. 9. 2016 (vložena po odvetnici A. A., list. št. 91, prvi odstavek 3. točke). Zato je tudi sodišče na prvem naroku 14. 9. 2016 (zapisnik na list. št. 77) opravilo podrobno materialno procesno vodstvo, v katerem je med drugim opozorilo tožnika, da mora podati navedbe glede celotnega obsega stečajne mase, obsega priznanih terjatev upnikov in da naj s tem torej odgovori na trditve prvotoženca, da stečajna masa zadošča za poplačilo vseh priznanih terjatev upnikov, četudi se nepremičnine, ki so bile predmet preužitkarske pogodbe, ne bi vrnile v stečajno maso. Tožniku je za podajo tosmernih navedb dalo rok 30 dni in v tem roku je tožnik vložil vlogo z dne 14. 10. 2016 (red. št. 40, list. št. 95-98), v kateri pa po ugotovitvah pritožbenega sodišča (ki tozadevno pritrjuje pritožniku) tudi ni podal nobenih konkretnih trditev o tem, kakšno naj bi bilo premoženjsko stanje (aktiva in pasiva) tožnika v času sklepanja sporne pogodbe, temveč je navajal različna pravna naziranja (ki ne morejo nadomestiti konkretnih trditev), glede premoženja pa je navedel le (tretji odstavek na tretji strani navedene vloge), da iz otvoritvenega poročila stečajnega upravitelja izhaja, da stečajni dolžnik nima veliko premoženja (polovični solastniški delež dveh stanovanj in »precejšnje število manjvrednih« zemljiških parcel), ki pa še ni ocenjeno, na drugi strani pa da iz istega otvoritvenega poročila in seznama prerekanih terjatev izhaja, da je zoper stečajnega dolžnika (tožnika) priznanih za 5,7 milijona EUR terjatev.

13Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pritožnikom, da tožnik s temi navedbami ni niti jasno, konkretno in nedvoumno zatrjeval, da bi bil tožnik v času sklepanja sporne preužitkarske pogodbe (28. 12. 2012) insolventen, še manj pa, da bi te trditve konkretiziral do te mere, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Še toliko bolj, ker je na pomanjkanje trditev o insolventnosti opozorila tako prvotožena stranka v odgovoru na tožbo in dveh nadaljnjih vlogah kot tudi sodišče v okviru materialnega pravdnega vodstva. Kateri so osnovni pogoji za uspešno izpodbijanje pravnih poslov stečajnega dolžnika, je jasno določeno v zakonu, tako da bi tožnik ob ustrezni skrbnosti⁷ mogel in moral vedeti, katere elemente mora zagotoviti (zatrjevati in dokazati), da bo paulijanska tožba sklepčna in posledično lahko upala na uspeh. V nadaljevanju postopka je tožnik sicer podal nekaj dodatnih trditev o premoženjskih razmerah (npr. vloga z dne 4. 4. 2018), ki pa so glede na 286. člen ZPP prepozne in zato neupoštevne.

14Sodišče prve stopnje se sicer sklicuje na ugotovitve, ki so zapisane v obrazložitvi sodbe I Pg 717/2014 z dne 12. 1. 2017 (priloga A9) in navaja, da naj bi ta sodba dokazovala insolventnost, vendar je tako sklepanje napačno in v nasprotju s pravili ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), pa tudi v nasprotju s pravili o predhodnem vprašanju (13. člen ZPP). V navedeni sodbi je odločeno le, da se razveljavijo učinki določenega pravnega posla v zvezi z darilno pogodbo z dne 25. 2. 2010 in vzpostavi prvotno zemljiškoknjižno stanje. Po ustaljeni sodni praksi in pravni doktrini se pravnomočnost nanaša na postavljeni zahtevek; odločitev o enem zahtevku iz razmerja med istimi strankami ne pomeni prejudicialne odločitve o drugem zahtevku iz istega, enakega ali celo drugega razmerja; to določajo objektivne meje pravnomočnosti.⁸ Pravnomočen (z učinkoma res iudicata in ne bis in idem) postane le izrek (primerjaj 319. člen ZPP),⁹ ne pa tudi obrazložitev oziroma dejanske ugotovitve sodišča v sodbi.

15V izreku sodbe I Pg 717/2014 ni bilo ugotovljeno, da bi bil tožnik v relevantnem času insolventen (kar je tudi prav, saj bi bilo tako ugotavljanje dejstev v nasprotju s 181. členom ZPP), ampak je to ugotovljeno le v obrazložitvi. Prvostopenjsko sodišče dejstev, ki jih v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe povzema iz obrazložitve sodbe I Pg 717/2014 z dne 12. 1. 2017, v tej pravdi ne bi smelo ugotoviti in uporabiti zgolj zato, ker jih je ugotovilo in zapisalo sodišče v neki drugi sodbi,¹⁰ ampak bi jih lahko ugotovilo le na podlagi trditev in dokazov v tem postopku, česar pa ni storilo. Domnevnih dolgov iz časa sklenitve sporne pogodbe, ki jih v 15. točki obrazložitve navaja prvostopenjsko sodišče, tožnik v tej pravdi nikoli ni zatrjeval in konkretiziral, še manj pa za njihov obstoj ponudil dokaze, prav tako pa (kot je bilo že pojasnjeno) manjka celoten sklop trditev o njegovem premoženju in prihodkih v času sklepanja sporne pogodbe. Trditve v vlogi z dne 14. 10. 2016 o polovičnem deležu na dveh stanovanjih in »precejšnjem številu manjvrednih« zemljiških parcel so pavšalne in nepreverljive.

16Tožnik svojega trditvenega in dokaznega bremena ni mogel izpolniti s tem, da je zgolj predložil sodbo I Pg 717/2014 in se skliceval na njeno obrazložitev kot domnevno svoje trditve. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da vsebina dokaznih listin, ki jih pravdna stranka predloži v spis, ne more nadomestiti trditev, zato stranka na tak način ne more izpolniti svojega trditvenega bremena.¹¹ Listine lahko nadomestijo trditve le v izjemnih primerih, ko gre za visoko strokovne navedbe ali obsežne strokovne podatke,¹² za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Napačno je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, da naj bi insolventnost izhajala iz predloga za zavrženje predloga za začetek osebnega stečaja z dne 18. 12. 2012 (priloga B7¹³), saj kaj takega iz navedene vloge ne izhaja¹⁴, predvsem pa listina ne more nadomestiti trditev strank.

17S tem, ko je prvostopenjsko sodišče v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo odločilna dejstva brez podlage v trditvah tožnika, je kršilo 5. in 7. člen ZPP ter zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se toženec o nezatrjevanih dejstvih ni imel možnosti izjaviti, kot pravilno opozarja pritožba. To je še posebej pomembno ob dejstvu, da je toženec v tej pravdi ves čas prerekal tožnikovo insolventnost v času sklenitve sporne pogodbe in v več vlogah pozival tožnika, naj konkretizira navedbe o svojih dolgovih in premoženju, ki jih je takrat imel, da bo njegovo zatrjevano insolventnost mogoče preveriti. Substanciranega odgovora s strani tožnika ni bilo, temveč je nesklepčnost tožnikovih trditev »saniralo« prvostopenjsko sodišče samo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, za kar pa ni podlage v zakonu. Ob tem pritožbeno sodišče zgolj dodatno pripominja, da so tudi ti (izven trditev pravdnih strank ugotovljeni) razlogi prvostopenjske sodbe o insolventnosti pavšalni in jih ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj sodišče prve stopnje zgolj zapiše, da naj bi bil tožnik insolventen (kar je pravni standard), ne pa tudi okoliščin, na podlagi katerih bi bilo to ugotovitev mogoče preizkusiti (manjkajo razlogi o tožnikovem premoženju v času sklepanja pogodbe). Prvostopenjsko sodišče se tudi ni opredelilo do toženčevih trditev in dokazov, s katerimi je dokazoval, da tožnik ni bil insolventen, ker je vrednost njegovega premoženja v času sklepanja sporne pogodbe bistveno presegala vrednost njegovih dolgov.

18V sodbi ugotovljeno dejstvo, da vrednost nepremičnin po sporni pogodbi presega višino tožnikovih dolgov v stečaju, ne pomeni dejanskega stanu iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, saj ne pove ničesar o tem, kakšno (kolikšno) je bilo tožnikovo premoženje na eni strani in obveznosti na drugi strani v trenutku, ko se je sklepala sporna pogodba (konec leta 2012; stečaj nad tožnikom se je začel aprila 2014).

Sklepno:

19Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba utemeljena, prvostopenjsko sodišče pa je (med drugim) zmotno uporabilo določbe o trditvenem in dokaznem bremenu, o vezanosti na pravnomočno sodbo iz drugega postopka ter zmotno presodilo materialnopravno vprašanje (ne)sklepčnosti tožnikovih navedb, je na podlagi 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaradi navedenega ni potreben nadaljnji odgovor na ostale pritožbene navedbe.

20V posledici spremenjene odločitve je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP) tako, da je pritožbeno sodišče obema toženkama priznalo (obe sta priglasili enake stroške) nagrado za postopek 2.161,90 EUR, nagrado za narok 1.902,00 EUR, 3 x potne stroške Ljubljana – Maribor – Ljubljana (3 x 108,00 EUR = 324,00 EUR), skupaj 4.397,90 EUR, na vse to pa še 22 % DDV na odvetniške storitve (967,54 EUR).

21Ker je prvi toženec s pritožbo uspel, mu mora tožnik povrniti pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP), ki obsegajo nagrado za pritožbeni postopek 2.660,80 EUR in 22 % DDV na odvetniške storitve (585,38 EUR). Priznane stroške je dolžan tožnik plačati v roku 15 dni (313. člen ZPP), če zamudi, pa še zakonske zamudne obresti od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (387. člen Obligacijskega zakonika).

¹ Uradni list RS, št. 13/2014 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZFPPIPP.
² Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
³ Primerjaj npr. sodbo VSRS II Ips 1118/2008 z dne 15. 3. 2012.
⁴ Primerjaj npr. sodbi VSL I Cp 2082/2017 z dne 8. 12. 2017 in II Cpg 845/2018 z dne 21. 1. 2019.
⁵ Primerjaj sklep VSRS III Ips 122/2015 z dne 22. 11. 2016, ki ga citira tudi prvostopenjska sodba. Primerjaj tudi sklep VSRS II Ips 230/2018 z dne 3. 10. 2019.
⁶ Pri čemer tožnik v tožbi, kot že omenjeno, insolventnosti sploh ne zatrjuje.
⁷ Tožnika zastopa stečajni upravitelj, ki velja za strokovnjaka na svojem področju, tako da mora poznati tudi pravila stečajnih izpodbijanj, njega pa odvetnik, ki je enako (če ne še bolj) kvalificiran pravni strokovnjak.
⁸ D. Wedam Lukić, komentar 319. člena ZPP v: L. Ude et al., Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV založba, Ljubljana, 2009, stran 157.
⁹ Primerjaj odločbe VSRS II Ips 465/2005, II Ips 163/2008 in II Ips 363/2000 ter številne druge.
¹⁰ Pritožnik zatrjuje in dokazuje, da sodba I Pg 717/2014 ni (več) pravnomočna, ker je bila v revizijskem postopku razveljavljena (sklep VSRS II Ips 230/2018 v prilogi B65), kar pa glede na vse povedano o (ne)sklepčnosti tožnikovih trditev in napačni uporabi navedene sodbe s strani prvostopenjskega sodišča niti ni relevantno. Odločitev pritožbenega sodišča bi bila enaka, če bi sodba I Pg 717/2014 bila še vedno pravnomočna.
¹¹ Primerjaj odločbe VSRS III Ips 136/2015, II Ips 163/2012, II Ips 283/2011 in II Ips 549/2003.
¹² Npr. izvenpravdno izvedensko mnenje (sodba VSRS II Ips 895/2009 z dne 23. 2. 2012) ali načrt finančnega prestrukturiranja (sodba VSRS III Ips 67/2014 z dne 28. 10. 2015).
¹³ Sodišče prve stopnje je pomotno zapisalo, da gre za prilogo B6.
¹⁴ V tej vlogi sedanji tožnik prosi za preložitev naroka in oporeka procesno sposobnost bančne podružnice. O njegovi insolventnosti ni niti besedice.