UPRS Sodba in sklep I U 85/2019-7

I. Tožba zoper 2., 5. in 6. točko izpodbijanega sklepa se zavrže.

II. V preostalem delu se tožbi ugodi in se 1., 3. in 4. točka sklepa Ministrstva za okolje in prostor št. 3532-111/2018/14 z dne 6. 12. 2018 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,60 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožničino pritožbo zoper sklep in odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Kranj, št. 02112-366/2018-3 z dne 21. 8. 2018 (1. točka izreka) in zahtevo za povrnitev stroškov, nastalih zaradi pritožbenega postopka (3. točka izreka) ter zavrnilo tožničino zahtevo za povrnitev upravne takse (4. točka izreka). Z 2., 5. in 6. točko je odločilo o pritožbi, zahtevi za povrnitev stroškov pritožbenega postopka in zahtevi za povrnitev upravne takse A.A..

2Odločitev o zavrženju tožničine pritožbe zoper odločbo in sklep utemeljuje na prvem odstavku 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ugotovitvi, da pritožba ni dovoljena. Pojasnjuje, da je bilo v obravnavanem primeru z odločbo in sklepom prvostopenjskega organa odločeno o zahtevi tretjih oseb, ki so predlagale, naj se kot urejene evidentirajo tam navedene meje parcel oziroma delov parcel ter da se v postopku evidentiranja parcelacije ugotovijo tam navedene spremembe. Tožnica je kot lastnica parcel 915/1 in 915/2, obe k.o. ..., v postopku sicer pridobila status stranke in ji je bila odločba prvostopenjskega organa tudi vročena. Kljub temu pa ni bila prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih, saj iz skice terenske meritve izhaja, da je bila meja parcel, ki je njena last, s sosednjo parcelo 1689/1 že urejena vse do točke 5050 na tromeji parcel 1689/1, 915/2 in 916/1. Zato je bila tožnica v zapisniku mejne obravnave v razpredelnici prečrtana s strani pooblaščenega geodeta. Ker tožnica ne more doseči spremembe v svojem pravnem položaju, je drugostopenjski organ njeno pritožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrgel, ne da bi se opredeljeval do drugih pritožbenih navedb. Posledično je zavrgel tudi tožničino zahtevo za povrnitev stroškov, nastalih zaradi pritožbenega postopka in zavrnil zahtevo za povrnitev upravne takse.

3Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da ni resnična navedba toženke, da ni bila vabljena na mejno obravnavo. Pojasnjuje, da je bila na obravnavo vabljena, v vabilu pa ni bila podučena o tem, da neudeležba na mejni obravnavi pomeni, da se s potekom predlagane meje strinja. Navaja, da se zaradi slabega zdravstvenega stanja mejne obravnave 16. 7. 2008 ni udeležila, se jo je pa po njenem pooblastilu udeležila njena snaha B.B., ki je na mejni obravnavi geodeta opozorila, da je zaradi napačno vodenega postopka ureditve meje v letu 2014 prišlo do napačnega evidentiranja zemljiško-katastrske točke 5050 v katastru zemljišč. Na navedeni mejni obravnavi se je B.B. z C.C. in D.D. ter gospo, katere imena se ne spomni, dogovorila, da tožnica odkupi del zemljišča, ki ga v naravi uporablja. Geodet je prisotnim sprva dal v podpis prazen zapisnik, na zahtevo B.B. pa naj bi vanj vpisal, da so se dogovorili glede odkupa dela zemljišča. B.B. je šele naknadno, ko je imela pri sebi geodetske karte, lahko ugotovila, da v zapisniku ni zapisano tisto, o čemer so se prisotni na obravnavi dogovarjali, ter tudi, da na zapisniku ni navedeno, kje in kdaj je bil zapisnik sklenjen, niti geodet, ki je postopek vodil, zapisnika ni podpisal, zaradi česar je B.B. svoj podpis na zapisniku preklicala. Po opravi dodatnih poizvedb je B.B. ugotovila, da je v postopku ureditve meje leta 2014 geodet, ki je vodil postopek, tožnici pojasnil, da je zemljiško-katastrska točka urejena le delno, in sicer le meja med cesto in zemljiščem s parc. št. 915/2, ne pa tudi med parcelama št. 916/1 in 915/2. Zato ne držijo navedbe toženke, da je bila meja parcel, ki so v tožničini lasti, sosednjo parcelo 1689/1, že urejena vse do točke 5050 na tromeji parcel 1689/1, 915/2 in 916/1. Meni, da bi drugostopenjski organ napačno vodenje postopka leta 2014 saniral tako, da bi vsebinsko temeljito preučil tožničino pritožbo. Tožnica je z izdajo prvostopenjske in tudi drugostopenjske odločbe nedvomno bila prizadeta v svojih pravicah in koristih, zaradi česar je potrebno odločbo drugostopenjskega organa ter posledično tudi prvostopenjskega organa, odpraviti. Dodaja še, da dejstvo, da se meja v naravi precej razlikuje od katastrske meje, izhaja že na prvi pogled, saj je zemljiško-katastrsko točka 5050 določena sredi tožničinega dovoza, s čimer ji je onemogočen dovoz do garaže preko svojega zemljišča. Meni, da je z napačnim postopanjem poseženo v 25. in 33. člen Ustave. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo drugostopenjskega organa odpravi in mu naloži vsebinsko presojo tožničine pritožbe. Posledično sta napačni tudi odločitvi drugostopenjskega organa v stroškovnem delu in glede tožničinega zahtevka za povračilo plačane upravne takse za pritožbo. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5Tožbo zoper 2., 5. in 6. točko izreka sklepa je bili treba zavreči.

6Izpodbijana odločba se v navedenih točkah nanaša na A.A., zato tožnica s tožbo zoper navedene točke izreka odločbe ne varuje lastnega pravnega položaja, temveč pravice ali pravne interese navedenega. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo v navedenem delu zavrglo.

K II. točki izreka:

7Tožba zoper 1., 3. in 4. točko izreka izpodbijanega sklepa je utemeljena.

8Tožnica v tem upravnem sporu izpodbija sklep, s katerim je drugostopenjski organ zavrgel njeno pritožbo zoper odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Kranj, št. 02112-366/2013-3 z dne 21. 8. 2018 (1. točka izreka), posledično pa je zavrgel tudi njeno zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (3. točka izreka) in zavrnil njeno zahtevo za vrnitev upravne takse (4. točka izreka). Kot rečeno, se ostale točke izpodbijanega sklepa na tožnico ne nanašajo.

9Ker se odločitvi v 3. in 4. točki izpodbijanega sklepa nanašata na odločitev v 1. točki izpodbijanega sklepa, je sodišče naprej opravilo presojo utemeljenosti tožbenih navedb, ki se nanašajo na navedeno točko.

10Izpodbijana odločitev o zavrženju tožničine pritožbe zoper navedeno odločbo geodetske uprave temelji na prvem odstavku 246. člena ZUP in ugotovitvi drugostopenjskega organa, da je nedovoljena. Iz izpodbijane odločitve izhaja, da ni sporno, da je bila tožnica kot stranka udeležena v postopku na prvi stopnji, saj je bila kot taka navedena v obrazložitvi odločbe, vročena pa ji je bila tudi odločba. Pri tem za potrebe tega spora niti ni bistveno, ali je resnična navedba drugostopenjskega organa, da tožnica ni bila vabljena na mejno obravnavo. Tožnica v tožbi namreč tej ugotovitvi oporeka ter navaja in dokazuje, da je bila na mejno obravnavo vabljena, ni pa bila poučena o tem, da bi neudeležba na mejni obravnavi pomenila, da se s potekom predlagane meje strinja. S tem je bil tožnici priznan status stranke v tem postopku in posledično pravica do pritožbe. Prvi stavek prvega odstavka 229. člena ZUP namreč izrecno določa, da ima zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, stranka pravico pritožbe.

11Sodišče sicer pritrjuje drugostopenjskemu organu, da mora tudi stranka za vložitev pritožbe izkazati pravni interes. Tako je v več primerih odločilo tudi naslovno sodišče, na primer v sodbi I U 362/2012 z dne 14. 6. 2012 in I U 1443/2013 z dne 17. 10. 2013.

12Sposobnost biti stranka je namreč po 42. členu ZUP opredeljena kot sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti, ki so predmet upravnega odločanja. To je tudi procesna predpostavka za vodenje upravnega postopka (49. člen ZUP). Če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, ne more biti stranka v upravnem postopku (2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP). To pomeni, da oseba, ki ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, tudi ne more vlagati pravnih sredstev v upravnem postopku, saj ne more biti stranka v postopkih s pravnimi sredstvi. Z drugimi besedami povedano, če odločba ne posega v pravice ali pravne koristi stranke, ta tudi nima pravice do pritožbe.

13Da odločba ne posega v pravice ali pravne koristi stranke, pa mora biti razvidno iz njenega izreka že na prvi pogled (na primer vlagatelj zahtevka vlaga pritožbo zoper odločbo, s katero je z zahtevkom v celoti uspel), kar pomeni, da organu za tako ugotovitev ni treba opravljati nobenih dejanj oziroma izvajati nobenih dokazov. Sicer mora drugostopenjski organ pritožbene ugovore presojati po vsebini in pri vsakemu ugotavljati, ali z njim stranka ščiti svoje pravica ali pravne korist. Če ugotovi, da ne, je treba navedeno ugotovitev utemeljiti, ugovor pa zavrniti.

14V obravnavnem primeru ni sporno, da je tožnica lastnica parcele št. 915/2, ki meji na parcelo 916/1, katere ureditev meje s sosednjima parcelama 916/2 in 943 in parcelacija je predmet tega postopka, in da je nastopala kot stranka pred prvostopenjskim organom.

15Ugotovitev drugostopenjskega organa, da tožnica s pritožbo ne more doseči spremembe v svojem pravnem položaju, in kot taka ne izkazuje pravnega interesa za pritožbo, na kateri izpodbijani sklep temelji, pa ni očitna, in ne izhaja že iz izreka izpodbijane odločbe, ampak jo je organ utemeljil na podlagi vpogleda v grafične podatke - skico terenske meritve, iz katere naj bi izhajalo, da je bila meja parcel, ki je v lasti tožnice, s sosednjo parcelo 1689/1 že urejena, vse do točke 5050 na tromeji parcel 1689/1, 915/2 in 916/1.

16Zato v obravnavanem primeru ni bilo podlage za zavrženje tožničine zahteve kot nedovoljene, brez vsebinske presoje pritožbenih navedb, ker naj bi šlo za nedovoljeno pritožbo na podlagi prvega odstavka 246. člena ZUP. Sodišče še pripominja, da pritožba ni dovoljena, kadar je izključena z zakonom (13. in 230. člen ZUP), kadar so podani razlogi, podani v drugem odstavku 229. člena ZUP oziroma razlogi, podani v šestem odstavku 143. člena ZUP. V obravnavanem primeru pa drugostopenjski organ navedenih razlogov ne navaja. Sodišče je zato izpodbijani sklep v 1. točki odpravilo. Ker se vsebinsko navezujeta na odločitev iz 1. točke izpodbijanega sklepa, je sodišče odpravilo tudi 3. in 4. točko izreka izpodbijanega sklepa.

17Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo v 1. 3. in 4. točki izreka odpravilo na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka o tožničini pritožbi ponovno odločiti, pri tem pa upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

18Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Sodišče je stroške odmerilo v višini priglašenega zneska 285,60 evrov (500 točk po Odvetniški tarifi, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV), ki ne presega pavšalnega zneska, določenega v drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Tožena stranka je dolžna povrniti stroške v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).