230. člen ZUP

O vprašanju, ali ima oseba pravico udeleževati se (tujega) postopka in posledično vlagati pravna sredstva zoper meritorno odločitev, mora biti odločeno v času trajanja tega postopka. Samo tako je tej osebi zagotovljena pravica do pravnega sredstva in/ali sodnega varstva zoper izdani upravni akt. ZUS-1 namreč nima posebnih določb, ki bi stranskemu udeležencu omogočale naknadno vložitev tožbe zoper vsebinsko odločitev upravnega organa. Ker tožnik v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni bil udeležen kot stranka ali stranski udeleženec, sodišče zaključuje, da ne more biti stranka v obravnavanem upravnem sporu, zato je njegovo tožbo zavrglo.

Direkcija RS za vode v okviru Ministrstva za okolje in prostor med drugim opravlja upravne, strokovne in razvojne naloge na področju upravljanja voda ter upravne, strokovne, organizacijske in razvojne naloge na področju gradnje vodnih objektov in vodne infrastrukture ter vzdrževanja vodne infrastrukture ter vodnih in priobalnih zemljišč, poleg tega pa tudi izvaja naloge, povezane z investicijami v vodno infrastrukturo (prva do tretja točka drugega odstavka 14. člena Uredbe). Tak opis pristojnosti po presoji sodišča očitno pomeni pooblastilo Direkciji RS za vode, da v naštetih primerih v imenu Republike Slovenije opravlja delo investitorja.

Pritožba, ki je bila vložena po preteku petnajstdnevnega roka, je prepozna. Zato jo je bilo treba zavreči. Vročitev je bila sicer opravljena po 87. in 86. členu ZUP/86 in ne po 87. členu ZUP/99, vendar pa to ne vpliva na pravilnost predmetne odločitve.

Pravna podlaga za odločanje o pritožbi ne more biti Pravilnik, ki je podzakonski predpis. Določbo Pravilnika, ki omogoča zahtevek za preveritev utemeljenosti iz sklepa o izboru oziroma pritožbo, je mogoče uporabiti le v smislu zagotavljanja pravice stranke, da se izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah. Izpodbijana odločba bi lahko bila iz tega vidika zakonita le, če bi bila tožeči stranki s prvim sklepom dana ta možnost. Če pomenita oba sklepa odločitev, sprejeto v enotnem postopku, ne gre za primer iz 4. točke 35. člena ZUP in s tem kršitev po 6. točki drugega odstavka 237. člena ZUP niti uresničitev določil Pravilnika, pač pa za uresničitev 138. člena ZUP. Upravni organ je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovil in ga tudi argumentirano obrazložil. Iz obrazložitve jasno izhaja katera merila so bila pri ugotavljanju upravičenosti do financiranja upoštevana in katera dejstva so bila pri tem odločilna ter kolikšno število točk je bilo pri tem glede na maksimalno možno število točk tožniku dodeljenih. Upravni organ je s svojo odločbo tožečo stranko seznanil z dejstvi in okoliščinami, na podlagi katerih je odločil o financiranju.

Stališče tožeče stranke, da pomeni souporaba jedilnice dejanski najem in da zato izpolnjuje z javnim razpisom določeni pogoj, ni utemeljeno. Zoper odločbo, ki jo na prvi stopnji izda ministrstvo, je po drugem odstavku 230. člena ZUP pritožba dovoljena samo takrat, kadar je to določeno z zakonom. Določitev pravnega sredstva zoper odločitev ministrstva s podzakonskim predpisom ni mogoča. Določbo 231. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna je zato mogoče uporabljati le v smislu, da stranki zagotavlja pravico izjasnitve o odločilnih dejstvih in okoliščinah. Z vidika povedanega torej oba sklepa skupaj pomenita odločitev, sprejeto v enostopenjskem postopku.

Določbo 14. člena Pravilnika o merilih za sofinanciranje izvajanja letnega programa športa na državni ravni, ki omogoča "zahtevek za preveritev utemeljenosti sklepa o izboru oziroma pritožbo", je skladno z zakonom in Ustavo mogoče uporabljati le v smislu zagotavljanja pravice stranke, da se izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah.

Določbo prvega odstavka 231. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije po kateri vlagatelj vloge vloži na ministrstvo oziroma vladno službo pritožbo v roku 8 dni je treba razlagati v smislu, da zagotavlja stranki možnost, da se izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah, ki ji pred izdajo prvega sklepa ni bila dana. Če torej oba sklepa pomenita odločitev, ki je sprejeta v enostopenjskem postopku, ni podana v tožbi zatrjevana kršitev pravil postopka. Ker tožnik v relevantni rubriki poslovnega načrta ni jasno in konkretno opredelil nameravane proizvodnje novih proizvodov, kot je bilo to od njega zahtevano v 6. točki razpisne dokumentacije, je bila njegova vloga pravilno zavrnjena.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, katera merila so bila pri ugotavljanju upravičenosti do sofinanciranja upoštevana, kot tudi katera dejstva so pri tem bila odločilna in kako so vplivala na odločitev o upravičenosti do sofinanciranja.

Določitev pravnega sredstva zoper odločitev ministrstva s podzakonskim predpisom ni mogoča. Določbo 231. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije je zato mogoče razumeti le v smislu zagotavljanja pravice stranke, da se izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah. Z navedenega vidika torej oba sklepa pomenita odločitev, sprejeto v enostopenjskem postopku. Obrazložitev izpodbijane odločbe, četudi je sprejeta v enostopenjskem postopku, bi morala zadostiti pogojem iz 214. člena ZUP. Zoper odločbo državnega organa namreč tudi Ustava RS zagotavlja pravico do pravnega sredstva, to jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba obrazložena na način, ki omogoča presojo njene pravilnosti.

Akti, ki jih izda župan, so dokončni ter o njihovi zakonitosti odloča v upravnem sporu sodišče. S pritožbami je bila tožniku zgolj dana možnost, da se v postopku izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah (9. člen ZUP), kar pomeni, da je v primeru kot je obravnavani, o zavrnitvi sofinanciranja dejansko odločil šele župan s sklepom z dne 2. 6. 2011. V obrazložitvi je navedeno, da program ni kakovosten, realen oziroma za MOL dovolj aktualen. Taka obrazložitev je zgolj pavšalna, saj ne pojasni, v čem se kaže nekakovost, nerealnost oziroma neaktualnost.

Prijavitelj na javni razpis mora izpolnjevati vse pogoje za kandidiranje na razpisu, ki so določeni v poglavju 5 in šele po ugotovitvi, da so ti pogoji izpolnjeni, lahko strokovna komisija pristopi k vrednotenju vlog. Nepravilno izdelana analiza, za katero je natančno predpisano, kako se mora izdelati, se ne more šteti za nepopolno vlogo, da bi bilo treba prijavitelja pozivati na dopolnitev vloge v smislu, da naj analizo popravi tako, da bo ustrezala vnaprej znanim pogojem.

Tožena stranka s prvim sklepom tožeče stranke ni seznanila z dejstvi in okoliščinami, na podlagi katerih je odločila o sofinanciranju. Ker tožena stranka niti v obrazložitvi drugega sklepa ni navedla dejstev, dokazov in razlogov, ki so bili podlaga za tako odločitev, izpodbijane odločitve tudi ni mogoče preizkusiti. Po 214. členu ZUP obrazložitev odločbe obsega razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Zoper odločbo, ki jo izda na prvi stopnji ministrstvo, je pritožba dovoljena samo takrat, kadar je to z zakonom določeno. V ZSpo pa ni določeno, da je v zadevah sofinanciranja dovoljena pritožba.

Izpodbijani sklep tožniku sicer ni bil vročen v skladu z določbami ZUP, niti ni vseboval pravnega pouka, vendar pa tožnik sam v tožbi in dopisu, ki je priloga tožbi, navaja, da je bil s sklepom seznanjen dne 18.6.2009, zato je njegova tožba, vložena 6.11.2009, prepozna.

Davek od prometa proizvodov so morali plačevati tudi državni in občinski organi, saj za njih v ZPD ni bila predvidena posebna davčna oprostitev, ker so osebe javnega prava. Do pritožbenih navedb, ki so podane v dopolnitvi pritožbe, ki je vložena po poteku prekluzivnega pritožbenega roka, se ni treba opredeljevati po vsebini. Državno pravobranilstvo ni zakoniti zastopnik državnih organov v upravnem sporu po določbah ZUS, ampak nastopa lahko kot zastopnik javnega interesa.

Pooblastilo ne preneha, če stranke umre, izgubi procesno sposobnost ali če se zamenja njen zakonski zastopnik; pravni naslednik stranke oziroma nov zakonski zastopnik pa lahko prejšnje pooblastilo prekliče. Ker tožnik ni izkazal, da bi bilo pooblastilo preklicano, je bila vročitev sklepa z vročitvijo tožnikovi ženi kot pooblaščenki pravilna.

Ker je tudi v 2. odstavku 53. člena ZJF izrecno določeno, da se pravila iz tega odstavka uporabljajo samo, če s posebnim zakonom ni drugače določeno (npr. z Zakonom o javnih naročilih-1), mora tudi pri uporabi določila 2. odstavka 53. člena ZJF iz izpodbijane odločbe oziroma prvostopenjskega akta jasno izhajati, zakaj ZJN-1 v tej zadevi ne pride v poštev. V obravnavani zadevi to ni razvidno, je pa to bistvenega pomena za razrešitev med strankama spornega vprašanja, ali bi morala tožena stranka uporabiti določila ZUP o institutu predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Za to govorita dva razloga: eden izvira iz prava EU, drugi pa iz nacionalnih pravil postopka o javnem naročanju (ZJN-1) in o reviziji postopkov javnega naročanja. Brez utemeljitve v izpodbijanem aktu, zakaj predmetna zadeva po naravi posla in višini sredstev sofinanciranja ne spada v okvir ZJN-1 in posledično pod režim ZRPJN oziroma zakaj ne spada pod pravila EU o javnem naročanju storitev za javni sektor, presoja zakonitosti oziroma sodno varstvo pravic oziroma pravnih interesov tožnika ni mogoča.

S pretekom pritožbenega roka postane odločba, zoper katero ni bila vložena pritožba, prepozna. V pravnomočne odločbe pa ni mogoče posegati s pritožbo, temveč le z izrednimi pravnimi sredstvi.

Odločanje o sofinanciranju izgradnje objektov obvezne lokalne gospodarske javne infrastrukture na podlagi javnega razpisa, četudi na tem razpisu lahko sodelujejo samo nosilci javnih pooblastil, pomeni upravno stvar, ker to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari, saj tudi za samoupravne lokalne skupnosti velja splošno načelo enakosti pred zakonom, ki pa se lahko učinkovito uresničuje ravno z uporabo pravil o utemeljevanju odločb, ki veljajo po ZUP. Po Uredbi o organih v sestavi ministrstev je tožena stranka v času odločanja na prvi stopnji sicer imela organ v sestavi, in sicer Agencijo RS za okolje, ki opravlja upravne in strokovne naloge na področjih, ki so navedeni v določilu 2. odstavka 12. člena Uredbe o organih v sestavi ministrstev, vendar pa predmetnega razpisa ni mogoče šteti v okvir področja (v smislu 3. odstavka 21. člena ZDU-1) Agencije RS za okolje.

Pritožba v postopku upravne izvršbe je dopustna le, če je podana v okviru okoliščin in rokov iz 291. do 293. člena v zvezi z 230. do 236. členom ZUP. V primeru pritožbe po 292. in 293. členu ZUP se vzpostavljanje prejšnjega stanja ne predvideva; iz tega (in ob upoštevanju posebnih določb v primeru izvršbe s prisilitvijo po 300. členu ZUP) po presoji sodišča izhaja stališče, da se je glede izvršilnih dejanj iz razlogov po 292. in 293. členu ZUP (časovno gledano) mogoče pritožiti samo, dokler izvršba še ni končana. Potem, ko je upravna izvršba že končana, bi imel tožnik le civilnopravni (odškodninski) zahtevek pred pristojnim rednim sodiščem, če bi tam seveda dokazal nezakonitost izvedene upravne izvršbe. Prav tako pa v obravnavanem primeru tudi ni podan nobeden od relevantnih vsebinskih razlogov za pritožbo po določbah 292. in 293. člena ZUP, saj so bila vsa neposredna dejanja upravne izvršbe opravljena z ustrezno pravno podlago, prav tako niso nastopili razlogi, ki bi narekovali ustavitev izvršilnega postopka - obveznost ni bila izpolnjena (tožnik spornega objekta sam ni porušil), pa tudi izvršilni naslov ni bil odpravljen.

Vlogo za priznanje lastnosti stranke, ki jo oseba, ki želi biti stranka v postopku, vloži po izdaji prvostopne odločbe v zadevi, v kateri želi ta oseba status stranke, mora upravni organ glede na postopkovni stadij zadevo obravnavati kot pritožbo ali pa kot predlog za obnovo upravnega postopka po 9. točki 249. člena ZUP/86. Ker so po ZPVAS nosilci pravic za vračilo premoženja člani agrarne skupnosti, ne pa agrarna skupnost, so lahko stranke v postopku za pridobitev lokacijskega dovoljenja tretje osebe za zemljišče, ki je predmet vračanja po ZPVAS le člani oziroma član ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, ne pa agrarna skupnost.