VSL Sklep VII Kp 41298/2018

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom obdolženki zaradi protipravnega dejanja, ki izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1, izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki se bo izvajal v Univerzitetni psihiatrični kliniki, Center za izvenbolnišnično psihiatrijo v X., najdalj dve leti, ter obdolženko oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

2Zoper sklep se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pritožil obdolženkin zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v „ponovno odločanje“ pred novim sodnikom.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožnik izpostavlja postopkovno pomanjkljivost. Ker varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti lahko privede do hujšega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, je bistveno, da zavod v takem postopku ves čas sodeluje. Zato je sodišče prve stopnje večkrat opozoril, da je bistveno, da o zadevi poda mnenje ustrezen zavod, saj sodna izvedenka dr. A. A. tega pogoja ne izpolnjuje. Opozarja na drugi odstavek 249. člena ZKP, sklicuje se tudi na drugi odstavek 492. člena ZKP, kjer je določeno, da morajo biti na glavno obravnavo vabljeni kot izvedenci tudi zdravniki in psihiatri iz zdravstvenega zavoda, kateremu je bilo zaupano izvedenstvo glede obdolženčeve prištevnosti. V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje samo presodilo, da navedena zadeva ni zahtevna ter da ne terja določitve zavoda za izvedenstvo. Takšno pojasnilo sodišča prve stopnje je nezakonito, ker nasprotuje izrecni določbi zakona, ki je sodnik posameznik ne more zaobiti z lastno ugotovitvijo. S postavitvijo napačnega izvedenca so bile obdolženki kršene pravice v postopku.

5Druga pomanjkljivost je v povezavi s prvo. Pritožnik poudarja, da ker v postopku ni bil postavljen primeren izvedenec, le-ta tudi ni podal vseh pojasnil, ki jih sodišče potrebuje za presojo ustreznosti ukrepa. Iz izvedenskega mnenja z dne 19. 10. 2018 in njegove dopolnitve z dne 17. 4. 2019 izhaja zgolj, da ima obdolženka duševno motnjo - trajno blodnjavo motnjo (F22.0 po mednarodni klasifikaciji bolezni) in da je bila simptomatika, ki je posledica motnje, nedvomno prisotna v času storitve očitanega kaznivega dejanja od 7. 11. 2016 do 18. 1. 2018, zato je izvedenka podala mnenje, da predlaga ponovno vključitev obdolženke v psihiatrično obravnavo. Iz mnenja izvedenke pa ni razvidno, da je izrek ukrepa potreben, da obdolženka ne bo ponavljala kaznivih dejanj ter da je potreben še v času odločanja sodišča 8. 1. 2020.

6Pritožnik še meni, da mora biti izvedensko mnenje pisno, tako da se obdolženka in zagovornik lahko z njim seznanita in podata pisne pripombe. Izvedenka je bila dvakrat zaslišana, a njena izpovedba na zaslišanju ne more šteti kot izvedensko mnenje. Le-to je tudi nepopolno in "neažurno". Varnostni ukrep se namreč presoja vsakih šest mesecev, sodišče prve stopnje pa je ukrep izreklo na podlagi izvedenkinega osebnega pregleda obdolženke, starega petnajst mesecev, ter dopolnitve, stare devet mesecev. Dejansko stanje je bilo zato ugotovljeno nepopolno in posledično je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

7Neupravičeno pritožnik pričakuje, da mora biti izvedensko mnenje izdelano le pisno ter da izpoved izvedenke na zaslišanju na glavni obravnavi ne more šteti kot izvedensko mnenje. Že prvi odstavek 250. člena ZKP določa, da se je izvedenec dolžan odzvati vabilu sodišča in podati svoj izvid in mnenje. Zlasti pa 254. člen ZKP določa, da se izvid in mnenje izvedenca takoj vpišeta v zapisnik. Izvedencu se lahko dovoli, da dá svoj pisni izvid oziroma pisno mnenje pozneje, v roku, ki mu ga določi sodišče. Povedano jasneje, izvedensko mnenje se lahko poda tako ustno kot v pisni obliki.

8Z vidika pravice do poštene obrambe pa je bistveno, da se ima obdolženec možnost o mnenju izjasniti, bodisi tako, da poda na pisno mnenje pisne pripombe, bodisi tako, da poda pripombe na zapisnik, oziroma je navzoč na glavni obravnavi, na kateri je zaslišan tudi izvedenec in mu zastavi vprašanja. Pravica do obrambe obdolženki ni bila kršena. V konkretnem primeru je izvedenka psihiatrične stroke dr. A. A. podala najprej pisno mnenje, nato pisno dopolnitev mnenja ter bila še dvakrat zaslišana na glavni obravnavi, kjer je torej podala ustno dopolnitev mnenja, in sicer 6. 11. 2019 in 8. 1. 2020, ko sta bila navzoča tako obdolženka kot njen zagovornik in sta pri njenem zaslišanju tudi aktivno sodelovala.

9Sodišče prve stopnje je v točki 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa pritožniku pravilno obrazložilo, čemu ne gre slediti njegovim navedbam, da bi morala biti obdolženka pregledana vsakih šest mesecev. Slednja dolžnost namreč velja v primeru, ko je varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v zavodu oziroma na prostosti že izrečen, ne velja pa to za kazenski postopek, v katerem se o izreku varnostnega ukrepa šele odloča. Kljub temu, da je od pregleda obdolženke pri izvedenki 16. 10. 2018 do izreka izpodbijanega sklepa 8. 1. 2020 minilo več kot leto dni, je potrebno upoštevati, da je izvedenka svoje mnenje oziroma ustno dopolnitev le-tega podala nazadnje na glavni obravnavi 8. 1. 2020 in je tudi spremljala potek narokov za glavno obravnavo, imela tam možnost opazovati obdolženko ter je posledično lahko pojasnila, zakaj svojega mnenja, ki je bil predhodno izdelan pisno, ne spreminja.

10Pač pa pritožnik utemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določb 492. člena ZKP, kar je vplivalo oziroma bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa, v posledici česar je podan tudi dvom o resničnosti odločilnih dejstev, to je o podani neprištevnosti obdolženke ter o oceni tveganja ponovitve (hujšega) kaznivega dejanja.

11V obravnavani zadevi je namreč sodišče prve stopnje prištevnost obdolženke ter primernost oziroma potrebo po varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1 ugotavljalo s pomočjo omenjene sodne izvedenke. Izvedenstvo se odredi izvedencu kot fizični osebi, v zapletenejših primerih pa strokovnemu javnemu zavodu oziroma državnemu organu, pri čemer pa je sodišče tisto, ki odloči od koga bo pridobilo izvedensko mnenje oziroma komu ga bo zaupalo. V 265. členu ZKP omenja mnenje izvedenca psihiatrične stroke, torej izvedenca posameznika in ne strokovnega javnega zavoda ali državnega organa. Vendar je potrebno od kazenskih zadev, v katerih se postavlja vprašanje prištevnosti obdolženca oziroma njegove sposobnosti, da se udeležuje in sodeluje v kazenskem postopku, ločiti postopke, kjer se odloča o izreku varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu oziroma obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, saj ZKP o tem vsebuje specialne določbe v členih od 491 do 496. Za obravnavano zadevo je pomemben zlasti 492. člen ZKP in pritožnik upravičeno izpostavlja določbe drugega odstavka navedenega člena, ki med osebami, ki morajo biti povabljene na glavno obravnavo, našteva tudi izvedence – zdravnike psihiatre iz zdravstvenega zavoda, kateremu je bilo zaupano izvedenstvo glede obdolženčeve prištevnosti. Izvid in mnenje izvedencev je omenjeno tudi v tretjem odstavku 492. člena, saj na podlagi izvida in mnenja izvedencev, odloči sodišče, ali naj obdolžencu izreče katerega od navedenih varnostnih ukrepov. Ker gre v primeru varnostnih ukrepov za korenit poseg v obdolženčevo pravico do prostosti oziroma zasebnosti, je potrebno pogoje za izrek takšnih ukrepov še posebej pazljivo ugotoviti in pretehtati, tudi s pomočjo ustreznih izvedencev psihiatrične stroke. Da je temu tako, izhaja tudi iz komentarja k 492. členu ZKP¹, kjer je zapisano stališče, da se mora za ugotavljanje obdolženčeve neprištevnosti v postopku po 491. členu redno, in ne samo praviloma, kot je to določeno v drugem odstavku 249. člena ZKP, izvedenstvo zaupati zdravstvenemu zavodu. Predstojnik zavoda pa nato določi konkretnega strokovnjaka, ki bo opravil izvedenstvo.

12Na navedene določbe je pritožnik opozarjal že tekom glavne obravnave ter zahteval izvedenstvo zavoda, vendar mu sodišče prve stopnje ni sledilo. S tem je nepravilno uporabilo 492. člen ZKP, kar pa bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa, zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti v ponovno sojenje. V njem bo moralo sodišče prve stopnje izvesti vse potrebne dokaze, zlasti pa pridobiti izvedensko mnenje psihiatrične stroke ustreznega zdravstvenega zavoda oziroma medicinske ustanove ter z njegovo pomočjo ugotoviti ne le, ali je bila obdolženka v času izvršitve kaznivega dejanja prištevna, temveč tudi, ali ji je primerno in potrebno izreči varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, pri čemer je pozornost potrebno posvetiti tudi vprašanju nevarnosti ponavljanja hujših kaznivih dejanj, saj bo moralo sodišče prve stopnje svojo odločitev nato prepričljivo obrazložiti.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep pritožba ni dopustna.

¹ mag. Horvat, Štefan: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 1039.