134.a člen KZ-1

Po presoji pritožbenega sodišča zadostuje, če se v izreku sklepa navede izrečen varnostni ukrep in maksimalen zakonski čas trajanja ukrepa, opis protipravnega dejanja in pravna opredelitev pa se navedeta v obrazložitvi sklepa. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede obravnavanega očitka, a četudi se ta očitek izpusti, upoštevajoč izpolnjenost vseh pogojev za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, na odločitev nima nobenega vpliva. Ker neprištevni storilec protipravno dejanje sicer stori, vendar zanj ni kriv, smiselna uporaba določb o stroških postopka narekuje uporabo prvega odstavka 96. člena ZKP, ki se uporablja tudi v primeru, ko je obdolženec oproščen obtožbe iz razloga po 2. točki 358. člena ZKP, torej tedaj, ko so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo. Potrebne izdatke oškodovanca in nagrado ter potrebne izdatke njegovega pooblaščenca mora v skladu z določbo 97. člena vselej plačati zastopani, ne glede na to, kdo je po odločbi sodišča dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Tudi takrat, ko sodišče izda oprostilno sodbo, nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca oškodovanca ne bremenijo proračuna, zato o viši

Zavrženje obtožnega akta na podlagi 437. člena ZKP ima učinek res iudicata, zato mora izrek sklepa vsebovati opis kaznivega dejanja. Če dejanje zaradi odsotnosti konkretizacije zakonskih znakov ni kaznivo že po samem zakonu, je presoja (ne)utemeljenosti suma nepotrebna in konceptualno zgrešena. Za t. i. dejanje majhnega pomena morata biti kumulativno izpolnjena objektivni in subjektivni pogoj.

Res je, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe izpovedb zaslišanih prič ni povzemalo v celoti, česar niti ni dolžno. Pomembno je le, da oceni tiste dele izpovedb, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva. Zgolj drug(ačen) pogled na izsledke posameznega (personalnega) dokaza ni vzdržen razlog za drugačno meritorno oceno.

Globe so bile obdolžencu v nepravdnem postopku izrečene ob uporabi 23. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) zaradi kršitev prepovedi približevanja in navezovanja stikov z oškodovanko, te kršitve v nepravdnem postopku določenih prepovedi pa nimajo narave prekrška, zato pritožba neutemeljeno navaja, da gre za že razsojeno stvar in da obdolženca zato za kaznivo dejanje zalezovanja iz 134.a člena KZ-1 ni mogoče obsoditi. Izrečene globe zato tudi niso predmet vštevanja v izrečeno kazensko sankcijo v kazenskem postopku. Tretji odstavek 56. člena KZ-1 namreč določa, da se globa, odvzem prostosti ali kakšna druga sankcija, ki jo je obsojenec prestal oziroma plačal za prekršek, ter kazen ali disciplinski odvzem prostosti, ki ga je prestal zaradi kršitve vojaške discipline, obsojencu všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška oziroma kršitve vojaške discipline. Kršitev prepovedi, naloženih nasprotnemu udeležencu v nepravdnem postopku, pa ne predstavljajo nobenega od navedenih primerov, torej ne prekrška in tudi ne kršitve vojaške discipline.

Prestrašenost ali ogroženost kot zakonski znak kaznivega dejanja morata biti posledica direktnega delovanja storilca - opazovanja, zasledovanja ali vsiljivega prizadevanja vzpostavitve neposrednega stika ali stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev. Morata biti sočasna z delovanjem storilca in povzročena z njegovim ravnanjem.

Pri presoji, ali konkretni opis kaznivega dejanja ustreza zakonskim znakom kaznivega dejanja, je potrebno izhajati neposredno iz razlage abstraktnega dejanskega stanu. Konkretizaciji zakonskega opisa kaznivega dejanja je zadoščeno z navedbo, da je obsojenec v natančno časovno opredeljenem obdobju oškodovanki poslal preko 1500 posameznih sporočil in večkrat zahajal tudi pred njeno delovno mesto. Za kaznivost ravnanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 je odločilno, da je komunikacija vsiljiva, ni pa odločilno, kakšna je vsebina te komunikacije.

Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da mora biti vsiljiva komunikacija v dejstvenem opisu opredeljena z okoliščinami, iz katerih izhaja, da je obdolženi nadaljeval z izvršitvenimi ravnanji, kljub temu, da mu je oškodovanka povedala oziroma drugače pokazala, da z njim noče imeti stikov. Iz opisa dejanja mora biti razvidno, da je bilo ravnanje storilca z vidika oškodovanca nezaželeno ter da si je storilec proti volji oškodovanca večkrat prizadeval vzpostaviti stik z njim. Nezaželenost lahko izhaja že iz same vsebine komunikacije ter reakcije oškodovanca na komunikacijo, kot pravilno opozarja pritožnik, pri čemer ni nujno, da je reakcija na komunikacijo naslovljena na samega storilca.

Izostanek oškodovanke iz naroka za glavno obravnavo bo potrebno presojati z vidika, ali je izkazala interes za začetek in nadaljevanje kazenskega pregona zoper obdolženca, saj glede na navedeno obstaja dvom o tej okoliščini. Na to opozarja tudi obdolženi v pritožbi, ko navaja, da oškodovanka ni pristopila niti na predobravnavni narok, čeprav je vabilo bilo izkazano. Pri tem pa je potrebno razlikovati fazo postopka predobravnavnega naroka in glavne obravnave, vendar to okoliščino, na katero opozarja obdolženi, ni spregledati.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča namreč vsebina inkriminiranih SMS sporočil ("razbil bom ti vse zobe če ne boš dala vsak cent" in "eno so v MB posilili, pazi kje hodiš"), ki jih je obdolženec poslal oškodovanki, nedvomno predstavlja resni grožnji. Zgolj zagovornikovo (zmotno) prepričanje, da ravnanje obdolženca pri oškodovanki ni povzročilo resnega strahu, pa teh pravilnih razlogov ne more omajati. Nenazadnje subjektivni učinek grožnje na oškodovanca med zakonskimi znaki grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 sploh ni omenjen, kot si to zmotno razlaga zagovornik.

Zagovornica napačno šteje, da telefonska prijava oškodovanke ne pomeni predloga za pregon, saj je takšno stališče v nasprotju z drugim odstavkom 53. člena ZKP in drugim odstavkom 147. člena ZKP. V primeru očitka obdolžencu, ki zajema tudi časovno obdobje v mesecu novembru 2019, gre za (bistveno) isto kaznivo ravnanje, za katerega je bil zoper A. A. že pravnomočno zaključen prekrškovni postopek z izrečeno globo. Zato je sodišče druge stopnje v izreku izpodbijane sodbe, in sicer v tretji vrstici besedo "novembra" nadomestilo z besedo "decembra". Tako prilagojeno časovno obdobje očitanega kaznivega dejanja izpušča očitek, ki je že zajet s pravnomočno odločbo o prekršku, zaradi zmanjšanja količine kriminalne dejavnosti pa je bilo treba ustrezno znižati tudi v pogojni obsodbi določeno zaporno kazen.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da obravnavanega kaznivega dejanja ni mogoče storiti preko tretjih oseb, torej, da obdolženec ne more biti posredni storilec tega kaznivega dejanja po prvem odstavku 20. člena KZ-1. Te trditve pritožba ne obrazloži, temveč le navaja, da obravnavanega kaznivega dejanja ni mogoče storiti z izrabljanjem in vodenjem ravnanj drugega. Takšnemu stališču ni mogoče pritrditi. Ravnanje obdolženih A. A. in B. B., opisano v izreku sodbe, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ki sta ga izvršila preko otrok C. C. in D. D., ki sta ju uporabila kot sredstvo za dosego svojih ciljev. Oškodovanka je opisala občutek strahu in ogroženosti, ki je bil nedvomno večje intenzivnosti, sodišče prve stopnje pa v njeno izpovedbo o tem ni imelo razloga dvomiti in oceniti, da se ni tako počutila. Čeprav obdolženka za zalezovanje ni vedela, ker je bilo prikrito, temveč je zanj izvedela, ko je odkrila vsebino mobilnega telefona hčerke in je bila tako seznanjena s preteklimi tovrstnimi ravnanji, ki so potekali tudi v čas, ko je bila z zalezovanjem seznanjena, ni mogoče s

Posamična obsojenkina ravnanja so časovno opredeljena po določenih dneh oziroma umeščena v časovni okvir, kot so se odvila v realnosti, kar omogoča sklepanje, da je šlo za dlje časa trajajoče in ponavljajoče se zalezovanje, iz opisov posamičnih obsojenkinih ravnanj pa je tudi razbrati, kako so se manifestirala v realnosti. Obsojenkino ravnanje je bilo trajajoče in kontinuirano, z različnimi izvršitvenimi oblikami ter je opisano tako, da je jasno koliko je bilo posamičnih ravnanj in v katerem obdobju so se dogajala, opredeljena pa je tudi oškodovankina prestrašenost in ogroženost. Opis kaznivega dejanja, tako glede njegove časovne in krajevne opredelitve, je treba brati kot celoto in ne z izvzemanjem posameznih ravnanj iz opisa.

Temeljna pogoja za vštetje pripora sta po prvem odstavku 56. člena KZ-1 izrečena in po nekaterih sodnih odločbah še določena kazen zapora ter denarna kazen. Okrožna državna tožilka ima zato prav, ko ugotavlja, da z vštevanjem časa, ki ga je obdolženi prestal v priporu v izrečeni varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, sodišče prve stopnje zgornje določbe ni pravilno uporabilo. Če sta vrsta in višina zaporne kazni po prvem odstavku 49. člena KZ-1 odvisni od teže dejanja in storilčeve krivde, sta vrsta in dolžina trajanja katerega od varnostnih ukrepov, z izjemo odvzema predmetov po 73. členu KZ-1, odvisni od vsebine nevarnosti, zaradi katere je bil posamezni ukrep izrečen in predvidenega časa, po katerem bo ta nevarnost ustrezno zmanjšana ali odpravljena. To je pomembno zlasti pri medicinskih varnostnih ukrepih po 70.a in 70.b členu KZ-1, ko bi bil z vštevanjem pripora in drugih odvzemov prostosti čas zdravljenja mimo zgornje prognoze ter brez ustreznih strokovnih podlag objektivno skrajšan. Ali drugače, tisto, kar bi sodišče ugotovilo pri odločbi o varnostnem ukrepu, bi praktično v naslednjem koraku z odločbo o vštetju pripora v var

V skladu z določbo 385. člena ZKP se sodbe ne sme spremeniti v obdolženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, če je podana pritožba samo v obdolženčevo korist. Gre za institut prepovedi reformatio in peius (spremembe na slabše), ki je izrazito v korist obdolženca. Namen te prepovedi je, da obdolženec ne sme priti v slabši položaj samo zato, ker je uporabil pravico do pritožbe zoper sodbo, oziroma ker je bila pritožba vložena samo v njegovo korist. Pri presoji, ali je sprememba kazenske sankcije v škodo obdolženca, torej ali je spremenjena kazenska sankcija strožja, ni mogoče izhajati iz v naprej postavljenih splošnih meril, temveč je treba v vsakem konkretnem primeru obe sankciji, izrečeno in spremenjeno, primerjati z vidika konkretnega storilca.

Opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po 134.a členu KZ-1. Vsi zakonski znaki so konkretizirani in omogočajo presojo, ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, določitev predmeta postopka oziroma dokazovanja in obrambi sporočajo, kaj je predmet obtožbe. Iz opisa dejanja kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe je razvidno časovno obdobje, znotraj katerega se obdolžencu očita izvrševanje kaznivega dejanja, in sicer od maja 2018 do 10. 5. 2019. Nadalje opredeljena so ravnanja, ki se očitajo obdolžencu, konkretiziran pa je tudi nadaljnji zakonski znak, to je prestrašenost oškodovanca in njegovih bližnjih.

Prvi odstavek 134.a člena KZ-1 inkriminira zalezovanje, ki se lahko izraža v različnih oblikah. Pri konkretni izvršitveni obliki, ki se v izreku izpodbijanega dela sodbe očita obsojencu, gre za tisto prizadevanje vzpostavitve stika z oškodovancem, ki je: (i) ponavljajoče (frekventno), (ii) vsiljivo (z vidika oškodovanca nezaželeno) in (iii) ki pri oškodovancu povzroči prestrašenost ali ogroženost. Dobrini, ki ju varuje kazenska norma, sta posameznikova zasebnost in njegovo osebno dostojanstvo. Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že sprejelo stališče, da lahko sodišče tudi brez izrecne pravne podlage zavrže predlog obrambe za delegacijo pristojnosti, če gre za zlorabo postopkovnih pravic. Zagovornik svoje aktivnosti brez uspeha opravičuje z zagotavljanjem obsojenčeve pravice do obrambe oziroma njegove pravice do nepristranskega sojenja, saj se izvrševanje procesnih pravic konča tam, kjer se začne njihova zloraba. Umik predloga za pregon ima v skrajšanem postopku procesni korelat v zavrženju obtožnega predloga oziroma izdaji zavrnilne sodbe, na zakonitost zbranih dokazov in drugega gradiva pa nima nobenega vpliva. Sodnikovo sodelovanje v isti zadevi pred

Tako oblikovan opis kaznivega dejanja pa ne zadošča za konkretizacijo vsiljive komunikacije, kot zmotno zatrjuje pritožba. Zgolj številčna opredelitev dejanj v določenem (relativno daljšem) časovnem obdobju sama po sebi ne kaže na vsiljivo prizadevanje vzpostavitve stikov in s tem zalezovanje. Intenziteta obdolženkinega prizadevanja vzpostaviti stik z oškodovancem (šest klicev in dvajset sporočil v dveh mesecih ter trinajst klicev v skoraj treh mesecih na službeni telefon in tri elektronska sporočila v štirih dneh) znatno ne presega običajnega števila stikov med uporabniki mobilnih telefonov in elektronske pošte, in zato, ob odsotnosti dodatnih okoliščin, ni mogoče sklepati o vsiljivi komunikaciji. Iz opisa tudi ni razvidno, da je šlo za nezaželeno komunikacijo oziroma da je obdolženka pri stikih vztrajala, kljub temu da ji je oškodovanec povedal ali kako drugače pokazal, da z njo noče imeti stikov. V čem se kaže vsiljivost obdolženkinih ravnanj, tako iz opisa dejanja ni razvidno.

Oškodovanka ni konkretizirala sicer datumsko opredeljenih elektronskih sporočil, na podlagi česar bi bilo šele možno sklepati oziroma ugotavljati, ali so in če so, na kakšen način so bila objektivno zmožna doseči posledico predmetnega kaznivega dejanja, ki naj bi se izražala v prestrašenosti in ogroženosti oškodovanke. Prav tako ni bila dovolj določno opredeljena posledica kaznivega dejanja, torej kako naj bi se oškodovankina prestrašenost in ogroženost manifestirali. Glede opisa kaznivega dejanja napada na informacijski sistem po prvem odstavku 221. člena KZ-1, ki ga oškodovanka očita obema osumljenima, gre najprej ugotoviti, da sploh ne vsebuje časovne in krajevne opredelitve kaznivega dejanja. Čas in kraj storitve kaznivega dejanja sta obvezni sestavini opisa kaznivega dejanja, saj kaznivo dejanje individualizirata kot pravno relevanten dejanski stan ter s tem omogočata učinkovito obrambo.

V konkretnem delu opisanega kaznivega dejanja je navedeno, da je obdolženec od 10. 10. 2015 dalje dnevno pred hišo bivše izvenzakonske partnerke B. B. pritiskal na plin avtomobila, glasno poslušal glasbo, pripeljal do ograje in preverjal, če je njen avto tam, kar gotovo nakazuje na moteče, izzivalno ravnanje, ne predstavlja pa izvršitvene oblike kaznivega dejanja zalezovanja. Nadaljnje navedbe v opisu dejanja, ki se nanašajo na čas od 5. do 9. novembra 2015, predstavljajo zapis golih dejstev obdolženčeve vožnje, ne pa izpolnitev izvršitvene oblike kaznivega dejanja s ponavljajočim opazovanjem in zasledovanjem. V opisu kaznivega dejanja namreč ni navedeno, kar je v zvezi s tem zatrjevala oškodovanka in sicer, da jo je obdolženec na določenih mestih čakal in nato zapeljal za njo, enaka ugotovitev pa velja tudi za zapis v opisu dejanja, da je obdolženi v letu 2018 večkrat prišel v gostinski lokal v ..., kjer se je takrat nahajala tudi oškodovanka. Tudi iz takšnega opisa ni moč razbrati drugega in kaj več kot golo dejstvo, da se je obdolženec tam znašel, ne pa da se je tam znašel potem, ko je oškodovanko zalezoval. Šele okoliščine predhodnega preverjanja in čakanja oškod

Nepristranskost sodišča je treba ocenjevati ne le po njenih učinkih (na primer po odsotnosti kršitev procesnih pravic ene izmed strank, po vplivu (ne)pristranskosti na odločitev o glavni stvari), temveč tudi po njenem zunanjem izrazu, namreč, kako lahko vprašanje razmerja pristranskosti oziroma nepristranskosti razumejo stranke v konkretnem postopku. Za razliko od prej veljavnega Sodnega reda, trenutno veljavni Sodni red izrecno določa, kje sedi obdolženec. Tako ni nobenega dvoma, da je njegovo mesto na sodnikovi desni strani. Zgolj izjemoma, kadar sodnik določi drugače, lahko obdolženec sedi drugje. Vprašanje, ali je obdolženec sposoben sodelovati na glavni obravnavi, je torej predmet presoje sodišča, ne pa obdolženčeve osebne odločitve. Procesno postopanje sodnika in vrsta odločitve, ki jo sodnik sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, same po sebi, brez navedbe dodatnih okoliščin, ki bi kazale na pristranskost sodnika, ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev. Zlorabo postopkovnih pravic v zvezi s podajanjem predlogov za prenos krajevne pristojnosti je mogoče obravnavati enako kot zlorabo pravic v zvezi z zahtevami za i