VSRS Sodba I Ips 335/2009

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 3.10.2007 J.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izreklo mu je kazen šest let zapora, mu po določbi prvega odstavka 69. člena KZ odvzelo pištolo znamke RECK ter ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 17.7.2009 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 3.11.2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v kateri pa kršitve kazenskega zakona ne konkretizira. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter odredi da se izvršitev kazni odloži oziroma prekine.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 18.12.2009, predlaga zavrnitev zahteve. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila obsojenec dne 24.12.2009 in njegov zagovornik dne 4.1.2010 seznanjena. Obsojenec se je o odgovoru državnega tožilstva pisno izjavil z vlogo z dne 31.12.2009.

B.-1

4Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita);

- da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlika med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti;

- da se pri odločanju o zahtevi sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove verodostojnosti);

- da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije glede načela proste presoje dokazov že v večih svojih odločbah (I Ips 309/97, I Ips 186/98, I Ips 203/97, I Ips 32/2001) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; pri tem sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je potrebno obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključilo obstoj pravno pomembnih dejstev.

B.-2

5Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja z navedbo, da so v sodbi sodišča druge stopnje „navedbe v zaključkih o tem, da naj ne bi bila obsojencu odvzeta prostost, protispisne“ in da v sodbah ni nikakršnih razlogov o odločilnih dejstvih. S tem v zvezi v zahtevi navaja, da se je obsojenec ves čas zagovarjal, da se na kraju zasega predmetov ni nahajal, saj da se je nahajal v pridržanju na PU Murska Sobota, da je bil prepeljan v prostore PU Maribor dne 13.1.1996 ob 5.00 uri zjutraj, ko je tam podpisal potrdilo o zasegu predmetov, da iz razlogov sodbe ne izhaja, kdaj bi naj bilo orožje odvzeto; da odsotnost obsojenca v predkazenskem postopku zasega orožja potrjuje laična javnost v osebah B.Š. in S.M.

6Vsebina gornjih zagovornikovih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavlja nestrinjanje z dokazno oceno kot jo je v izpodbijani pravnomočni sodbi glede obsojencu očitanega kaznivega dejanja umora sprejelo sodišče, ne pa v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Predvsem nestrinjanje glede zaključka sodišča, da je obsojenec dne 12.1.1996 okoli 01.00 ure zjutraj s pištolo z dušilcem ustrelil oškodovanca v trebuh, zaradi poškodb pa je oškodovanec dne 6.2.1996 v bolnišnici umrl. Sodišče prve stopnje zagovoru obsojenca, ki je dejanje zanikal in zatrjeval, da mu je bila zasežena le plinska pištola, ni sledilo. Opirajoč se na izpoved oškodovanca dano preiskovalnemu sodniku v bolnici dne 12.1.1996 ob 13.45 uri, da ga je ustrelil K. prijatelj s pištolo cal. 9 mm z dušilcem, zapisnik o hišni preiskavi o najdbi in zasegu plinske pištole znamke RECK, 340 g marihuane in 3 kg suhih stebel konoplje dne 12.1.1996 v stanovanju na P., zapisnik o zasegu pištole znamke RECK, cal. 9 mm z dušilcem in usnjeno podpazdušno futrolo ter nabojem cal. 9 mm obsojencu dne 13.1.1996 ter fotografijo obsojenca v stanovanju na P. s to pištolo (priloga A5), izvedenskega mnenja izvedenke A.S., da je podpis na zapisniku z dne 13.1.1996 o zasegu pištole cal. 9 mm obsojenčev, ugotovitev strokovnega mnenja Centra za kriminalistično-tehnične preiskave (CKTP), da je bil iz te pištole izstreljen naboj, ki je bil usoden za oškodovanca ter izpovedb prič B.Š., S.M., ki sta bila navzoča ob hišni preiskavi, L.K., G.S. ter obsojenčeve izvenzakonske partnerke N.N., je v obširnih razlogih sodbe zaključilo, da je oškodovanca ustrelil obsojenec in da je izpodbit obsojenčev zagovor, da je oškodovanca ustrelil B.K. (sodba sodišča prve stopnje str. 4 do 9). Dokazni oceni sodišča prve stopnje je ob presoji zagovornikovih pritožbenih navedb v zvezi z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem v sodbi pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (str. 8 do 9) sodbe. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi obrazloženo ocenilo zagovor obsojenca in verodostojnost izpovedb prič B.Š., S.M., G.S. in L.K., zato navedbam zagovornika v zahtevi, da izpodbijana pravnomočna sodba o tem nima razlogov, Vrhovno sodišče ne more pritrditi. V zvezi z izpovedbama prič G.S. in L.K., katerima naj bi po navedbah vložnika v zahtevi oškodovanec oziroma K. povedala, da je dejanje izvršil K., pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre za zagovornikovo interpretacijo njunih izpovedb, ki pa v podatkih spisa (njunih številnih izpovedbah pred sodiščem) nima prav nobene podlage.

7Na podlagi odredbe dežurnega preiskovalnega sodnika je bila dne 12.1.1996 med 22.10 in 23.30 uro opravljena hišna preiskava stanovanja N.N. na P., v kateri je policija zasegla plinsko pištolo (ki jo je policiji izročila N.N.) ter 340 g marihuane in 3 kg suhih stebel konoplje. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti nepravilnosti te hišne preiskave in v hišni preiskavi zaseženih predmetov ne zatrjuje, niti ne izpodbija zaključka sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je bila hišna preiskava opravljena skladno z določbami Zakona o kazenskem postopku.

8Navedba vložnika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bila zasežena le ena pištola in sicer plinska ob hišni preiskavi, ne pa tudi pištola enake znamke cal. 9 mm z dušilcem, podpazdušno futrolo in nabojem kalibra 9 mm ter da obsojenec zapisnika o zasegu predmetov z dne 13.1.1996 ni podpisal, vsebinsko predstavljajo očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja kot ga je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče, kar pa ne more biti predmet presoje v postopku zahteve za varstvo zakonitosti. O okoliščinah zasega pištole cal. 9 mm je sodišče prve stopnje sledilo izpovedbama policistov Z.K. in B.K., da je do zasega te pištole obsojencu prišlo po že zaključeni hišni preiskavi, ko je bila obsojencu odvzeta prostost ter je bil povabljen na PU Maribor, ob odvzemu prostosti pa je bil obsojencu dan pouk skladno s 4. členom ZKP. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ker je obsojenec po končani hišni preiskavi policistom sam izročil to pištolo, je zaseg le te bil v skladu z zakonom in ne gre za nedovoljen dokaz. Pritožbeno sodišče se je strinjalo s pravilnostjo take dokazne ocene sodišča prve stopnje in tudi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da so bili pridobljeni dokazi, ki jih je obsojenec policiji izročil sam, zakoniti. Zato tudi očitek v zahtevi, da naj bi bile pravno nekorektne navedbe, da bi naj sodišče verjelo izpovedbam zaslišanih prič, ki sta opravljala predhodni postopek, in sicer K. in K., „da je bil obdolžencu podan kot takratnemu osumljencu pravni pouk po 4. členu ZKP“, pomenijo izpodbijane verodostojnosti izpovedb zaslišanih prič, ne pa kršitve zakona. Zagovor obsojenca (prvič se je obsojenec zagovarjal na glavni obravnavi 16.3.2001), da je bil v času odkritja in zasega pištole cal. 9 mm z dušilcem, podpazdušne futrole in naboja cal. 9 mm, v policijskem pridržanju in da policiji ni izročil te pištole, da s to pištolo ni bil fotografiran (priloga A5), niti ni podpisal zapisnika o zasegu (list. št. 32), kar zagovornik ponavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, v zbranem dokaznem gradivu nima podlage in ga je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ocenilo kot neprepričljivega. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi policija zoper osumljenca odredila pridržanje po drugem odstavku 157. člena ZKP, v spisu ni odločbe o pridržanju osumljenca, take odločbe tudi obramba sodišču ni predložila. Glede na to, da je po opravljeni hišni preiskavi bil obsojenec odpeljan na PU Maribor zaradi zbiranja obvestil po drugem odstavku 148. člena ZKP, od koder je bil po lastnem zagovoru okoli 6.00 ure zjutraj izpuščen, pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je bila obsojencu za ta čas odvzeta prostost kot poseg v ustavno zagotovljeno pravico obsojenca do osebne svobode in ne, kot v svoji sodbi ocenjuje sodišče druge stopnje, le poseg v obsojenčevo pravico do svobode gibanja. Ker pa odvzem prostosti glede na čas zaključka hišne preiskave oziroma čas izpustitve obsojenca iz PU Maribor ni trajal več kot šest ur, policija o tem odvzemu ni izdala odločbe (šesti odstavek 157. člena ZKP). Z obsojencem, takratnim osumljencem, je bil opravljen razgovor, o njegovi izjavi je bil narejen uradni zaznamek (ki je bil s sklepom preiskovalnega sodnika z dne 7.11.1997 skladno z določbo tretjega odstavka 83. člena ZKP izločen) in takrat je bil sestavljen tudi zapisnik o zasegu pištole cal. 9 mm z dušilcem, podpazdušne futrole in naboja, katerega je obsojenec podpisal.

9Za presojo zakonitosti zasega pištole cal. 9 mm z dušilcem in naboja dne 13.1.1996, kar je policistom v stanovanju na P. obsojenec izročil sam, ni odločilna okoliščina, ki jo v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavlja zagovornik namreč, da mora biti pouk iz 4. člena ZKP zapisan in podpisan s strani osumljenca in da bi se v primeru podaje pouka tak nahajal na uradnem zaznamku, ki pa je izločen iz spisa, kar po mnenju zagovornika pomeni, da obdolžencu niso bile nudene procesne garancije iz 4. člena ZKP. Odločilno je, ali je obsojencu kot takratnemu osumljencu ob odvzemu prostosti tak pouk bil dan. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ob oceni izpovedb policistov B.K. in Z.K. v izpodbijani pravnomočni sodbi zaključilo, da je tak pouk obsojencu bil dan še preden je policistom pokazal in izročil pištolo cal. 9 mm z dušilcem, s katero je bil ustreljen oškodovanec. Zato zatrjevanje zahteve, da obsojenec ni bil poučen po 4. členu ZKP, pomenijo po vsebini uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10Neutemeljeno zagovornik bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja z navedbami, da „sodišče druge stopnje napačno navaja, da ne gre za nasprotje med razlogi sodbe o odločilnih dejstvih glede časa izvršitve očitanega kaznivega dejanja, saj naj ne bi šlo za nepravilno navedbo časa izvršitve, kot ga sodišče ugotavlja v razlogih sodbe“. Ker iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja umora v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo storjeno dne 12.1.1996 okoli 01.00 ure, v razlogih sodbe pa sodišče čas odvzema sledov z obsojenčevih rok opredeli z izrazom „od jutranjih ur, ko je izvršil kaznivo dejanje in do večera ...“, ne gre glede časa storitve kaznivega dejanja za nobeno nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, kot je to pravilno presodilo tudi sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi.

11Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z identiteto orožja navaja, da je „neverjetno, da sodišče druge stopnje pritožbeno zatrjevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pojasnjuje s tem, da je sodišče v izreku sodbe strelno orožje označilo s skrajšano oznako in da naj bi šlo za identično orožje kot je navedeno v zapisniku o zasegu predmetov z dne 13.1.1996, kar naj bi izhajalo iz ugotovitve CKTP z dne 20.3.1996“, pri tem pa ne konkretizira, katero kršitev zakona s temi navedbami v zahtevi uveljavlja. Znamka pištole ni odločilno dejstvo, zato kolikor je te zagovornikove navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti šteti kot očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v sodbi sodišča prve stopnje, ta kršitev ni podana. Kolikor pa jih je šteti kot očitek sodbi sodišča druge stopnje, pa vložnik ne soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da je v izreku sodbe navedena skrajšana oblika imena pištole, ki je bila obsojencu odvzeta, s tem pa po vsebini ne uveljavlja kršitve zakona, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

12Zagovornikove navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče zavrnilo dokazne predloge obrambe, da se opravijo poizvedbe in pribavi spis PU Murska Sobota, da se opravijo poizvedbe glede reševalcev, ki so oškodovanca peljali v bolnico in njihovo zaslišanje, da se odredi nov izvedenec grafološke stroke in izvedenec balistične stroke ter izvedenec za prstne odtise, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Sodišče prve stopnje je te dokazne predloge na glavni obravnavi zavrnilo kot nepotrebne ter tudi v razlogih sodbe skladno z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP to svojo odločitev glede vsakega posameznega zavrnjenega dokaznega predloga obrazložilo. Sodišče druge stopnje je s temi razlogi ob zavrnitvi zagovornikove pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve drugega odstavka 18. člena ZKP, soglašalo. Zagovornikovim navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, da gre za argumentirane dokazne predloge obrambe, ki da jih sodišče druge stopnje brez argumenta zavrača, Vrhovno sodišče glede na razloge navedene v obrazložitvi izpodbijane pravnomočne sodbe v zvezi z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov (str. 3 in 4 sodbe sodišča prve stopnje, str. 5 in 7 sodbe sodišča druge stopnje) ne more pritrditi. Pri tem pa ugotavlja, da zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne obrazlaga, kako je zavrnitev teh dokaznih predlogov vplivala na zakonitost sodbe.

13Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da „v zvezi z izločitvijo priče L.K., sodišče druge stopnje zmotno navaja, da ni podan razlog izločitve po določbi 236. člena ZKP“. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz navedb v zahtevi ne izhaja, da bi obramba v postopku pred sodiščem prve stopnje zahtevala izločitev navedene priče, ki je bila na glavnih obravnavah večkrat zaslišana v navzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika. Iz navedb zagovornika v zahtevi izhaja, da priča sicer ni bila v nobenem sorodstvenem razmerju do obsojenca, da pa je bila „v času podaje izjave izvenzakonska partnerica soobdolženega B.K.“. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje in podatkov spisa izhaja, da je B.K. umrl dne 13.2.1997, to je še pred prvim zaslišanjem obsojenca in pred izdajo sklepa o preiskavi in da zoper njega kazenski postopek sploh ni bil uveden. Zato je sodišče druge stopnje pravilno, ob ugotovitvi, da priča ni v nobenem razmerju z obsojencem, presodilo, da sodišče prve stopnje, ki je pričo na glavni obravnavi zaslišalo in njeno izpoved upoštevalo, določbe 236. člena ZKP ni prekršilo.

14Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

15Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse, ker je obsojenec brez premoženja in bi lahko bilo s plačilom stroškov postopka ogroženo njegovo vzdrževanje.