VSRS Sodba I Ips 339/2009

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s 25. členom KZ ter mu izreklo kazen osem mesecev zapora, v katero mu je na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ vštelo čas pridržanja in pripora ter mu odvzelo šest parov bombažnih rokavic in montirno železo rdeče barve. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan obsojeni oškodovani gospodarski družbi B.d.o.o. plačati 4.332 EUR, s preostalim premoženjskopravnim zahtevkom pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo, po prvem odstavku 95. člena ZKP pa je odločilo, da je obsojeni dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojeni dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sodno takso.

2Obsojenčev zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe in kršitve ustavnih pravic. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenega oprosti obtožbe ali pa sodbo sodišča prve ali druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču druge ali prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga, da se to kot neutemeljeno zavrne, saj izrek sodbe ni nerazumljiv. Pritrjuje stališču višjega sodišča, da pregled vozila ni predstavljal hišne preiskave v smislu 215. in 216. člena ZKP, pač pa le ogled, ki ga policija opravlja na podlagi drugega odstavka 164. člena ZKP. Montirno železo je bilo vidno takoj, ko je voznik odprl vrata. Sodba ima razloge tako o sostorilstvu, kot tudi o direktnem naklepu. Sodišče kljub svojim prizadevanjem ni uspelo pridobiti na kraju dejanja najdenega delčka luči, kar je v dokaznem postopku predlagala obramba. To pa ne pomeni, da je bila zato prekršena obsojenčeva pravica do obrambe, saj je bil ta predmet dokumentiran s fotografiranjem, iz priloženih fotografij pa dovolj jasno izhaja, da je najden delček luči ustrezal odlomljeni luči z zaseženega vozila.

4Vrhovno sodišče je na podlagi 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5Zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

6Neutemeljena je trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo zahteva vidi v dejstvu, da izrek vsebuje očitek obsojencu, da si je prilastil devet sesalcev in šest strojev za čiščenje z devetimi kosi pripadajoče opreme, obrazložitev sodbe pa v točki IV vsebuje zgolj očitek, da je odtujil devet sesalcev in šest strojev za čiščenje s pripadajočo opremo. V obrazložitvi na strani 7 prvostopenjske sodbe (drugi in tretji odstavek) je določno navedeno, da je šlo devet kosov pripadajoče opreme. Navedba v točki IV, ko sodišče ne opredeli numerično za koliko kosov pripadajoče opreme gre, je tako zgolj bolj splošna od navedb v drugem in tretjem odstavku na isti strani. Jasno je, da je bila odtujena tudi pripadajoča oprema, pri čemer iz dela obrazložitve izhaja, da je bilo kosov pripadajoče opreme devet, kar je skladno z očitkom izreka in kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP očitno ni podana.

7Zahteva nadalje navaja, da pri ogledu predmetnega vozila nista bili prisotni dve polnoletni osebi kot priči, zaradi česar naj bi bili tako pridobljeni dokazi nezakoniti in se sodba nanje ne bi smela opirati. Zahteva trdi, da je bil ogled vozila nezakonit tudi v primeru, če bi šlo za opravljanje ogleda po 164. členu ZKP, saj ni izpolnjen pogoj nevarnosti odlašanja. Ker je bilo montirno železo najdeno pod sprednjim desnim sedežem na tleh za konstrukcijo sedeža, bi sodišče moralo uporabiti določila 178. in 216. člena ZKP. Policisti bi morali obsojenca obvestiti o tem, kdaj in kje bodo opravljali ogled vozila. Ker obdolženi ni bil prisoten pri opravljanju ogleda, se lahko sklepa tudi na to, da so policisti montirno železo podtaknili.

8Sodišče druge stopnje je istovrstne pritožbene navedbe presojalo in jih ocenilo kot neutemeljene, saj je ugotovilo, da montirno železo rdeče barve, ki je bilo najdeno ob pregledu vozila, ni bilo najdeno v skritem prostoru prevoznega sredstva, pač pa je bilo vidno takoj, ko je A.O., zaposlena pri gospodarski družbi E.d.o.o., pri kateri je si obsojenec izposodil vozilo, odprla vrata avtomobila. V konkretni zadevi je policija preiskovalno dejanje v predkazenskem postopku opravila kot ogled po drugem odstavku 164. člena ZKP. V bistvu pa je šlo, ne glede na poimenovanje procesnega dejanja za pregled prevoznega sredstva po drugem odstavku 148. člena ZKP. Po prvem odstavku iste določbe mora policija, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ukreniti kar je potrebno, tudi da se odkrijejo predmeti, ki utegnejo biti dokaz v kazenskem postopku. Pred pregledom vozila pa je bila policija že seznanjena s podatkom, dokumentiranim na posnetkih varnostnih kamer na kraju storitve kaznivega dejanja, da sta se takrat še neznana storilca pripeljala na kraj s tem tovornim vozilom, naložila vanj ukradene stvari ter se nato z njim s kraja odpeljala. Dokazni standard potreben za opravo pregleda je bil zato podan. Vrhovno sodišče je v zadevi I Ips 210/98 z dne 11.12.2002 zavzelo stališče, da pregled prevoznih sredstev kot preiskovalno opravilo, ni identičen s preiskovalnim dejanjem preiskave stanovanja in drugih prostorov (hišno preiskavo). Hišna preiskava je preiskovalno dejanje, za katerega Zakon o kazenskem postopku predpisuje poseben formaliziran postopek, ki se razen v primerih, naštetih v 218. členu ZKP, opravlja na podlagi pisne odredbe sodišča. Razliko med tema dvema dejanjema je treba iskati v stopnji pregledovanja oziroma preiskovanja. Pregled obsega vizualno kontrolo pregledanega objekta. Izključuje odpiranje in preiskovanje notranjih delov vozila in prtljage, odstranjevanje raznih avtomobilskih delov, prelaganje stvari in podobno. V naštetih primerih gre za preiskovanje in s tem za globlji poseg v posameznikovo pravico do zasebnosti, ki je dovoljen le na podlagi odredbe sodišča in pod pogoji, ki jih določa procesni zakon. Iz podatkov spisa v obravnavanem primeru pa izhaja, da je bilo montirno železo, s katerim je bilo vlomljeno v prostore oškodovane družbe, najdeno pod prednjim sedežem (stran 5 prvostopenjske sodbe) in je bilo vidno takoj, ko je zaposlena pri lastniku vozila odprla vrata vozila, kar jasno izhaja iz predloženih fotografij (stran 2 drugostopenjske sodbe). Policija je tako zasegla predmet, ki je bil ob pregledu po drugem odstavku 148. člena ZKP na prvi pogled viden in ni izvajala pregleda skritih prostorov vozila. Kolikor vložnik trdi, da je bilo montirno železo kot dokaz pridobljeno na nezakonit način, ker da pogoji po drugem odstavku 164. člena ZKP niso bili izpolnjeni, pa tudi zato, ker je policija prekršila določbe 214. člena in naslednjih, ki predpisujejo način izvedbe hišne preiskave in obvezno navzočnost dveh polnoletnih prič pri tem procesnem dejanju, mu zato ni mogoče pritrditi. Obsojenec je pred pregledom izposojeno vozilo vrnil najemodajalcu in poravnal stroške njegovega najema, tako da o posegu v obsojenčevo zasebnost tudi s tega vidika ni mogoče govoriti. Vložnik tudi navaja, da obsojenec ni bil prisoten pri ogledu vozila, kar iz izpodbijane pravnomočne sodbe ne izhaja (in je v nasprotju z navedbami prič A.O., M.P., E.E.). S tem in z navedbo, da je mogoče sklepati, da sta policista obsojencu podtaknila montirno železo, zahteva po vsebini izpodbija dejansko stanje, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

9V nasprotju s podatki spisa je trditev zahteve, da je sodišče druge stopnje strojepisno napako sodišča prve stopnje popravilo kar samo in tako ravnalo v nasprotju z določilom 365. člena ZKP ter prekoračilo svoja pooblastila. Iz sodbe sodišča druge stopnje namreč izhaja zgolj presoja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo očitno strojepisno napako v razlogih, ko je zapisalo, da je do vloma prišlo leta 2009 in ne leta 2008. S tako obrazložitvijo je sodišče druge stopnje zgolj zavzelo stališče do te pomanjkljivosti prvostopenjske sodbe, ni pa izdalo popravnega sklepa, kar je v skladu z drugim odstavkom 365. člena ZKP v pristojnost predsednik prvostopenjskega senata. Zatrjevana procesna kršitev zato ni podana.

10Neutemeljena je tudi navedba zahteve, da je bila obsojencu prekršena pravica do obrambe s tem, da mu nobeno sodišče ni omogočilo, da bi se neposredno seznanil z delčkom plastike oziroma z najdenim delčkom luči. Sodišče je namreč delček plastike, ki je bil najden na kraju dejanja poskušalo pridobiti (dopis z dne 14.1.2009, ki se nahaja na listovni številki 264), vendar pa, kot izhaja iz dopisa Policijske postaje Domžale z dne 23.1.2009, je bil delček luči tovornega vozila priloga kazenski ovadbi in je bil ob predaji obsojenega izročen preiskovalnemu sodniku. Sodišče prve stopnje, kljub opravljenim poizvedbam, predlaganega dokaza ni uspelo preskrbeti. Zato ne drži navedba zahteve, da je izvedbo dokaza neutemeljeno zavrnilo, saj ga ni bilo mogoče izvesti, pa tudi o kršitvi pravice do obrambe s tega vidika ni mogoče govoriti. Iz sodbe sodišča druge stopnje sicer izhaja, da naj bi se predmetni košček luči nahajal na Policijski postaji Domžale, vendar je sodišče očitno spregledalo zgoraj omenjeni dopis, iz katerega izhaja nasprotno.

11Očitno neutemeljena je tudi navedba zahteve, da se nobeno sodišče ni izjasnilo o predlogu obrambe za postavitev ustreznega izvedenca, ki bi podal mnenje o tem ali se najdeni delček plastike ujema s poškodbo na luči vozila, s čimer naj bi bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11.3.2009 namreč izhaja, da je zagovornik umaknil dokazni predlog o postavitvi izvedenca, ki bi izdelal primerjavo med delčkom luči, ki je bil najden na kraju kaznivega dejanja in lučjo, ki je bila zasežena ob ogledu kombija. Ker dokazni predlog ni bil postavljen, sodišče tudi ni bilo dolžno obrazlagati, zakaj tega dokaza ni izvedlo.

12Ne drži, da so razlogi sodbe o zavedanju obsojenca o vrednosti sesalcev in strojev nejasni in da se obsojeni zato ne more o njih izjasniti v smislu pravne argumentacije. Sodišče prve stopnje je pod točko IV obrazložitve sodbe navedlo, da je obsojeni glede na njegovo ravnanje (dejanje je storil ponoči, iz posnetkov varnostnih kamer pa je razvidno, da je imel zamaskiran tako obraz kot ostale dele telesa) zanesljivo vedel, da izvršuje kaznivo dejanje. Ocenilo je tudi, da je obsojeni med drugim nedvomno bil seznanjen z vrednostjo sesalcev in strojev za čiščenje s pripadajočo opremo. Sodišče druge stopnje je na pritožbene očitke, da direktni naklep ni zadostno obrazložen, odgovorilo ter jih zavrnilo kot neutemeljene, pri tem pa res nekoliko nespretno povzelo argumentacijo sodišča prve stopnje ter zapisalo, da je glede na način storitve kaznivega dejanja obsojeni nedvomno bil seznanjen tudi z vrednostjo sesalcev in strojev. Razumljivo je, da način storitve ni v povezavi z zavedanjem o vrednosti odtujenih stvari, vendar pa argumentacija sodišča ni nejasna. Iz sodbe sodišča druge stopnje namreč izhaja, da sprejema razloge sodišča prve stopnje, prvostopenjska sodba pa ima povsem jasno obrazložitev tako intelektualne kot tudi voljne sestavine direktnega naklepa. Na tej podlagi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

13Ker ostale navedbe zahteve za varstvo zakonitosti bodisi predstavljajo nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja bodisi očitno niso take, da bi lahko zahteva z njimi uspela, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

14Vrhovno sodišče je obsojenca, upoštevaje njegovo premoženjsko stanje, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje, na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.