VSL Sodba II Cpg 1/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 40438/2017 z dne 12. 5. 2017 v 1. in 3. odstavku izreka pustilo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 2.440,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2017 dalje do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od devetega dne po dnevu vročitve zgoraj citiranega sklepa o izvršbi toženi stranki, to je od 25. 5. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati pravdne stroške v znesku 1.425,96 EUR, po tem roku pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od devetega dne, šteto od vročitve sodbe, do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

6Pravdni stranki sta 2. 12. 2016 sklenili Pogodbo št. 000/2016-GK za iskanje in selekcijo kandidatov za delovno mesto nabavnik (Pogodba). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka toženi stranki na razgovor posredovala več kandidatov, med drugim N. K., s katerim je tožena stranka kasneje tudi sklenila pogodbo o zaposlitvi (27. 2. 2017) in o tem 7. 3. 2017 obvestila tožečo stranko. Dne 24. 3. 2018 je tožena stranka delavcu K. izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožeča stranka je toženi stranki izstavila račun za opravljene storitve posredovanja za zaposlitev v višini 2.440,00 EUR, ki ga tožena stranka ni plačala.

7Pritožbeni očitki, da tožeča stranka ni izpolnjevala pogojev za opravljanje dejavnosti posredovanja njenih delavcev drugim uporabnikom, niso utemeljeni. V konkretnem primeru namreč ni šlo za Pogodbo o posredovanju delavcev drugemu uporabniku, do česar se je sodišče prve stopnje tudi opredelilo. Pritožbeno sodišče dodaja, da kljub temu, da je v uvodu Pogodbe navedeno, da se sklepa na podlagi ZDR-1 in je tožena stranka označena kot uporabnik (kasneje v Pogodbi pa kot naročnik), iz vsebine celotne Pogodbe izhaja, da sta se stranki dogovorili, da bo tožeča stranka toženi stranki posredovala kandidate za njeno prosto delovno mesto nabavnik, s katerim bo tožena stranka (in ne tožeča stranka) sklenila pogodbo o zaposlitvi, kar se je nato tudi zgodilo. Slednje izhaja tudi iz izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje nedvomno štelo, da je tožeča stranka toženi stranki posredovala kandidate, tožena stranka pa je enega izbrala in z njim sklenila pogodbo o zaposlitvi in je torej nastopala kot naročnik. Po oceni pritožbenega sodišča Pogodba predstavlja posredniško pogodbo, saj se je z njo tožeča stranka zavezala, da si bo prizadevala najti in spraviti v stik s toženo stranko osebe, ki se bodo z njo pogajale za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za mesto nabavnik, tožena stranka pa se je zavezala tožeči stranki za to storitev plačati, ko bo kandidat izbran in pisno potrjen s strani tožene stranke (837. in 838. člen Obligacijskega zakonika - OZ).¹ Sodišče prve stopnje se je sicer sklicevalo na podjemno pogodbo (619. člen OZ), vendar slednje ne pomeni, da izpodbijana odločitev ni pravilna. Posredniška pogodba ima namreč tako elemente podjemne pogodbe (619. člen OZ), ki se kaže kot obligacija rezultata, kot mandatne pogodbe (766. člen OZ ), ki se kaže v obligaciji prizadevanja, v obeh primerih pa ima tisti, ki je kot izvajalec izpolnil svojo zavezo do druge pogodbene stranke pravico do plačila.² Glede na vse navedeno, zlasti vsebino Pogodbe, pritožbeni očitki, da je šlo v konkretnem primeru za posredovanje dela delavcev drugemu uporabniku v smislu 59. člena ZDR-1, niso utemeljeni, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

8Prav tako niso utemeljeni pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti razlagalna pravila pri razlagi vsebine Pogodbe. Le-ta namreč pridejo v poštev le v primeru nejasnih določil, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da nobena točka Pogodbe vsebinsko ne določa, da bi morala tožeča stranka kandidata najprej zaposliti in ga šele nato poslati toženi stranki, kot je to zatrjevala tožeča stranka.

9Skladno s Pogodbo je bila tožeča stranka upravičena do plačila, ko je tožena stranka izbrala in pisno potrdila kandidata (2.3 točka Pogodbe). Iz drugega odstavka 2.1 točke Pogodbe izhaja, da je bila tožena stranka dolžna v roku sedmih dni od prejema pisne predstavitve kandidatov tožeči stranki pisno potrditi (ne)ustreznost posameznih kandidatov in podati termin razgovora z njimi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka s kandidatom, ki ji ga je posredovala tožeča stranka, opravila razgovor in nato sklenila Pogodbo o zaposlitvi. Ona je torej tista, ki je izbrala s kom bo sklenila pogodbo o zaposlitvi, obveznost tožeče stranke po Pogodbi pa je bilo le posredovanje kandidatov, pri čemer iz Pogodbe izhaja, da tožena stranka dodatnega testiranja kandidatov od tožeče stranke ni zahtevala. Iz vsebine Pogodbe torej izhaja, da je bila izbira, s kom bo sklenjena Pogodba o zaposlitvi, na toženi stranki. Prav tako tožena stranka ni podala konkretnih trditev o tem, zakaj naj bi tožeča stranka vedela oziroma morala vedeti, da je bil sporni kandidat (vedenjsko oziroma osebnostno) neprimeren, saj ga slednja ni podrobneje testirala. Zato pritožbene navedbe, da bi morala tožeča stranka odgovarjati za izbiro, niso utemeljene.

10Za primer, če se izkaže, da tožena stranka z izbranim kandidatom ni zadovoljna, je bila v Pogodbi dogovorjena garancija (2.2 točka), ki pa, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru zaradi neizpolnjenosti pogojev ni prišla v poštev. Glede na navedeno niso utemeljeni pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do očitka o nepoštenem, neskrbnem in nevestnem ravnanju tožeče stranke, ker je toženi stranki med drugim posredovala kandidata, ki se je izkazal za neprimernega. Ne glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi z izbranim kandidatom odpovedana zaradi njegovega neprimernega obnašanja, je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka, upoštevaje pogodbena določila, izpolnila svoje obveznosti in je upravičena do plačila za opravljene storitve.

11Pritožbenih trditev o dejavnosti, ki jo ima registrirano tožeča stranka, in s tem v zvezi v pritožbi priloženega listinskega dokaza (B7) pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. Gre namreč za pritožbeno novoto, saj tožena stranka ni izkazala, da teh trditev ni mogla podati in dokaza predložiti pravočasno v postopku pred sodiščem prve stopnje brez svoje krivde (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 453. členom ZPP). S tem v zvezi tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti preveriti vse možne pravne podlage. Stranka mora namreč pravočasno podati trditve, ki utemeljujejo uporabo določene pravne podlage, kar pa tožena stranka glede vprašanja registrirane dejavnosti tožeče stranke ni podala.

12Drži pritožbena navedba, da mora biti sodba z obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP pisno izdelana v 15 dneh od plačila sodne takse za napoved pritožbe (deveti odstavek 323. člen ZPP) in da sodišče prve stopnje v tem roku ni izdelalo pisne sodbe. Vendar gre za instrukcijski rok, prekoračitev le-tega s strani sodišča pa ne pripelje do nobenih procesnih posledic in ni bistvena kršitev določb postopka, ne absolutna, ne relativna, saj v ničemer ne more vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.³

13Pritožbeno sodišče dodaja še, da tožena stranka v pritožbi na več mestih graja dokazno oceno sodišče prve stopnje (v zvezi s presojo izpovedbe zaslišane priče R. in P. ter listinskih dokazov). Dokazno oceno sodišča prve stopnje je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v postopku o sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).

14S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člen ZPP).

15Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP).

¹ Posredovanje zaposlitve obsega aktivnosti iskanja primerne ali ustrezne zaposlitve iskalcu zaposlitve in napotitev iskalca zaposlitve k delodajalcu ter aktivnosti iskanja ustreznega ali primernega delavca za delodajalca (prim. drugi odstavek 25. člena ZUTD). Opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, to je pravni ali fizični osebi, za katero dela napoteni delavec (na način iz prvega odstavka 163. člena ZUTD), pa je vsako zagotavljanje dela delavcev s strani pravne ali fizične osebe, s katero ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, uporabniku, pri katerem delavec opravlja delo pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika, ali pretežno uporablja sredstva za opravljanje dela, ki so del delovnega procesa uporabnika (prvi odstavek 163. člena ZUTD).
² Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, str. 538.
³ Primerjaj Ude, dr. L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 190 (ki se sicer nanaša na rok iz prvega odstavka 323. člena ZPP).