837. člen OZ

Po presoji sodišča je dodatek številka 3 k pogodbi po svoji naravi krovni dogovor zavarovalnice in zavarovalca o njunem dolgoročnem sodelovanju, s katerim se stranki obvežeta k podaljševanju njunega razmerja za več let, zaradi česar zavarovalnica zavarovalcu običajno ponudi določene ugodne zavarovalne pogoje. V okviru tega krovnega razmerja pa se vsako leto sklepajo letne obnove zavarovanj, ki so samostojne zavarovalne pogodbe. To izhaja tudi iz določb Pogodbe o zavarovalnem posredovanju, sklenjene med pravdnima strankama. Tožeči stranki torej pripada provizija po 3. členu navedene pogodbe šele na podlagi sklenitve ali obnovitve take letne zavarovalne pogodbe in plačila premije. Ker pa v letu 2018 ni imela več pooblastila zavarovalca za posredovanje pri sklepanju oziroma obnovi zavarovalne pogodbe zanj, pogodbe ni mogla obnoviti in ji provizija za to obdobje ne pripada. Pooblastilno razmerje in pogodba, sklenjena med tožečo stranko in zavarovalcem sta namreč prenehala že 24. 11. 2017 in bi lahko zavarovalec obnovo zavarovalne pogodbe za leto 2018 sklenil sam ali celo s posredovanjem drugega zavarovalnega posrednika. Tega mu niti pogodba niti zakon ne prepovedujeta.

Tožeči stranki kot posredniku ni mogoče pripisati odgovornosti zaradi njenega delovanja pri sklenitvi posla, saj toženi stranki škoda ne nastaja po krivdi posrednika. V zvezi z zahtevo za znižanje plačila naročitelj ni navedel nobenih okoliščin, iz katerih bi sledilo, da je bila dogovorjena provizija (v višini 1,99 % kupnine), ki se jo je naročitelj zavezal plačati v dveh obrokih, nesorazmerna z opravljeno storitvijo in posrednikovim trudom.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Posredniška pogodba je dvostranska pogodba, ki nastane na podlagi soglasja volj udeležencev tega obligacijskega razmerja (837. člen OZ v zvezi s 15. členom OZ). Soglasja volj o sklenitvi posredniške pogodbe med pravdnima strankama v tem primeru ni bilo. Prav tako med pravdnima strankama ni bilo soglasja o kakšnem drugem poslovnem sodelovanju ali o plačilu provizije. Tožena stranka je tožeči stranki ob predložitvi ponudb za sklenitev zavarovalnih pogodb z naročitelji tožeče stranke in pooblastil naročiteljev za posredovanje, izrecno pojasnila, da od nje nima pravice zahtevati plačilo provizij. Obveznost lahko nastane le na podlagi soglasja volj udeležencev obligacijskega razmerja ali v drugih zakonsko predvidenih okoliščinah. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da veljavni predpisi zavarovalnicam ne zapovedujejo sklenitve pogodbe o posredovanju z zavarovalnimi posredniki. Kontrahirna dolžnost zavarovalnic, da sklenejo pogodbo z zavarovalnimi posredniki v smislu prvega odstavka 17. člena OZ, ni zakonsko predvidena. Zato tudi morebitno opravljanje dejanj, ki bi pomenila izvrševanje obveznosti zavarovalnega posrednika v skladu z določilom drugega odstavka 548. člena ZZ

Predlog se zavrne.

Pristojnost za odločanje o tožbenem zahtevku se presoja po vseh trditvah, ki jih v zvezi z njegovo pravno naravo (podlago) poda tožeča stranka v tožbi in tožena stranka v odgovoru na tožbo. Sodišče Evropske unije je v zadevi Wood Floor Solutions pojasnilo, da če opredelitev na podlagi pogodbe ali dejanskega izvajanja storitev ni možna, se za kraj opravljanja storitve šteje kraj, v katerem ima zastopnik sedež ali stalno prebivališče. Ta kraj je namreč vedno mogoče določiti z gotovostjo in torej predvidljivo. Poleg tega je ta kraj v bližini spora, saj bo zastopnik tam po vsej verjetnosti opravil nezanemarljiv del svojih storitev.

Določba 92. člena OZ, ki sodišču nalaga, da pazi na ničnost po uradni dolžnosti, ne predstavlja izjeme od razpravnega načela v pravdnem postopku (7. in 212. člen ZPP). Sodišče namreč pazi na ničnost po uradni dolžnosti le v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo ponudijo stranke. Na tožniku je bilo torej breme, da pravočasno, tj. do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma ob pogojih iz tretjega odstavka 286. člena ZPP do konca obravnave, ponudi procesno gradivo (poda trditve in predlaga dokaze), na podlagi katerega bi lahko sodišče prve stopnje odločalo o ničnosti pogodbe o sodelovanju. Navedbe, ki jih je tožnik podal šele v pritožbi, so nedopustne in zato neupoštevne pritožbene novote. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da bi bilo izvrševanje upravičenj na način, da bi tožnik tožencu očital kršitev pogodbe, vendar od pogodbe ne bi odstopil, pač pa bi pogodbo sam kršil s prekinitvijo plačil, v posledici česar bi od pogodbe odstopil toženec, nato pa bi se (tožnik) v postopku skliceval na pogodbeno ureditev, ki tožencu v primeru odstopa od pogodbe ne omogoča vračila posojila iz prejemkov od prodaje igralcev, v nasprotju z načelom vestnosti in p

Tožeča stranka ni uspela upravičiti svojega pravnega interesa za postavljene ugotovitvene zahtevke, čeprav so jo tožene stranke na pomanjkljive trditve o obstoju pravnega interesa večkrat opozorile. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da četudi bi ugotovilo ničnost navedenih pravnih poslov, ker naj bi bili skladno s trditvami tožeče stranke navidezni, se pravni položaj tožeče stranke ne bi izboljšal. Tožeča stranka ima, če bi se vse njene trditve izkazale za resnične, v tem primeru za zavarovanje svojih pravic dajatveni zahtevek. Terjatev za plačilo temelji na zatrjevani posredniški pogodbi med tožečo stranko in sopogodbenikom, pri čemer se je pogoj za plačilo provizije po posredniški pogodbi, bodisi izpolnil s prenosom poslovnega deleža na tretjetoženo stranko (če sklenjeni poslovni posli izpolnjujejo pogoje za prodajno pogodbo) bodisi se šteje za izpolnjenega, ker je njegovo uresničitev v nasprotju z načelom vestnosti in poštenosti preprečil sopogodbenik s sklenitvijo navideznih poslov, da bi se izognil plačilu.

V skladu s teorijo psihološke povezanosti je posrednik upravičen do plačila provizije tudi v primeru, ko je neka druga oseba v naročiteljevem interesu sklenila pogodbo, za sklenitev katere (sicer v posledici sklenjenega pogodbenega razmerja z naročiteljem) si je prizadeval posrednik. S tem, ko je zakoniti zastopnik tožene stranke pogodbo o zakupu sklenil kot zakoniti zastopnik povezane druge osebe, čeprav je predhodno posredniško pogodbo sklenil v imenu tožene stranke, pri čemer je po logiki stvari edino on lahko tožeči stranki posredoval informacije o lastništvu Hotela X., je jasno, da gre pri ugovoru, da se odložni pogoj iz posredniške pogodbe ni izpolnil, za izogibanje obveznosti plačila provizije. Takšnemu ravnanju pa pravnega varstva ni mogoče nuditi.

Tožeča stranka v predmetnem postopku ni trdila, da si je kot posrednik prizadevala najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, in da se ji je naročitelj (kar bi lahko bila v konkretnem primeru zgolj tožena stranka) zavezal, da ji bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena. Ob izostanku zatrjevanja bistvenih sestavin posredniške pogodbe prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno presojati, ali je bila v konkretnem primeru tovrstna pogodba med pravdnima strankama sklenjena, zato mu ni mogoče očitati, da je, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotno ugotovilo tudi dejansko stanje. Pravno podlago za odločitev o zahtevku predstavljajo določbe OZ o sklenitvi pogodbe (tj. 15. člen in nadaljnji OZ). S stališča trditvene podlage tožeče stranke oziroma v le-tej opisanega posla, predstavlja „glavni posel“ naročilo materiala (za izdelavo strojnih inštalacij za naročnika E. d. o. o.) pri toženi stranki, in sicer s strani tožeče stranke. Pri tem pa je obveznost plačila navedenega materiala (kot zatrjevano) lahko izpolnila tudi družba E. d. o. o., saj lahko obveznost izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tret

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da pogodbeni dogovor med tožečo stranko in D. o prenosu posredniških poslov na tožečo stranko ne more imeti učinka proti tretjim, dokler tretji s tem niso seznanjeni in soglašajo, da posredništvo opravlja nov pogodbeni posrednik. Zgolj dejstvo, da je dela posrednika neposredno opravljala N. D. pri pogodbenem partnerju F. d.o.o. in da je potem kot posrednica -izvajalka del -delo posrednice pričela opravljati pri tožeči stranki, še ne more pomeniti, da je pogodbeno posredniško razmerje prešlo na tožečo stranko za vse posle, pri katerih je delovala D., vendar ne kot pogodbena partnerica tožene stranke, ampak zgolj kot izvajalka del pri pogodbenem partnerju tožene stranke, saj bi lahko takšen dogovor sklenili samo sedaj pravdni stranki, kar pa sta storili šele 15. 10. 2018.

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Bistvo posredniške pogodbe je posrednikova zaveza, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se mu zaveže, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena (837. člen OZ). Vzpostavitev stika med posrednikom in tretjim, s katerim se bo naročitelj pogajal o sklenitvi pogodbe, je odločilna za presojo, da je posrednik upravičen do dogovorjene provizije.

Očitki o nepravilni izpolnitvi posredniške pogodbe so lahko osnova le za (odškodninsko) odgovornost tožnice in ne za ničnost pogodbe. Pogodba, ki je bila nepravilno izpolnjena, ni nična. Kadar je podano očitno nesorazmerje med višino plačila (provizijo) in opravljeno storitvijo nepremičninskega posrednika, pogodba ni nična, pač pa so podane okoliščine, zaradi katerih ima naročitelj možnost zahtevati znižanje plačila. Sklenitev pogodbe o nepremičninskem posredovanju tudi v primeru posredovanja za obe stranki pravnega posla, ki je predmet posredovanja, povzroči nastanek dvostranskega obligacijskega razmerja med posrednikom in posameznim naročiteljem. S sklenitvijo pogodbe o nepremičninskem posredovanju se naročitelj zaveže, da bo posredniku plačal za posredovanje (za opravljeno storitev), in sicer dogovorjeno provizijo: v obravnavanem primeru del razdeljenega enojnega zneska provizije. Posrednik ni klasični pogajalec, pač pa oseba, ki omogoča potek v zvezi s pogajanji. Gladi nasprotna stališča v smeri sklenitve pogodbe in opravlja dejanska opravila za sklenitev pogodbe, predlaga pogodbene rešitve, oskrbuje stranki s potrebno dokumentacijo, prenaša sporočila in iz

Na pravno naravo pravnega razmerja med pravdnima strankama ne vpliva niti dejstvo, da tožeča stranka ni nepremičninski posrednik, da ne izpolnjuje pogojev za nepremičninskega posrednika in nima zavarovane svoje odgovornosti. Le zato, ker tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev, ki jih zakon zahteva od posrednika v prometu z nepremičninami, namreč ni mogoče zaključiti, da zanjo kogentna določila o varnem in skrbnem poslovanju pri nepremičninskem posredovanju, ki jih določa ZNPosr v III. Poglavju, ne veljajo. Takšno stališče bi bilo v izrecnem nasprotju z namenom zakonodajalca ob sprejemanju ZNPosr. Namen zakonodajalca je namreč bil podrobneje pravno urediti področje storitev nepremičninskega posredovanja predvsem s ciljem udejanjanja varstva šibkejše stranke (naročitelja), kar posledično med drugim zahteva tudi prepoved opravljanja te dejavnosti subjektom, ki ne izpolnjujejo zakonskih pogojev. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pri odločitvi v tem primeru treba upoštevati določila ZNPosr, saj bi v nasprotnem primeru, v kolikor bi sledilo trditvam tožeče stranke, da je bila njena volja in volja pravne prednice tožene stranke skleniti običajno posredn

Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je imela tožnica pred sklenitvijo pogodbe dovolj informacij, ki so ji omogočale sprejem svobodne ekonomske odločitve ter da je bila poslovna praksa toženke ustrezna in ni bistveno izkrivljala ekonomskega obnašanja povprečnega potrošnika.

Če naročnik storitev posredovanja sprejme več kandidatov (tudi, če jih zaposli na drugo delovno mesto), se obveznost naročnika, da plača opravljene svetovalne aktivnosti, razteza do zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi s kandidatom, ki mu ga je predlagal posrednik. Prav ima sicer pritožba, da bi takšna razlaga določila tretjega in četrtega odstavka 7. člena pogodbe (A2), po kateri bi bil naročnik dolžan posredniku tudi po izpolnitvi pogodbenega predmeta (zaposlitvi enega kandidata za eno delovno mesto) plačevati še za vsako nadaljnjo zaposlitev kateregakoli od kandidatov, ki jih je v okviru pogodbe predlagala tožeča stranka, lahko povzročila negotovost pravnega položaja naročnika, če bi to veljalo za nerazumno dolgo obdobje po prenehanju posredniške pogodbe oz. zaposlitvi enega kandidata. Vendar bi v tem primeru postal vprašljiv obstoj psihološke povezanosti med prizadevanji posrednika in zaposlitvijo kandidata (ki je nujen pogoj, da posrednik pridobi pravico do plačila), saj ta vez s potekom časa med obema dogodkoma neizogibno plahni.

Sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti (92. člen OZ), vendar ugovor obravnava v okviru trditvene podlage, ki jo ponudijo stranke. V obravnavanem primeru je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor – pogodba - z elementi mandatne (v odnosu med tožnico in prvo toženko) in posredniške (v odnosu med tožnico in drugo toženko) pogodbe, ki sta jo toženki po ugotovitvah sodišča prve stopnje pravilno izpolnili. Obstoj izpolnjenega pogodbenega temelja izključuje uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi. Tožnica se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, sprejetih na podlagi njene izpovedbe, zavestno odločila za tvegano naložbo pri tuji družbi in toženkama v ta namen izročila denar. Splošno znano je, da je poslovanje finančnih institucij (tudi tistih s sedežem v tujini) podrobno predpisano in nadzorovano, pa tudi to, da so obljubljeni visoki donosi v kratkih rokih znamenje zelo tveganih naložb, ki zelo verjetno ne prinesejo zatrjevanih dobičkov. Pri sklepanju tveganih pravnih poslov se zato od vsakega povprečno skrbnega vlagatelja pričakuje, da pred vlaganjem preveri tveganost naložbe, najmanj pa to, da sam preveri tudi kredibilnost neznane tuje finančne institucije, k

Ravnanje v skladu z načelom vestnosti in poštenja od udeležencev terja, da si pri sklepanju obligacijskih razmerij ter izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti ne prizadevajo zgolj za uresničitev svojih interesov temveč tudi za interese nasprotne stranke. Udeleženci morajo biti med seboj lojalni. Torej morajo ravnati pošteno in vestno ter se izogibati ravnanj, ki bi nasprotno stranko prikrajšala v izvrševanju njenih pravic in interesov. Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka s tem, ko je izkoristila naročeno, pravilno opravljeno storitev tožeče stranke in se s (formalno) zaposlitvijo napotenega kandidata v povezani družbi skušala izogniti plačilu za opravljeno storitev, ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

Iz drugega odstavka 2.1 točke Pogodbe izhaja, da je bila tožena stranka dolžna v roku sedmih dni od prejema pisne predstavitve kandidatov tožeči stranki pisno potrditi (ne)ustreznost posameznih kandidatov in podati termin razgovora z njimi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka s kandidatom, ki ji ga je posredovala tožeča stranka, opravila razgovor in nato sklenila Pogodbo o zaposlitvi. Ona je torej tista, ki je izbrala s kom bo sklenila pogodbo o zaposlitvi, obveznost tožeče stranke po Pogodbi pa je bilo le posredovanje kandidatov, pri čemer iz Pogodbe izhaja, da tožena stranka dodatnega testiranja kandidatov od tožeče stranke ni zahtevala. Iz vsebine Pogodbe torej izhaja, da je bila izbira s kom bo sklenjena Pogodba o zaposlitvi na toženi stranki. Prav tako tožena stranka ni podala konkretnih trdila o tem, zakaj naj bi tožeča stranka vedela oziroma morala vedeti, da je bil sporni kandidat (vedenjsko oziroma osebnostno) neprimeren, saj ga slednja ni podrobneje testirala. Zato pritožbene navedbe, da bi morala tožeča stranka odgovarjati za izbiro niso utemeljene. Drži pritožbena navedba, da mora biti sodba z obrazložitvijo po četrtem odst