163. člen ZUTD

Podjemni pogodbi med obema toženkama sta se izvajali kot pogodbi o zagotavljanju dela delavcev drugemu uporabniku (čeprav se prva toženka s takšnim posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne sprejemati), dejansko pa sta bili namenjeni temu, da se prikrije stalna potreba druge toženke po delu tožnika. Druga toženka je ob sodelovanju s prvo toženko ravnala očitno nezakonito in zlorabila na videz zakonite pogodbe na škodo tožnika in ostalih delavcev prve toženke. Na ta način je bil vzpostavljen specifičen poslovni model s strani teh pravnih oseb, ki po vsebini ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč tudi delovno razmerje teh delavcev pri drugi toženki. Prva in druga toženka sta v usklajenem delovanju sicer izhajali iz zakonskih možnosti, vendar sta jih uporabili na nezakonit način, zaradi česar sta tožnika prikrajšali za delovno razmerje pri dejanskem delodajalcu (drugi toženki) in za pravice iz tega razmerja. Z izvajanjem takšnega nezakonitega modela poslovanja je bilo pogodbeno razmerje med tožnikom in prvo toženko (ki je bilo formalno vzpostavljeno s pogodbo o zaposlitvi) zlorabljeno. Dejanski delodajalec tožnika je bila torej druga

Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne bi smela sprejemati oziroma še več - organizirati s pogojevanjem, da se delodajalec ne sme ukvarjati s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku. Prva in druga toženka sta v usklajenem delovanju izhajali iz zakonskih možnosti, a sta jih uporabili na način, ki ni bil zakonit. Specifičen poslovni model druge toženke, pri katerem je aktivno sodelovala prva toženka, v tak način poslovanja pa so bile vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, ne kaže le na navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, temveč na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev prve toženke. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. členu ZDR-1 namreč ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V obravnavanem primeru opisan dejanski in objektivni pol

Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 namreč ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V obravnavanem primeru opisan dejanski in objektivni položaj ter način, na katerega se je izvajala tožnikova pogodba o zaposlitvi (vključno z razlogom za njeno odpoved) kaže na to, da je bilo z delovnim razmerjem tožnika pri prvi toženki prikrito delovno razmerje s tretjo toženko. Odgovornost tretje toženke ni le klasična odškodninska odgovornost, temveč je enaka odgovornosti delodajalca (ali uporabnika) za prejemke iz delovnega razmerja - torej za plačilo razlike z vsemi davki in prispevki. To prikrajšanje (tudi za obdobje že obstoječega delovnega razmerja pri prvi toženki) je zato treba obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja in ne le na odškodninski podlagi.

Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne bi smela sprejemati oziroma še več - organizirati s pogojevanjem, da se delodajalec ne sme ukvarjati s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku. Prva in druga toženka sta v usklajenem delovanju izhajali iz zakonskih možnosti, a sta jih uporabili na način, ki ni bil zakonit. Specifičen poslovni model druge toženke, pri katerem je aktivno sodelovala prva toženka, v tak način poslovanja pa so bile vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, ne kaže le na navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, temveč na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev prve toženke. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. členu ZDR-1 namreč ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V obravnavanem primeru opisan dejanski in objektivni pol

Pogodba o opravljanju storitev, ki sta jo sklenili toženki, je imela formalno naravo podjemne pogodbe (619. do 648. člen OZ). Vendar pa se ta pogodba (in delo tožnika po tej pogodbi) ni izvajala na tak način, saj prva toženka ni izvajala luško prekladalnih in drugih storitev ali del, katerih vsebina ali predmet bi bil podoben in bi predstavljal njeno dejavnost (za katero bi imela zaposlene delavce). Prva toženka je drugi toženki (enako kot nekatere druge družbe - „izvajalci pristaniških storitev“) trajno in izključno zagotavljala le delo delavcev, ki so bili formalno zaposleni pri njej. Druga toženka je bila njen edini poslovni partner, torej je bila prva toženka od nje tudi v celoti odvisna. Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s takšnim posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga sprejemati oziroma še več - organizirati s svojim pogojevanjem takšnega sodelovanja (izločitvenim kriterijem, ki ni smel vključevati družb, ki se ukvarjajo s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku). Obenem je bil tožnik v primerjavi z drugimi delavci, ki so imeli z drugo toženko sklenjene pogodbe o zapo

Dlje časa trajajoče, nepretrgane vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke (zaporedoma s strani dveh različnih družb IPS), ni mogoče razlagati drugače kot trajno opravljanje dela za toženko. Zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela odgovornost toženke ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti ni le klasična odškodninska. Toženka tožniku odgovarja kot dejanska delodajalka za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, čeprav se mu za čas formalne zaposlitve pri IPS družbah ne more priznati delovnega razmerja pri toženki.

Ne glede na formalno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z družbo A. d. o. o. je bila dejanski delodajalec tožnika ves čas toženka, vendar mu za čas, ko že ima priznano delovno razmerje v družbi A. d. o. o. (in je na tej podlagi vključen v obvezna zavarovanja), ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri toženki. Za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja s toženko, ko je bil tožnik brezposeln in kasneje upokojen, pa ni ovire za priznanje delovnega razmerja pri njej.

Prva toženka se pritožuje zoper del sodbe, kjer je bilo drugi toženki naloženo, da tožniku plača razlike v plači od oktobra 2019 do aprila 2020 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker se sodba v tem delu nanjo ne nanaša, nima pravnega interesa za vlaganje pritožbe zoper ta del odločitve. Navedenega ne spremeni okoliščina, da je bila prva toženka formalna delodajalka tožnika v navedenem obdobju in mu je obračunavala in izplačevala prejemke iz delovnega razmerja. Da je prišlo do zlorabe pogodbenega razmerja, je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi za obdobje od 1. 10. 2019 do 29. 4. 2020, ko je bil tožnik formalno zaposlen pri prvi toženki, ki je registrirana za opravljanje dejavnosti za zagotavljanje dela delavcev uporabniku in je z drugo toženko imela sklenjen okvirni sporazum o zagotavljanju delavcev, na podlagi katerega je od 1. 10. 2019 dalje na delo k drugi toženki napotila tožnika. Ker je tožnik že pred napotitvijo s strani prve toženke za drugo toženko opravljal delo, in to neprekinjeno od 1. 6. 2000, je skupno obdobje napotitev predstavljalo stalen, in ne začasen položaj tožnika, čeprav ga je prva toženka napotovala na delo k drugi toženki šele od 1. 10. 2019. Za tožnik

Zaradi zlorabe poslovnega modela je toženka odgovorna za tožnikovo prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja v času, ko je bil tožnik delavec formalnih delodajalcev.

Za podjemnika šteje pravna oseba, ki zaposluje delavce, ki delo po podjemni pogodbi tudi dejansko opravijo, pri čemer sami delavci nimajo položaja podjemnika; če v takem primeru v skladu s podjemno pogodbo delavci podjemnika prejmejo od naročnika neposredna navodila in so podvrženi njegovemu neposrednemu nadzoru, to ne vpliva na obstoj njihovih pogodb o zaposlitvi z njihovim delodajalcem (podjemnikom); v razmerju do naročnika je namreč nosilec pogodbenih obveznosti in pravic še vedno podjemnik - torej njihov delodajalec, ki nosi tudi odgovornost za to, da je delo opravljeno. Drugače pa je v primeru fizične ali pravne osebe, ki napotuje svoje delavce kot agencija: tedaj delavci, ki delajo pri uporabniku na podlagi pogodbe o zaposlitvi z agencijo kot delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela uporabnikom, namreč opravljajo delo pod nadzorom in po navodilih uporabnika. Pri tem je bistveno, da je napoteni delavec v tem primeru nosilec obveznosti in odgovornosti, da je delo opravljeno, ne pa agencija kot njegov dejanski delodajalec.

Odgovornost toženke zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti ni le klasična odškodninska, temveč je odgovorna za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Tožnikovo prikrajšanje v obdobju njegovega formalnega delovnega razmerja z družbama A. d. o. o. in B. d. o. o. je zato sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju utemeljeno ugotavljalo v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja. Enako velja za prikrajšanje, ki se nanaša na obdobje, za katero mu je bil pravnomočno prisojen obstoj delovnega razmerja s toženko. Le na tak način je namreč saniran položaj tožnika, v katerem se je znašel zaradi ugotovljene zlorabe. Toženka je odgovorna tožniku za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, pri čemer je sodišče prve stopnje višino prikrajšanja pravilno ugotavljalo upoštevaje dejansko prejete prejemke tožnika v vtoževanem obdobju (plačila formalnih delodajalk in denarno nadomestilo za brezposelnost) in povprečne prejemke primerljivih delavcev toženke (delovno mesto KV LTD viličarist, od 1. 3. 2019 dalje pa voznik tovornih vozil).

Tožnik je bil dejansko delavec toženke, ki je bila njegov dejanski delodajalec, saj je bilo pogodbeno razmerje tožnika s formalnimi delodajalci preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Toženka je imela podatke o delu svojih zaposlenih in o njihovih plačah, zato bi lahko dokazala, da je bil tožnik manj uspešen od povprečja.

Tožnik je bil eden od delavcev, ki so bili formalno zaposleni pri družbi IPS (družbi A., d. o. o.), delo so opravljali pri toženki. Posredovanje delavcev je bilo nezakonito. Družba IPS je poslovala izključno z njo, tožnik je bil vključen v delovni proces toženke. Že navedeno daje podlago za presojo, da je bilo delovno razmerje zlorabljeno. Zloraba pomeni, da je šteti toženko za dejanskega delodajalca, ki za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja odgovarja kot za reparacijo, ne subsidiarno in ne na odškodninski podlagi, in to (ne le za čas dejanskega opravljanja dela, ampak) tudi za čas po prenehanju delovnega razmerja pri družbi IPS; ob ugotovljeni zlorabi prenehanje dejanskega delovnega razmerja pri toženki na podlagi ravnanj njegovega formalnega delodajalca ni zakonito. Ob ugotovljeni zlorabi prenehanje dejanskega delovnega razmerja pri toženki ni bilo zakonito. To je podlaga za odločanje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi oziroma prisojo denarnega povračila na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1. Sorazmerni del regresa za letni dopust je vezan na pravico do sorazmernega dela letnega dopusta (četrti odstavek 131. člena ZDR‑1); upoštevaje prvi odsta

Načeloma se plačilo za delo na določenem delovnem mestu razlikuje od delavca do delavca in je odvisno od pogojev dela oziroma delovne uspešnosti, vendar to ne pomeni, da bi bil delavec, za katerega ni podatkov o opravljanju dela (kar še toliko bolj velja v primeru zlorabe), upravičen le do razlike do osnovne plače. Če bi bil tožnik, kot bi bilo zakonito, v delovnem razmerju pri toženki, ne pri družbi IPS, bi mu toženka skupaj z osnovno plačo izplačala tudi dodatke in druge dele plače; s prisojo razlike do osnovne plače njegov položaj ne bi bil primerljiv položaju delavca, ki je bil v delovnem razmerju s toženko.

Predmet pogodbe o opravljanju storitev glavne pisarne, ki sta jo sklenili pravna oseba kot naročnik in A. d.o.o. kot izvajalec, je upravljanje z dokumentarnim gradivom ter urejanje dokumentarnega in arhivskega gradiva, bistvo pogodbe pa ni v številu delavcev, ki bi te storitve opravljali, temveč v vsebini njihovega dela. Na podlagi navedenega je mogoče zaključiti, da pri sklenjeni pogodbi ni šlo zgolj za posredovanje dela delavcev, ki so bili formalno zaposleni pri družbi A. d.o.o., temveč je ta družba kot izvajalka preko svojih zaposlenih organizirala in vodila delo glavne pisarne pri storilki pravni osebi. Zato po presoji višjega sodišča ne gre za pogodbo o posredovanju delavcev po 62. členu ZDR-1, pri kateri je bistvo pogodbene obveznosti delodajalca v tem, da uporabniku zagotovi potrebno število delavcev, temveč gre dejansko za podjemno pogodbo, s katero se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal in je bistvo pogodbene obveznosti v tem, da je dogovorjeni posel opravljen. Tako se pritožbene navedbe, da gre za klasično podjemno storitveno pogodbo, ki jo izvajalec opravlja z naročnikovim orodjem, izkažejo za utemeljene, sa

Ni sporno, da so delavci B., d.o.o. izvajali dejavnost glavne pisarne v prostorih tožeče stranke in z njenimi delovnimi sredstvi. Sporno pa je, ali je delovni proces, ki so ga izvajali ti delavci, glede na predloženo pogodbo o opravljanju storitev glavne pisarne šteti za delovni proces tožeče stranke. Tožeča stranka je v postopku predložila pogodbo o opravljanju storitev glavne pisarne, iz te pogodbe in izjave direktorice pa bi izhajalo, da je tožeča stranka delovni proces glavne pisarne izločila iz svoje organizacije in ga ne opravlja več.

Opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku je vsako zagotavljanje dela delavcev s strani pravne ali fizične osebe, s katero ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, uporabniku, pri katerem delavec opravlja delo pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika ali pretežno uporablja sredstva za opravljanje dela, ki so del delovnega procesa uporabnika (prvi odstavek 163. člena Zakona o urejanju trga dela - ZUTD. Glede na omenjene podane trditve tožeče stranke je sodišče prve stopnje v zvezi s konkretnimi zaključki o posredovanju dela delavcev uporabniku (toženi stranki) več kot očitno preseglo trditveno podlago tožeče stranke o tem vprašanju, pri čemer toženi stranki zaradi opustitve materialno procesnega vodstva tudi ni dalo nobene možnosti, da se o tem izjavi.