VSL Sodba II Kp 45432/2015

I. Pritožbi zagovornice obtoženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu A. A. po določbi 57. in 58. člena KZ-1 izreče

pogojna obsodba,

v kateri se mu na podlagi prvega odstavka 186. člena KZ-1 določita

kazen 1 (eno) leto zapora

in

100 (sto) dnevnih zneskov,

tako, da dnevni znesek znaša 20,00 (dvajset) EUR,

to je 2.000,00 (dva tisoč) EUR stranske denarne kazni.

Pri čemer kazen zapora ne bo izrečena, če obtoženi v preizkusni dobi 5 (petih) let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Stranska denarna kazen se izvrši.

Obtoženi A. A. je dolžan stransko denarno kazen plačati v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe. Če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 40,00 EUR, določilo en dan zapora.

II. V preostalem se pritožba zagovornice obtoženega A. A. in v celoti pritožba zagovornikov obtoženega B. B. zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

III. Obtoženega B. B. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtožena B. B. in A. A. spoznalo za kriva kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in jima izreklo kazen: B. B. dve leti zapora in stransko denarno kazen v višini 120 dnevnih zneskov po 25,00 EUR, to je 3.000,00 EUR denarne kazni, obtoženemu A. A. eno leto zapora in stransko denarno kazen 100 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, to je 2.000,00 EUR denarne kazni, ki sta jo dolžna plačati v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, sicer se bo prisilno izterjala, sicer pa se izvršila tako, da se za vsakih začetih 50,00 EUR (obtoženi B. B.) in za vsakih začetih 40,00 EUR (obtoženi A. A.) določi en dan zapora. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obtoženemu B. B. izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov in sicer dveh elektronskih tehtnic št. CCM 200 in digital Scale ter mu na podlagi 498. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odvzelo PVC vrečko s konopljo in manjšo posodo z 10 ml testosterona. Obtoženemu A. A. je po določbi petega odstavka 186. člena KZ-1 odvzelo zaseženo drogo in sicer 2,25 g prepovedane droge kokain ter digitalno tehtnico. Odločilo je, da sta obtožena dolžna plačati na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP in sodno takso, obtoženi A. A. pa še stroške svoje zagovornice, nagrado in potrebne izdatke zagovornice C. C., odvetnice iz Ljubljane, ki mu je bila postavljena po uradni dolžnosti. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega D. D. po določbi 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Odločilo je, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP sorazmerni del stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter izdatki in nagrada njegovega zagovornika v tem delu bremenijo proračun. Po določbi 498. člena ZKP je obtoženemu D. D. odvzelo vso zaseženo drogo in sicer 4,96 g prepovedane droge kokain.

2Zoper sodbo so pritožbo vložili:

- zagovorniki obtoženega B. B. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženca po 3. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe, podredno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat;

- zagovornica obtoženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe in plačila stroškov postopka, podredno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3Pritožbeno sodišče je v skladu z določilom prvega odstavka 378. člena ZKP o seji senata obvestilo obtožence, njihove zagovornike in pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. Na sejo niso pristopili državni tožilec, obtoženi D. D. in njegovi zagovorniki, niti zagovorniki obtoženega B. B., ki so sporočili, da se seje ne bodo udeležili, vendar so bili pogoji, da se seja opravi izpolnjeni, saj so bili o seji v redu obveščeni (četrti odstavek 378. člena ZKP). Na pritožbeno sejo je obtoženi A. A. pristopil neprimerno oblečen, saj je imel na sebi kratke hlače, ki že na videz niso bile primerne za prisostvovanje na pritožbeni seji, zato ga je predsednik senata pozval, naj se preobleče, pri čemer je obtoženi povedal, tega ne bo storil, ker pri sebi nima ustreznih oblačil, zato se ga je napotilo iz sodne dvorane. Zagovornica obtoženega A. A. na izrecen poziv predsednika senata, na takšno postopanje ni imela pripomb.

4Pritožba zagovornikov obtoženega B. B. ni utemeljena, pritožba zagovornice obtoženega A. A. je delno utemeljena.

5Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, svojo odločitev je prepričljivo obrazložilo in je na tej podlagi ob odsotnosti kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, obtožena B. B. in A. A. utemeljeno spoznalo za kriva kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1.

K zatrjevani kršitvi ustavne pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS:

6Zagovorniki obtoženega B. B. zatrjujejo, da je bila obtoženemu kršena njegova ustavna pravica do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, saj je o njegovi krivdi odločal sodnik oziroma senat, ki je odločal že o krivdi soobtoženega E. E. Sodba zoper slednjega pa vsebuje stališča, ki so prejudicirala presojo krivde obtoženega v poznejšem sojenju, zaradi česar je bil videz nepristranskosti sodišča v poznejšem neizločenem kazenskem postopku zoper pritožnika okrnjen do te mere, da ni več mogoče govoriti o nepristranskem sojenju v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave. Pritožniki grajajo postopanje sodišča prve stopnje, ki je v izpodbijani sodbi utemeljevalo svoje zaključke o neverodostojnosti izpovedbe soobtoženega E. E. z njegovim priznanjem in pri tem citiralo sam izrek sodbe v prejšnjem postopku. Iz istih razlogov vlaga pritožbo tudi zagovornica obtoženega A. A., ki graja postopanje sodišča prve stopnje, ker je utemeljilo svoj zaključek o namenu nakupov prepovedane droge obtoženega A. A. s priznanjem kaznivega dejanja soobtoženega F. F. Pritožnica zatrjuje, da je na strani prvostopenjskega sodišča podan že v zahtevi za izločitev z dne 8. 3. 2017 uveljavljen neokrnjen videz nepristranskosti predsednice senata in članov senata, pri čemer graja razloge sklepa o neizločitvi sodnice z dne 13. 3. 2017.

7Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožniki sicer izrecno ne izpodbijajo sklepa predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 29/2017 z dne 13. 3. 2017. Iz pritožbenih navedb obeh pritožnikov pa je zaslediti grajo postopanja predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki ni sledil njihovemu predlogu za izločitev predsednice senata in senata. Sodišče druge stopnje je zato pritožbene navedbe zagovornika obtoženega B. B. in zagovornice obtoženega A. A. presojalo tudi v povezavi z razlogi sklepa predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 29/2017 z dne 13. 3. 2017. Po določbi četrtega odstavka 42. člena ZKP se namreč takšna odločitev, kot izhaja iz prej izpostavljenega sklepa, lahko izpodbija samo v pritožbi zoper sodbo. Zatrjevana kršitev ni podana. Spisovno je razvidno, da je sodišče prve stopnje prejelo sporazum o priznanju krivde, sklenjen med obtoženima G. G. in F. F. ter SDT dne 23. 8. 2016. Sodišče prve stopnje je nato dne 1. 9. 2016 na predobravnavnem naroku sprejelo sporazum o priznanju krivde med obtoženim F. F. in SDT ter med G. G. in SDT ter jima dne 14. 9. 2016 izreklo sodbo. Nadalje iz podatkov v spisu izhaja, da je obtoženi E. E. na glavni obravnavi dne 7. 12. 2016 priznal krivdo za očitana kazniva dejanja in mu je bila dne 19. 12. 2016 izrečena sodba. Zagovornik obtoženega D. D. je predlog za izločitev predsednice senata in senata, kateremu so se pridružili tudi zagovorniki obtoženega B. B. in zagovornica obtoženega A. A., podal šele na naroku za glavno obravnavo dne 8. 3. 2017, čeprav so vsi trije zagovorniki na glavni obravnavi dne 25. 1. 2017 na izrecno vprašanje predsednice senata izjavili, da nimajo pripomb na sestavo senata. O predlogu za izločitev predsednice senata in senata je odločal predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani z zgoraj navedenim sklepom, ki je predlog zagovornikov zavrnil. Po določbi drugega odstavka 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika takoj, ko izve za razlog izločitve. Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani je te okoliščine v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovil in utemeljeno štel predlog ne samo kot neutemeljen, pač pa tudi kot prepozen, saj je od prvega sprejetja sodbe na podlagi sporazuma o priznanju krivde pa do vložitve predloga za izločitev predsednice senata poteklo več kot štiri mesece. Sodišče druge stopnje ne glede na odločitev, ki jo je sprejel predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je pritožbi sicer izrecno ne izpodbijata, iz pritožbenih navedb pa vsekakor izhaja, da grajata takšno postopanje predsednika sodišča, ugotavlja, da zatrjevana kršitev 23. člena Ustave RS ni podana. Pritožnika se sklicujeta na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-57/14 z dne 26. 1. 2017, pri čemer navajata, da bi sodnica posameznica in predsednica senata in senat, ki so sprejeli sporazum o priznanju krivde in izrekli sodbo na podlagi priznanja krivde morali biti iz sojenja izločeni, ne pa da je isti senat sodil preostalim obtožencem, ki krivde po obtožbi niso priznali. Pritožniki zatrjujejo, da je bila s takšnim postopanjem kršena pravica do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Pritožbeno sodišče takšna pritožbena naziranja zavrača. Ravnanje sodnika, ki je bilo skladno z določbami ZKP ne more biti okoliščina iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP. Sodnikov sprejem priznanja katerega od soobtoženih na predobravnavnem naroku ali kasneje tekom glavnih obravnav, ne prejudicira njegove odločitve o nadaljnji izvedbi glavne obravnave glede tistih soobtoženih, ki krivde niso priznali. Predobravnavni narok je namreč posebna faza kazenskega postopka po določbah ZKP, ki po vsebini spadajo v priprave na glavno obravnavo. Sodnik mora tako kot v primeru, ko je dano priznanje katerega od soobtoženih na glavni obravnavi o dokazanosti kaznivega dejanja o krivdi in kazenski sankciji odločati za vsakega obtoženca posebej in pri tem mora presojati priznanje ne glede na to, ali je bilo dano na predobravnavnem naroku ali na glavni obravnavi, tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. Zaradi navedenih razlogov je uveljavljena kršitev s strani pritožnikov neutemeljena. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe zagovornikov obtoženega B. B. in zagovornice obtoženega A. A., da se je o krivdi obtoženega B. B. in obtoženega A. A. odločalo na podlagi priznanja obtoženega F. F. in obtoženega E. E.

K pritožbi zagovornikov obtoženega B. B.:

8Neutemeljena je pritožbena graja zagovornikov obtoženega A. A., da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi utemeljevalo svoje zaključke o neverodostojnosti izpovedbe priče E. E. z njegovim priznanjem. Iz razlogov izpodbijane sodbe, razvidnih iz četrtega odstavka točke 5 obrazložitve izhaja, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedbi E. E., ki je zanikal, da bi B. B. prodal oziroma od njega kupil kokain. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo prepričljive razloge, zakaj je izpovedbo ocenilo kot neverodostojno. Protispisno pritožniki zatrjujejo, da je sodišče prve stopnje utemeljilo krivdorek za obtoženega B. B. zgolj na podlagi priznanja krivde obtoženega E. E., saj iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da izpovedba E. E. nasprotuje ugotovitvam, ki jih podpirajo drugi izvedeni dokazi, ki jih sodišče prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča skrbno analiziralo, pravilno povzelo in tudi zadosti kritično ocenilo.

9Neutemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje, ko je zasliševalo F. F. kot pričo, slednjemu predočilo dokaze, ki jih sicer ni izvedlo, niti se ne nahajajo v predmetnem spisu, temveč se nahajajo v izločenem spisu. Takšna pritožbena navedba je protispisna. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 29. 3. 2017 je razvidno, da so bili F. F. predočeni izsledki telefonskih pogovorov Ktt L. št. 797 in 798. Nadalje iz istega zapisnika izhaja, da pritožniki takšnemu načinu predočanja niso ugovarjali, saj bi predsednica senata njihove ugovore nedvomno protokolirala. Da sta bila problematizirana izsledka telefonskih pogovorov predmet dokazovanja, izhaja tako iz točke 3 izpodbijane sodbe kot tudi iz zapisnika o glavni obravnavi 7. 4. 2017. Glede na izpostavljeno, zatrjena kršitev določbe prvega odstavka 355. člena ZKP ni podana.

10Nadalje pritožniki zatrjujejo kršitev določbe 355. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe obtoženega B. B. glede pribave originalnih posnetkov. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo prepričljive razloge, zakaj je dokazni predlog zagovornika obtoženega B. B. za pribavo kaset z izvirnimi posnetki telefonskih pogovorov z dne 24. 6. 2015 št. 214316 oziroma posnetki tega dne od 18.30 dalje zavrnilo kot neutemeljen.

11Po določbi prvega odstavka 17. člena ZKP mora sodišče po resnici in popolnoma ugotovitvi dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Glede na načelo proste dokazne presoje sodišče v kazenskem postopku samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Instrukcijska maksima nalaga sodišču, da skrbi, da se zadeva vsestransko razčisti, da se dožene celotna resnica o stvari, sme pa odvrniti tisto, kar bi po nepotrebnem zavlačevalo postopek, ki ne bi koristilo razjasnitvi stvari (odločba Ustavnega sodišča Up-34/93). V primeru razbremenilnega dokaza sodišče odloča o dokaznem predlogu in njegovi utemeljenosti, če obramba pri predlogu razbremenilnega dokaza zadosti svojemu dokaznemu bremenu in če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza zatrjuje: 1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, 2) dokazno sredstvo in 3) z navedbami okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu ter da bo dokaz v korist obdolženca (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 502/2007 z dne 5. 6. 2008 in druge).

12V predmetnem postopku je sodišče odredilo izvedenca za forenzične analize govornega posnetka, izboljšanje govornega signala in transkripcije vsebine slabih posnetkov, ki je ponovno izdelal prepise telefonskih pogovorov in jim z dopolnitvijo dal še dele, ki so nejasni in kot take tudi označil. Iz zapisnika o glavnih obravnavah je razvidno, da je sodišče prve stopnje te posnetke večkrat poslušalo in sledilo prepisu izvedenca. Razloge, ki jih je v zvezi s pristnostjo teh posnetkov navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, sprejema v celoti tudi sodišče druge stopnje. Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da je pritožbena navedba zagovornikov nekonkretizirana, saj pritožniki ne navedejo, kateri izmed „originalnih“ posnetkov naj bi se pribavili, niti ne ponudijo prepričljivega razloga, da so ti posnetki prirejeni. Izvedenec dr. J. J. je namreč izdelal izvedeniško mnenje in dopolnitev, kjer je izdelal prepis posnetkov in teza obrambe, da so pogovori izrezani, prirejeni, da manjka kontinuiteta, nimajo podlage v izvedenih dokazih. Dejstvo, da gre za obremenilne izsledke telefonskih pogovorov, pa ne predstavlja okoliščine, na podlagi katere bi sodišče druge stopnje ovrglo verodostojnost in pristnost teh posnetkov.

13Pritožniki zatrjujejo, da zgolj nakup prepovedane droge ni inkriminiran in ne gre za kaznivo dejanje ter protispisno zatrjujejo, da dokazni postopek ni dokazal nobenih dejstev in okoliščin, ki bi sploh izkazovale obtoženčev namen prodaje prepovedane droge. Na podlagi navedenega pritožniki s pritožbenimi navedbami, v katerih ponavljajo obtoženčev zagovor in podajajo drugačno dokazno oceno, kot jo je zavzelo prvostopenjsko sodišče, ne morejo omajati pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe da je obtoženi B. B. od E. E. kupil 20 g kokaina za 1.100,00 EUR z namenom nadaljnje prodaje in slednjemu dne 24. 6. 2016 neupravičeno prodal 200 g kokaina.

14Pritožbena navedba, da ob hišni preiskavi v stanovanju obtoženega B. B. niso bili najdeni predmeti, ki bi izkazovali nakup droge zaradi nadaljnje prodaje in prodajo droge, so protispisne. Iz zapisnika o opravljeni hišni preiskavi pri obtoženemu B. B. namreč izhaja, da so policisti našli dve digitalni tehtnici in sicer v garderobni sobi v omari skupaj z jedilno žličko in neznano prašnato snovjo. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da se gospodinjske tehtnice običajno hranijo v kuhinji, ne pa v garderobni sobi. Ne gre prezreti tudi dejstva, da sta zaseženi tehtnici imeli območje tehtanja od 0,01 g do 110 g in od 0,01 g do 200 g, kar izkazuje da sta se uporabljali za tehtanje prepovedane droge, saj se v običajnem gospodinjstvu tako natančnih tehtnic ne potrebuje. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo določne razloge, zakaj ocenjuje, da je B. B. neupravičeno kupil z namenom nadaljnje prodaje prepovedano drogo od E. E. in E. E. neupravičeno prodal prepovedano drogo, zato pritožniki z posplošenimi navedbami, da izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov tega ne izkazujejo, prepričljivih razlogov izpodbijane sodbe ne morejo ovreči.

15Pritožniki nimajo prav, da so si razlogi sodišča prve stopnje nasprotujoči, ker istočasno iz razlogov sodbe izhaja, da naj bi bilo premoženjsko stanje E. E. takšno, da ni mogel posojati denarja obtoženemu B. B., s čimer pritožniki grajajo zaključek izpodbijane sodbe, v delu, ko je sodišče prve stopnje ovrglo izpovedbo B. B., da mu je predmetnega dne obtoženi B. B. vrnil 200,00 EUR. Brezuspešno pritožniki tudi grajajo razloge izpodbijane sodbe, da je obtoženi B. B. E. E. prodal 200 g kokaina. Pritožniki menijo, da če je bilo finančno stane E. E. takšno, da ni mogel posojati denarja, tudi ni imel zadostnih finančnih sredstev za nakup prepovedane droge. Pri tem pa pritožniki spregledajo, da je E. E. kupil od B. B. prepovedano drogo zaradi nadaljnje prodaje, torej je vedel da bo sredstva, ki jih je vložil v nakup, dobil vrnjena. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov in skrbne ocene le-teh zlasti upoštevajoč izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov, pravilno zaključilo, da je dne 24. 6. 2015 obtoženi B. B. prodal E. E. 200 g prepovedane droge kokain in da nikakor v konkretnem primeru ni šlo za vrnitev posojila. V tem delu sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbi priče H. H., partnerke obtoženega E. E., ki je izpovedala, da ji je E. E. povedal, da je dobil 200,00 EUR. Sodišče prve stopnje je izpovedbo H. H. dokazno soočilo z ostalimi izvedenimi dokazi in utemeljeno zaključilo, da je izpovedba neverodostojna ter glede tega navedlo prepričljive razloge, ki jih sprejema tudi sodišče druge stopnje. Tako se izkažejo pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje glede izpovedbe priče H. H. sploh ni opredelilo kot protispisne, zatrjevana kršitev iz prvega odstavka 371. člena ZKP pa ni podana.

16Pritožniki izpodbijajo tudi odločbo o obdolžencu izrečeni kazenski sankciji. Upoštevajoč določbo 386. člena ZKP, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in odvzemu premoženjske koristi, je sodišče druge stopnje, ne glede na to, da je v tem delu pritožba popolnoma nekonkretizirana, preverilo tudi obdolžencu izrečeno kazensko sankcijo. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse okoliščine, ki so odločilne za izbiro vrste kazenske sankcije in odmero njene višine in jim dalo ustrezno težo ter obdolžencu izreklo ustrezni kazenski sankciji. Edina okoliščina, ki jo pritožniki izpostavljajo je nekaznovanost obtoženca, ki pa upoštevajoč vse pravilno ugotovljene obteževalne okoliščine, ni tista tehtna olajševalna okoliščina, ki bi lahko narekovala izrek drugačne kazenske sankcije oziroma nižje izrečene kazni.

K pritožbi zagovornice obtoženega A. A.:

17Težišče pritožbenih navedb je, da trije nakupi prepovedane droge, ki jih je obtoženi A. A. izvršil dne 3. 6. 2016, 12. 6. 2015 in 15. 6. 2015, niso bili opravljeni zaradi nadaljnje prodaje, pač pa je prepovedano drogo, ki jo je kupil obtoženi A. A., sam zaužil. Upoštevajoč količino prepovedane droge, ki jo je A. A. kupil od F. F. z namenom nadaljnje prodaje 3. 6., 12. 6., 15. 6. 2015 ter količino prepovedane droge, ki jo je sicer kupoval od F. F., sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je obtoženi A. A. navedeno količino od F. F. kupil z namenom nadaljnje prodaje.

18Protispisno pritožnica izpostavlja, da je sodišče prve stopnje opravilo napačen izračun denarnih sredstev, ki jih je obtoženi A. A. v predmetnem času porabil za nakup prepovedane droge. Iz spontane izpovedbe F. F. namreč izhaja, da je prepovedano drogo prodajal po 35,00 EUR za zavitek kokaina, pri čemer pa je na nadaljnja, predvsem sugestibilna vprašanja zagovornice (na kar je bila zagovornica večkrat opominjana s strani predsednice senata), o tem kakšna je bila cena, če je kupil večjo količino oziroma če so bili možni količinski popusti, navedel, da je v primeru nakupu večje količine, bila cena kokaina 30,00 EUR. Izračun, kot ga je napravilo sodišče prve stopnje, glede nakupa prepovedane droge in dohodkov obtoženega A. A. v predmetnem času, vsekakor utemeljuje zaključek, da je obtoženi A. A. kupil prepovedano drogo od F. F. zaradi nadaljnje prodaje.

19Protispisno pritožnica povzema izpovedbo I. I., ki naj bi po mnenju pritožnice potrdil dejstvo, da je obtoženemu A. A. v predmetnem času posojal denar. I. I. je v spontani izpovedbi povedal, da mu ni znano, s čim je A. A. plačeval drogo. Šele na nadaljnje vprašanje zagovornice, ali je bil obtoženi A. A. tedaj v dolgovih, je navedeno potrdil in navedel, da je tudi njemu ostal dolžan par 10,00 EUR, kar je nedvomno minoren znesek v primerjavi z zneskom, ki ga je A. A. namenil za nakup prepovedane droge F. F. Pritožnica navaja, da je F. F. na glavni obravnavi navedel, da mu A. A. ni ostal ničesar dolžan, pri čemer pritožnica brezuspešno podaja svojo razlago tega dela izpovedbe F. F., da je potrebno to razumeti kot, da mu na dan zaslišanja F. F. ni ostal ničesar dolžan. Takšno razlogovanje je protispisno. Priča F. F. je namreč na glavni obravnavi izrecno navedel, da mu ni znano, ali ima obtoženi A. A. kakšne dolgove in zanikal, da bi njemu ostal kaj dolžan, pri čemer pa ni izjavil tega, kar v pritožbi izpostavlja pritožnica. Vsakršna drugačna ocena izpovedbe F. F. je protispisna in nima podlage v spisovnih podatkih.

20Pritožnica navaja, da prvostopna sodba nepravilno in protispisno povzema izvedeniško mnenje izvedenca psihiatrične stroke K. K. Pritožnica graja razloge izpodbijane sodbe in navaja, da sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo po lastni iniciativi. Takšna pritožbena graja je protispisna, saj iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je navedeni dokaz predlagala zagovornica. Protispisno pritožnica navaja, da je z izvedeniškim mnenjem dr. K. K. dokazano, da je obtoženi A. A. lahko sam zaužil ves kupljen kokain, ki ga je prenehal uživati, takoj ko je zbolel za hudo obliko hepatitisa. Izvedenec psihiatrične stroke dr. K. K. je na izrecno vprašanje sodišča povedal, da je lahko povprečen individualen odmerek od 0,5 g do 1 g, odvisno od tega, kakšna je droga, odvisno od organizma odvisnika, ni pa mogel odgovoriti, ali je obtoženi A. A. takšno količino prepovedane droge, kot izhaja iz dejstvenega opisa, lahko zaužil sam ali ne, pri čemer pa je potrdil, da je obtoženi nedvomno bil odvisnik od kokaina.

21Utemeljena je pritožba zagovornice v delu, ko izpodbija odločbo o kazenski sankciji, saj tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da v obravnavani zadevi ni potrebno poseči po izreku najstrožje kazenske sankcije. Sodišče prve stopnje je olajševalnim okoliščinam na strani obtoženca dalo premajhno težo in preveliko težo obteževalnim okoliščinam, pri čemer je nekritično zaključilo, da je obtoženi kupoval zelo velike količine prepovedane droge. Kot olajševalne okoliščine je potrebno ugotoviti, da je obtoženi A. A. od F. F. kupil manjšo količino kokaina - le 8,7 g, nekaznovanost obtoženca in dejstvo, da je sam odnehal z uporabo prepovedanih drog. Navedenim okoliščinam je sodišče prve stopnje dalo nekoliko premajhno težo, zato je utemeljeno in pravično izreči obdolžencu kazensko sankcijo opominjevalne narave, torej pogojno obsodbo, v kateri je ob izkazani pozitivni prognozi sodišče druge stopnje določilo kazen eno leto, ki se ne bo izrekla, če obtoženi v preizkusni dobi petih let, ki je potrebna in primerna glede na težo in naravo delikta, ne bo storil novega kaznivega dejanja. Iz razlogov, kot jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, pa je odločilo, da se stranska denarna kazen, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje in v katero pritožbeno sodišče ni posegalo, takoj izvrši. Pritožnica se zavzema, da se obtoženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka. Glede na premoženjsko stanje, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo, sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da s plačilom stroškov kazenskega postopka ne bo ogroženo preživljanje obtoženca, poleg tega pa ima obtoženi možnost zaprositi tudi za obročno odplačilo stroškov, o čemer pa bo v primeru podanega predloga odločalo prvostopenjsko sodišče.

22Glede na zgoraj povedano je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornikov obtoženega B. B. v celoti zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi zagovornice obtoženega A. A. delno ugodilo in je izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo v obsegu in na način kot izhaja iz izreka te sodbe. Sicer pa je po ugotovitvi, da niso podane kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) v ostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodbo sodišča prve stopnje.

23Na podlagi določila prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je pritožbeno sodišče obtoženega B. B. oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, saj je ocenilo, da bi bilo zaradi plačila sodne takse lahko ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati.