VSL Sklep I Ip 95/2020

I. Pritožba hipotekarnih dolžnikov A. A., B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F. zoper sklep z dne 12. 9. 2019 (r. št. 84) se zavrne in se sklep potrdi.

Hipotekarni dolžniki A. A., B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F. ter upnika sami krijejo svoje stroške postopka s pritožbo zoper sklep z dne 12. 9. 2019.

II. Pritožba hipotekarnih dolžnic B. B., C. C. in D. D. zoper II. in V. točko izreka sklepa z dne 6. 11. 2019 (r. št. 94) se zavrne in se sklep v tem obsegu potrdi.

Hipotekarne dolžnice B. B., C. C. in D. D. ter upnika sami krijejo svoje stroške postopka s pritožbo zoper sklep z dne 6. 11. 2019.

O pritožbi hipotekarnih dolžnikov A. A., B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F. zoper sklep z dne 12. 9. 2019 (r. št. 84):

1Z izpodbijanim sklepom z dne 12. 9. 2019 je sodišče prve stopnje zavrglo revizijo.

2Zoper sklep se pravočasno po pooblaščenki pritožujejo hipotekarni dolžniki A. A., B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F. zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajajo, da sicer ZIZ v 10. členu res določa, da je revizija pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja pravdni postopek, dovoljena le zoper sklep, izdan na drugi stopnji, s katerim je pravnomočno odločeno, da se predlog za izvršbo zavrže ali zavrne, vendar pa v konkretni zadevi sodišče ni odločalo o upnikovem predlogu za izvršbo, temveč o dopustnosti izvršilnega sredstva z rubežem solastnih deležev dolžnikov. Sklicevanje sodišča na 10. člen ZIZ je zato neumestno, pravno podlago pa predstavlja 384. člen ZPP, ki določa, da stranke lahko revizijo vložijo tudi zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Ob tem je revizija vselej dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče zavrglo vloženo pritožbo ali potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju revizije. S sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 920/2019 z dne 4. 6. 2019 je bilo pravnomočno odločeno o pritožbi dolžnikov zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 6. 2. 2019 o nadaljevanju izvršbe zoper hipotekarne dolžnike. Posledično se izvršilni postopek, začet v letu 2002, vodi zoper nove dolžnike, ki svojih ugovornih razlogov več ne morejo uveljavljati. S sprejeto odločitvijo je sodišče novim dolžnikom odvzelo pravico do pravnega varstva in pravnega sredstva. Menijo, da imajo pravico vložiti revizijo zoper sklep višjega sodišča z dne 4. 6. 2019 in da sodišče ni imelo zakonskih razlogov za zavrženje te revizije. Predlagajo razveljavitev sklepa in priglašajo pritožbene stroške.

3Upnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je 6. 2. 2019 izdalo sklep, s katerim je izvršbo na nepremičnino ID znak: parcela X namesto zoper prvotnega dolžnika nadaljevalo zoper hipotekarne dolžnike. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Ip 920/2019 z dne 4. 6. 2019 zavrnilo pritožbo dolžnikov, ki so jo vložili zoper sklep z dne 6. 2. 2019, in sklep potrdilo. Dolžniki so nato 8. 7. 2019 zoper sklep višjega sodišča vložili revizijo, ki jo je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na prvi odstavek 10. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) zavrglo kot nedovoljeno.

6Pritožba meni, da sodišče za presojo dovoljenosti revizije ne bi smelo uporabiti prvega odstavka 10. člena ZIZ, temveč bi moralo upoštevati 384. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ, ki dopustnost revizije zoper sklepe sodišča druge stopnje določa širše. Takim navedbam ni mogoče slediti.

7Pravila postopka, po katerem sodišče opravlja prisilno izvršitev terjatve na podlagi izvršilnega naslova, določa ZIZ kot specialni predpis. Le v primeru, če ZIZ pravil glede določenega vprašanja nima, se na podlagi 15. člena ZIZ v postopku izvršbe smiselno uporabljajo določbe ZPP. Ker je vprašanje dovoljenosti oziroma dopustnosti izrednih pravnih sredstev v ZIZ izrecno in posebej urejeno, subsidiarna uporaba pravil ZPP glede tega vprašanja v izvršilnem postopku ne pride v poštev.¹ V ZIZ je revizija predvidena le omejeno, in sicer je v prvem odstavku 10. člena ZIZ določeno, da je dovoljena le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je pravnomočno odločeno, da se predlog za izvršbo zavrže ali zavrne. Ker sklep višjega sodišča z dne 4. 6. 2019 ne predstavlja take odločitve, je sodišče prve stopnje nedovoljeno revizijo dolžnikov pravilno zavrglo² (prvi odstavek 374. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), dolžniki pa odločitve s svojimi pritožbenimi navedbami niso uspeli izpodbiti.

8Ker je pritožba hipotekarnih dolžnikov A. A., B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F. neutemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep z dne 12. 9. 2019 potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9Hipotekarni dolžniki s pritožbo niso uspeli, zato sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Upnika sama krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem nista navedla nobenih dejstev, s katerimi bi pripomogla k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, ter peti odstavek 38. člena ZIZ).

O pritožbi hipotekarnih dolžnic B. B., C. C. in D. D. zoper sklep z dne 6. 11. 2019 (r. št. 94):

10Z izpodbijanim sklepom z dne 6. 11. 2019 je sodišče prve stopnje sklenilo:

„I. Ugovoru hipotekarnih dolžnikov (2. in 4. – 8.) se delno ugodi in se izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi In 59/2002 z dne 19. 6. 2002 v zvezi s sklepom In 59/2002 z dne 6. 2. 2019 delno ustavi glede izterjave zakonskih zamudnih obresti in sicer:

- od zneska takratnih 2.832.000,00 SIT, ki tečejo po 1. 1. 2002 do plačila,

- od zneska takratnih 4.733.000,00 SIT, ki tečejo po 1. 1. 2002 do plačila.

II. V preostalem delu se ugovor hipotekarnih dolžnikov 4. B. B., 5. C. C., 6. D. D., zavrne.

III. Ugovoru A. A., E. E. in F. F. se ugodi in se izvršba s prodajo:

- nepremičnine ID znak: parcela X, last A. A. do 1/40 (ID osnovnega položaja 000),

- nepremičnine ID znak: parcela X, last E. E. do 7/180 (ID osnovnega položaja 001),

- nepremičnine ID znak: parcela X, last F. F. do 7/180 (ID osnovnega položaja 002),

ustavi.

IV. Razveljavi se zaznamba sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri:

- nepremičnini ID znak: parcela X, last A. A. do 1/40 (ID osnovnega položaja 000),

- nepremičnini ID znak: parcela X, last E. E. do 7/180 (ID osnovnega položaja 001),

- nepremičnini ID znak: parcela X, last F. F. do 7/180 (ID osnovnega položaja 002),

in po pravnomočnosti tega sklepa pri nepremičnini ID znak: parcela X, last A. A. do 1/40 (ID osnovnega položaja 000), nepremičnini ID znak: parcela X, last E. E. do 7/180 (ID osnovnega položaja 001), nepremičnini ID znak: parcela X, last F. F. do 7/180 (ID osnovnega položaja 002), izbriše hipoteka, ID pravice 003 in zaznamba izvršbe, ID zaznambe 004.

V. Hipotekarni dolžniki B. B., C. C. in D. D. krijejo sami stroške ugovornega postopka.

VI. Upnika sta dolžna hipotekarnim dolžnikom A. A., F. F. in E. E. v 8 dneh povrniti stroške ugovornega postopka v višini 320,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.“

11Zoper II. in V. točko izreka sklepa se pravočasno po pooblaščenki pritožujejo hipotekarne dolžnice B. B., C. C. in D. D. iz vseh pritožbenih razlogov. Primarno uveljavljajo, da upnika nista vložila odgovora na njihov ugovor, sodišče pa je kljub temu mimo prvega odstavka 58. člena ZIZ o ugovoru vsebinsko odločalo in ga zavrnilo. Zakon opustitev odgovora na ugovor sankcionira z domnevo, da so ugovorne navedbe dolžnika resnične, takšno zakonsko izhodišče pa lahko privede le do ugoditve ugovoru, saj sodišče nima pooblastil, da bi vsebinsko odločalo o vsebini razmerij med strankami izvršilnega postopka. Sodišče zato ni imelo zakonske podlage, da bi po izostanku odgovora na ugovor presojalo utemeljenost ugovora na podlagi ugovornih navedb in predložene listinske dokumentacije. V nadaljevanju pritožbe pa dolžnice menijo, da je odločitev o zavrnitvi ugovora tudi sicer vsebinsko napačna. Ni sporno, da je B. B. pridobila lastninsko pravico na svojem stanovanju dne 2. 12. 2009, pravni prednik dolžnice C. C., G. G., dne 14. 3. 2007 in D. D. dne 15. 9. 2006. Okoliščina, da podpis prodajalca na njihovih prodajnih pogodbah še ni bil overjen, po mnenju pritožnic ne more biti odločilna okoliščina, na katero bi se lahko sklicevalo sodišče. Pravni posel je bil brez dvoma sklenjen, pritožnice pa so imele pravico v sodnem postopku iztožiti overitev prodajnih pogodb, česar pa niso storile zaradi smrti prvotnega dolžnika H. H. Pritožnice so svojo terjatev iz naslova overitve prodajnih pogodb uveljavljale v zapuščinskem postopku ter so jo končno uveljavile od stečajnega upravitelja v postopku stečaja zapuščine po H. H. Sodišče bi moralo upoštevati, da so tudi one imele pravico v pričakovanju, tako kot tudi vsi ostali solastniki, ter da so to svojo pravico tudi samostojno uveljavile brez sodelovanja prvotnega dolžnika H. H. Dalje je po mnenju pritožbe sodišče zmotno razlagalo vprašanje dobrovernosti upnikov ob njunem vlaganju predloga za izvršbo. Upnika nista prerekala navedb pritožnic v ugovoru, da sta pred predlogom za rubež parc. št. 1 X preverila dejansko stanje in sta dobro vedela, da rubeža nista predlagala na travniku, temveč na posameznih stanovanjih in poslovnih prostorih, ter da je dolžnik H. H. pred tem z nekaterimi stanovanji že razpolagal, saj jih je prodal drugim kupcem. Upnika tudi nista prerekala navedb dolžnic, da sta bila v preteklosti kupca stanovanj pri H. H. in jima je bilo zato dejansko stanje več kot dobro znano, saj sta tudi sama pri H. H. kupovala stanovanje in ne solastni delež na travniku, kot ga je takrat izkazovalo stanje v zemljiški knjigi. Upnika se ne moreta sklicevati na stanje v zemljiški knjigi, saj sta poznala dejansko stanje stvari in ob vlaganju predloga za izvršbo nikakor nista bila dobroverna. Ob tem pritožnice ponovno poudarjajo, da po stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zemljiškoknjižno stanje pri nepremičninah, na katerih etažna lastnina še ni vzpostavljena, ne more odsevati dejanskega lastninskega stanja na posameznih stanovanjskih enotah. Sodišče se tudi ni opredelilo glede navedb v ugovoru, da je predmet prodaje na podlagi predloga za izvršbo celotna nepremičnina parc. št. 1 X, ta pa ne vključuje samo stanovanj v lasti solastnikov, ampak tudi skupne dele stavb št. 310 in 276 k.o. X ter stavbi pripadajoče zemljišče na parc. št. 1 X. Solastniki so namreč lastniki samo svojih etažnih delov, ne pa tudi navedenih skupnih delov parc. št. 1 X, saj etažna lastnina še ni vzpostavljena in zato tudi ni mogoče vedeti, v kolikšnem delu bodo ti deli nepremičnine predmet izvršilnega postopka. Prav navedeno kaže na to, da glede na nesporen obstoj dejanske etaže sodišče sploh ne bi smelo dopustiti izvršilnega sredstva, ki cilja na rubež in prodajo celotne parc. št. 1 X, saj je tak predlog neuresničljiv in ga tudi ni mogoče smiselno izvesti z rubežem in prodajo posameznih solastniških deležev, saj ti ne obsegajo tudi lastništva na prej navedenih delih stavb in zemljišča. Situacija, da bi sodišče prodajalo samo posamezne etažne dele, ki jih predstavljajo solastniški deleži solastnikov, ne bi pa prodajalo preostalih delov stavbe in zemljišča, pa je nesprejemljiva in tudi v neskladju s prvotno predlaganim izvršilnim sredstvom. Hipotekarne dolžnice predlagajo, da se pritožbi ugodi, sklep v II. in V. točki izreka razveljavi in ugovoru ugodi. Prigašajo tudi pritožbene stroške.

12Upnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške pritožbenega postopka.

13Pritožba ni utemeljena.

14Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da se skladno s prvim odstavkom 58. člena ZIZ dolžnikove ugovorne navedbe štejejo za resnične, če upnik v roku ne odgovori na ugovor. Poudariti pa je, da ta domneva ne velja za ugovore materialnopravne narave, saj mora o teh sodišče prve stopnje odločati samo in pri tem presoditi njihovo utemeljenost. Povedano drugače, domneva resničnosti se razteza le na dejstva, sodišče pa mora še vedno presoditi, ali iz takih dejstev in v zvezi z njimi predloženih dokazov izhaja tudi materialnopravna posledica, kot jo zatrjuje dolžnik.³ To je pritožnicam pravilno pojasnilo tudi že sodišče prve stopnje, ki zato s svojim postopanjem ni zagrešilo pritožbeno očitanih kršitev določb postopka in napačne uporabe prvega odstavka 58. člena ZIZ.

15V izpodbijani II. točki izreka sklepa je sodišče prve stopnje ugovor hipotekarnih dolžnic B. B., C. C. in D. D. v preostalem delu zavrnilo. Iz razlogov sklepa izhaja, da je bila v času dovolitve izvršbe nepremičnina ID znak: parcela X vpisana kot izključna lastnina dolžnika H. H. in da so se sedanji hipotekarni dolžniki tekom izvršilnega postopka vpisali v zemljiško knjigo kot solastniki predmetne nepremičnine, kar izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska za nepremičnino ID znak: parcela X. Dalje je sodišče prve stopnje pojasnilo, da mora za učinkovit prenos in pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla obstajati veljavni zavezovalni pravni posel, razpolagalna sposobnost odsvojitelja, veljavni razpolagalni pravni posel in drugi z zakonom določeni pogoji. Dodatni zakonski pogoj je vpis v zemljiško knjigo, ki pa mu novejša ustaljena sodna praksa ne pripisuje več absolutnih učinkov. Kljub odsotnosti vpisa v zemljiško knjigo začne prenos lastninske pravice učinkovati že z izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila, na katerem je prenositeljev podpis notarsko overjen, saj že s tem pridobitelj pridobi pričakovano lastninsko pravico, ki mu daje pravno varstvo pod nadaljnjim pogojem, da je bil razpolagalni pravni posel sklenjen pred trenutkom, ko je upnik pridobil zastavno pravico.

16Za konkretni primer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je hipotekarna dolžnica B. B. s prvotnim dolžnikom H. H. sklenila prodajno pogodbo dne 2. 12. 2009 za dvosobno stanovanje z atrijem v pritličju na naslovu Ulica 9, pri čemer iz pogodbe izhaja, da je overitev podpisa prodajalca po notarki I. I. dne 11. 1. 2010 stornirana, zemljiškoknjižno dovolilo za vpis solastninske pravice do deleža 73/1440 pa je vsebovano v V. točki pogodbe. C. C. je pravna naslednica G. G., ki je z H. H. dne 14. 3. 2007 sklenil prodajno pogodbo za dvosobno stanovanje s pripadajočo teraso na naslovu Ulica 9, zemljiškoknjižno dovolilo izhaja iz 6. člena pogodbe, podpis prodajalca pa ni notarsko overjen. D. D. je dne 10. 10. 2006 sklenila prodajno pogodbo za etažno lastnino z H. H. za stanovanje v pritličju, podpis prodajalca ni notarsko overjen. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da so hipotekarna dolžnica B. B., pravni prednik hipotekarne dolžnice C. C. in hipotekarna dolžnica D. D. sklenili prodajno pogodbo s prvotnim lastnikom dne 2. 12. 2009, dne 14. 3. 2007 in dne 10. 10. 2006, torej v času veljavnosti Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), po katerem je overjeno zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino iz 23. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla. Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da podpis prodajalca na navedenih pogodbah ni overjen, je zaključilo, da hipotekarne dolžnice niso pridobile pričakovane lastninske pravice pred zaznambo izvršbe. Prvostopenjsko sodišče sicer ni štelo, da je do zaznambe izvršbe v obravnavani zadevi prišlo že dne 25. 4. 2002, kot izhaja iz podatkov zemljiške knjige. Pojasnilo je namreč, da so se v tistem času plombe za vpis zaznambe izvršbe vpisovale že z dnem vložitve izvršilnega predloga, kar pa ni bilo pravilno, saj je odločilen datum prejema sklepa o izvršbi. Zemljiška knjiga je v konkretnem primeru sklep o izvršbi prejela 28. 8. 2002 in sta upnika s tem dnem, torej že pred sklenitvijo prej navedenih prodajnih pogodb, tudi pridobila hipoteko. Glede na vse pojasnjeno je sodišče prve stopnje ugovor dolžnic B. B., C. C. in D. D. v preostalem delu (nad tistim, čemur je bilo ugodeno v I. točki izreka sklepa) zavrnilo, višje sodišče pa odločitev sprejema kot pravilno.

17Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom potreben veljavni zavezovalni pravni posel, razpolagalna sposobnost odsvojitelja, veljavni razpolagalni pravni posel in vpis v zemljiško knjigo. To izhaja iz 40. in 49. člena SPZ, ki je stopil v veljavo 1. 1. 2003. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da po ustaljeni sodni praksi vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo nima več absolutnih učinkov. Ustavno sodišče RS je tako stališče zavzelo za (relativno) razmerje med odsvojiteljem in pridobiteljem⁴, Vrhovno sodišče RS pa ga je razširilo še v razmerju do nedobrovernih tretjih oseb, ki so pridobili pogodbeno hipoteko, ter do upnikov prisilne hipoteke, ne glede na njihovo (ne)dobrovernost.⁵ Tudi v razmerju do upnikov, ki so na nepremičnini pridobili hipoteko v izvršbi, ima tako kljub odsotnosti vknjižbe prednost pridobitelj nepremičnine, če je z odsvojiteljem že pred upnikovo pridobitvijo hipoteke sklenil veljavni zavezovalni in perfekten razpolagalni pravni posel.

18Za presojo, ali ima v konkretnem primeru prednost hipoteka upnikov, ki sta jo pridobila v predmetni izvršbi, ali solastninska pravica hipotekarnih dolžnic, je tako treba ugotoviti, ali so hipotekarne dolžnice oziroma njihovi pravni predniki s prvotnim dolžnikom H. H. sklenili perfekten zavezovalni in razpolagalni pravni posel, še preden je nastala prisilna hipoteka v korist upnikov. Glede na to, da ne gre za pogodbeno hipoteko, pa ni relevantno, ali sta bila upnika ob vložitvi predloga za izvršbo v dobri veri ali ne, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja, da so hipotekarni dolžniki B. B., pravni prednik C. C. in D. D. sklenili prodajno pogodbo s prvotnim lastnikom dne 2. 12. 2009, dne 14. 3. 2007 in dne 10. 10. 2006, pri čemer pa podpis prodajalca na pogodbah ni overjen oziroma je bila overitev prodajalčevega podpisa stornirana (na prodajni pogodbi s hipotekarno dolžnico B. B.).

19Po podatkih zemljiške knjige zaznamba predmetne izvršbe v korist upnikov učinkuje od 25. 4. 2002, vendar se višje sodišče pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da navedenega datuma ni mogoče šteti kot začetka učinkovanja zaznambe izvršbe v korist upnikov. Kot pravilno izhaja že iz izpodbijanega sklepa, je zemljiškoknjižno sodišče plombo za vpis zaznambe izvršbe vpisalo že z dnem vložitve izvršilnega predloga, kakršna je bila siceršnja praksa sodišč v tistem času. Vendar pa gre za t. i. fantomske plombe, ki ne morejo biti odločilne za določitev začetka učinkovanja zaznambe izvršbe in s tem za določitev trenutka pridobitve hipoteke. Odločilen je namreč trenutek, od katerega je zemljiškoknjižno sodišče prejelo sklep o izvršbi, ki je podlaga za zaznambo (prim. 170. člen ZIZ)⁶, do tega pa je po podatkih spisa prišlo 28. 8. 2002. Hipotekarne dolžnice (oziroma v enem primeru pravni prednik hipotekarne dolžnice) so prodajne pogodbe s prvotnim dolžnikom H. H. nedvomno sklenile že po začetku učinkovanja zaznambe izvršbe v korist upnikov. Že iz tega razloga tako niso mogle pridobiti lastninske pravice v pričakovanju pred nastankom hipoteke v korist upnikov in zato okoliščina, ali je podpis prodajalca na pogodbah overjen ali ne, niti ni pomembna. Posledično enako velja za pritožbene navedbe, da ne more biti odločilna okoliščina, da podpis prodajalca na pogodbah še ni bil overjen.

20Ker sta upnika hipoteko pridobila v predmetni izvršbi, je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na nedobrovernost upnikov ob vložitvi izvršilnega predloga. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, namreč (ne)dobrovernost upnika ni pravno relevantna, ko gre za konkurenco med lastninsko pravico v pričakovanju in prisilno hipoteko. V vsakem primeru ima namreč prednost lastninska pravica v pričakovanju, vendar pa mora seveda ta najprej obstajati. V konkretnem primeru temu ni tako.

21Dalje se pritožba sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS, da zemljiškoknjižno stanje pri nepremičninah, pri katerih etažna lastnina še ni vzpostavljena, ne more odsevati dejanskega lastninskega stanja na posameznih stanovanjskih enotah. S tem v zvezi višje sodišče pojasnjuje, gre za dejansko etažno lastnino oziroma t. i. navidezno solastnino v primeru, ko je stavba v naravi dejansko in pravno razdeljena na posamezne dele, v zemljiški knjigi pa so vpisani solastni idealni deleži posameznih etažnih lastnikov na zemljiški parceli, na kateri stavba stoji.⁷ Tudi taka navidezna solastnina res lahko uživa pravno varstvo,⁸ vendar le pod pogojem, da je bil pred zaznambo izvršbe sklenjen tudi veljavni razpolagalni pravni posel.⁹ Tudi če vpis v zemljiško knjigo še ni mogoč, ker nepremičnina vanjo še ni vpisana, to še ne pomeni, da je za prenos lastninske pravice dovolj le zavezovalni pravni posel, temveč le, da ni potreben vpis v zemljiško knjigo.¹⁰ Obstoj veljavnega razpolagalnega pravnega posla pa v konkretnem primeru ni izpolnjen.

22Nazadnje pritožba tudi ne more uspeti z argumentom, da nepremičnina parc. št. X ne vključuje samo stanovanj solastnikov, temveč tudi skupne dele stavb št. 310 in 276 k.o. 1 in stavbi pripadajoče zemljišče na parc. št. X. Kot navaja pritožba, so dolžniki solastniki samo etažnih delov, ne pa tudi navedenih skupnih delov, saj etažna lastnina še ni vzpostavljena in tako tudi ni mogoče vedeti, v kolikšnem delu bodo ti deli nepremičnine predmet izvršilnega postopka. Takemu razlogovanju ni mogoče pritrditi. Če je nepremičnina vpisana kot solastnina hipotekarnih dolžnikov, namreč to velja za celotno nepremičnino, tudi za skupne dele stavb in pripadajoča zemljišča. Solastni delež pa je lahko predmet razpolaganja in s tem tudi predmet izvršbe (prim. tretji odstavek 66. člena SPZ).

23Sodišče prve stopnje je tako glede na vse obrazloženo ugovor hipotekarnih dolžnic B. B., C. C. in D. D. v preostalem delu pravilno zavrnilo. Ker dolžnice z ugovorom niso uspele, pa je pravilna tudi odločitev, da same krijejo svoje stroške ugovornega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

24Glede na navedeno in ker tudi ni našlo nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je višje sodišče pritožbo hipotekarnih dolžnic B. B., C. C. in D. D. zavrnilo in sklep z dne 6. 11. 2019 v izpodbijanih II. in V. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

25Hipotekarne dolžnice B. B., C. C. in D. D. s pritožbo niso uspele, zato same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako pa krijeta sama svoje stroške odgovora na pritožbo tudi upnika, saj odgovor na pritožbo ni obligatorna vloga in v konkretnem primeru odgovor upnikov tudi ni prispeval k odločitvi višjega sodišča (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti ter šesti odstavek 38. člena ZIZ).

¹ Prim. npr. VSM sklep I Ip 1180/2014 z dne 3. 3. 2015, glej tudi mag. D. Orož, Smiselna uporaba Zakona o pravdnem postopku v izvršilnih postopkih v povezavi z izvršilnimi informatiziranimi vpisniki, objavljeno v Pravosodni bilten (PB) 1/2013 z dne 1. 1. 2013, str. 105.
² Prim. VSRS Sklep II Ips 182/2010 z dne 3. 6. 2010, VSRS Sklep II DoR 143/2019 z dne 28. 3. 2019, VSRS Sklep II DoR 101/2019 z dne 16. 5. 2019, VSRS Sklep II DoR 438/2019 z dne 5. 9. 2019, VSRS Sklep II DoR 456/2019 z dne 3. 10. 2019, VSRS Sklep II DoR 506/2019 z dne 17. 10. 2019, VSRS Sklep II DoR 630/2019 z dne 19. 12. 2019, VSRS Sklep II DoR 490/2019 z dne 19. 12. 2019 in številni drugi.
³ Prim. VSL Sklep II Ip 3507/2017 z dne 17. 1. 2018 in VSC sklep II Ip 1042/2007 z dne 27. 2. 2008.
⁴ Prim. odločba Up-591/10 z dne 28. 4. 2010.
⁵ Prim. npr. sodba II Ips 243/2013 z dne 22. 1. 2015 in sklep II Ips 75/2010 z dne 5. 7. 2012.
⁶ Sodba VSRS II Ips 919/2008 z dne 20. 3. 2012.
⁷ Glej VSL sklep III Ip 1749/2017 z dne 20. 9. 2017. Tudi nadaljnji pravni promet posameznih delov je pri navidezni solastnini tekel s solastnimi deleži.
⁸ Npr. sodba VSRS II Ips 390/2009 z dne 14. 3. 2013.
⁹ Prim. tudi VSL sodba in sklep II Cp 787/2017 z dne 7. 3. 2018, 30. točka razlogov, opomba št. 53.
¹⁰ Prav tam, 23. točka razlogov.