10. člen ZIZ

Predlog se zavrne.

Revizija je v postopkih izvršbe in zavarovanja omejena le na točno določene sklepe. Zoper preostale sklepe, izdane v tovrstnih postopkih, revizija ni dovoljena. Tak je tudi sklep o izdaji začasne odredbe. Odločitev precedenčnega sodišča je odvečna takrat, ko pomen pravnega vprašanja ne sega prek konkretne zadeve, ker spodnjo premiso sestavljajo zelo specifične dejanske okoliščine primera.

Začasne odredbe za varstvo koristi otrok se pod pogoji, ki jih določa družinski zakonik, izdajo po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje. Revizija je v postopkih izvršbe in zavarovanja omejena le na točno določene sklepe. Zoper preostale sklepe, izdane v tovrstnih postopkih, revizija ni dovoljena. Tak je tudi sklep o izdaji začasne odredbe. Postopek odločanja o izdaji začasne odredbe tudi ne pomeni odločanja o glavni stvari, zato revizija ni dovoljena niti po 37. členu ZNP-1.

Sklep sodišča druge stopnje, s katerim je zavrnilo dolžničino pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, s katerim je odločilo, da se sklep o izvršbi razveljavi ter da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku, ne spada med tiste, glede katerih bi bila revizija dovoljena. Če revizija po zakonu ni dovoljena, je ni mogoče dopustiti.

V izvršilni zadevi je bil na drugi stopnji izdan sklep, s katerim je bilo pravnomočno odločeno, da se sklep o izvršbi razveljavi in da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku, ki v prvem odstavku 10. člena ZIZ ni naveden med sklepi, zoper katere je revizija dovoljena.

Zakonodajalec je revizijo v izvršilnih postopkih omejil le na točno določene sklepe. Zoper ostale sklepe, izdane v postopkih izvršbe in zavarovanja (vključno s sklepi, s katerimi je odločeno o izročitvi nepremičnin), revizija zato (še vedno) ni dovoljena.

Sklepi o vrnitvi otroka so po vsebini najbližji začasni odredbi. V skladu z določbo 10. člena ZIZ je revizija pod pogoji, ki jih določa ZPP, dovoljena zoper sklepe, izdane na drugi stopnji, s katerimi je pravnomočno odločeno, da se predlog za izvršbo zavrže ali zavrne ali se predlogu za izvršbo ugodi. Revizijo je torej zakonodajalec omejil le na točno določene sklepe, izdane v postopkih izvršbe in zavarovanja. Zoper druge sklepe, izdane v tovrstnih postopkih, vključno s sklepi, s katerimi je odločeno o predlogu za izdajo začasne odredbe, pa revizija ni dovoljena. Takšen je tudi sklep v obravnavani zadevi. Ker podlage za dovoljenost revizije zoper obravnavani sklep sodišča druge stopnje ni, revizije sploh ni mogoče dopustiti.

Po določbi prvega odstavka 10. člena ZIZ je revizija (pod pogoji, ki jih določa ZPP) dovoljena zoper sklepe, izdane na drugi stopnji, s katerimi je pravnomočno odločeno, da se predlog za izvršbo zavrže ali zavrne ali se predlogu za izvršbo ugodi. To pomeni, da je v postopkih izvršbe in zavarovanja revizijo mogoče dopustiti le v omejenem obsegu, kot ga določa prvi odstavek 10. člena ZIZ, zoper ostale sklepe, izdane v teh postopkih, pa revizija še vedno ni dovoljena.

Predlog se zavrne.

Zakonodajalec je z 10. členom ZIZ omejil revizijo le na tiste sklepe v postopkih izvršbe in zavarovanja, s katerimi je bilo na drugi stopnji pravnomočno odločeno, da se predlog za izvršbo zavrže ali zavrne ali se predlogu za izvršbo ugodi. To pomeni, da revizija zoper ostale sklepe, izdane v postopkih izvršbe in zavarovanja, ni dovoljena. Ker tako pravnomočna odločitev o zavrnitvi dolžnikovega predloga za odlog izvršbe kot tudi pravnomočna odločitev o zavrnitvi dolžnikovega ugovora zoper sklep o ugotovitvi, da dolžnik ni izpolnil obveznosti, ki mu je bila naložena s sklepom o izvršbi, in o dovoljeni izvršbi na TRR dolžnika zaradi izterjave izrečene denarne kazni 150 EUR, nista sklepa iz prvega odstavka 10. člena ZIZ, revizija ni dovoljena, s tem pa tudi ni dovoljen predlog za njeno dopustitev. Zato je Vrhovno sodišče dolžnikov predlog za dopustitev revizije zavrglo.

V postopkih izvršbe in zavarovanja je revizija dovoljena zoper sklep, izdan na drugi stopnji, s katerim je pravnomočno odločeno, da se predlog za izvršbo zavrže ali zavrne ali se predlogu za izvršbo ugodi. Posledično revizija zoper ostale sklepe, izdane v postopkih izvršbe in zavarovanja, ni dovoljena. Ker pravnomočna odločitev o zavrnitvi dolžničinega ugovora zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo, da se izvršilni postopek zoper prejšnjo dolžnico ustavi in vstopi namesto nje v izvršilni postopek nova dolžnica, ni sklep iz prvega odstavka 10. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, revizija ni dovoljena

Ker pravnomočna odločitev o zavrnitvi dolžnikovega predloga za odlog izvršbe ni sklep iz prvega odstavka 10. člena Zakona o izvršibi in zavarovanju (ZIZ), revizija ni dovoljena, s tem pa tudi ni dovoljen predlog za njeno dopustitev.

Predlog za dopustitev revizije je bil vložen zoper pravnomočno odločitev o zavrženju ugovora dolžnika po izteku roka zoper sklep o izvršbi s predlogom za odlog izvršbe, takšen sklep pa ne sodi med navedene v prvem odstavku 10. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), zato revizija ni dovoljena, s tem pa tudi ni dovoljen predlog za dopustitev le te.

Po določbi 10. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je revizija (pod pogoji, ki jih določa Zakon o pravdnem postopku (ZPP)) dovoljena zoper sklepe, izdane na drugi stopnji, s katerimi je pravnomočno odločeno, da se predlog za izvršbo zavrže ali zavrne ali se predlogu za izvršbo ugodi. To pomeni, da je v postopkih izvršbe in zavarovanja revizijo mogoče dopustiti le v omejenem obsegu, kot ga določa prvi odstavek 10. člena ZIZ, zoper ostale sklepe, izdane v teh postopkih, pa revizija še vedno ni dovoljena.

Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu pravilno oprlo na 54. člen ZNP-1, ki določa, da proti sklepu, s katerim je postopek pravnomočno končan, obnova postopka ni dovoljena, razen če zakon določa drugače, pri čemer v ZPND ni določbe, ki bi omogočala obnovo postopka, ki je sicer izredno pravno sredstvo, namenjeno prav za primere pravnomočno končanih meritornih odločitev. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da postopki, v katerih so izrečeni ukrepi po ZPND, nimajo narave meritornih odločitev, temveč gre za začasne odločitve in za začasne ureditve razmerij. Odločbe, izdane po ZPND imajo tako naravo regulacijskih začasnih odredb, ki jih ureja Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki pa v drugem odstavku 10. člena prav tako določa, da obnova postopka ni dovoljena.

Stranke lahko vložijo revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek (o glavni stvari) pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep, s katerim sodišče druge stopnje potrdi sklep sodišča prve stopnje, da se zavrne ugovor nasprotne udeleženke o nepristojnosti sodišča Republike Slovenije za odločanje o varstvu in vzgoji, stikih in preživljanju mld. otrok, ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan. Zoper sklep, izdan na drugi stopnji, s katerim je pravnomočno odločeno, da se predlog za izvršbo zavrže ali zavrne ali se predlogu za izvršbo ugodi, je revizija dovoljena pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja pravdni postopek (prvi odstavek 10. člena ZIZ). Zakonodajalec je s tem revizijo v izvršilnih postopkih omejil le na točno določene sklepe. Zoper ostale sklepe, izdane v postopkih izvršbe in zavarovanja, revizija ni dovoljena.

V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima sama ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Določba prvega odstavka 10. člena ZIZ revizijo v izvršilnem postopku dovoljuje le zoper sklep, izdan na drugi stopnji, s katerim je pravnomočno odločeno, da se predlog za izvršbo zavrže ali zavrne ali se predlogu za izvršbo ugodi. Sklep sodišča druge stopnje, ki ga dolžnik izpodbija, ni tak sklep.

V postopku izvršbe in zavarovanja se smiselno uporabljajo določbe ZPP, če ni v ZIZ ali katerem drugem zakonu drugače določeno (15. člen ZIZ). Smiselna uporaba ZPP ne pride v poštev v primeru odločanja o dovoljenosti revizije. To izrecno ureja ZIZ v prvem odstavku 10. členu. Podlage za dovoljenost revizije v postopkih odločanja o izdaji predhodne odredbe torej ni. Ta zato ne more biti niti dopuščena.

Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že pojasnilo naravo postopka odločanja o vrnitvi otroka po MKCVMUO. Njegov namen ni vsebinsko reševanje sporov glede vprašanja starševskih pravic, temveč vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da se zagotovi čimprejšnja vrnitev otroka v kraj, kjer je imel otrok običajno prebivališče pred protipravnim odvzemom, in se tako pristojnim organom te države omogoči, da v skladu s svojim pravom odločijo o pravicah staršev do skrbi za otroka (prim. 19. člen MKCVMUO). Postopek mora biti hiter, stopnja procesnih jamstev udeležencev pa je lahko ustrezno nižja, tako da je odločanje lahko še učinkovito. Zelo pomembno je namreč, da je otrok vrnjen, še preden se odtuji od drugega starša in preden se tako vživi v novo okolje, da bi bila njegova vrnitev v nasprotju z njegovo koristjo. Sklepi o vrnitvi otroka so tako po vsebini najbližji začasni odredbi. Revizija zoper te sklepe zato ni dovoljena.

V postopkih izvršbe in zavarovanja je revizijo mogoče dopustiti le v omejenem obsegu, kot ga določa prvi odstavek 10. člena ZIZ, zoper ostale sklepe, izdane v teh postopkih, pa revizija ni dovoljena.