VSRS Sodba I Ips 15577/2011

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 1000,00 EUR sodne takse.

A.

1Obsojeni C. K. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 15577/2011 z dne 15. 4. 2016 spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 240. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1. Izrečena mu je bila enotna kazen eno leto in osem mesecev zapora ter stranska denarna kazen 200 dnevnih zneskov po 50 EUR, kar znese 10.000,00 EUR. Sodišče je odločilo, da je obsojenec stransko denarno kazen dolžan plačati v roku treh mesecev. Če se denarne kazni ne bo dalo prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začetna dva dnevna zneska denarne kazni (100 EUR) določilo en dan zapora. Sodišče je odločilo tudi, da se A. K. odvzame protipravno pridobljeno premoženjsko korist v znesku 227.800,00 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 15577/2011 z dne 4. 7. 2017 pritožbo obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki, kot navajajo v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V obrazložitvi zahteve trdijo, da je sodišče kršilo 1. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter določbe 14., 22. in 28. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ker je v času storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja veljala sodna praksa, po kateri obsojencu očitano ravnanje ni bilo kaznivo dejanje, da je v izpodbijani sodbi na več mestih podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ter da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave, ker je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomsko-finančne stroke. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo pa spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom posameznikom.

3Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da je bilo kaznivo dejanje, za katero je bil obsojenec spoznan za krivega, v času storitve opredeljeno v KZ-1, zato ni mogoče zaključiti, da spremenjena sodna praksa pomeni kršitev načela prepovedi retroaktivne veljavnosti zakona, da je neutemeljeno stališče zahteve, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker sodišče ni postavilo izvedenca finančne stroke, ter da zahteva s trditvami, da je obrazložitev sodbe nejasna, nelogična in protislovna, ponuja svojo oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od zaključkov, ki jih je sprejelo sodišče.

4Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva so bili obsojenec in njegovi zagovorniki seznanjeni. Slednji so v izjavi navedli, da navedbe Vrhovnega državnega tožilstva ne odgovorijo na v zahtevi uveljavljene kršitve ustavno zagotovljenih pravic obsojenca, da je Vrhovno sodišče leta 2017 diametralno spremenilo svojo sodno prakso glede obstoja kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti v enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo, zaradi česar bi se moral obsojenec, da bi mu lahko očitali storitev kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, zavedati, da v času storitve kaznivega dejanja veljavna praksa Vrhovnega sodišča ni bila pravilna, da je obsojenčeva obramba jasno obrazložila materialno pravno relevantnost predlaganega dokaza z izvedencem finančne stroke, ter da zahteva za varstvo zakonitosti ne uveljavlja drugačne dokazne ocene in s tem razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, temveč nelogičnost in protislovnost obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe.

B.

5Bistvo kazenskopravnega očitka obsojencu v zvezi z nadaljevanim kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic je, da je pri vodenju gospodarske dejavnosti, zato, da bi drugemu pridobil premoženjsko korist in drugemu povzročil premoženjsko škodo, zlorabil svoj položaj, z dejanjem pa je bila pridobljena velika premoženjska korist ter povzročena velika premoženjska škoda, s tem, da je kot direktor družbe N., d. o. o. z družbo K., d. o. o. sklenil več fiktivnih pogodb za opravo določenih storitev, ki jih družba K., d. o. o. ni opravila, na podlagi fiktivnih pogodb in aneksov pa je izdal fiktivne račune in na tak način zlorabil funkcijo direktorja družbe ter gospodarski družbi K., d. o. o. pridobil korist v višini 935.123,25 EUR, za enak znesek pa je oškodoval družbo N., d. o. o.

6Poleg tega je bil obsojenec spoznan za krivega tudi storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin, katerega bistvo je bilo, da je s svojim podpisom ponaredil lažne poslovne listine in jih uporabil kot resnične, ker je kot direktor družbe N., d. o. o. z družbo K., d. o. o. podpisal več pogodb in aneksov, čeprav je vedel, da druga pogodbena stranka storitev po pogodbah in aneksih ne bo opravila, poleg tega pa je izdal številne račune, ki niso izkazovali resničnih poslovnih dogodkov, saj posel ni bil opravljen.

7Vložniki v zahtevi obširno povzemajo v času storitve kaznivega dejanja uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča v zvezi s storitvijo kaznivega dejanja zlorabe položaja v enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo. Trdijo, da v skladu z navedeno sodno prakso, ki je veljala do marca 2017, ravnanje, ki se očita obsojencu, ni bilo kaznivo dejanje. Nadaljujejo, da je sodišče v obravnavanem primeru odločalo „mimo uveljavljene sodne prakse“ po kateri v eno osebni družbi z omejeno odgovornostjo ni mogoče storiti kaznivega dejanja zlorabe položaja s strani direktorja, ki je hkrati edini družbenik, temveč se je protipravnost razpolaganja s premoženjem družbe v takšnih primerih lahko ugotavljala le v odnosu do tretjih (upnikov, delavcev, države in podobno). Opozarjajo, da se je v obravnavanem primeru pritožbeno sodišče nedopustno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 35999/2015 z dne 23. 3. 2017, ki po vsebini ne predstavlja poenotenja sodne prakse, temveč pomeni spremembo, „ki dosega raven zakonodajalca.“ Menijo, da je nedopustno, da se je spremenjeno stališče Vrhovnega sodišča uporabilo retroaktivno, ker takšno ravnanje predstavlja kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave. Uveljavljeno kršitev sklenejo z navedbo, da „več kot deset let neupravičeno zmanjševanje premoženja enoosebnega d. o. o. s strani edinega družbenika ni predstavljalo kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic, zdaj pa z danes na jutri predstavlja, a z učinkom za vseh deset let nazaj.“

8Pritrditi je treba vložnikom zahteve, da se je pritožbeno sodišče v 6. točki obrazložitve sodbe sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 35999/2015 z dne 23. 3. 2017, v kateri je Vrhovno sodišče, kot je zapisalo, z namenom poenotenje sodne prakse, presodilo, da je premoženje družbe z omejeno odgovornostjo ne le navzven, temveč tudi v razmerju do edinega družbenika tuje premoženje. Poslovodja, če tudi je hkrati edini družbenik družbe, je dolžan poslovati vestno in pošteno ter zasledovati interese gospodarske družbe, ki je samostojna (pravna) oseba in katere premoženje je ločeno od premoženja njenih družbenikov ter namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti. Določba prvega odstavka 244. člena KZ-1 prvenstveno varuje premoženjske interese družbe in zgolj posredno tudi premoženjske interese njenih družbenikov. Zato je v primeru, ko je poslovodja v nasprotju z zakonom in interesi družbe z omejeno odgovornostjo, na škodo družbe razpolagal s premoženjem družbe in s tem izrabil svoj položaj ter drugemu podelil premoženjsko korist, uresničil vse zakonske znake kaznivega dejanja izrabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ.

9Ni pa mogoče pritrditi vložnikom zahteve, da je pritožbeno sodišče s takšnim ravnanjem kršilo načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave. V času, ko je obsojenec izvršil očitano ravnanje, je bilo kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic opredeljeno v 240. členu KZ-1, zato v obravnavanem primeru ne gre za kršitev načela prepovedi retroaktivne veljavnosti zakona. Odločbe Vrhovnega sodišča v našem pravnem redu niso formalni pravni vir in nanje nižja sodišča niso neposredno vezana. Vrhovno sodišče z oblikovanjem ustaljene sodne prakse daje vodilo nižjim sodiščem za razsojo v enakih in podobnih primerih ter na takšen način usmerja delovanje sodnega sistema. V skladu s prvim odstavkom 109. člena Zakona o sodiščih (ZS) Vrhovno sodišče zagotavlja enotno sodno prakso, kar pa ne pomeni, da so nižja sodišča nanjo formalno vezana. Glede na navedeno razlaga posamezne določbe zakona, ki jo poda Vrhovno sodišče, ne more predstavljati retroaktivne uporabe zakona.

10Na načelni ravni zahteva utemeljeno opozarja, da bi lahko bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom, če bi sodišče pri reševanju pravnih vprašanj za enaka dejanska stanja uporabilo različno razlago prava. Konkretno kršitev utemeljujejo z navedbami, da je v času storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja zlorabe položaja veljala poenotena sodna praksa, po kateri ravnanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, ni bilo kaznivo. Uveljavljeno kršitev sklenejo s trditvijo, da to med drugim izhaja tudi iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 35999/2015 z dne 17. 5. 2016 ter številnih drugih odločb, s katerimi so bili obdolženci ob identičnem dejanskem stanju, kot se je očitalo obsojencu v obravnavanem primeru, oproščeni obtožb.

11Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je po vsebini ustavno procesno jamstvo, ki stranki zagotavlja pošten postopek. Stranki v postopku je s to pravico med drugim zagotovljeno, da bodo sodišča v enakih primerih odločala enako. Sodišče ne sme obravnavati stranke v postopku neenakopravno, tako, da bi o njeni zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih ali enakih primerih. Hkrati mora biti zagotovljena enakopravnost med strankami, ki so udeležene v postopku. Enakost pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave predstavlja nearbitrarno uporabo predpisa v razmerju do vsakega posameznika. To v postopku pred sodišči pomeni, da so sodišča, ko uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžna enake položaje obravnavati enako, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pomenu niso navedene kot odločilne. Enaka pravila se morajo uporabljati za enaka dejanska stanja, oziroma se enaka pravila ne smejo uporabljati za bistveno različna dejanska stanja.¹

12V obravnavanem primeru načelo enakosti ni bilo kršeno. Iz starejše sodne prakse Vrhovnega sodišča² je razvidno, da storilec in oškodovanec ne moreta biti ista oseba, zato ne more priti do oškodovanja druge osebe kot temelja za obstoj kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic v primeru, ko je v isti osebi storilec in oškodovanec zasebni podjetnik ali v primeru enoosebne gospodarske družbe. V teh primerih so kazniva dejanja lahko storjena le navzven, napram upnikom, ne pa navznoter, z lastnim okoriščanjem. Bistvo navedenih odločb je torej stališče, da storilec in oškodovanec ne moreta hkrati obstajata v isti osebi. V navedenih odločbah je Vrhovno sodišče presodilo, da ne gre za kaznivo dejanje zlorabe položaja, ko gre za goli prenos premoženja iz ene gospodarske družbe na drugo, obe pa sta „v lasti“ iste osebe. Gre torej za položaje, ko s prenosom kapitala niso ogroženi fiskalni interesi države, upniki ter samo poslovanje družbe na trgu. V odločbi I Ips 141/2006 z dne 24. 5. 2007 je izrecno poudarilo, da se v tem primeru v opisu kaznivega dejanja niti ni zatrjevalo, da bi obsojenec ravnal mimo zakonskih predpisov o razpolaganju s premoženjem družbe. V odločbi I Ips 266/2007 z dne 13. 12. 2007 je presodilo, da je v primeru enoosebne gospodarske družbe jasno, da so kazniva dejanja lahko storjena le navzven, napram upnikom ali davčni obveznosti, ne pa navznoter, z lastnim okoriščanjem. Prav tako je v sodbah I Ips 85/2009 z dne 19. 5. 2011 in I Ips 10226/2009 z dne 23. 1. 2014 presodilo, da zgolj pridobivanje koristi enega subjekta na račun zmanjševanja premoženja drugega subjekta v okviru sicer zakonitega poslovanja v razmerah tržnega gospodarstva, ne pomeni zlorabe položaja ali pravic, oziroma da se obtožencu niti ne očita, da bi s svojim ravnanjem ogrozil oziroma posegal v osnovni kapital družbe.

13Bistvo navedenih odločb je torej, da storilec in oškodovanec ne moreta hkrati obstajati v isti osebi v primerih, ko je bilo premoženje enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo preneseno v okviru zakonitega poslovanja, torej ne da bi se obdolžencu očitalo, da bi s svojim ravnanjem kršil prisilne predpise.

14Kazenskopravni očitek obsojencu v obravnavanem primeru je drugačen od navedenih primerov starejše sodne prakse Vrhovnega sodišča. Kot že rečeno se obsojencu ne očita le prenos premoženja iz družbe N., d. o. o. na družbo K., d. o. o., temveč se mu očita, da je takšen prenos premoženja opravil na nezakonit način; tako, da je sklenil številne fiktivne pogodbe in anekse z družbo K., d. o. o. za posredniške, svetovalne, informacijske in druge storitve, ki v resnici niso bile opravljene ter za navidez opravljene storitve izdal fiktivne račune, ki so omogočili zmanjšanje sredstev oškodovane družbe N., d. o. o. in povečanje premoženja družbe K.,d. o. o. Glede na navedeno je utemeljena presoja sodišča prve stopnje v tretjem odstavku na 25 strani obrazložitve sodbe, da v obravnavanem primeru ni šlo le za pridobivanje koristi enega subjekta na račun zmanjšanja premoženja drugega subjekta v okviru zakonitega poslovanja, temveč za očitno nezakonit prenos premoženja, ki ga je predhodno omogočila storitev kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1. Zato je bilo ravnanje, ki se obsojencu očita v obravnavanem primeru, protipravno in kaznivo tudi v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je veljala v času storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja.

15Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti trdijo, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ki je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomsko-finančne stroke.

16Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno) sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave: 1) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3) predlagani dokaz mora biti materialno pravno relevanten; 4) pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; 5) v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP) sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe lahko stranka to uveljavlja kot kršitev pravice v postopku s pravnimi sredstvi, tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. V takem primeru mora obramba v pravnem sredstvu, ki ga vlaga zoper odločitev sodišča, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna³.

17Sodišče je v obravnavanem primeru utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomske oziroma finančne stroke. Ta dokazni predlog je ocenilo za nepotrebnega (tretji odstavek na 12. strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, 7. točka obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča), ker za ugotovitev zneska za katerega je bila oškodovana družba N., d. o. o. oziroma okoriščena družba K., d. o. o., ni potrebno posebno strokovno znanje. Znesek oškodovanja oziroma okoriščenja namreč predstavlja seštevek izvršenih nakazil po izdanih fakturah za storitve, ki niso bile opravljane. Sodišče je utemeljeno presodilo tudi, da je postavitev izvedenca finančne stroke neprimerno dokazno sredstvo za ugotavljanje, ali so bili posli, opredeljeni v pogodbah, dejansko opravljeni. Zaključek o fiktivnosti pogodb, ki jih je sklenil obsojenec, je stvar dokazne ocene, ki jo sprejme sodišče na podlagi izvedenih dokazov, ne pa predmet izvida oziroma mnenja sodnega izvedenca.

18Nestrinjanje obsojenčeve obrambe z razlogi, s katerimi je sodišče zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomsko-finančne stroke ter navajanje, da je družba N., d. o. o. dosegla dobiček v obliki provizije med plačanimi in izdanimi fakturami, da je šlo v obravnavanem primeru za verigo „naročnik-izvajalec-podizvajalci,“ ter da je sodišče neutemeljeno zaključilo, da je celoten znesek nakazil protipravna premoženjska škoda družbe N., d. o. o., pomeni izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

19Obsojenčevi zagovorniki na več mestih v zahtevi uveljavljajo, da je v izpodbijani sodbi podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, po vsebini pa želijo s temi navedbami dokazati, da v obravnavanem primeru posli, ki naj bi jih za družbo N., d. o. o. opravila družba K., d. o. o., niso bili fiktivni. Sem sodijo trditve zahteve, da je priča B. P. izpovedala, da je nekatere projekte opravila in zanje na roke prejela plačilo neposredno od D. H., da je priča P. potrdila, da naj bi D. H. sodeloval z več študenti, da se družba K., d. o. o. ni ukvarjala samo z gostinstvom, temveč je D. H. preko nje opravljal tudi gradbeno dejavnost ter adaptacijo stanovanj, da je G. Č. iz družbe N., d. o. o. odšel že v začetku leta 2008, zaradi česar ni mogel biti seznanjen z okoliščino, da so projekte opravljali zunanji izvajalci, ter da sodišče nelogično ugotavlja, da so bili računi plačani v škodo družbe N., d. o. o., čeprav so bili vsi projekti izvedeni, računi s strani naročnika pa plačani v znesku, ki ga je družba N., d. o. o. plačala družbi K., d. o. o., povečanem za provizijo, ki je predstavljala zaslužek družbe N., d. o. o. Tudi te trditve zahteve po vsebini pomenijo nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča prve in druge stopnje ter pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja.

C.

20Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornikov obsojenega C. K. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

21Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v višini 1000,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

¹ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-333/96 z dne 1. 7. 1999.
² Primerjaj npr. odločbe I Ips 141/2006 z dne 24. 5. 2007, I Ips 266/2007 z dne 13. 12. 2007 in I Ips 85/2009 z dne 19. 5. 2011.
³ Primerjaj npr. sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 1466/2013 z dne 7. 3. 2019, I Ips 11356/2014 z dne 27. 9. 2018, I Ips 22478/2013 z dne 30. 8. 2018, I Ips 6492/2010 z dne 23. 8. 2018 ter številne druge.