109. člen ZS

V primeru takšnega pogodbenega urejanja, kot je določen v tožničini pogodbi o zaposlitvi, določbe kolektivne pogodbe postanejo sestavni del pogodbe o zaposlitvi (t. i. inkorporirane delovnopravne norme). Tudi, če se kolektivna pogodba kasneje spremeni, ostanejo določbe kolektivne pogodbe, ki so veljale ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, veljavne še naprej. Ker Vrhovno sodišče RS v skladu s prvim odstavkom 109. člena ZS skrbi za enotno sodno prakso, si pritožba neutemeljeno prizadeva, da bi pritožbeno sodišče tudi po odločitvi Vrhovnega sodišča RS vztrajalo pri materialnopravno napačnem stališču.

Vrhovno sodišče skrbi za enotno sodno prakso (109. člen ZS). Načelno pravno mnenje je eden izmed instrumentov za zagotovitev tega cilja (110. člen ZS); namenjeno je poenotenju sodne prakse in enotni uporabi zakonov, tako sprejeta pravna mnenja pa so obvezna za senate Vrhovnega sodišča RS in se lahko spremenijo samo na novi občni seji. Obstoj načelnega pravnega mnenja o določenem vprašanju torej izkazuje enotnost sodne prakse, iz 22. člena Ustave RS pa izhaja zahteva, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno, tako da bi v posamezni zadevi arbitrarno odstopilo od enotne in ustaljene sodne prakse. Vrednotenje nepremičnin je stvar zapuščinskega postopka. Nalogo vrednotenja lahko prevzame sodišče, lahko pa delo prepusti strokovnjaku. Če se med dediči pojavijo pomisleki glede vrednosti premoženja, mora zapuščinsko sodišče to vprašanje raziskati samo ob upoštevanju pravil o izvajanju dokaza z izvedencem.

Pritožbeno sodišče v tem sporu presoja le utemeljenost znižanja plačila za poslovno uspešnost zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni, in sicer z vidika kršitve prepovedi diskriminacije, ne pa tudi znižanja plačila za poslovno uspešnost zaradi čakanja na delo (tožnica namreč ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje, s katero je slednje zavrnilo njen zahtevek, ki se je nanašal na izplačilo poslovne uspešnosti za čas čakanja na delo). V zadevi je torej potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je tožena stranka s tem, ko je upoštevala navedeno določbo podjetniške kolektivne pogodbe ravnala v skladu z ureditvijo o prepovedi diskriminacije, kot jo opredeljuje določba 6. člena ZDR-1. Slednja za razliko od 1. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD), kljub temu, da bolniški stalež kot tak ni neposredno naveden kot razlog za prepoved diskriminacije na ravni Direktiv EU in ga v tem pogledu (zaenkrat) ne ščiti niti Sodišče EU,1 zdravstveno stanje izrecno določa kot relevantno osebno okoliščino. Obseg človekovih pravic je v slovenski zakonodaji širši, saj so v skladu s 14. členom URS v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine med drugim tudi

I. Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bila v konkretnem primeru kršena pojasnilna dolžnost glede tveganj operacije. II. V preostalem delu se predlog za dopustitev revizije zavrže.

Ob uporabi razlagalnih pravil 82. člena OZ in določbe 51. člena v povezavi z 9. členom ZDR-1 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta se stranki glede odmere letnega dopusta dogovorili za uporabo PKP. Ta je v tretjem odstavku 3. člena določala, da se v primerih, ko PKP posameznega vprašanja ne opredeljuje ali pa je v nasprotju z zakonom, uporablja določba KPPN, in sicer 2. točka 20. člena KPPN. Po tej je toženka tožnici od leta 2014 do 2019 odmerjala letni dopust v trajanju 37 dni, in sicer izhodiščni dopust v višini 20 dni (po ZDR-1, ki v 159. členu določa minimalno trajanje letnega dopusta v dolžini štirih tednov), 4 dni za strokovno zahtevnost delovnega mesta, 2 dni za pogoje dela, 5 dni za tožničino dopolnjeno starost 50 let in 6 dni za njeno delovno dobo. Glede na to, da se stranki v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili, da PKP tudi za tožnico velja enako kot za toženko, te določbe v pogodbi o zaposlitvi pa soglasno tudi nista spremenili, določba 17. člena pogodbe o zaposlitvi še vedno velja. Sodišče je v novem sojenju na podlagi določbe 109. člena Zakona o sodiščih v celoti sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS iz razveljavitvenega sklepa, da zgolj prenehanje velja

V obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 je bilo stanje primerljivo s stanjem med razglašenim prvim valom epidemije (od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020). V obeh obdobjih je bilo zaradi zagotavljanja javnega zdravja in preprečevanja širjenja okužb z virusom covid-19 tudi bistveno omejeno gibanje in druženje ter zbiranje ljudi. Del tega obdobja je bil tudi prepovedan ves javni prevoz, kar je nedvomno oteževalo uveljavljanje sodnega varstva. Na podlagi odredbe predsednika VSRS niso tekli procesni roki v nenujnih zadevah, na podlagi sklepov Vlade RS pa materialnopravni prekluzivni roki. Te okoliščine je treba prepoznati kot pomembne tudi pri presoji obstoja razlogov za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ. S tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve,

Ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost so

Sodišče prve stopnje vrhovnemu sodišču ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, zato za prekinitev postopka po četrtem odstavku 206. člena ZPP ni podlage. V nasprotju z načelom pravne varnosti bi bilo, da bi se jasne in nedvoumne določbe ZPP v posameznih primerih interpretiralo drugače, kot se glasijo, in sicer preko analogije.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo četrti odstavek 206. člena ZPP, po katerem lahko odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja. Določb ZPP, ki so jasne, se ne more poljubno interpretirati v posameznem primeru iz razlogov smotrnosti, v imenu pravne varnosti. Ravno v nasprotju z načelom pravne varnosti bi bilo, da bi se jasne in nedvoumne določbe ZPP v posameznih primerih interpretiralo drugače, kot se glasijo, in sicer preko analogije. Sodišče prve stopnje pri svoji argumentaciji v podkrepitev prekinitve v tč. 6 prezre, da razlog smotrnosti zaradi zagotovitve pravne varnosti ni samostojen razlog za prekinitev postopka, pač pa je v referenčnih določbah (drugi in četrti odstavek 206. člena ZPP) združen s položaji, ki jih ZPP izrecno predvideva (zahteva); odvisnost utemeljenosti zahtevka od ugotovitve, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, ali pa vložitev predloga za izdajo posvetovalnega mnenja.

Na podlagi povzetega je na dlani, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z določbo 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, saj Vrhovno sodišče ne rešuje predhodnega vprašanja, ampak v okviru dopuščene revizije odgovarja na vprašanje, ali je to vprašanje predhodno vprašanje. Opomniti kaže, da je revizija izredno pravno sredstvo, torej sredstvo zoper pravnomočno odločitev sodišča. Odločitev o reviziji tako ne bi bila niti prekinitveni razlog v primeru, če bi Vrhovno sodišče odločalo o predhodnem vprašanju. Ustavno načelo pravne varnosti narekuje, da se enaki pravni položaji obravnavajo enako. Vendar pa za enotno sodno prakso po zakonu skrbi Vrhovno sodišče RS (prvi odstavek 109. člena ZS). To ima pred seboj revizijo v zadevi, podobni pričujoči (II Ips 41/2022, dopuščeni po sklepu II DoR 520/2021), zato je brez dvoma pomembno, da se v razumnem času reši, stranki pa so na voljo pospešitvena sredstva. Vendar to presega odločanje o prekinitvi postopka v tej zadevi. Omeniti velja zgolj, da je revizija kot pravno sredstvo v dispoziciji stranke (kar pomeni, da jo lahko tudi umakne). Ob tem kaže še dodati, da je negotovo tudi to, ali bo Vrhovno sodišče RS sploh vsebinsko

Kljub temu, da sodna praksa ni formalni pravni vir za razsojo konkretnih zadev, je sodišče prve stopnje izrecno zapisalo, da je kot podlago za odločitev upoštevalo sklep revizijskega sodišča, ne da bi kritično ocenilo razlog za prekoračitev roka za zagovor magistrske naloge. Pravica do izobraževanja je človekova pravica, zato so vsi posegi vanjo, vključno z zahtevanimi vračili štipendij ob uspešno zaključenem študiju, podvrženi strogemu testu sorazmernosti. Vsakršno drugačno tolmačenje in uporaba ZŠtip-1 samo zaradi nekajdnevne prekoračitve roka za zagovor magistrske naloge, čeprav v konkretnem primeru iz opravičljivega razloga zaradi materinstva, bi pomenila popolno izvotlitev z ustavo zagotovljene pravice do izobraževanja.

Predhodno plačilo stroškov zdravljenja v tujini (v Sloveniji) s strani donatorske organizacije apriori ne izključuje obveznosti ZZZS, ker 1.) gre pri povračilu stroškov zdravljenja v tujini (v Sloveniji) izključno za razmerje med zavarovano osebo in ZZZS ter 2.) ker je ob priznani pravici do zdravljenja v tujini izpolnjen zavarovalni primer, ki ZZZS zavezuje, da zavarovancu (in ne tretjemu, ki je morda v imenu in na račun zavarovanca stroške vnaprej poravnal) povrne stroške zdravljenja v tujini (v Sloveniji). Obveznost zavarovalnice, da plača stroške zdravljenja zavarovancu ni pogojena s predhodnim plačilom zavarovanca Društvu, saj obveznost zavarovalnice temelji na zakonu. ZZZS je ob izpolnjenih zakonskih pogojih dolžan izpolniti obveznosti zavarovancu (stroški so zavarovancu nastali, le da jih je zanj plačal nekdo tretji; tretji je prevzel izpolnitev). Ali bo tretji, ki je za zavarovanca plačal stroške zdravljenja oz. prevzel izpolnitev, od zavarovanca terjal te stroške, ko mu bodo izplačani s strani zavarovalnice, je izključno stvar dogovora oz. vsebine razmerja med njim in zavarovancem. Glede na predhodna prava izhodišča je potrebno šteti, da so zavarovancu stroš

Stališče, da bi se moralo kot odločilno dejstvo šteti trenutek, ko je toženec dejansko prejel tožbo, je napačno. Zaradi pravne varnosti in enakosti pred zakonom je določen trenutek, ko se šteje, da je oseba, ki na obvestilo o prispeli poštni pošiljki ne reagira v zakonsko določenem roku, prejela sodno pisanje. To je namen fikcije vročitve.

Sodišče prve stopnje se je oprlo na odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 13/96 z dne 6. 11. 1996, Višjega sodišče v Celju Cp 789/97 z dne 2. 7. 1998 in Višjega sodišča v Kopru I Cpg 20/2000 z dne 1. 6. 2000. V vseh navedenih odločbah so sodišča zavzela povsem jasno in nedvoumno stališče, da če se vtoževana in v pobot ugovarjana terjatev glasita na različni valuti, istovrstnost terjatev kot predpostavka pobotanja ni izpolnjena. Enako stališče je zavzeto tudi v komentarju nemškega Bürgerliches Gesetzbuch (BGB) in v sodni praksi avstrijskega vrhovnega sodišča - torej v pravnih sistemih, na vplivu katerih temelji tudi slovenski pravni sistem. Dejstvo, da o navedenem vprašanju (ki po svoji vsebini zagotovo ni edinstveno) v Sloveniji ni novejše sodne prakse, po presoji višjega sodišča jasno dokazuje, da zoper citirano stališče v praksi ni pomislekov.

Do vprašanja povrnitev stroškov zdravstvene storitve, ki je bila opravljena pri zasebniku (pri izvajalcu, ki opravlja zasebno zdravstveno dejavnost) se je v več zadevah opredelilo že pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče RS pa se je do tega vprašanja opredelilo v zadevi VIII Ips 273/2017 z dne 15. 5. 2018. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v materialnih predpisih ni podlage za povračilo stroškov zdravstvenega posega, opravljene v samoplačniški ambulanti. Glede na veljavno materialno pravo, tožnik, ki je zdravstvene storitve uveljavljal pri zasebnem izvajalcu v Sloveniji, ki za opravljene zdravstvene storitve nima koncesije in sklenjene pogodbe z zavodom, ni upravičen do povračila stroškov.

Do vprašanja povrnitve stroškov zdravstvene storitve, ki je bila opravljena pri zasebniku (pri izvajalcu, ki opravlja zasebno zdravstveno dejavnost) se je v več zadevah opredelilo že pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče pa se je do tega vprašanja opredelilo v zadevi VIII Ips 273/2017 z dne 15. 5. 2018. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v materialnih predpisih ni podlage za povračilo stroškov zdravstvenega posega, opravljenega v samoplačniški ambulanti. Tudi glede predmetne zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobenih razlogov, da bi pritožbeno sodišče odstopilo od ustaljene sodne prakse. Glede na veljavno materialno pravo, tožnik, ki je zdravstvene storitve uveljavljal pri zasebnem izvajalcu v Sloveniji, ki za zdravstvene storitve, ki so bile opravljene, nima koncesije in sklenjene pogodbe z zavodom, ni upravičen do povračila stroškov za zdravstvene storitve.

Odločbe Vrhovnega sodišča v našem pravnem redu niso formalni pravni vir in nanje nižja sodišča niso neposredno vezana. Vrhovno sodišče z oblikovanjem ustaljene sodne prakse daje vodilo nižjim sodiščem za razsojo v enakih in podobnih primerih ter na takšen način usmerja delovanje sodnega sistema. V skladu s prvim odstavkom 109. člena Zakona o sodiščih (ZS) Vrhovno sodišče zagotavlja enotno sodno prakso, kar pa ne pomeni, da so nižja sodišča nanjo formalno vezana. Bistvo starejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v zvezi z zlorabo položaja v enoosebni d. o. o. je, da storilec in oškodovanec ne moreta hkrati obstajati v isti osebi v primerih, ko je bilo premoženje enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo preneseno v okviru zakonitega poslovanja, torej ne da bi se obdolžencu očitalo, da bi s svojim ravnanjem kršil prisilne predpise. V obravnavanem primeru ni šlo le za pridobivanje koristi enega subjekta na račun zmanjšanja premoženja drugega subjekta v okviru zakonitega poslovanja, temveč za očitno nezakonit prenos premoženja, ki ga je predhodno omogočila storitev kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1. Zat

Za odločitev o pritožbi je bistveno stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. I Up 261/2017 z dne 4. 1. 2018, in sicer, da je zakonska posledica ocene, da državni tožilec ne ustreza državnotožilski službi, res v tem, da mu preneha funkcija (7. točka prvega odstavka 72. člena ZDT-1) z dnem, ko je državnemu tožilcu vročena dokončna negativna ocena v skladu s peto alinejo drugega odstavka 72. člena, vendar pa je pojasnilo, da ta posledica po svoji naravi lahko nastane le na podlagi posamičnega in konkretnega upravnega akta, ki ga izda pristojni organ. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče do vprašanja, ali je ustavno skladna zakonska ureditev, po kateri lahko prenehanje funkcije časovno odstopa od izdaje akta, s katerim se o tem odloči. Poudarilo je, da bi moral tak učinek, glede na zahteve Ustave Republike Slovenije, nastopiti šele po (oziroma najprej ob) vročitvi odločbe, s katero Vlada RS kot pristojni organ odloči o prenehanju funkcije. Na ta način se namreč zagotovi učinkovito sodno varstvo ter pravno varnost prizadeti osebi. Pojasnilo je, da navedeno vprašanje ne preraste v ugotovitev neustavnosti obstoječe zakonske ureditve, saj je morebitne neustavne pos

V obravnavani zadevi je potrebno izhajati iz stališča Vrhovnega sodišča RS, da je mogoče določbe ZDT-1 v delu, ki se nanašajo na datum prenehanja državnotožilske službe zaradi ugotovitve, da državni tožilec ne ustreza državnotožilski službi, razlagati (le) tako, da državnemu tožilcu preneha službeno razmerje z dnem vročitve odločbe Vlade Republike Slovenije po 74. členu ZDT-1. Tožnici bi torej lahko zakonito prenehalo službeno razmerje šele z vročitvijo odločbe Vlade Republike Slovenije, in ne že z dnem vročitve ocene državnotožilske službe.