244. člen KZ-1

Po oceni vseh dokazov je nato sprejelo razlago sklenjenih in spornih pogodb, kot sta jo izpostavljala oba obtoženca in sicer, da je šlo za repo pogodbe in ne samostojne kupoprodajne pogodbe, kot je bilo to ugotovljeno pri prvem sojenju. Na kratko povzeto, C. je pri D. dobil kreditna sredstva na način, da je banki prodal delnice in se zavezal, da jih bo v določenem roku odkupil po enaki ceni, zvišani za bančne obresti. Ker pa takšne, neposredne pogodbe ni smel skleniti, je po predhodnem dogovoru kot kupec nastopila Č., nato pa je na njeno mesto vstopil C. in z odkupom delnic dejansko odplačal kredit. Prav zato je po oceni sodišča šlo za prikrito repo pogodbo in ne pogodbo, s katero bi C. oziroma obtoženi A. A., računajoč ob tem na svoje osebne koristi, hotel Č. razbremeniti plačila. Gre za vprašanje, ali je s prodajo delnic družbe C. bila mišljena njihova trajna odsvojitev ali zgolj začasna v smislu ponovnega odkupa po vnaprej dogovorjeni, le nekoliko višji ceni od prodajne oziroma ali je šlo za reodkupno pogodbo. Odločitev C. oziroma obtoženega A. A. o načinu kreditiranja z repo pogodbami, sodi v okvir poslovne odločitve uprave, ki je lahko ali pa ne ekonomsko upravi

Po določbi 471. člena ZGD-1 je družba z omejeno odgovornostjo družba, katere osnovni kapital sestavljajo osnovni vložki družbenikov, na podlagi osnovnega vložka in sorazmerno z njegovo vrednostjo v osnovnem kapitalu pa družbenik pridobi svoj poslovni delež. Slednji je po določbi 481. člena ZGD-1 lahko predmet prenosa, neodvisno od premoženja družbe, saj je to, ne le navzven, temveč tudi v razmerju do njenega edinega družbenika, tuje premoženje. Povedano drugače, sprememba lastniške strukture družbe T. d.o.o. (ali katerekoli druge kapitalske družbe), namreč ne vpliva in ne more vplivati na premoženje same družbe.

Strogo določena vsebina obtožnice izhaja iz njene funkcije: 1) daje okvir obtožbi, o kateri odloča sodišče - tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu določa predmet spora (prvi odstavek 354. člena ZKP), s čimer je tudi varovana pravica pred vnovičnim pregonom za to kaznivo dejanje in 2) daje obtožencu možnost za pripravo obrambe (1. in 3. alineja 29. člena Ustave in tretji odstavek 16. člena ZKP). Stroga določenost opisa kaznivega dejanja, kot se zahteva za obtožnico (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP), se po prvem odstavku 434. člena tega zakona zahteva tudi za obtožni predlog in zasebno tožbo. Tožilec lahko spremeni obtožnico na glavni obravnavi le pod pogoji, določenimi v 344. členu ZKP, in sicer, če se spremeni stanje glede na stanje ob vložitvi obtožnice, pri tem pa je treba izhajati iz ocene tožilca. Tožilec lahko spremeni obtožnico neodvisno od tega, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne, zadošča njegova subjektivna ocena že izvedenih dokazov. Povedano drugače, sprememba obtožnice torej ni vezana na nove dokaze, odločilno je, da gre za dokaze, ki so bili izvedeni na obravnavi. Pri tem tožilec ni vezan le na istega obtoženca, temveč tudi na isti his

Ugotovitve izvedenke potrjujejo, da so pravni posli, ki jih je opravil obtoženi in ki sami po sebi sicer niso bili nezakoniti (zaračunavanje najemnine za poslovne prostore, prodaja premoženja družbe, poboti terjatev, sklenjene asignacije itd.), dejansko pomenili uresničenje zakonskega znaka zlorabe položaja, saj so bili namenjeni izključno prenosu premoženja in poslovanja na družbo ter reševanju jamstev obtoženca in njegovih družinskih članov za obveznosti družbe, usmerjeni pa so bili v povzročitev škode tej družbi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka za prevoz na delo in z dela ni uporabljala službenega vozila, do leta 2006 je med pravdnima strankama celo veljala pogodba o zaposlitvi z dne 11. 4. 2004, ki je, kot je ugotovljeno iz njene vsebine, dajala pravico do uporabe službenega vozila za službene zadeve, torej ne za prihod na delo in z dela. Četudi je bila vsebina pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 2. 2006 drugačna, to ne pomeni, da je v obdobju njene veljavnosti toženka, ki je uporabljala lastno vozilo, neutemeljeno prejela plačane stroške za prevoz na delo in z dela. Ob izostanku kaznivega dejanja oziroma ker škoda, za katero tožnica vtožuje odškodnino v tem sporu, ni bila povzročena s kaznivim dejanjem, ni podlage za uporabo daljšega zastaralnega roka iz 353. člena OZ. Upoštevaje splošni zastaralni rok za odškodninsko terjatev, določen v 352. členu OZ, je tožničina terjatev zastarala, njen zahtevek pa je neutemeljen.

Sklenitev individualne pogodbe z novim predsednikom uprave je po vsebini pravni posel, sklenjen pri gospodarskem subjektu, ki je usmerjen v ohranitev oziroma uresničevanje namena družbe, to je doseganje dobička pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Pravica do izplačila odpravnine je premoženjska pravica, za obstoj obsojencu očitanega kaznivega dejanja pa zadošča, da je premoženjska korist pridobljena oziroma bi bila pridobljena. Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da če je zakonski znak kaznivega dejanja določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanja v izreku sodbe ne bo ponavljalo.

Naklep je bistvena sestavina za posameznikovo obsodbo, medtem ko za preiskavo zadostuje utemeljeni sum, da je obdolženi ravnal tako kot ne bi smel in da je to hotel storiti.

Določba drugega odstavka 244. člena KZ-1 je "tiha" blanketna kazenskopravna norma, saj je v njej uporabljen pojem vrednostnega papirja, ki je do podrobnosti urejen v drugem pravnem področju in ima v celotnem pravnem sistemu enak pomen, razen če njegovega pomena za kazensko pravo ne določa posebna razlagalna norma (99. člen KZ-1). Ker 99. člen KZ-1 pomena izraza „vrednostni papir“ ne določa, je zakonski pomen navedenega pojma nujno vezan le na vrednostne papirje, ki so kot takšni določeni z dopolnilnimi predpisi (Obligacijski zakonik, Zakon o čeku, Zakon o menici, Zakon o gospodarskih družbah itd.)

Tožena stranka je podala izredno odpoved pogodbe tožniku iz razlogov po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Očitala mu je, da je v dveh mesecih dvema kreditojemalcema omogočil, da jima je tožena stranka odobrila neustrezno zavarovan kredit in izplačala denar, kredit pa niti ob dospelosti niti kasneje ni bil plačan, s čimer je toženi stranki povzročil materialno škodo in nematerialno škodo z zmanjšanjem ugleda in dobrega imena. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je subjektivni rok za podajo odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi potekel po izteku 30 dni od podaje kazenske ovadbe zoper tožnika zaradi očitanih kaznivih dejanj, ki so predmet obravnavane izredne odpovedi, oziroma najkasneje takrat, ko se je iztekel trideset dnevni rok od vročitve odredbe okrožnega sodišča v Ljubljani o odreditvi preiskave v prostorih tožene stranke toženi stranki. Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozno, zato je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita.

V rednotnica je listina, ki služi kot dokaz, da je izpolnjena določena obveznost in je izdana na podlagi zakona ali drugega predpisa. Vinjeta kot vrsta vrednotnice poenostavlja plačilo za vsakokratno uporabo ceste, ki zapade cestninjenju in ima na tej podlagi ustrezno denarno vrednost v smislu izkaza o vnaprejšnjem plačilu predpisane cestninske pristojbine.

Tožnica je kot poslovodja d.o.o. pri opravljanju gospodarske dejavnosti izrabila svoj položaj in prestopila meje svojih pravic, ko si je nakazala sporni znesek 58.300 EUR, do katerega ni bila upravičena, si tako pridobila premoženjsko korist v škodo tožene stranke in s tem izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja po 244. členu KZ.

Glede na to, da je tožeča stranka v tem postopku vtoževala tudi škodo, o kateri je bilo pravnomočno odločeno v okviru premoženjskopravnega zahtevka v kazenski zadevi, je prvostopenjsko sodišče ta del tožbe pravilno zavrglo.

Tožena stranka ni zamudila roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj jo je podala v 30 dneh od tedaj, ko se je seznanila z razlogom za odpoved (ko je preverila informacije o kršitvi delovne obveznosti in je podala prijavo o sumu storitve kaznivega dejanja). Pri tem ni bistveno, kdaj je pristojni drugostopni organ odločal o tožnikovi pritožbi in kdaj je bila odločba oddana na pošto.

Ob ugotovitvi, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, ker tožniku ni mogoče očitati kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, je utemeljen tudi reintegracijski tožbeni zahtevek. V okviru tega tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno ni naložilo, da tožnika pozove nazaj na delovno mesto direktorja, ampak je odločilo le o tem, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika, ki ima pri njej sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas s polnim delovnim časom, nazaj na delo.

Ker je subjekt pogajanja in sporazuma tudi sicer le konkretni obtoženec, pa je razumljivo, da sklenjeni sporazum ne more posegati v pravice ali dolžnosti drugih obtožencev, niti ni dolžnost tožilca, da bi o posledicah sklenjenega sporazuma za druge osebe, obtoženca o tem posebej seznanil. Po drugem odstavku 450.č člena ZKP je bilo sodišče dolžno presoditi, ali je bil sporazum sklenjen v skladu z določbami 450.a, 450.b in 450.c člena ZKP in ali so glede priznanja krivde izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 285.c člena ZKP. Res je, da z uveljavitvijo instituta priznanja krivde ne pridejo več v poštev tiste določbe kazenskega postopka, ki se nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja, kar v primeru, ko se premoženjska korist odvzame tistemu obtožencu, ki je krivdo priznal, ne bi smelo biti problematično. Drugače pa je, ko se taka korist odvzame drugi osebi, ki v postopku ni bila obtožena in ki jo zaradi priznanja krivde obtoženca, zadenejo posledice odvzema, sama pa zaradi značilnosti postopka v dokaznem postopku ni sodelovala. Vendar takim osebam pravica do pravnega varstva zaradi opisane procesne situacije ne more biti okrnjena.