VSRS Sodba III Ips 23/2018-5

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije stroške revizije.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 3.666,95 EUR stroškov revizijskega odgovora (z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16-ega dne).

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Pogodba o odplačni odsvojitvi in prevzemu poslovnega deleža v družbi A., d. o. o. v notarskem zapisu SV 139/2009 nična (I. točka izreka) ter da sta tožnici imetnici poslovnih deležev v družbi A., d. o. o. z zap. št. deleža 86252 v nominalnem znesku 10.000,00 EUR (1,70%) in z zap. št. deleža 159456 v nominalnem znesku 579.368,80 EUR (98,30%) (II. točka izreka). Tožencu je posledično naložilo povrnitev 19.114,02 EUR stroškov postopka tožeče stranke z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (I. točka izreka) ter odločilo, da toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, medtem ko je tožeči stranki dolžan povrniti 2.356,11 EUR njenih stroškov pritožbenega postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

3Tožena stranka je vložila revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej je prvenstveno (smiselno) predlagala ugoditev reviziji s spremembo sodbe sodišča druge stopnje z ugoditvijo pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožeče stranke v celoti; podredno pa z razveljavitvijo sodbe sodišča druge stopnje in vrnitvijo zadeve v novo sojenje sodišču druge oziroma prve stopnje, vse s stroškovno posledico.

4Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in primarno predlagala njeno zavrženje, podredno pa zavrnitev; oboje s stroškovno posledico.

Uporaba ZPP(-E)

5Odločba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana 27. 1. 2017, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur.B. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) izpeljal po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki so se uporabljale do začetka uporabe ZPP-E.

Relevantno dejansko stanje

6Iz sodb sodišč prve in druge stopnje izhajajo naslednje dejanske ugotovitve, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7Tožnici sta univerzalni pravni naslednici družbe B., d. d. Toženec je bil od 25. 7. 2000 do 22. 5. 2009 član nadzornega sveta te družbe, C. C. pa od 1. 4. 2007 do 22. 5. 2009 njen direktor.

8Dne 4. 2. 2009 je bila med družbo D., d. o. o. (zastopnik E. E.) kot kupko, družbo F., d. o. o. (zastopnik C. C.) kot prodajalko in družbo B., d. d. (zastopnik C. C.) kot ciljno družbo sklenjena pogodba, katere predmet je bil nakup dela družbe B., d. d., namenjenega pridelavi, predelavi grozdja in proizvodnji vin (v nadaljevanju tudi vinarskega dela) (v nadaljevanju Pogodba z dne 4. 2. 2009). Izrecno je bilo navedeno, da ni vključeno poljedelstvo in mešalnica ter da se bo po nakupu izvedla razdelitev te družbe.

9K Pogodbi z dne 4. 2. 2009 sta bila sklenjena dva Dodatka (št. 1 z dne 27. 2. 2009 in št. 2 z dne 8. 4. 2009). Z Dodatkom št. 2 je bilo določeno, da se predmet pogodbe spremeni tako, da je predmet pogodbe 588.833 delnic družbe B., d. d.

10Dne 20 4. 2009 je bila sklenjena Pogodba o odplačni odsvojitvi in prevzemu poslovnega deleža v družbi A., d. o. o. (v nadaljevanju tudi Pogodba z dne 20. 4. 2009 oziroma sporna Pogodba),¹ in sicer med družbo B., d. d. (zastopnik C. C.) kot odsvojiteljico poslovnega deleža in tožencem kot pridobiteljem poslovnega deleža v družbi A., d. o. o.

11Poslovni delež A., d. o. o. je bil na toženca prenesen neodplačno.

12Na dan 20. 4. 2009, ko je bila sklenjena sporna Pogodba, je bila določena omejitev zastopanja družbe B., d. d., in sicer tako, da jo je direktor C. C. zastopal skupaj s prokuristom G. G. (imenovanim 10. 4. 2009), s tem da je omejitev veljala za vse posle družbe. Za takšno omejitev sta C. C. in toženec vedela.

Razlogovanje sodišč prve in druge stopnje

13Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je omejitev zastopanja C. C. veljala za vse posle družbe B., d. d. Z Dodatkom št. 2 z dne 8. 4. 2009 k Pogodbi z dne 4. 2. 2009 je bil namreč predmet pogodbe spremenjen tako, da je šlo samo za nakup določenega števila delnic, ne pa za nakup posameznega dela družbe. Zato ni sledilo navedbam toženca, da naj bi se omejitev zastopanja nanašala le na vinarski del družbe, ne pa tudi na poljedelstvo in mešalnico, kamor naj bi po trditvah toženca spadala družba A., d. o. o. Takšna omejitev zastopanja C. C. je veljala le v notranjem razmerju, ne pa tudi nasproti tretjim osebam; zato zgolj zaradi prekoračitve omejitve zastopanja Pogodba z dne 20. 4. 2009 ni bila neveljavna.

14Pogodba o odsvojitvi in prevzemu poslovnega deleža z dne 20. 4. 2009 je bila neodplačna. V tej pogodbi je bila določena kupnina v višini 630.000,00 EUR, za katero je bilo navedeno, da je bila plačana v okviru prisilne poravnave družbe B., d. d. Toženec je sicer navajal, da naj bi družba D., d. o. o. namesto družbi F., d. o. o. nakazala kupnino družbi B., d. d., ki naj bi se tako izognila stečaju. Družba D., d. o. o. pa naj bi tožencu odstopila terjatev do družbe B., d. d. Navajal je še, da naj bi mu bila poslovna deleža prenesena kot kompenzacija za njegov vložek v družbo D., d. o. o. Vendar takšno poslovanje družb ni zakonito, saj nasprotuje kogentnim določbam Zakona o gospodarskih družbah(v nadaljevanju ZGD-1); med drugim 495. členu, ki določa, da se premoženje, ki je potrebno za ohranitev osnovnega kapitala, družbenikom ne sme izplačati. Toženec pa ni dokazal niti trdil, da bi imel do družbe D., d. o. o. kakšno (zakonito) terjatev, da bi mu lahko le-ta v zameno odstopila terjatev do družbe B., d. d., katere obstoj je prav tako ostal nedokazan. Pogodba o odstopu terjatve z dne 28. 7. 2009, na katero se sklicuje, pa ne dokazuje, da bi imel toženec do družbe D., d. o. o. kakšno terjatev; poleg tega je bila ta pogodba sklenjena po sklenitvi Pogodbe z dne 20. 4. 2009, v kateri je določeno, da je bila terjatev že plačana, in ne, da bo šele nastala in se kasneje pobotala.

15Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zaključilo, da je ravnanje toženca in C. C., ki sta vedela za omejitev zastopanja, izpolnjevalo vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja prigospodarski dejavnosti. Njun skupni namen je bil v pridobitvi protipravne premoženjske koristi tožencu, kar je nedopustna pogodbena podlaga. Zato je na podlagi četrtega odstavka 39. člena Obligacijskega zakonika (OZ) Pogodba o odsvojitvi in prevzemu poslovnega deleža nična. S sklenitvijo sporne Pogodbe se je spremenila vrednost premoženja družbe B., d. d., saj kljub odsvojitvi poslovnega deleža ni pridobila niti terjatve do toženca.

16Sodišče druge stopnje se je s presojo sodišča prve stopnje strinjalo. V zvezi s pooblastili M. S. za zastopanje družbe B., d. d. je bistveno, da so mu bila ta zagotovo omejena pred 20. 4. 2009, ko je bila sklenjena sporna Pogodba, in da sta za omejitev vedela tako toženec kot C. C. V celoti je pritrdilo obširnim in pravilnim razlogom sodišča prve stopnje glede Pogodbe z dne 4. 2. 2009 ter njegovemu zaključku, da so bila C. C. pooblastila omejena glede vseh poslov in ne le glede vinarskega dela družbe B., d. d.

17Glede neodplačnosti Pogodbe o odsvojitvi in prevzemu poslovnega deleža se je strinjalo z dokazno oceno, da toženec ni uspel dokazati tega, da bi imel ob sklenitvi te pogodbe kakšno zakonito terjatev do družbe F., d. o. o., niti obstoja terjatve družbe F., d. o. o. do družbe B., d. d., niti da bi kupnino za poslovni delež A., d. o. o. plačal kako drugače. Kako naj bi bil s plačilom dela kupnine iz Pogodbe z dne 4. 2. 2009 poravnan njegov dolg iz Pogodbe o odsvojitvi in prevzemu poslovnega deleža, ni pojasnil. Skliceval se je sicer na Pogodbo o odstopu terjatve z dne 28. 7. 2009, ki je bila sklenjena kasneje kot sporna Pogodba, v kateri je bilo navedeno, da je bila kupnina že poravnana.

18Bistveno je, da je bil poslovni delež v družbi A., d. o. o. za pogodbeno določeno kupnino 630.000,00 EUR na toženca prenesen z ravnanjem, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, in da toženec zanj ni plačal ničesar.

19Sodišče druge stopnje se je opredelilo do pritožbenega izpodbijanja dokazne ocene prič E. in H. ter zakonitega zastopnika G. Pritrdilo je logični in prepričljivi ter metodološko skladni dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je izpovedbe zakonitega zastopnika in prič primerjalo z listinami v spisu ter tako napravilo zaključke o dejstvih. Na njihovo izpovedbo se je oprlo v delu, ki so jo potrjevale tudi dokazne listine v spisu.

Navedbe revidenta

20Revident v reviziji očita, da mu je bila kršena ustavna pravica do zakonitega (naravnega) sodnika pred sodiščem prve stopnje; razlogi sodišča druge stopnje s tem v zvezi pa naj bi bili neutemeljeni, s čimer naj bi bila podana kršitev iz prve točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču druge stopnje očita, da naj bi pri preizkusu pritožbenih navedb zagrešilo kršitev 8. in 9. člena ZPP, saj naj bi, tako kot že sodišče prve stopnje, sledilo neverodostojnim pričam.

21Revident sodišču druge stopnje očita kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga tudi zmotno uporabo materialnega prava. Razlogi sodišča druge stopnje glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje prič I. in J., ker naj bi izpovedali o negativnem dejstvu (da toženec dne 8. 4. 2009 ni bil v Sloveniji), ki naj bi ga ne bilo mogoče dokazati, naj bi bili sami s sabo v nasprotju. Če takšnega dejstva naj bi ne bilo mogoče dokazati, bi ga moralo sodišče že na podlagi trditev šteti kot dokazanega. Revident navedeni kršitvi očita tudi v zvezi z zatrjevanim pomanjkanjem razlogov glede Pogodbe z dne 4. 2. 2009, in sicer glede dejstva, da naj bi bil predmet pogodbe le vinarski del, ne pa tudi mešalnica in poljedelstvo, ter s sklicevanjem na to, da je bil v okviru slednjega znotraj družbe B., d. d. že organiziran 'podjem' v obliki A., d. o. o., v zvezi s katerim naj bi C. C. ne bila omejena pooblastila.

22Revident sodišču druge stopnje očita še kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z vprašanjem obstoja kaznivega dejanja in posledično ničnosti. Pomanjkljivi in v nasprotju z listinami naj bi bili razlogi sodbe sodišča druge stopnje glede neodplačnosti prenosa poslovnih deležev. Nazadnje izraža še nestrinjanje z razlogi sodbe sodišča druge stopnje glede sklepčnosti postavljenega zahtevka ter glede aktivne in pasivne legitimacije.

Navedbe respondentke

23Respondentka navaja, da v tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta v delu, ki se nanaša na ugotovitveni zahtevek, toženec pa temu ni ugovarjal in sodišče ni izvedlo postopka določitve vrednosti spornega predmeta. Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 40.000,00 EUR, revizija pa tudi ni bila dopuščena. Zato jo je treba zavreči.

24Sicer pa respondentka navaja, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, revizijski očitki pa neutemeljeni, saj sodišče druge stopnje ni zagrešilo nobene od kršitev, ki jih uveljavlja revident, medtem ko je materialno pravo pravilno uporabljeno.

Presoja utemeljenosti revizije

25Vrhovno sodišče preizkusi sodbo sodišča druge stopnje samo v tistem delu in glede tistih razlogov, zaradi katerih je bila revizija vložena (371. člena ZPP).

26Revizija je dovoljena.

27Navedbe tožeče stranke glede vrednosti spornega predmeta so neutemeljene. Tožeča stranka je v tožbi uveljavljala primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi ničnost Pogodbe o odsvojitvi in prevzemu poslovnega deleža ter njeno imetništvo tega deleža, za katerega je bila v sporni pogodbi določena kupnina v višini 630.000,00 EUR. Glede na navedeno vrednost poslovnega deleža, ki je predmet spora, in ki glede na navedbe v tožbi tudi za tožečo stranko ni bila sporna, je očitno, da je presežen prag za dovoljenost revizije po 490. členu ZPP.

28Revizija ni utemeljena.

29Toženčevi očitki o tem, da je sodišče druge stopnje kršilo metodološke napotke iz 8. in 9. člena ZPP predstavljajo nedovoljen poskus izpodbijanja dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

30V zvezi z revidentovimi očitki o kršitvi njegove pravice do naravnega sodnika pred sodiščem prve stopnje zadostuje že pojasnilo sodišča druge stopnje iz 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Razpravljajoči sodnici je bila zadeva predodeljena na podlagi odredbe predsednika Okrožnega sodišča v Murski Soboti ter je temeljila na zakonu in Sodnem redu. Zaradi preobremenjenosti sodnikov gospodarskega oddelka se je 45 Pg zadev predodelilo drugim štirim okrožnim sodnikom tega sodišča (l. št. 145).

31Prvenstveni namen pravice do naravnega sodnika je v izključitvi diskrecije sodišča in vsakega drugega organa pri določanju sodnika, ki bo odločal v zadevi. Zagotavlja, da se zadeve sodnikom dodeljujejo po vnaprej določenih pravilih, ki dodelitev vežejo na naključne opredelilne znake zadeve.² Morebitnih nepravilnosti, ki bi utegnile pomeniti nedovoljeno diskrecijo pri določanju razpravljajoče sodnice in ki bi bila v nasprotju z namenom pravice do naravnega sodnika, pa revident niti ne zatrjuje.

32Do revizijskih očitkov glede omejitve pooblastil C. C. za zastopanje družbe B., d. d. in glede neizvedbe dokazov s tem v zvezi se Vrhovno sodišče ne opredeljuje. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZGD-1 statutarna ali druga omejitev pooblastil nima pravnega učinka proti tretjim osebam. Zato morebitna omejitev pooblastila C. C. in ugotovitev s tem povezanih okoliščin za odločitev v konkretni zadevi ni pomembna.

33Revident z očitki glede (ne)odplačnosti pogodbe izkrivlja ugotovljena dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano. V reviziji trdi, da je bilo za sodišče prve stopnje nesporno, da je kupnino v višini 630.000,00 EUR po Pogodbi z dne 20. 4. 2009 prejela družba B., d. d. Vendar iz 12. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec to zgolj navajal (da je namreč družba D.,d. o. o. del kupnine v višini 630.000,00 EUR za nakup delnic družbe B., d. d. namesto družbi F., d. o. o. nakazala družbi B., d. d.). Nadalje je sodišče prve stopnje pojasnilo, da toženec ne zatrjuje, kakšen je bil motiv oziroma ozadje; še pred tem pa, da toženec nima konkretnih navedb, kako naj bi bilo plačanih 630.000,00 EUR v okviru prisilne poravnave družbe B., d. d. Iz tega izhaja, da je zaključek sodišča druge stopnje o pomanjkljivosti navedb toženca glede odplačnosti prenosa poslovnega deleža konsistenten in razumljiv, pri čemer je sodišče druge stopnje še opozorilo, da toženec ni pojasnil niti tega, kako naj bi bil s kupnino za delnice po Pogodbi z dne 4. 2. 2009 poravnan njegov dolg iz Pogodbe o odsvojitvi in prevzemu poslovnega deleža.

34Revident sodiščema nižjih stopenj še očita, da sta zmotno uporabili materialno pravo, ko naj bi ugotavljali kazensko odgovornost, saj je bil kazenski postopek zoper C. C. z zavrnitvijo zahteve za preiskavo zaključen, tudi sicer pa naj bi bili razlogi izpodbijane sodbe s tem v zvezi obremenjeni s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ti razlogi naj bi se ne dali preizkusiti, saj naj bi sodišči nižjih stopenj ne pojasnili vseh elementov očitanega kaznivega dejanja.

35Pravilno je stališče sodišč nižjih stopenj, da je na podlagi 14. člena ZPP pravdno sodišče vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo, in to glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vendar pa je civilna odgovornost strožja od kazenske. Zato je smelo pravdno sodišče neodvisno od sklepa o zavrnitvi zahteve za preiskavo zoper C. C. ugotavljati dejstva in okoliščine, ki utegnejo predstavljati podlago za nastop določene posledice na civilnopravnem področju. Takšno postopanje namreč ne pomeni ugotavljanja kazenske odgovornosti, da bi to lahko bilo v nasprotju z domnevo nedolžnosti.

36Subsumpcija ugotovljenih dejstev pod zakonske znake kaznivega dejanja za nastop civilnopravne posledice ničnosti ni odločilna. Bistveno pa je ugotovljeno dejstvo, da sta C. C. in toženec v sporni Pogodbi navedla, da je bila kupnina 630.000,00 EUR za poslovni delež družbi plačana, čeprav je šlo za neodplačen prenos, s čimer je družbi B., d. d. nastala škoda (v višini neplačane kupnine). Zaključki sodišča druge stopnje o tem, da toženec za poslovni delež ni plačal ničesar in da je bil skupni namen pogodbenih strank v pridobitvi premoženjske koristi tožencu na račun družbe B., d. d., pomenijo ugotavljanje dejstev, pomembnih za nastop civilnopravne sankcije. Takšen skupni namen pogodbenih strank je namreč v nasprotju s temeljnim načelom obligacijskega prava o prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ) in kot tak nedopusten, pogodba s takšno kavzo pa nična (četrti odstavek 39. člena OZ).

37Revidentovi očitki o nesklepčnosti tožbe ter pomanjkanju aktivne in pasivne legitimacije predstavljajo prepis pritožbenih navedb in revidentovo nestrinjanje z razlogi sodišča druge stopnje, s katerimi pa se ne sooči. Zaradi navedenega revizijsko sodišče teh očitkov ni presojalo.

38Očitek o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je na mestu le takrat, kadar je podano relevantno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o listinah, in med samimi temi listinami. Takšne kršitve pa revident ustrezno ne konkretizira.

Odločitev o reviziji

39Vrhovno sodišče je s tem odgovorilo na revizijske navedbe, ki so bile po njegovi materialnopravni presoji bistvene za odločitev.

40Ker glede na obrazloženo uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

41Ker revident z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije njene stroške (II. točka izreka).

42Ker revident z revizijo ni uspel, mora v skladu s 155. členom ZPP respondentki povrniti 3.666,95 EUR stroškov revizijskega odgovora (III. točka izreka). Stroški so obračunani po Odvetniški tarifi (OT) in ob upoštevanju vrednosti točke0,6 EUR. Sestavljeni so iz 4.500 točk nagrade po tar. št. 21/3 OT, 450 točk povečanja za drugo stranko po tretjem odstavku 7. člena OT ter 59,5 točk izdatkov za stranko po tretjem odstavku 11. člena OT (2% do 1.000 točk in 1% nad1.000 točk skupne vrednosti nagrade), kar skupaj znaša 5.009,5 točk oziroma 3.005,70 EUR. Tak znesek je povečan za priglašeni 22% davek na dodano vrednost v znesku 661,25 EUR.

¹ Predmet pogodbe sta bila sicer dva poslovna deleža, vendar se zaradi jasnosti v obrazložitvi uporablja izraz poslovni delež v ednini, pri čemer se nanaša na oba poslovna deleža.
² Primerjaj odločbo US RS U-I-209/93 z dne 23. 2. 1995.