VSM Sodba I Cpg 290/2019

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu (točka I in II izreka) in v stroškovnem izreku (točka V in VI izreka) spremeni tako, da sedaj glasi:

„Tožbeni zahtevek,

da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavijo učinki razpolagalnega posla (zemljiškoknjižnega dovolila) v darilni pogodbi z dne 25. 2. 2010, ki sta jo v notarskem zapisu opr. št. SV 129/10 sklenili tožeča stranka V.L. in tožena stranka V.T.L., po kateri je tožeča stranka podarila toženi stranki solastni delež do 1/2 celote nepremičnin ID znak ...-83/2-0, ...-83/8-0 in ...-83/14-0 in v navedenem obsegu dovolila vpis v zemljiško knjigo lastninske pravice pri teh nepremičninah v korist in na ime tožene stranke, ter da se ugotovi, da je pri teh nepremičninah opravljen vpis lastninske pravice v korist tožene stranke neveljaven in da se zaradi vzpostavitve stanja zemljiškoknjižnih vpisov kot je bilo pred vknjižbo lastninske pravice v korist tožene stranke na podlagi knjižbenega dovoljenja v darilni pogodbi pri toženi stranki solastnem deležu do 1/2 celote nepremičnin ID znak ...-83/2-0, ...-83/8-0 in ...-83/14-0 dovoli izbris lastninske pravice vpisane v korist tožene stranke in ponovna vknjižba lastninske pravice v korist tožeče stranke do 1/2 celote,

se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 3.046,95 EUR v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v skupnem znesku 1.958,83 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do izpolnitve obveznosti.

Dosedanji potek postopka:

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v razmerju med pravdnima strankama razveljavilo učinke razpolagalnega posla (zemljiškoknjižnega dovolila) v darilni pogodbi 25. 2. 2010, sklenjeni v notarskem zapisu opr. št. SV 129/10, s katero je tožeča stranka podarila toženi stranki solastni delež do 1/2 celote nepremičnin ID znak ...-83/2-0, ...-83/8-0 in ...-83/14-0 in v navedenem obsegu dovolila vpis v zemljiško knjigo lastninske pravice pri teh nepremičninah v korist in na ime tožene stranke, ter ugotovilo, da je pri teh nepremičninah opravljen vpis lastninske pravice v korist tožene stranke neveljaven (točka I izreka). Zaradi vzpostavitve stanja zemljiškoknjižnih vpisov kot je bilo pred vknjižbo lastninske pravice v korist tožene stranke, je pri toženi stranki solastnem deležu do 1/2 celote prej navedenih nepremičnin dovolilo izbris lastninske pravice vpisane v korist tožene stranke in ponovno vknjižbo lastninske pravice v korist tožeče stranke do 1/2 celote (točka II izreka). Tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki izročiti nepremičnine proste oseb in stvari je zavrnilo (točka III izreka). Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala razveljavitev učinkov zavezovalnega pravnega posla, t.j. notarskega zapisa darilne pogodbe opr. št. SV 129/10 z dne 25. 2. 2010 (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 5.396,00 EUR stroškov pravdnega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude in hkrati odločilo, da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka (točki V in VI izreka).

2Zoper obsodilni del sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka s predlogom, da se pritožbi ugodi in primarno izpodbijana sodba spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka. Dne 19. 9. 2017 je tožena stranka vložila še dopolnitev pritožbe.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

4Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom I Cpg 230/2017 z dne 16. 11. 2017 pritožbo tožene stranke z dne 27. 2. 2017 zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem (I. in II. točka izreka) in stroškovnem delu (V. in VI točka izreka) potrdilo ter odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (I. in III. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje). Dopolnitev pritožbe z dne 19. 9. 2017 je kot prepozno zavrglo (II. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje).

5Tožena stranka je zoper odločitev sodišča druge stopnje vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. II Ips 230/2018 z dne 3. 10. 2019 ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v I. in III. točki izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških je pridržalo za končno odločbo.

6Predmet odločanja je torej (ponovno) pritožba tožene stranke zoper sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 717/2014 z dne 12. 1. 2017.

Pritožbene navedbe:

7V pritožbi, ki jo vlaga po svojem pooblaščencu, tožena stranka navaja, da je izrek sodbe nepravilen, ker je stvarnopravni tožbeni zahtevek v II. točki izreka sodbe oblikovan v nasprotju z zahtevami iz 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1); manjka namreč ugotovitev neveljavnosti obstoječe vknjižbe.

Glede spremembe tožbe in s tem v zvezi pravočasnosti izpodbojne tožbe glede na določbo prvega odstavka 227. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) navaja, da v primerjavi s tožbenim zahtevkom postavljenim v tožbi 9. 5. 2014, zahtevek kot ga je tožeča stranka (pre)oblikovala z vlogo 17. 11. 2016 nedvomno predstavlja spremembo tožbe, ki ji je tožena stranka izrecno nasprotovala. Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko takšnega procesnega dejanja tožeče stranke ni štelo za spremembo tožbe in s tem, ko o njej ni odločilo z ustreznim procesnim sklepom, zagrešilo relativno bistveno kršitev 185. člena ZPP, ki jo je tožena stranka skladno z določbo 286.b člena ZPP pravočasno grajala že na naroku 12. 1. 2017 in ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ker ni bilo procesnih pogojev za odločitev o spremenjenem tožbenem zahtevku, je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo prekoračilo tožbeni zahtevek, prav tako do zaključka glavne obravnave sploh ni bilo jasno, o katerem tožbenem zahtevku teče pravda, kar oboje predstavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Z vlogo 17. 11. 2016 postavljen tožbeni zahtevek je glede na določilo prvega odstavka 227. člena ZFPPIPP tudi prepozen in bi ga sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo zavreči oziroma zavrniti.

V nadaljevanju pritožbe tožena stranka navaja, da je ves čas postopka tožečo stranko in sodišče opozarjala na materialnopravno nesklepčnost tožbenega zahtevka iz tožbe 9. 5. 2014 in naroka 19. 11. 2015. Tožeča stranka je kljub temu vztrajala pri svojem zahtevku in pripombe tožene stranke označevala za teoretiziranje o tem, kakšen naj bo pravilni zahtevek. Sodišče prve stopnje je nato, ko je videlo, da tožeča stranka sama tožbenega zahtevka ne bo spremenila, le-to pod krinko odločbe VS RS II Ip 172/2016 opozorilo in jo poučilo, kako naj svoj tožbeni zahtevek pravilno oblikuje. Sodišče prve stopnje je na ta način prekoračilo meje materialnega procesnega vodstva in v škodo tožene stranke porušilo procesno ravnovesje in prekršilo pravilo o enakosti orožij, kar predstavlja tako kršitev 285. člena ZPP, kot tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic¹ in pravice do poštenega sojenja². Sodišče prve stopnje je zanemarilo stališče procesne teorije, da je pri materialnem procesnem vodstvu sodišča glede oblikovanja tožbenega zahtevka potrebna posebna previdnost, da je stopnjo pomoči sodišča potrebno prilagoditi dejstvu, da ima tožeča stranka kvalificiranega pooblaščenca in da skladno z ustaljeno in enotno sodno prakso sodišče ne rabi izvajati materialnega procesnega vodstva, če že nasprotna stranka opozori na pomanjkljivosti.

Glede ugotavljanja obstoja insolventnosti tožeče stranke v času sklenitve izpodbijanega pravnega posla, kot predpostavke za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika po ZFPPIPP, tožena stranka meni, da je ugotovitev sodišča, da naj bi v času sklepanja darilne pogodbe obstajala insolventnost tožeče stranke, obremenjena s kršitvijo določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V točkah 25 in 26 obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje navaja dejstva, ki jih je razbralo iz listin (sklep o izvršbi in listine stečajnega postopka), da naj bi bila tožeča stranka v relevantnem času zadolžena kot solidarni porok po pogodbi o dolgoročnem kreditu za znesek 300.000,00 EUR, od česar naj bi ostalo neplačanih 296.455,33 EUR. Tožeča stranka nikoli ni postavila trditev, da je bila v času sklepanja darilne pogodbe dolžnica iz naslova poroštvene pogodbe za terjatev v višini 300.000,00 EUR in da je ta terjatev zapadla. Brezpredmetno je, da tožena stranka ni zatrjevala, da tožeča stranka ni imela neplačanih dolgov ob sklepanju darilne pogodbe. Tega ni rabila navajati, saj tožeča stranka niti ni zatrjevala, katere dolgove je imela, ampak je vztrajala na stališču, da obstoj insolventnosti ni pogoj za uveljavljanje zahtevka po ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je zato pri ugotavljanju pogoja insolventnosti ravnalo v nasprotju z načelom kontradiktornosti in razpravnim načelom, toženi stranki pa odvzelo pravico do izjave³. Tožena stranka je po tem, ko je bila soočena z dejstvom, da tožeča stranka po novem uveljavlja zahtevek z vsebino iz prvega odstavka 275. člena ZFPPIPP, v pripravljalni vlogi 9. 12. 2016 strnjeno povzela in dodatno konkretizirala predhodne navedbe in dokazne predloge, da je njeno premoženjsko stanje zadostovalo za poplačilo vseh eventualnih dolgov. Sodišče je te navedbe in dokaze štelo za prepozne, ker naj bi jih tožena stranka morala podati že na prvem naroku za glavno obravnavo, torej že več kot leto dni preden je tožena stranka sploh vedela, da bo tožeča stranka uveljavljala izpodbojni tožbeni zahtevek po ZFPPIPP. Tožena stranka meni, da je takšno ravnanje v nasprotju s 286. členom ZPP in posega v njeno pravico do izjave.

Tožena stranka uveljavlja tudi pridruženo pritožbo v zvezi z (ne)določitvijo vrednosti spornega predmeta. Z vlogo 17. 11. 2016 je izpodbojni zahtevek po ZFPPIPP kumulirala z drugimi tožbenimi zahtevki. Sodišče prve stopnje je kršilo določilo tretjega odstavka 47. člena ZPP, ko ni odločilo o vrednosti spornega predmeta glede zahtevka za izpodbijanje zavezovalnega pravnega posla in zahtevka za vrnitev nepremičnin. Ta odločitev je bistvena za pravico do revizije in za odločitev o stroških postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje uveljavljano procesno kršitev odpravi samo.

V zvezi s stroškovno odločitvijo uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje obrazlaga, da naj bi tožena stranka uspela z relativno majhnim delom zahtevka, pri čemer ne pojasni zakaj vindikacijski zahtevek in zahtevek za izpodbijanje zavezovalnega pravnega posla, torej dva neodvisna zahtevka, predstavljata relativno majhen del zahtevka v primerjavi z zahtevkom za izpodbijanje razpolagalnega pravnega posla.

V laični pritožbi navaja, da tožeča stranka ni zatrjevala dejstev, ki jih v 25. in 26. točki razlogov sodbe navaja sodišče in izpodbija predvsem napačno presojo sodišča prve stopnje glede poroštvene obveznosti tožeče stranke. V obširni pritožbi nadalje obrazlaga obveznosti posameznih strank po kreditni pogodbi 51000232/08, okoliščine glede stečajnega postopka nad tožečo stranko, pravilnost prijave terjatev v stečajnem postopku nad družbo M. o. d.o.o. in drugo.

Presoja utemeljenosti pritožbe:

8V novem sojenju je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje znova preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in opravilo uradni preizkus izpodbijane odločitve v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP. Pri tem je ugotovilo, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje obremenjena z relativno kršitvijo določb pravdnega postopka, ki je vplivala na materialnopravno pravilnost sprejete odločitve. Sodišče druge stopnje v zvezi s tistimi pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena za takšno odločitev⁴, navaja:

9Po ponovnem preizkusu pritožbenih razlogov in presoji pritožbenih navedb v skladu z napotki revizijskega sodišča v razveljavitvenem sklepu II Ips 230/2018 z dne 3. 10. 2019, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo razpravno načelo, ko je mimo trditvene podlage, zgolj na podlagi listin ugotavljalo in ugotovilo obstoj insolventnosti stečajnega dolžnika - tožeče stranke v času sklepanja izpodbijanega pravnega posla.

10Pravno dejanje stečajnega dolžnika je na podlagi določb 269. in 271. člena ZFPPIPP izpodbojno, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika:

- dejanje je bilo izvedeno v obdobju izpodbojnosti;

- posledica dejanja je neenaka obravnava upnikov (posledica je bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, tako da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanja opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika) (objektivni pogoj izpodbojnosti);

- in da je oseba, takrat, ko je bilo dejanje opravljeno vedela oz. bi morala vedeti, da je tožnica insolventna (subjektivni pogoj izpodbojnosti).

11Iz navedenih zakonskih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene, na prvi pogled sicer ni razvidno, da je dejanje stečajnega dolžnika dopustno izpodbijati samo v primeru, če je bil dolžnik v času oprave dejanja insolventen, vendar po stališču pravne teorije⁵ in sodne prakse⁶ takšen pogoj izhaja iz same normativne koncepcije ZFPPIPP in pravilnega razumevanja institutov v zvezi z insolventnimi postopki.

12Ključna predpostavka za uporabo pravil ZFPPIPP je namreč položaj insolventnosti, ki je opredeljen v 14. členu ZFPPIPP⁷. Samo insolventnost je torej položaj, v katerem se v razmerju do dolžnika lahko uporabijo specialna pravila ZFPPIPP, torej tudi specialni režim izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. Iz tega sledi, da pravnih dejanj osebe, ki jih ta opravi znotraj obdobja izpodbojnosti iz 269. člena ZFPPIPP, ni dopustno izpodbijati na način in pod pogoji ZFPPIPP, če v času oprave teh dejanj ta oseba ni bila insolventna.

13V prid takšni razlagi so po prepričanju sodišča druge stopnji tudi vsebinski razlogi, in sicer: če družba postane insolventna, ne sme opravljati nobenih plačil ali prevzemati novih obveznosti, razen tistih, ki so nujne za redno poslovanje (prvi odstavek 34. člena ZFPPIPP). Po tem, ko postane insolventna, tudi ne sme opraviti nobenega dejanja, zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani⁸. Tako obveznost enakega obravnavanja upnikov nastane takrat, ko dolžnik postane insolventen. Po ugotovitvi dolžnikove insolventnosti pa zakon izrecno prepoveduje tista pravna dejanja, ki bi bila ob stečajnem postopku izpodbojna po 271. členu ZFPPIPP⁹. To pa pomeni, da se na tista pravna dejanja, ki jih je dolžnik opravil, ko še ni bil insolventen, ta prepoved ne nanaša. Zato tista pravna dejanja in pravni posli, ki jih dolžnik opravi v času, ko je še solventen, ne morejo biti predmet izpodbijanja po specialni ureditvi tega instituta po ZFPPIPP¹⁰.

14Glede na predstavljeno materialno pravno izhodišče morajo biti za uspešno izpodbijanje pravdnih dejanj stečajnega dolžnika izpolnjene ne samo predpostavke v zvezi z obdobjem izpodbojnosti in objektivnim ter subjektivnim pogojem izpodbojnosti¹¹, ampak tudi predpostavka, da je dolžnik opravil izpodbijano dejanje v času insolventnosti. Insolventnost stečajnega dolžnika, v trenutku, ko ta opravi dejanje, ki je kasneje predmet izpodbijanja je torej posebna in samostojna predpostavka za uspešnost izpodbojnega zahtevka po določilih ZFPPIPP. To velja tudi za neodplačna pravna dejanja, za katera je sicer v drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP določeno, da so izpodbojna ne glede na to, ali je izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka tega člena (t.i. subjektivni pogoj insolventnosti).¹² Pogoj za uspeh z izpodbojno tožbo je, da tožeča stranka (pravočasno) navede dejstva v zvezi z opisanimi predpostavkami izpodbojnosti in da trditve o teh dejstvih tudi dokaže.

15Trditveno in dokazno breme glede obstoja insolventnosti v času sklepanja izpodbojnega pravnega posla je torej na tožeči stranki. V obravnavanem primeru tožeča stranka v tožbi svoje insolventnosti v času sklenitve darilne pogodbe 25. 2. 2010 ni zatrjevala. Že tožena stranka je v odgovoru na tožbo tožečo stranko opozarjala na potrebo po obstoju in izkazanosti njene insolventnosti v času izpodbijanega pravnega dejanja. Prav tako je sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo 19. 11. 2015 v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) tožečo stranko ustrezno opozorilo, da bo za ugotavljanje insolventnosti v času izpodbijanja pravnega dejanja, ki mora biti podana, potreben izvedenec ustrezne stroke¹³. Tožeča stranka je kljub temu vztrajala na materialnopravno zmotnem stališču, da obstoja insolventnosti v času sklenitve izpodbijanega pravnega posla pri neodplačnih pravnih dejanjih ni treba izkazati in pravno relevantnih trditev glede insolventnosti ni podala. Dokazi, ki jih predložijo pravdne stranke, pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti, zato je sodišče prve stopnje, ob odsotnosti trditev tožeče stranke o obstoju insolventnosti v času sklenitve izpodbijanega pravnega posla, v nasprotju s pravilom o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena¹⁴ na podlagi listinskih dokazov ugotovilo obstoj te predpostavke za izpodbojnost pravnega posla. Posledično je, ob ugotovitvi ostalih predpostavk za izpodbijanje pravnih dejanj po 271. člena ZFPPIPP, sprejelo materialnopravno zmotno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi namreč sodišče prve stopnje moralo zaradi pomanjkanja trditev o eni od materialnopravnih predpostavk za izpodbojnost pravnega dejanja po določilih ZFPPIPP, takšen tožbeni zahtevek zavrniti.

16Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo¹⁵.

17Odločitev o spremembi sodbe v obsodilnem delu je narekovala sodišču druge stopnje odločitev o stroških vsega postopka¹⁶. Po spremenjeni odločitvi, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, je v postopku v celoti uspela tožena stranka, zaradi česar ji je tožeča stranka dolžna povrniti pravdne stroške¹⁷.

18Od priglašenih je sodišče druge stopnje skladno s 155. členom ZPP in Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) kot potrebne priznalo naslednje pravdne stroške: nagrado za postopek na prvi stopnji v znesku 1.288,30 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), nagrado za narok na prvi stopnji v znesku 1.189,20 EUR (tar. št. 3102 ZOdvT), pavšalni izdatek za PTT v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) in 549,45 EUR iz naslova 22 % DDV-ja na odvetniške storitve (tar. št. 6007 ZOdvT), kar znaša skupaj 3.046,95 EUR. Tako priznane stroške postopka na prvi stopnji je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do izpolnitve obveznosti.

Odločitev o pritožbenih in revizijskih stroških:

19Tožena stranka je v celoti uspela s pritožbo, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi potrebne pritožbene stroške ¹⁸. Sodišče druge stopnje je toženi stranki priznalo naslednje stroške pritožbe: nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom v znesku 1.585,60 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), pavšalni izdatek za PTT v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) in 353,23 EUR iz naslova 22 % DDV-ja na odvetniške storitve (tar. št. 6007 ZOdvT), kar znaša skupaj 1.958,83 EUR. Tako priznane stroške pritožbenega postopka je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do izpolnitve obveznosti.

20V revizijskem postopku tožena stranka stroškov ni priglasila, zato je odločitev o njih odpadla. Tožeča stranka zaradi neuspeha v revizijskem postopku sama krije svoje revizijske stroške.

¹ 22. člen URS
² 6. člen EKČP
³ Kršitev 5. in 7. člena ZPP in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP
⁴ Prvi odstavek 360. člena ZPP
⁵ S. Prelič, Plačilna nesposobnost dolžnika kot predpostavka za izpodbijanje pravnih dejanj po ZFPPIPP, Pravna praksa 2013, GV Založba, številka 6 z dne 14. 2. 2013
⁶ VS RS v sklepu III Ips 93/2014, III Ips 122/2015 in sklepu II Ips 230/2018
⁷ Tako tudi S. Prelič, že navedeno delo, str. 8.
⁸ Tretji odstavek 34. člena ZFPPIPP
⁹ 2. točka četrtega odstavka 34. člena ZFPPIPP
¹⁰ Smiselno primerjaj s S. Prelič, že navedeno delo, str. 9.
¹¹ 269. in 271. člen ZPFFIPP
¹² Tako tudi VSL sodba I Cpg 1319/2013 z dne 11. 3. 2014 in VSL sodba I Cpg 1311/2013 z dne 21. 11. 2013.
¹³ Stran 6 zapisnika
¹⁴ 7. in 212. člen ZPP
¹⁵ peta alineja 358. člena ZPP
¹⁶ Drugi odstavek 165. člena ZPP
¹⁷ Prvi odstavek 154. člena ZPP
¹⁸ Drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP