47. člen ZPP

Za sojenje je splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima tožena stranka stalno prebivališče. Stranki pa se lahko v primeru, ko zakon ne določa izključne pristojnosti kakšnega sodišča, sporazumeta, da jima na prvi stopnji sodi sodišče, ki ni krajevno pristojno, če je to sodišče tudi stvarno pristojno. V takšnem primeru lahko upnik v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine predlaga, naj se v primeru dolžnikovega ugovora postopek nadaljuje pred sodiščem, pristojnim po tem dogovoru. Pri tem mora v predlogu za izvršbo določno označiti listino o sporazumu o pristojnosti. Prav tako se lahko na sklenjeni sporazum sklicuje tudi dolžnik v ugovoru. Upnik je organiziran v pravno organizacijski obliki javnega sklada, ki ne spada med osebe, za katere veljajo pravila o gospodarskih sporih po 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP. Zato personalnega kriterija za sojenje po določbah ZPP o gospodarskih sporih ne izpolnjuje. Po drugem odstavku 482. člena ZPP veljajo pravila v postopku v gospodarskih sporih tudi v sporih med osebami iz 481. člena in 1. do 3. točke prvega odstavka tega člena ter državnimi organi in organizacijami z javnimi pooblastili, kadar te na

Tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sporazuma o delitvi skupnega premoženja med bivšima zakoncema in tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o neodplačnem prenosu poslovnega deleža zasledujeta isti cilj, izigrati upnike in zato predstavljata celoto. Ker vsi tožbeni zahtevki temeljijo na enaki pravni in dejanski podlagi, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določila 41. člena ZPP in določiti pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov.

Pristojnost se določi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP).

V skladu z ZN notarji opravljajo notariat kot svoboden poklic. Zato niso gospodarski subjekt, obravnavana zadeva pa na podlagi subjektivnega kriterija iz 481. člena ZPP ne predstavlja gospodarskega spora.

Nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji kot fizična oseba ni naveden med subjekti, za katere se uporabljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih (prvi odstavek 481. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik s tožbo od toženke uveljavlja dva samostojna zahtevka, ki temeljita na različnih dejanskih in pravnih podlagah, zato vrednost spora ne more biti seštevek obeh zahtevkov, ampak se vrednost spornega predmeta ugotavlja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se namreč zahtevek za plačilo odškodnine presoja po pravilih o povračilu premoženjske in nepremoženjske škode, zahtevek za plačilo zavarovalnine po polici nezgodnega in življenjskega zavarovanja pa se presoja na podlagi pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Iz navedenega izhaja, da so tudi dejstva, pomembna za odločitev o vsakem od njiju, (vsaj deloma) različna, zahtevka pa tudi sicer nista povezana tako, da bi eden predstavljal pravno logično izpeljavo drugega. Utemeljena pa je pritožba v delu, da bi sodišče prve stopnje moralo zadevo glede zahtevka za plačilo zavarovalnine (druga točka tožbenega zahtevka) odstopiti Okrajnemu sodišču v Velenju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (namesto Okrajnemu sodišču v Mariboru). Tožnik je namreč s tem, ko

V obravnavani zadevi ne gre za gospodarski spor, saj tožeča stranka kot društvo oz. zveza društev ni gospodarski subjekt, zato konkretni spor ne izpolnjuje subjektivnega kriterija (kriterij strank) za gospodarske spore iz 481. člena ZPP. Prav tako ne gre za gospodarski spor na podlagi 482. ali 483. in 484. člena ZPP (objektivni kriterij).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz tožničine (sicer dokaj skope) trditvene podlage izhaja, da je bilo škodno dejanje storjeno oziroma je škodljiva posledica nastala v A. v Prekmurju, tj. na območju Okrožnega sodišča v Murski Soboti, kjer naj bi toženci tožnici protipravno odvzeli premično premoženje in protipravno opravili primopredajo njene posesti. Pritožničino stališče, da je škodljiva posledica nastala na območju Okrožnega sodišča v Ljubljani, kjer ima tožnica sedež, ni utemeljeno.

V obravnavanem postopku, ki je izšel iz izvršilnega, sporazum o krajevni pristojnosti ni bil sklenjen pred vložitvijo tožbe oziroma predloga za izvršbo. Sporazum pravdnih strank je nastal šele med postopkom, in sicer na podlagi odgovora na dopolnitev tožbe, tožničine prve pripravljalne vloge ter toženčeve prve pripravljalne vloge. Zato ne gre za pravočasen sporazum o krajevni pristojnosti, kot ga predvideva 69. člen ZPP in ga torej ni mogoče upoštevati.

Kljub temu, da kupoprodajna pogodba, katere sklenitev zahteva tožeča stranka, vsebuje tudi zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice tožeče stranke na predmetni nepremičnini, pa zahtevek ni stvarnopravne, temveč obligacijskopravne narave. Tožeča stranka torej s tožbenim zahtevkom zahteva šele sklenitev kupne pogodbe, torej sklenitev zavezovalnega pravnega posla, to pa je obligacijski zahtevek. Kot izhaja iz sodne prakse, le-ta šteje za obligacijski zahtevek (zahtevek na izpolnitev pogodbe) tudi zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v primeru, če je kupoprodajna pogodba za nepremičnino že veljavno sklenjena, medtem ko v predmetni zadevi do sklenitve le-te še sploh ni prišlo.

Po Uredbi o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba Bruselj I bis toženec (oziroma smiselno dolžnik) lahko, razen v primeru, ko je podana izključna pristojnost drugega sodišča, v mednarodno pristojnost sodišča določene države članice privoli tudi konkludentno. To posledično pomeni, da je tožbo treba vročiti tožencu v odgovor oziroma da sodišče na neobstoj mednarodne pristojnosti (razen pri izključni pristojnosti) ne sme paziti že ob predhodnem preizkusu tožbe. V nasprotnem primeru namreč do tihe prorogacije sploh ne bi moglo nikoli priti. Za presojo mednarodne pristojnosti so torej relevantne tako navedbe v tožbi (smiselno v predlogu za izvršbo), kot tudi v odgovoru na tožbo (smiselno v ugovoru zoper sklep o izvršbi). Povedano še drugače, sodišče se lahko že ob preizkusu tožbe (oziroma smiselno predloga za izvršbo) izreče za mednarodno nepristojno le, če zanesljivo ugotovi, da je izključno pristojno sodišče kakšne druge države članice EU oziroma da ni pristojno slovensko sodišče. Posebna narava izvršbe na podlagi verodostojne listine je pomembna tudi v zvezi z vprašanjem, katero sodišče je mednarodno pristojno z

Toženec je vsaj v vtoževanem obdobju dejansko prebival v Ljubljani na naslovu stalnega bivališča. Središče toženčevih življenjskih interesov, upoštevaje družinske, partnerske, delovne in ekonomske vezi, je bilo namreč v Ljubljani, kjer so bivali njegova žena in otroci ter, kjer je bilo njegovo takratno delovno mesto. Na pravilnost prvostopenjske presoje glede na vse navedeno ne vpliva pritožbeno navajanje, da je toženec v Krškem jedel, pral perilo, imel osebne stvari in uniformo ter sprehajal psa. Pravica do povračila potnih stroškov javnemu uslužbencu oziroma delavcu ni namenjena kritju stroškov prevoza za osebne opravke in poti, kot jih je po prvostopenjskih ugotovitvah toženec opravil v svojem prostem času, pred in po zaključku dela pri tožnici. Potni stroški osebne narave niso stroški, potrebni za opravljanje delavčevega dela za delodajalca, zato jih ta ni dolžan kriti.

Res tožnica skuša doseči prenehanje toženčeve osebne služnosti, vendar je njen zahtevek obligacijsko pravni. Zahteva namreč razveljavitev relevantnega dela prodajnih pogodb in izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila. Ker torej ne gre za nobenega od sporov, ki so določeni v prvem odstavku 57. člena ZPP in ki so podlaga za izključno krajevno pristojnost sodišča, na območju katerega leži nepremičnina, je za odločitev o tem sporu krajevno pristojno sodišče, ki je splošno krajevno pristojno za obligacijsko pravna razmerja (46. in 47. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za spor med etažnimi lastniki v zvezi s plačilom toženčevega prispevka v rezervni sklad večstanovanjske stavbe in sicer za pet nepremičnin v lasti toženca. Tožniki so fizične osebe, med drugim tudi samostojni podjetnik. Ker ne gre za spor, ki bi izviral iz pridobitne dejavnosti samostojnega podjetnika, v danem primeru ne gre za situacijo 484. člena ZPP.

Ugoditev tožnikovemu predlogu za prenos pristojnosti bi v procesnih okoliščinah primera nasprotovala pravilu actor sequitur forum rei.

Za spor iz najemne pogodbe je pristojno okrajno sodišče, na katerega območju leži nepremičnina (57. člen ZPP).

V obravnavanem postopku je sodišče prve stopnje presodilo, da je ugovor krajevne pristojnosti, ki ga je toženka podala v odgovoru na tožbo utemeljen, pri čemer je postopalo skladno z določbo prvega odstavka 22. člena ZPP.

V obravnavani zadevi je tožnica odvetnica, toženka pa je gospodarska družba. Odvetništvo je kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, opravljajo ga odvetniki kot svoboden poklic (prvi in drugi odstavek 1. člena Zakona o odvetništvu). Glede na takšno opredelitev odvetništva odvetnik, ki opravlja svoj poklic individualno, nima statusa samostojnega podjetnika posameznika, kot ga ureja Zakon o gospodarskih družbah. Odvetnik ne opravlja gospodarske dejavnosti v tem pomenu, zato v primeru, če gre za pravdo, ki se vodi med odvetnikom in pravno osebo ter gre za razmerje iz opravljanja odvetnikove storitve, ne gre za gospodarski spor. Ob upoštevanju navedenega, vrednosti spornega predmeta (1.847,20 EUR) ter sedeža toženke (prvi odstavek 30. člena, prvi odstavek 46. člena in 48. člen ZPP), višje sodišče na podlagi prvega odstavka 25. člena ZPP in v zvezi z 2. točko 104. člena Zakona o sodiščih ugotavlja, da je za odločanje pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

V obravnavani zadevi ne gre za gospodarski spor, saj tožena stranka kot društvo ne izpolnjuje kriterijev iz prvega odstavka 481. člena ZPP. Prav tako ne gre za gospodarski spor na podlagi 482., 483. ali 484. člena ZPP. Pristojnost okrožnega sodišča tudi ni utemeljena s katerim drugim kriterijem iz drugega odstavka 32. člena ZPP. Ker vrednost spornega predmeta ne presega 20.000 EUR, se za določitev stvarne pristojnosti uporablja splošno pravilo iz prvega odstavka 30. člena ZPP o pristojnosti okrajnega sodišča.

Vrhovno sodišče se v tem pritožbenem postopku ne sme spuščati v presojo pravilnosti procesne presoje sodišča druge stopnje o krajevni pristojnosti, saj je pravno varstvo, kakršno uveljavlja tožena stranka v tem postopku, namenjeno zgolj presoji, ali bi sodišče druge stopnje moralo v celoti in dokončno odločiti o zadevi, da bi zadostilo izhodiščnemu kriteriju iz cit. zakonske določbe – to je zagotavljanju sojenja brez nepotrebnega odlašanja. To v tem postopku ni mogoče. Ko je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodilo nepristojno prvostopno sodišče, je moralo nujno in samo na en način odpraviti to procesno kršitev in sicer z vrnitvijo zadeve v novo odločanje. V nasprotnem primeru bi lahko ohranilo oziroma povzročilo očitano kršitev procesnih pravil o pristojnosti sodišč.