UPRS Sklep in sodba I U 1787/2018-28

I. Tožba zoper Javni razpis za izbor kulturnih projektov na področju umetnosti, ki jih bo v letu 2018 sofinancirala Republika Slovenija iz proračuna, namenjenega za kulturo (oznaka JPR-UM-2018), točko 8.2.1., se zavrže.

II. Tožba zoper odločbo Ministrstva za kulturo št. 6110-28/2018/2 z dne 9. 7. 2018 se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je bilo zavrnjeno sofinanciranje tožničinega projekta (brez naslova), ki ga je prijavila na Javni razpis za izbor kulturnih projektov na področjih umetnosti, ki jih bo v letu 2018 sofinancirala Republika Slovenija iz proračuna, namenjenega za kulturo (oznaka JPR-UM-2018, v nadaljevanju Javni razpis). V postopku niso nastali posebni stroški.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica podala vlogo za sofinanciranje projekta na področju glasbene umetnosti na cit. razpis. Po Javnem razpisu je najvišje možno število prejetih točk za projekt 100, financirani pa so lahko projekti, ki prejmejo najmanj 81 točk in bodo v postopku izbora ocenjeni oz. ovrednoteni višje. Tožnica je prejela 31 točk na razpisnem podpodročju Organizacija koncertov in glasbeno scenskih predstav v Sloveniji, in sicer 0, 6, 8, 8, 8, in 1 po posameznih kriterijih, navedenih v točki 8.2.1. Javnega razpisa (v vrstnem redu kriterijev, kot so navedeni v Javnem razpisu). Vsaka posamezna numerična vrednost predstavlja rezultat ocene posameznega kriterija. V tej zvezi je strokovna komisija podala obrazložitev po posameznem kriteriju in na podlagi števila prejetih točk predlog, da se projekt ne uvrsti v sofinanciranje. Na podlagi navedenega je minister za kulturo odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo, in sicer iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka ter očitanih kršitvev kriterijev vrednotenja in ocenjevanja Javnega razpisa. Navaja, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. V obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedeno, da je bil pri njeni izdaji uporabljen Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), čeprav bi moral biti, med drugim tudi 214. člen ZUP glede obrazložitev upravnih odločb. Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) namreč napotuje na uporabo ZUP, kolikor vprašanj postopka ne ureja sam. Obrazložitev izpodbijane odločbe pa je pavšalna in pomanjkljiva: ni mogoče ugotoviti, zakaj je tožnica po prvem kriteriju brez referenc in zakaj je pomen projekta za razvoj slovenske glasbene umetnosti po šestem kriteriju manj pomemben, o tem ni nobenih razlogov. Tudi ocena po drugem kriteriju je precej skopa, saj ni jasno, na katero večino izvajalcev se nanaša in kako to vpliva na dodeljeno oceno manj referenčno; nikjer ni opredeljeno, da bi bila pomembna odmevnost dejavnosti predlaganih izvajalcev. Glede na besedilo četrtega kriterija bi bilo možno le, da izkazovanje ciljev, ki presegajo lokalne interese in odmevnost v slovenskem, zamejskem oz. mednarodnem kulturnem merilu, lahko upravičijo višje točkovanje, ne more pa biti ravno obratno. Po tretjem kriteriju ni jasno, zakaj naj spored ne bi bil natančno naveden in zakaj se izmika presoji komisije, kar je poleg neobrazloženosti tudi napačno. Tudi glede petega kriterija ni obrazložitve. Izpodbijana odločba tako ne vsebuje ustreznih razlogov, zakaj je bilo tožnici po posameznem kriteriju dodeljeno takšno število točk, kot so ji bile dodeljene. Iz izpodbijane odločbe in tudi iz Javnega razpisa pa ni razvidno niti, kakšna so merila za oceno brez referenc, manj referenčno, referenčno in presežno oz. neustrezno, delno ustrezno, ustrezno oz. manj pomembno, pomembno oz. zelo pomembno. Tako izpodbijana odločba ne omogoča preizkusa, ali so bili pri ocenjevanju tožničine vloge očitno kršeni kriteriji in merila ocenjevanja, s tako izdano odločbo pa je bilo poseženo v tožničino pravico po 22. členu Ustave Republike Slovenije. Tožnica glede prvega kriterija dodatno argumentira, da ni brez referenc in se v tej zvezi sklicuje na odločbo toženke iz druge zadeve, in sicer v zvezi s tožničino pridobitvijo pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna, v kateri je med drugim ugotovljen tožničin pomemben prispevek k slovenski kulturi v zadnjem triletnem obdobju, zato ni razumljivo, kako je sedaj tožnica lahko obravnavana, kot da nima referenc. Tudi ne drži, da ne bi bilo mogoče prijavljenega projekta presojati glede četrtega kriterija, saj je tožnica že v svoji prijavi pod „Natančnejša vsebinska utemeljitev projekta z navedbo izvajalca in predvidenega repertoarja“ navedla, da bodo dogodki potekali v Ljubljani, v „Finančni zgradbi projekta“ pod „Najemnine“ pa so navedeni natančni kraji dogodkov. Dodaja še, da je toženka pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanila z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, s čimer je bilo kršeno načelo zaslišanje stranke, obenem pa je bilo kršeno tudi načelo materialne resnice. Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti tudi zaradi tega, ker je Javni razpis nedoločen in pomanjkljiv, saj ne vsebuje določljivih kriterijev v točki 8.2.1., zato tožnica sodišču primarno predlaga, naj Javni razpis za izbor kulturnih projektov na področju umetnosti, ki jih bo v letu 2018 sofinancirala Republika Slovenija iz proračuna, namenjenega za kulturo (oznaka JPR-UM-2018), v delu podpodročja Glasbene umetnosti Organizacija koncertov in glasbeno scenskih predstav v Sloveniji (točka 8.2.1. razpisnega besedila) razveljavi in toženki naloži, da pri ponovnem razpisu v izpostavljenem delu odpravi omenjene pomanjkljivosti ter določno opredeli zahtevane (pod)kriterije oz. merila za ocenjevanje in vrednotenje projekta. Tožnica sodišču podredno predlaga, naj njeni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. V obeh primeru priglaša tudi stroške postopka.

4Toženka v svojem odgovoru na tožbo zavrača tožničine očitke in navaja, da uvod izpodbijane odločbe vsebuje ustrezno navedbo pravne podlage, saj je pooblastilo za odločanje v tej zadevi v 120. členu ZUJIK, poleg tega pa je kot podlaga naveden še Pravilnik o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (v nadaljevanju Pravilnik). Navedeno je skladno s 212. členom ZUP. Nadalje zanika, da bi bila obrazložitev izpodbijane odločbe pavšalna in pomanjkljiva in da se je ne bi dalo preizkusiti. Citira posamezne kriterije po točki 8.2.1. Javnega razpisa in merila po posameznih kriterijih ter navaja, da je tožničino vlogo presojala primerjalno glede na vloge drugih prijaviteljev. Glede prvega kriterija navaja, da tožnica ne izkazuje zahtevanih referenc. Tožnica je v svoji vlogi navedla 57 izvedenih projektov v obdobju 2015-2017, med katerimi so tudi trije nastopi, pri katerih se tožnica opredeljuje (tudi) kot organizatorica, vendar brez utemeljitve, ki bi reference s področja organizacije izkazovala in na podlagi česar bi se strokovna komisija do tega lahko opredelila. V prijavnem obrazcu (obrazec 3) je bilo navedeno, da posebni razpisni pogoji zahtevajo izvedbo vsaj treh istovrstnih referenc. V tožničinem primeru pa 95% izvedenih projektov ne izkazuje istovrstnih referenc, kakršne se zahteva na prijavnem podpodročju, saj so nastopi na koncertih in organizacija koncertnih dogodkov dve popolnoma različni stvari. Za to podpodročje prispe mnogo prijav, med katerimi so tudi takšne, katerih prijavitelji izkazujejo več izkušenj z organizacijo koncertov in katerih dogodki se odvijajo na najbolj referenčnih odrih nacionalnih javnih zavodov, vidnejših kulturnih domov, itd. Glede drugega kriterija navaja, da večji del predlaganih nastopajočih opravlja tudi poklicne dejavnosti, ki niso neposredno povezane s koncertnim nastopanjem oz. nastopajo občasno ali kot korepetitorji. Za to podpodročje prispe mnogo prijav, med katerimi so tudi takšne, pri katerih so vključeni bolj referenčni in izstopajoči slovenski in mednarodni poklicni glasbeniki, primerjalno gledano pa je strokovna komisija ocenila s strani tožnice predlagane izvajalce za manj referenčne od izvajalcev po projektih, sprejetih v financiranje. Glede tretjega kriterija navaja, da je tožnica v prijavi navedla konkretna dela, ki bi bila izvedena, le za prvi koncert, za nadaljnje pa je pretežno navedla le imena skladateljev. Za to podpodročje prispe mnogo prijav, med katerimi so tudi takšne, pri katerih projekti vključujejo bolj dovršene in vsebinsko zaokrožene sporede, na podlagi česar strokovna komisija poda bolj kakovostno oceno. Glede četrtega kriterija navaja, da iz tožničine prijave ni mogoče ugotoviti, na katerem prizorišču naj bi se posamezni koncert odvijal. Je pa tožnica navedla, da naj bi vsi koncerti bili brezplačni, a spodbujanje brezplačnih koncertov ni skladno s priporočili ministrstva, kar se konkretno odraža v splošnih pogojih javnih razpisov. Glede petega kriterija navaja, da so ugotovitve strokovne komisije v tej zvezi utemeljene in da je podeljena ocena realna. Dodatno izpostavlja visoke predvidene stroške za najem prostorov, od česar posebej izstopata dvorani v Filharmoniji in Operi, saj obe omenjeni prizorišči spadata pod okrilje nacionalnih javnih zavodov, ki jih ministrstvo financira na podlagi neposrednega poziva, z vidika plačevanja najemnin pa bi tako šlo za sum podvojitve financiranja in po mnenju toženke takšne najemnine ne predstavljajo upravičenega stroška. Glede šestega, zadnjega pogoja navaja, da so za presojo vlog pristojni izključno strokovnjaki za posamezna področja, pri čemer je strokovna komisija skrbno in premišljeno sestavljena tako, da zagotavlja najvišjo stopnjo strokovnosti in etičnosti, člani pa so svoje znanje predhodno dokazali v strokovni javnosti. Toženka dodaja še, da se v postopku javnega razpisa odloča na podlagi vloge stranke, vsa dejstva, pomembna za odločitev, pa mora stranka navesti v vlogi skladno z besedilo javnega razpisa. Postopek določata ZUJIK in Pravilnik. Meni, da je bil postopek presoje voden pravilno in zakonito ter sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

5Tožnica z nadaljnjimi pripravljalnimi vlogami vztraja pri svojih stališčih iz tožbe, dodatno pa izpostavlja, da je tudi toženkin odgovor na tožbo nekonkreten in pavšalen, v njem dodatno navedeni razlogi pa ne morejo sanirati pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane odločbe. Toženka tudi prihaja v nasprotje sama s seboj. Navaja, da je bilo primerjalno ocenjevanje vlog nezakonito in diskriminatorno, ker bi morali biti kriteriji in merila vnaprej pripravljeni, vsaka vloga pa bi morala biti ocenjena samostojno in po takšnih vnaprej določenih merilih, šele nato pa bi lahko bila napravljena medsebojna primerjava na podlagi dodeljenih točk. Toženka je sprva v odgovoru na tožbo trdila, da je vloge presojala primerjalno, kasneje v pripravljalnih vlogah pa, da je komisija vloge presojala vsako posebej na podlagi vnaprej določenih meril. Ne gre za kriterije, katerih vrednotenje bi bilo mogoče le ob medsebojnem primerjanju, toženka je določene elemente pri oceni posameznega kriterija štela za odločilne, čeprav niso nikjer vnaprej opredeljeni. Tudi predsednik in član komisije za resno glasbo in balet A.A. je priznal, da ni bilo jasno, kakšni so sploh bili kriteriji v konkretnem primeru, kar tožnica dokazuje z objavo B.B. z dne 7. 11. 2018. To je dodaten razlog za razveljavitev razpisa, zato pa tudi izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena. Objava B.B. ni netočna, izjava A.A. v njej je bila objavljena tako, kot je bila izrečena, o čemer naj se B.B. zasliši, tožnica pa je pridobila tudi posnetek okrogle mize, o kateri je B.B. nato poročal, ki to potrjuje, in ki ga tožnica predlaga kot dokaz. Glede posameznih razpisnih kriterijev in dosežene ocene ter podane obrazložitve v izpodbijani odločbi tožnica meni, da bi bilo mogoče po posameznem kriteriju vnaprej določiti, denimo kateri dosežki, odmevnost, lokacije itd. pomenijo osnovo za višjo oceno, in vztraja: po prvem kriteriju, da za ocenjevanje prvega kriterija iz točke 8.2.1. Javnega razpisa ni bilo nikjer v razpisu določeno, da so pomembne reference s področja organizacije koncertnih dogodkov, ni pa jasno tudi, kaj naj bi bile tri istovrstne reference; pogoj glede istovrstnih referenc je bil vsebovan le v posebnem razpisnem pogoju, ki pa je pogoj za obravnavo vloge, iz prvega kriterija pod 8.2.1. pa ni razviden; sicer pa tožnica ima tri istovrstne reference; po drugem kriteriju, da so s strani tožnice predlagani glasbeniki vsi poklicni, mednarodno uveljavljeni in priznani glasbeniki, razpis pa ne določa pogoja odmevnosti in ne predpisuje, da bi to morali biti poklicni glasbeniki ali podobno, tako ni mogoče ugotoviti, katere izvajalce toženka smatra za referenčne in katere ne; po tretjem kriteriju, da je tožnica za vsakega od petih koncertov navedla konkretna glasbena dela; po četrtem kriteriju, da je navedla konkretne lokacije, toženka pa po eni strani očita sum dvojnega financiranja v primeru nacionalnih javnih zavodov (kar sicer ne bi bilo mogoče, če konkretnih lokacij tožnica ne bi navedla), po drugi strani pa po prvem kriteriju boljše ocenjuje druge vlagatelje, katerih dogodki se odvijajo na najbolj referenčnih odrih nacionalnih javnih zavodov, kar pomeni neenako obravnavanje; dodatno izpostavlja, da je toženka sprva trdila, da tožnica lokacij sploh ni navedla, nato pa, da jih ni navedla na pravem mestu, kar je absurdno, saj je finančna zgradba projekta del prijavnega obrazca, ki ga je treba presojati z vsemi prilogami kot celoto; glede zadnjega kriterija pa, da ni obrazložen manj pomemben prispevek za razvoj slovenske glasbene umetnosti, pri čemer strokovnost strokovne komisije ni sporna.

6Toženka z nadaljnjimi pripravljalnimi vlogami vztraja pri svojih stališčih iz odgovora na tožbo, glede očitane nejasnosti kriterijev pa navedbe tožnice zavrača. Navaja, da so bili kriteriji v Javnem razpisu vnaprej določeni na način, da lahko strokovna komisija presoja vloge vsako posebej, v sofinanciranje pa predlaga najvišje ocenjene vloge oziroma najboljše vloge. Razpon vrednosti posameznega kriterija je bil z razpisom tudi vnaprej določen s točkami od 1 do 5 oziroma do 9, vsaki točki pa je bila vnaprej tudi dodeljena opisna vrednost. Dejansko vrednost točke pa dodeli strokovna komisija, ki pri tem upošteva tudi konkurenčne prijave. Komisija se je sestala dvakrat in je iz zapisnika z dne 4. 7. 2018 tudi razvidno, da je komisija vloge ocenjevala in vrednotila skladno s kriteriji iz 8. točke Javnega razpisa. Področje umetnosti ni merljivo na način, da bi lahko v javnem razpisu povsem ustrezno vnaprej določili pričakovane kompetence, kalibracija vrednosti posamezne točke pa je torej v domeni strokovne komisije, ki v postopku ocenjevanja vlog primerja konkurenčne prijave in v skladu z razpisnim besedilom določi, katere kompetence mora izkazovati prijavitelj, da se mu lahko dodeli določeno število točk. Izjava A.A. je bila v objavi B.B. napačno uporabljena, o čemer toženka kot dokaz prilaga podpisano izjavo A.A.. Iz izjave izhaja, da A.A. zapisa B.B. ne odobrava, da se njegove navedbe ne nanašajo na predmetni Javni razpis in da so bile vzete iz konteksta. Ta izjava ni prilagojena potrebam tega postopka, je pa pridobljena za te potrebe, kar ne sme biti sporno in o tem toženka prilaga kot dokaz korespondenco glede pridobitve izjave. Toženka vztraja, da je strokovna komisija vloge ocenjevala skladno z merili in kriteriji iz Javnega razpisa. Glede posameznih razpisnih kriterijev toženka vztraja: po prvem kriteriju, da je bilo v posebnih razpisnih pogojih (6.2.2. področje glasbene umetnosti) v drugi alinei določeno, da se na področje glasbenih umetnosti lahko prijavijo le prijavitelji, ki poleg splošnih izpolnjujejo še posebne pogoje, da so v obdobju 2015-2017 izvedli vsaj tri projekte z razpisanega podpodročja, ki ga prijavljajo na razpis na razpisnem področju glasbene umetnosti (kar velja za vsa podpodročja, razen avtorski projekt in delovne štipendije); iz tega jasno izhaja, da se izvedeni projekti nanašajo na posamezno podpodročje, za konkretni primer se torej zahtevajo najmanj trije izvedeni projekti organiziranja koncertov, torej da je prijavitelj organizator oziroma producent dogodka, nastopi na koncertnih dogodkih pa se ne upoštevajo; v prijavnem obrazcu pa je bilo tudi jasno navedeno, da se zahtevajo vsaj trije istovrstni projekti v obdobju; po četrtem kriteriju, da tožnica ni navedla referenčnih prizorišč na ustreznem mestu v prijavnem obrazcu, pod „Natančnejša vsebinska utemeljitev projekta“ je navedla le, da bodo koncerti potekali na različnih lokacijah mesta Ljubljana, mesta pa je navedla le posredno v okviru predložene finančne konstrukcije; strokovna komisija tako na podlagi vloge ni mogla presojati, na katerem prizorišču se bo odvijal posamezen dogodek; po petem kriteriju, da strošek najema dvoran, ki se nahajajo v prostorih sofinanciranih javnih zavodov z vidika ministrstva ne more biti upravičen strošek.

k I. točki izreka

7S strani tožnice primarno podan tožbeni predlog na razveljavitev Javnega razpisa ni dopusten.

8Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preveriti, ali ni podan kateri od razlogov za zavrženje iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, sodišče paziti po uradni dolžnosti in ves čas trajanja postopka.

9Po presoji sodišča procesna predpostavka iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ni podana, namreč za predlagano razveljavitev Javnega razpisa oziroma njegove točke 8.2.1. v ZUS-1 ni najti pravne podlage. Sodišče v upravnem sporu se odloča o zakonitosti posamičnih upravnih aktov, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon (1. in 2. člen ZUS-1). V primeru Javnega razpisa ne gre za posamični upravni akt niti za z zakonom opredeljen drugi akt kot predmet upravnega spora. Zato je sodišče tožbo v tem delu na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

k II. točki izreka

10Podredno podan tožbeni predlog na odpravo izpodbijane odločbe pa po presoji sodišča ni utemeljen.

11Po mnenju sodišča je namreč izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi toženke in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih argumentov pa navaja, kot sledi.

12Tožbeno stališče, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker v njej ni navedeno, da je bil pri njeni izdaji uporabljen ZUP, je nepravilno. Izpodbijana odločba po presoji sodišča navaja ustrezne pravne podlage za postopanje organa, ki jo je izdal, in sicer tako v rubrumu oziroma uvodu kot tudi v obrazložitvi. ZUJIK in Pravilnik pri tem predstavljata temeljna predpisa, ki sta bila osnova za izdajo izpodbijane odločbe, ZUP pa se po prvem odstavku 100. člena ZUJIK v tovrstnih zadevah uporablja (zgolj) smiselno, kolikor niso vprašanja postopkov javnega razpisa v samem ZUJIK drugače urejena. Tako je v izpodbijani odločbi v obrazložitvi omenjen kot pravna podlaga tudi ZUP, in sicer v delu glede stroškov postopka, saj je to vprašanje, ki ga ZUJIK samostojno ne ureja.

13Po presoji sodišča tudi ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke s tem, ko toženka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnice ni seznanila z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami. Postopek v obravnavani zadevi je opredeljen z ZUJIK in je bil uveden z objavo Javnega razpisa (104. člen ZUJIK), za tožnico pa se je začel z vložitvijo njene prijave na Javni razpis, torej gre v smislu 125. člena ZUP za postopek na zahtevo stranke. ZUJIK v 116. členi in naslednjih določa potek postopka po tem, ko je le-ta enkrat začet: stranke lahko sicer do razpisnega roka vložene vloge spreminjajo in/ali dopolnjujejo, vendar pa drug način sodelovanja strank v postopku, kot z vložitvijo same vloge, ni predviden oziroma je izrecno izključen (četrti odstavek 116. člena ZUJIK). Po poteku razpisnega roka poteka odpiranje, zavrženje vlog, poročanje komisije za odpiranje (pri čemer pripravi in sprejemanju poročila stranke ne morejo prisostvovati), ocenjevanje in vrednotenje vlog ter poročanje o tem (čemur stranke tudi ne morejo prisostvovati) ter sklepno izdaja posamičnih odločb in sklepanje pogodb z izbranimi prijavitelji. Iz opisanega redosleda procesnih dejanj in njihove vsebine izhaja, da postopek po ZUJIK ne predvideva seznanjanja prijaviteljev z oceno strokovne komisije pred izdajo odločb. Po presoji sodišča pa tega, kar zase zahteva tožnica, ne določa niti načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP-a; le-to namreč nalaga organu, da pred odločitvijo da stranki možnost izreči se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Ko gre za dejstva in okoliščine, ki jih v vlogi navaja stranka sama, dodatno pozivanje k izjavi o navedenih dejstvih tudi po določbah ZUP ni predpisano.

14Tožničin argument o nekonkretnosti in pavšalnosti toženkinega odgovora na tožbo ni upošteven, saj že odgovor na tožbo sam po sebi v upravnem sporu ni obligatoren. Drugače kot to velja po ZPP, je vložitev odgovora na tožbo po določbah ZUS-1 namreč pravica in ne tudi sodelovalna dolžnost stranke, nespoštovanje katere bi bilo sankcionirano¹, predvsem pa po presoji sodišča odgovor na tožbo in nadaljnje toženkine vloge niso nekonkretne in pavšalne, nasprotno. Ima pa tožnica prav, da v vlogah, vloženih v upravnem sporu, dodatno navedeni razlogi pa ne morejo sanirati eventualnih pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane odločbe, kolikor bi bila obrazložitev neustrezna (pri čemer v obravnavanem primeru temu ni tako, kot bo obrazloženo v nadaljevanju te sodbe).

15Sodišče pa tudi ne da prav tožnici, da je bilo primerjalno ocenjevanje vlog nezakonito in diskriminatorno, ker kriteriji in merila niso bili vnaprej pripravljeni, vloge pa niso bile ocenjene samostojno in po takšnih vnaprej določenih merilih. Tožnica ob zatrjevanju, da bi bilo treba kriterije v Javnem razpisu konkretizirati, spregleda, da se po 103. členu ZUJIK postopek javnega razpisa uporabi, ko vnaprej ni mogoče jasno določiti vseh kriterijev in zahtev, ki jih mora posamezni projekt oz. program izpolnjevati za dodelitev financiranja, kot to velja v primeru javnih pozivov, temveč se javne razpise uporabi tedaj, ko je mogoče vnaprej določiti le kriterije za ocenjevanje in vrednotenje prijavljenih programov oz. projektov. Temu pa je bilo v primeru Javnega razpisa po presoji sodišča zadoščeno in so bili kriteriji za ocenjevanje in vrednotenje iz točke 8.2.1. Javnega razpisa opredeljeni z zadostno mero določnosti, obenem pa upoštevaje tudi standard, ki je običajen pri tovrstnih razpisih. Na navedeno pravno presojo Javnega razpisa kot materialnopravne podlage izpodbijane odločitve pa javno objavljene vrednostne ocene ne morejo vplivati. Zato sodišče dokazovanja v predlagani smeri ni izvedlo in kot nerelevantne zavrača dokazne predloge tožnice z objavo zapisa in zaslišanjem B.B. in s posnetkom okrogle mize ter dokazne predloge toženke s pisno izjavo A.A. in korespondenco z imenovanim. Kolikor bi toženka lahko opredelila umetniške dosežke, zahtevano odmevnost, predpisala strokovno kvaliteto dogodkov itd., kot to vse navaja tožnica v svoji tretji pripravljalni vlogi, bi bila lahko objavila že kar javni poziv in ne zgolj javni razpis. Ker pa je, kot rečeno, šlo po odločitvi toženke za javni razpis, je na podlagi 119. člena ZUJIK tudi normalno, da je pri ocenjevanju in vrednotenju vlog strokovna komisija vse projekte razvrstila glede na kriterije za ocenjevanje in vrednotenje. Že v sam zakon je torej vtkano dejstvo, da se projekte medsebojno primerja in v tem sodišče ne zasledi nobene nezakonitosti ali diskriminatornosti. Nasprotno, sodišče je tudi že v drugih zadevah sofinanciranja po razpisih na področju kulture upravnim organom naložilo navedbo primerjave z drugimi prijavitelji v obrazložitvah.²

16V obravnavani zadevi tako ostaja sporno še, ali je toženka pravilno in zakonito zavrnila tožničino vlogo - prijavo na Javni razpis ter svojo odločitev zadostno obrazložila. Tožnica namreč meni, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne zadosti standardu obrazloženosti, poleg tega pa se tudi ne strinja s samo oceno in vrednotenjem strokovne komisije.

17Iz ustaljene sodne prakse izhajajo že razviti standardi presoje zakonitosti v tovrstnih zadevah, po katerih je sodna presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialno-pravnih in procesnih vprašanj stroga in glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev zadržana, saj se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. Sodišče presoja le pravilnost uporabe materialnega in procesnega zakona. Odločitev v tovrstnih zadevah sodišče odpravi le v primeru, če je argumentacija, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, očitno nerazumna (glej sodbe Upravnega sodišča RS I U 1256/2011, I U 1956/2011, I U 1654/2013, I U 1601/2014). To izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 193/2013 z dne 17. 3. 2015, kjer Vrhovno sodišče RS poudarja, da je že v več zadevah, ki se nanašajo na javne razpise sprejelo stališče, da je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oz. meril z zakonom, ne pa tudi primernosti ali ustreznosti določenega merila javnega razpisa in da je število doseženih točk, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih. Po stališču iz navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS, sodišče takšne ocene ne more strokovno presojati, saj za to ni usposobljeno. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnost strokovne ocene (glej sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 725/2008 in X Ips 193/2013).

18Presoja sodišča glede izpolnjevanja kriterijev iz javnih razpisov oz. javnih pozivov s področja kulture je po navedenem zadržana, tako da sodišče upravnemu organu pušča določeno polje proste presoje. Sodišče se tako ne spušča v presojo primernosti ocene projektov oz. v presojo primernosti strokovne presoje glede izpolnjevanja kriterijev, dane s strani strokovne komisije. Ocenjevanje vlog, prispelih na Javni razpis, je v izključni pristojnosti strokovne komisije, ki jo sestavljajo strokovnjaki ustreznega področja, kar med strankama v tej zadevi ni sporno. Sodišče po povedanem presoja le, ali je strokovna komisija svojo oceno ustrezno utemeljila in pri tem na podlagi dejanskega stanja, navedenega v vlogi, upoštevala vsa ključna dejstva, kot jih določa Javni razpis, in ali je pri obravnavi vloge upoštevala vsa merila - kriterije iz Javnega razpisa ter ravnala po predpisanem postopku. V obravnavanem primeru je presoja strokovne komisije temeljila na dejstvih, ki so izhajala iz tožničine vloge. Ocena in obrazložitev strokovne komisije, kot je to razvidno iz izpodbijane odločbe, je po mnenju sodišča logična in razumna ter tudi zadostna. Razloge za zavrnitev tožničine vloge je toženka navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe, tako da je pri vsakem kriteriju iz Javnega razpisa, točke 8.2.1., pojasnila razloge, zaradi katerih je bilo vlogi dodeljeno določeno število točk. Pri tem ni denimo le parafrazirala samih kriterijev, temveč je za vsak posamezen kriterij navedla dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo podeljeno oceno po posameznem kriteriju, pri čemer je ta obrazložitev, razumljivo, bolj kratka predvsem pri prvem in zadnjem kriteriju, kjer je bila projektu dodeljena najnižja ocena, saj zaradi odsotnosti referenc oz. ob manjši pomembnosti projekta seveda ni mogoče kaj dosti dodatno obrazlagati. Tako izpodbijani odločbi po presoji sodišča ni mogoče očitati neobrazloženosti po 214. členu ZUP in je odločitev tožene stranke v navedenem obsegu zato tudi možno preizkusiti.

19Sodišče je odločitev tožene stranke glede na tožbene ugovore o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, kolikor to seveda dopuščajo okoliščine zadržane sodne presoje (kot obrazloženo zgoraj), tudi preizkusilo. Tudi tozadevno je po (zadržani) presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna, saj:

- glede prvega kriterija: Navedbe obeh strank upravnega spora o izvedbi vsaj treh istovrstnih projektov v opredeljenem obdobju vezano na ocenjevanje in vrednotenje po prvem kriteriju niso merodajne. Izpolnjevanje posebnega razpisnega pogoja iz druge alinee točke 6.2.2. Javnega razpisa predstavlja po točki 15 Javnega razpisa pogoj za to, da se vloga posameznega prijavitelja ne bo štela za vlogo neupravičene osebe, kar vodi v zavrženje takšne vloge po 117. členu ZUJIK že po pregledu s strani komisije za odpiranje vlog. Ker je bila tožničina vloga z izpodbijano odločbo obravnavana meritorno, torej ni bila zavržena in je bila tožničina izvedba vsaj treh istovrstnih projektov v obravnavanem obdobju očitno s strani komisije za odpiranje vlog akceptirana kot ustrezna pri presoji izpolnjevanja omenjenega posebnega pogoja. Strokovna komisija pa je tožničino vlogo obravnavala po vsebini in jo ocenjevala in vrednotila po kriterijih iz točke 8.2.1. Javnega razpisa, pri čemer je po prvem kriteriju ocenjevala tožničine reference. Po stanju upravnega spisa je tožnica v svoji vlogi v rubriki „reference prijavitelja“ navedla, da aktivno nastopa doma in v tujini, na prireditvah MOL, v Ruskem centru znanosti in kulture pa tudi v lastni organizaciji na recitalih v Mestni hiši (v letih 2014-2016 je organizirala koncerte ob kulturnem prazniku) ter drugod, tako kot solistka kot tudi kot članica ansambla, da je štipendistka MOL in da je na glasbenem kampusu v tujini prejela nagrado. Glede na to, da je tožnica prijavila projekt na področju organizacije koncertov in glasbeno scenskih predstav, po presoji sodišča pri tem kriteriju ne more biti sporno, da so relevantne reference prijavitelja ravno s tega (pod)področja, ter bi tožnica morala predstaviti svoje dosežke in aktivnosti na tem področju ter utemeljiti svojo prepoznavnost in uveljavljenost v strokovni javnosti na tem področju. Obenem pa bi morala skladno s točko 13 Javnega razpisa za dokazovanje referenc navesti natančne in delujoče spletne naslove. Tožnica po presoji sodišča v svoji vlogi ni predstavila svojih dosežkov in aktivnosti na področju organizacije koncertov in glasbeno scenskih predstav niti ni utemeljila svoje prepoznavnosti in uveljavljenosti v strokovni javnosti, saj je le splošno navedla, da je organizirala koncerte ob kulturnem prazniku, brez da bi opredelila katere koncerte, katera dela in naloge je izvedla pri njihovi organizaciji, kakšne dosežke to predstavlja ter ali in kako je v stroki organizacije koncertov in glasbeno scenskih predstav prepoznavna in uveljavljena. Ravno tako bi morala svoje reference dokazati, česar ni storila. Po presoji sodišča je zato razumna ocena strokovne komisije, da je tožnica na obravnavanem področju brez referenc. V tej zvezi sodišče tudi zavrača tožničin dokazni predlog z listino - odločbo o pridobitvi pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna, in sicer kot neprimeren dokaz, saj se ta odločba nanaša na drugo upravno zadevo, ki s tu obravnavano ni povezana, in tudi ker iz nje po navedbah tožnice izhajajo ugotovitve o njenem prispevku k slovenski kulturi v svojstvu solistične izvajalke, njenega sodelovanja pri snemanju plošč, njenih nagrad, itd. vse kot instrumentalistka, ter tudi na pedagoškem področju, kar pa ne predstavlja dosežkov in aktivnosti ter ne pomeni prepoznavnosti in uveljavljenosti tožnice v strokovni javnosti na področju organizacije koncertov in glasbenoscenskih predstav.

-glede ostalih kriterijev: Sodišče ob zadržani presoji ugotavlja, da je glede na stanje upravnega spisa in vloge tožnice utemeljena ocena strokovne komisije tudi glede tretjega in četrtega kriterija, da spored koncertov, ki ga je predlagala tožnica, ni natančneje naveden, prav tako pa ni konkretno opredeljeno, kje naj bi potekal kateri od petih koncertov in/ali njihove ponovitve. Sklicevanje tožnice na rubriko „finančna zgradba“ v tej zvezi je po presoji sodišča neustrezno, saj so tam navedeni le stroški najema posameznih tam opredeljenih lokacij, ki so vse v Ljubljani, tožnica pa predhodno v svoji vlogi navaja, da bodo koncerti organizirani v Ljubljani in tudi v drugih slovenskih krajih ter v Italiji. Glede ostalih treh kriterijev (drugega, petega in šestega) sodišče glede na vsebino tožbenih navedb, ki odražajo le nestrinjanje s podeljenimi točkami, ne vidi potrebe po konkretnejši presoji, temveč ob zadržanosti sodne presoje le potrjuje izpodbijano odločbo.

20Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa so neutemeljeni. Ker sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

21Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je tožnica podala samo takšne dokazne predloge, ki se pri odločitvi, kot pojasnjeno zgoraj, ne upoštevajo.

k III. točki izreka

22Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrže oz. zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Mira Dobravec Jalen in drugi, GV Založba, 2019, str. 255. Prim. tudi s sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 348/2011 z dne 30.08.2012.
² Glej denimo sodbi I U 864/2016 in I U 2017/2017.