120. člen ZUJIK

Sodišče na tem mestu še pripominja, da je naloga strokovne komisije, da projekte strokovno oceni, naloga organa odločanja pa je, da glede na strokovne ocene komisije (ki morajo biti po oceni sodišča tudi vsebinsko obrazložene in ne zgolj številčno, saj bi drugače lahko prišlo do arbitrarnosti) in razpoložljiva sredstva ter pogoje razpisa, odloči o prijavljenih projektih in njihovi upravičenosti do sofinanciranja.

Organ odločanja (na podlagi točkovanja, ki ga je določila komisija in njene ocene prijavljenega projekta), ni konkretizirano obrazložil zakaj tožnica ni bila izbrana, predvsem s konkretizacijo obrazložitve kakšni so razlogi organa (ne razlogi komisije, ki so prav tako izostali), da prav tožnica ni bila izbrana za sofinanciranje projekta.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče ugotovit razlogov, zakaj so posamezni člani komisije podelili določeno število tožk za posamezno (pod)merilo ter zakaj tožnica pri posameznem (pod)merilu ni prejela maksimalnega števila točk oz. več od dodeljenih. Merila so sicer predpisana, niso pa navedeni kriteriji in razlogi, ki so posameznega ocenjevalca privedli do tega, da je tožnici podelil manjše število točk od maksimalno možnih, čeprav so se njihove ocene med seboj razlikovale.

Če strokovna ocena ni konkretizirana na nivoju, ki prijavitelju omogoča, da se seznani s konkretnimi razlogi, zaradi katerih pri ocenjevanju ni prejel vseh možnih točk, tudi ni mogoč preizkus, ali je organ pri odločanju o konkretni vlogi res uporabil v javnem razpisu predpisane kriterije.

V postopku sofinanciranja iz javnih sredstev je treba zagotoviti temeljne procesne garancije poštenega postopka, med katere spada tudi zahteva po obrazloženosti upravnega akta.

Sporno je, ali je tožena stranka v okviru že tretjega odločanja o vlogi tožeče stranke na javni razpis JPR-UM-2018, ki ga je Ministrstvo za kulturo objavilo 16. 2. 2018, upoštevala pravno mnenje tega sodišča v sodbi I U 1375/2020 z dne 8. 6. 2021 glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka, oboje predvsem v zvezi s kriterijem 5 obravnavanega javnega razpisa, na kar je bila v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1, ki je veljal v času izdaje omenjene sodbe, vezana. Poleg navedenega je tudi v zvezi z ostalimi v tožbi izpostavljenimi kriteriji javnega razpisa sporno, ali je strokovna komisija (in posledično tožena stranka v izpodbijani odločbi) projekt tožeče stranke ustrezno ocenila in ovrednotila ter ali je ocena v izpodbijani odločbi ustrezno utemeljena oz. obrazložena. Glede na ugotovljeno očitno kršitev kriterija 5 javnega razpisa in ugotovljene bistvene kršitve postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z obrazložitvijo ocene po kriterijih 1 in 4, izpodbijana odločba ni pravilna in zakonita, zato jo je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponove

Tožeča stranka je upravičena, da se seznani z razlogi, zaradi katerih ni dosegla (naj)višjega števila točk v tem postopku in po spornih merilih. Še posebej zato, ker v postopku Javnega razpisa ni imela možnosti udeležbe in je zato z razlogi za narejeno oceno prvič seznanjena šele z izdano odločbo. V tem pogledu pa po presoji sodišča tožeča stranka utemeljeno očita, da ustreznih razlogov ni. Obrazložitev izpodbijane odločbe je glede doseženih točk in s tem ocene projekta bistveno pomankljiva, saj tožeči stranki niti sodišču ne omogoča, da bi v celoti preizkusila pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

Tudi na podlagi ZUJIK izdana odločba mora imeti obrazložitev (tretji odstavek 210. člena ZUP), po prvem odstavku 214. člena ZUP pa mora obrazložitev odločbe obsegati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank, pri čemer smiselna uporaba pomeni manj formaliziran postopek, vendar pa s tem v pravico stranke do obrazložitve skladno s standardi, ki jih zahteva 22. člen Ustave, ne more biti poseženo.

Glede na določbe ZUJIK in Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov javnega razpisa za področje A sklop 2 ni mogoče razlagati drugače, kot da je bila toženka dolžna za ta sklop najprej na podlagi točkovanja po kriterijih iz javnega razpisa oblikovati in objaviti prednostno listo ter šele nato, na podlagi tako objavljene prednostne liste, odločati o dodelitvi umetniških ateljejev, in sicer tudi tistih ateljejev, ki so bili na razpolago že ob objavi razpisa. Glede na ugotovljeni kršitvi (nespoštovanja postopka o dodelitvi ateljeja na podlagi predhodno oblikovane in objavljene prednostne liste in zaradi odločanja na podlagi okoliščine, ki v besedilu javnega razpisa ni bila določena kot kriterij za odločanje) to pomeni, da mora tožniku glede na njegov položaj na prednostni listi, ki izhaja iz doseženega števila točk, toženka dodeliti primeren atelje.

Ker je v obravnavnem primeru komisija ocenila, da tožnikov projekt ne izpolnjuje vseh splošnih kriterijev razpisa, je skladno z določili Javnega razpisa postopanje komisije, ko tožnikove vloge točkovno ni ocenila, saj je točkovna ocena vloge predmet ocene vsebinskih kriterijev razpisa. Ta pa se, kot rečeno, v primeru, ko projekt ne izpolnjuje vseh kumulativno določenih splošnih kriterijev razpisa, ne opravi.

Ker gre tožniku celo položaj stranke, ne le stranskega udeleženca, je njegov pravni interes za sodelovanje v tem postopku očiten, prav tako tudi njegova pravica do vpogleda v spis oziroma posamezne listine v njem (prvi odstavek 82. člena ZUP). Tega v ničemer ne spreminja toženkino stališče, da z odločbami, izdanimi drugim udeležencem na razpisu, ni odločeno o tožnikovi pravnih interesih. Ker se z javnim razpisom financirajo le tisti programi oziroma projekti, ki so v postopku izbire ocenjeni oziroma ovrednoteni višje, je namreč očitna odvisnost odločitve, ali bo tožnik pridobil pravico do financiranja, tudi od ocenjevanja drugih programov ali projektov, prijavljenih na razpis.

Za predlagano razveljavitev Javnega razpisa oziroma njegove točke 8.2.1. v ZUS-1 ni najti pravne podlage. V primeru Javnega razpisa ne gre za posamični upravni akt niti za z zakonom opredeljen drugi akt kot predmet upravnega spora. Tožnica ob zatrjevanju, da bi bilo treba kriterije v Javnem razpisu konkretizirati, spregleda, da se po 103. členu ZUJIK postopek javnega razpisa uporabi, ko vnaprej ni mogoče jasno določiti vseh kriterijev in zahtev, ki jih mora posamezni projekt oz. program izpolnjevati za dodelitev financiranja, kot to velja v primeru javnih pozivov, temveč se javne razpise uporabi tedaj, ko je mogoče vnaprej določiti le kriterije za ocenjevanje in vrednotenje prijavljenih programov oz. projektov. Temu pa je bilo v primeru Javnega razpisa po presoji sodišča zadoščeno in so bili kriteriji za ocenjevanje in vrednotenje opredeljeni z zadostno mero določnosti, obenem pa upoštevaje tudi standard, ki je običajen pri tovrstnih razpisih. Presoja sodišča glede izpolnjevanja kriterijev iz javnih razpisov oz. javnih pozivov s področja kulture je po navedenem zadržana, tako da sodišče upravnemu organu pušča določeno polje proste presoje. Sodišče se tako ne spušča v

Ugotovitve strokovne komisije ter vrednotenje tožnikovega programa z navedbo jasnih razlogov za vrednotenje po posameznem kriteriju iz predmetnega Javnega razpisa je razvidno na straneh 3 do 5 obrazložitve izpodbijane odločbe. Obrazložitev izpodbijane odločbe po mnenju sodišča tudi omogoča njen preizkus. Sodna kontrola v postopkih javnega razpisa je namreč omejena na vprašanje pravilnost postopka in pravilnosti uporabe materialnega prava, pri čemer se sodišče ne spušča v primernosti ocene komisije, če je ta razumno obrazložena

V tej zadevi se sodišče ni moglo spuščati v presojo zakonitosti vsebinske odločitve o nedodelitvi ateljeja tožniku, kajti izpodbijani akt je nezakonit že iz drugih procesnih razlogov in ima takšno pomanjkljivost, da se ga ne da preizkusiti v smislu 1. odstavka 37. člena ZUS-1. Vsi izvajalci javnega interesa na področju kulture morajo imeti enake možnosti konkuriranja in to mora veljati tako za dejavnost financiranja javnih kulturnih programov in projektov kulturnih oziroma umetniških ustvarjalcev, kot tudi za oddajanje v najem javne kulturne infrastrukture kulturnim oziroma umetniškim ustvarjalcem. Ena takšnih temeljnih procesnih garancij za enako obravnavanje umetnikov, ki konkurirajo za razne oblike pomoči iz javnih sredstev, pa je določba 1. odstavka 120. člena ZUJIK, ki določa, da na podlagi predloga strokovne komisije minister oziroma župan občine izda o vsaki ustrezni vlogi prispeli na javni razpis, posamično odločbo, s katero odloči o odobritvi ter deležu sofinanciranja ali o zavrnitvi sofinanciranja posameznega kulturnega projekta oziroma kulturnega programa.

Sodišče se v število doseženih točk na javnih razpisih ne spušča, saj gre pri točkovanju za strokovno oceno ocenjevalnih organov. To stori le v posebej utemeljenih primerih, kot je obravnavani, saj tožnica v izpodbijani odločbi kljub izrecnim navedbam o napačnem točkovanju, utemeljenega odgovora nanje ni dobila. Le-to pa je pogoj za preveritev odločitev ocenjevalnih organov na razpisih.

V zadevah javnih razpisov s področja kulture sodišče presoja izpolnjevanje razpisnih kriterijev zadržano, kar pomeni, da pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje, saj se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja. Vendar pa to ne pomeni, da lahko odločba ostane neobrazložena, ob čemer 3. odstavek 119. člena ZUJIK in 12. člen Pravilnika dajeta jasne napotke o obsegu in vsebini te obrazložitve, ki so prilagojeni posebnostim javnih razpisov s področja kulture.

Poročilo strokovne komisije mora vsebovati vsebinske razloge o tem, na kakšen način oz. kaj je bilo upoštevano pri vrednotenju projekta po posameznih kriterijih, kar je pomembno zaradi obveščanja prijaviteljev o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Na tako obvestilo ima namreč predlagatelj možnost podati izjavo, ki jo mora obravnavati strokovna komisija in oblikovati končni predlog sofinanciranja projektov. Ta mora vsebovati dosežene točke, pisno utemeljitev predloga, povzetek izjave predlagatelja in stališče strokovne komisije do te izjave. Na podlagi tako oblikovanega končnega predloga ministrica izda odločbo o financiranju projektov.

Presoja izpolnjevanja dejanskih kriterijev je zadržana, v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje, kajti sodišče se ne sme spuščati v presojo, ali gre za bolj ali manj umetniško-strokovno upravičeno oziroma primerno odločitev in zato tudi ne v primernost ocen projektov drugih avtorjev. To pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi le v primeru, če je njena argumentacija očitno nerazumna.

Prijava tožeče stranke na javni razpis ni dosegla praga uspešnosti prijave, da bi ji bila odobrena razpisana sredstva. Vendar iz obrazložitve izpodbijanega akta ni razvidno, kakšne ocene je tožeča stranka prejela po posameznih kriterijih v sklopu predvidenih meril. Ker je obrazložitev izpodbijanega akta pomanjkljiva, odločitve ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka.

Ker peti odstavek 94. člena ZUJIK omejuje učinke upravnega spora, je lahko samo začasna odredba edino varovalo na javnem razpisu neizbranemu kandidatu, da prepreči realizacijo odločbe o izbiri. Presoja zakonitosti upravnega akta pa je povsem neučinkovita, če tožnik (neizbrani kandidat) ob ugotovljeni nezakonitosti ne more več doseči namena, zaradi katerega je tožbo sploh vložil.