100. člen ZUJIK

Pri javnih razpisih ne gre za odločanje o pravici stranke, temveč za javnoupravno stvar; da materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev predstavlja javni razpis in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oz. meril z ustavo in zakonom, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa. Presoja se le, ali je strokovna komisija svojo oceno ustrezno utemeljila in pri tem upoštevala ključna dejstva, kot jih določa javni razpis, in ali je pri obravnavi vloge upoštevala vsa merila - kriterije iz javnega razpisa ter ravnala po predpisanem postopku. V postopku sofinanciranja iz javnih sredstev je treba zagotoviti temeljne procesne garancije poštenega postopka, med katere spada tudi zahteva po obrazloženosti upravnega akta. Brez obrazložitve, ki omogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve, namreč ni mogoče učinkovito varstvo ustavnih pravic iz 23. in 25. člena Ustave RS. Obrazložitev mora zato tudi v primeru, kakršen je obravnavani, obsegati vse pravno odločilne razloge, ki so organ vodili k odločitvi.

Iz obrazložitve izpodbijanega akta niti ni razvidno, ali tožena stranka projekta ni sprejela v sofinanciranje, ker ne izpolnjuje spodnje meje doseženega števila točk, ko je projekt še možno sofinancirati ali zaradi omejenih finančnih sredstev. Obrazložitev nadalje ne vsebuje pojasnil za izgubo točk pri posameznih (pod)merilih, torej obrazložitve ocene vsakega od teh (pod)meril, kakor tudi razlogov, zakaj so posamezni člani komisije podelili določeno število točk za posamezno (pod)merilo.

Izpodbijane odločbe zaradi pomanjkljivosti obrazložitve v zvezi z ocenjevanjem po obravnavanih (pod)merilih ter glede zneska prejetih zneskov, saj ni razvidno, zakaj je tožnica prejela glede na podeljene točke 36.000,00 EUR od razpoložljivih sredstev, ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, zato je sodišče tožbi ugodilo.

Če strokovna ocena ni konkretizirana na nivoju, ki prijavitelju omogoča, da se seznani s konkretnimi razlogi, zaradi katerih pri ocenjevanju ni prejel vseh možnih točk, tudi ni mogoč preizkus, ali je organ pri odločanju o konkretni vlogi res uporabil v javnem razpisu predpisane kriterije.

Sodišče izpostavlja, da gre tukaj za primerjavo ocen dveh projektov znotraj istega razpisa in ne za primerjavo tožnikovih ocen iz različnih razpisov. Postopek javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev je poseben postopek, v katerem je ključno, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani in da se onemogoči vsaka arbitrarnost pri odločanju. Gre za izraz načela enakosti pred zakonom, kar izhaja že iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave RS). Stranka ima namreč pravico, da se prepriča, da so bili pogoji oz. kriteriji vseh prijavljenih uporabljeni na enak način, kar izhaja iz načela enakega obravnavanja in transparentnosti postopka. Obrazložitev odločbe z navedbo razlogov, na katerih temelji sprejeta odločitev, toženki narekuje tudi Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). Zahteva po obrazloženosti upravnega akta je namreč namenjena varstvu procesnih garancij iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave, saj varstva teh pravic ni mogoče zagotoviti, če odločbe ni mogoče preizkusiti. Ključni instrument za varstvo pravice do enakega obravnavanja pa je prav obrazložitev odločbe, k

V postopku sofinanciranja iz javnih sredstev je treba zagotoviti temeljne procesne garancije poštenega postopka, med katere spada tudi zahteva po obrazloženosti upravnega akta.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožničina prijava na Javni razpis ocenjena s skupno 284 točkami. Kako je bila tožničina prijava ocenjena po posameznem merilu, iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Iz izpodbijane odločbe prav tako ne izhaja konkretizirano zakaj tožničin projekt, kljub navedenemu številu točk in navedbi, da ustreza razpisnim merilom, ni bil sprejet v sofinanciranje.

Obrazložitev izpodbijane odločbe ni razkrila razlogov za število dodeljenih točk pri posameznih merilih. Pri nekaterih merilih utemeljitve sploh ni, drugje pa je skopa in mestoma sama s seboj v nasprotju, takšna pomanjkjiva obrazložitev pa ne dopušča presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe.

Podrobnejših pravil o obrazložitvi odločbe ZUJIK ne vsebuje. Sodišče se je zato naslonilo na prvi odstavek 214. člena ZUP (prvi odstavek 100. člena ZUJIK). Poleg ostalega, obrazložitev obsega razloge, ki v oziru na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo tako odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (5. in 6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Ne enih, ne drugih (razlogov) glede na posamezne kriterije v izpodbijani odločbi ni mogoče zaslediti. Posledično odločbe (tudi) ni mogoče preizkusiti. To predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Pomanjkljiva obrazložitev ne dopušča presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe. Za manjše število točk po treh povsem različnih kriterijih (in merilih) je iskati vzrok v odsotnosti „vidnejšega prispevka slovenskih glasbenikov“. To bode v oči, saj niti eden od kriterijev ne vsebuje merila prispevka slovenskih glasbenikov. Z drugimi besedami, Ministrstvo ni pretehtalo Projekta po razpisnih kriterijih (in merilih). To pomeni, da ni pravilno uporabilo materialnega prava (1. točka prvega odstavka 27. člena

Da bi bilo mogoče izpodbijano odločbo preizkusiti, bi morala toženka navesti dejanske in konkretne razloge za dodeljeno število točk po posameznih kriterijih, kar je delno izpolnila le pri merilih št. 3, 6 in 9. Za vrednotenje po teh merilih je pojasnila, da je te točke podelila avtomatično, vendar glede na to ni jasno, zakaj je tožniku ob sicer avtomatičnem podeljevanju točk dodelila 0 (nič) točk za nepridobitnost programa po kriteriju 9. S takorekoč enakim besedilom, kot ga je uporabila toženka za dodeljeno število točk, bi bilo mogoče obrazložiti tudi drugačno število točk. Sodišče tako pomanjkljive obrazložitve ne more šteti kot zadostne v smislu vsaj minimalne navedbe razumnih razlogov, ki bi omogočali sodni preizkus.

Čeprav se sodišče pri presoji zakonitosti dodeljevanja javnopravnih sredstev omejuje na preizkus materialnopravnih in procesnih vprašanj, ne preizkuša pa pravilnosti strokovne ocene, to še ne pomeni, da organ, ki odloča o dodeljevanju javnih sredstev, strokovne ocene ni dolžan vsebinsko obrazložiti, in sicer tudi, če gre za kriterij, ki po naravi stvari ne omogoča izključno objektivnega vrednotenja. Če namreč strokovna ocena ni konkretizirana na nivoju, ki prijavitelju omogoča, da se seznani s konkretnimi razlogi, zaradi katerih pri ocenjevanju ni prejel vseh možnih točk, tudi ni mogoč preizkus, ali je organ pri odločanju o konkretni vlogi res uporabil v javnem razpisu predpisane kriterije. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da vloge prijaviteljev ocenjuje strokovna komisija. Ker dodeljevanje javnega denarja ne sme biti arbitrarno, mora biti tudi strokovna ocena komisije oziroma njenih članov pojasnjena, saj se le na tak način prijavitelj seznani z načinom, na katerega so bila uporabljena razpisna merila ter, če šteje, da je bilo pri tem kakšno pomembno dejstvo spregledano oziroma merilo zmotno uporabljeno, to uveljavlja s pravnimi sredstvi.

Vsako posamezno oceno oziroma dodeljeno število točk po posameznem kriteriju bi moral organ konkretizirano obrazložiti. Splošna ocena, iz katere ni razvidno, na kateri kriterij se nanaša, v ničemer ne pojasni, kateri so bili vsebinski razlogi, ki so Strokovno komisijo vodil do podelitve določenega števila točk. Ob tako pomanjkljivi obrazložitvi, ki ni razdelana po posameznih kriterijih iz Javnega razpisa, iz izpodbijane odločbe ne izhaja vzročna zveza, ki bi pojasnila dodeljeno število točk.

Nezakonito je tožena stranka zgolj na besedilu javnega poziva utemeljila svojo odločitev, da je vloga tožnice nepopolna in jo posledično po njeni dopolnitvi zavrglo kot prepozno, ker je bil pred njeno dopolnitvijo sprejet v financiranje kulturni projekt, s katerim je bil znesek sredstev javnega poziva v celoti porabljen. Tožničina vloga je bila ob oddaji formalno popolna, kar bi morala tožena stranka upoštevati pri uvrstitvi njene vloge na časovno listo.

Toženka vse navedene kriterije povzema v izpodbijani odločbi, ne pojasni pa, kako jih je uporabila, to je zakaj je tožnikov projekt ocenila kot sorazmerno dobre kakovosti, komunikativnosti ter aktualnosti. Navedeno pomeni, da tožniku, v posledici tega pa tudi sodišču, ni omogočeno, da se seznani z razlogi za oceno tožnikove vloge. Tožnik, v posledici tega pa tudi ne sodišče, se tako ne moreta prepričati, da navedeni kriteriji niso bili uporabljeni arbitrarno.

Obrazložitev izpodbijane odločbe ne zadosti niti minimalnemu standardu razumne obrazložitve v smislu interpretacije petega odstavka 94. člena ZUJIK. V njej namreč niso navedeni konkretni razlogi v zvezi z oceno oziroma dodeljenim številom točk po posameznem razpisnem kriteriju. Da bi bilo mogoče obravnavano odločbo preizkusiti, bi moral upravni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe navesti dejanske oz. povsem konkretne razloge za dodeljeno število točk po posameznih kriterijih. Vsako posamezno oceno oziroma dodeljeno število točk po posameznem kriteriju bi moral konkretizirano obrazložiti, kar velja ne samo za dodelitev točk pri merilu 1, temveč tudi za dodelitev točk pri ostalih merilih.

Po ustaljeni sodni praksi ima toženka v zadevah javnih razpisov določena polja proste presoje v okviru primernosti strokovne presoje kriterijev, ki že po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja, v upravnem sporu pa se lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom. Vendar pa vse to pa ne izključuje obveznosti toženke, da poda ustrezno (četudi skupno) vsebinsko obrazložitev tožnikovega projekta glede vsakega posameznega kriterija glede na doseženo število točk, katere preizkus je možno opraviti v (morebitnem) upravnem sporu.

Obrazložitev izpodbijane odločitve bi morala vsebovati obvezne sestavine odločbe iz 214. člena ZUP. Izpodbijana odločba teh sestavin nima. V obrazložitvi odločbe o tem, kakšni so pogoji za imenovanje vršilca dolžnosti direktorja zavoda in ali jih imenovani vršilec dolžnosti izpolnjuje, ni ničesar. O strokovnih kvalifikacijah imenovanega vršilca dolžnosti za direktorja javnega zavoda M. kot institucije nacionalnega pomena v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni prav nobenega podatka ali ugotovitve.

Glede na določbe ZUJIK in Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov javnega razpisa za področje A sklop 2 ni mogoče razlagati drugače, kot da je bila toženka dolžna za ta sklop najprej na podlagi točkovanja po kriterijih iz javnega razpisa oblikovati in objaviti prednostno listo ter šele nato, na podlagi tako objavljene prednostne liste, odločati o dodelitvi umetniških ateljejev, in sicer tudi tistih ateljejev, ki so bili na razpolago že ob objavi razpisa. Glede na ugotovljeni kršitvi (nespoštovanja postopka o dodelitvi ateljeja na podlagi predhodno oblikovane in objavljene prednostne liste in zaradi odločanja na podlagi okoliščine, ki v besedilu javnega razpisa ni bila določena kot kriterij za odločanje) to pomeni, da mora tožniku glede na njegov položaj na prednostni listi, ki izhaja iz doseženega števila točk, toženka dodeliti primeren atelje.

Po določbah ZUP mora biti odločba obrazložena. Če ni, je to dopusten razlog za vložitev tožbe v upravnem sporu v smislu petega odstavka 94. člena ZUJIK, po katerem je vložitev tožbe v upravnem sporu dovoljena zaradi bistvenih kršitev postopka, izbire izvajalca, ki ne izpolnjuje pogojev oziroma očitne kršitve kriterijev vrednotenja in ocenjevanja. To pomeni, da je sodna kontrola v teh postopkih omejena le na vprašanje pravilnosti postopka in pravilne uporabe materialnega prava, sodišče pa se ne spušča v presojo primernosti ocene strokovne komisije, če je obrazložena z razumnimi razlogi. Pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni mogoče nadomestiti s pojasnjevanjem odločitve v odgovoru na tožbo, saj morajo biti razlogi za sprejeto odločitev navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki je tudi predmet presoje v upravnem sporu. Odgovor na tožbo je namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe. Zato razlogov, ki jih toženka navaja šele v odgovoru na tožbo, sodišče pri presoji zakon

Ključni instrument za varstvo pravice do enakega obravnavanja je prav obrazložitev odločbe, ki mora zato biti takšna, da prijavitelju omogoča, da se seznani z vsemi razlogi, zaradi katerih na javnem razpisu ni uspel.