VSL Sodba II Cp 1726/2019

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v delu II. in IV. točke izreka, ki se nanaša na prvega toženca, potrdi.

II. Prvi toženec je dolžan tožnikom v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

1S sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje (I) dopustilo objektivno spremembo tožbe, (II) odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 127562/2017 z dne 28. 12. 2017 vzdrži v veljavi tako, da sta toženca dolžna v roku 8 dni po vročitvi sodbe nerazdelno plačati znesek 397,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 385,80 EUR obračunanimi od 22. 11. 2017 dalje do 26. 12. 2017 ter od celotnega zneska 397,44 EUR od 27. 12. 2017 dalje do plačila na transakcijski račun, na katerem upravnik D. upravljanje nepremičnin d. o. o. vodi rezervni sklad, ki so ga ustanovili etažni lastniki večstanovanjske stavbe na naslovu B., (III) v presežku je tožbeni zahtevek, in sicer za zakonske zamudne obresti od zneska 11,64 EUR od 22. 11. 2017 do 26. 12. 2017, zavrnilo, ter (IV) naložilo toženi stranki, naj tožeči stranke povrne pravdne stroške v znesku 362,47 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje prvi toženec (v nadaljevanju toženec) zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno razsojo, v obeh primerih pa naj tožeči stranki naloži v plačilo toženčeve pritožbene stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sklicuje se na VSL sodbo II Cp 883/2018 z dne 21. 11. 2018, ki je bila izdana po tem, ko se je dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje že končal. Odločitev o predhodnem vprašanju glede lastništva predmetnega stanovanja je materialnopravno zmotna in v nasprotju z navedeno sodbo II Cp 883/2018, v kateri je sodišče odločilo, da T. J. ni pridobila niti lastninske pravice v pričakovanju na predmetnem stanovanju, kaj šele, da bi bila njegova lastnica, zaradi česar njena dediča (toženca) stanovanja po njej ne moreta dedovati. Tolmačenje določil 118. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), 29. člena SPZ in 132. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) v smislu, da sta toženca skupna lastnika stanovanja, ni pravilno. Tudi Okrajno sodišče v Trebnjem je v pravnomočnem sklepu Sdn 1045/2017 z dne 11. 10. 2017 odločilo, da iz sklepa o dedovanju ne izhaja, da je toženec pridobil lastninsko pravico na spornem stanovanju, saj slednje ni bilo predmet dedovanja po T. J. Dve sodišči sta tako zavzeli jasno stališče, da toženca nista pridobila lastninske pravice na predmetnem stanovanju. Ker se obseg zapuščine, dediče in njihov dedni delež ugotovi šele s sklepom o dedovanju, se šteje, da je dedič pridobil podedovane nepremičnine z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 280/2016 zavzelo stališče, da pripadnost terjatve rezervnega sklada skupnosti etažnih lastnikov utemeljuje sklep, da je zavezanec za njihovo plačilo etažni lastnik, ne pa imetnik služnosti. Etažna lastnika stanovanja pa nista toženca, temveč odsvojitelj stanovanja C. d. o. o. Ker toženca nista etažna lastnika, ju pogodba o upravljanju ne zavezuje. Toženca nista vstopila v pravni položaj pokojne glede lastništva predmetnega stanovanja, saj ne razpolagata z ustrezno listino. Pogodba o upravljanju ni podpisana niti s strani pokojne niti s strani tožencev, zato je proti njima brez pravnih učinkov in ju tudi ne more vezati. Poleg tega je pogodba, v kateri nastopa pokojna T. J. kot etažna lastnica, nična, saj nasprotuje prisilnim predpisom. Mrtva fizična oseba ne more biti subjekt pravic in je zato ni mogoče dve leti po njeni smrti vpisati v pogodbo (tako tudi VSK sklep I Cp 4/2006). Tudi iz odločbe UE Brežice ne izhaja, da je bila T. J. etažna lastnica stanovanja ali da sta bila to toženca. Ker toženca nista etažna lastnika, proti njima ni mogoče uporabiti določila 53. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) v zvezi s 25. členom SZ-1 in Pravilnika o upravljanju. Zmotno je tudi stališče sodišča, da lahko stranka v sporih majhne vrednosti spremeni tožbo do konca glavne obravnave, ne da bi upoštevala, da se v navedenih sporih lahko vložita le dve pripravljalni vlogi. Tožeča stranka je spremembo tožbe predlagala v tretji pripravljalni vlogi, kar prepoveduje drugi odstavek 452. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče te vloge, ki je bila vložena po osem dnevnem roku za odgovor na prvo pripravljalno vlogo toženca, ne bi smelo upoštevati, temveč bi jo moralo zavreči kot prepozno. Ker sodišče tega ni upoštevalo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. V tem sporu gre za enotno sosporništvo, zato se učinki te pritožbe raztezajo tudi na drugo toženko (v nadaljevanju toženka).

3Tožniki so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti, za katere veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. Tako se lahko sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja niti zaradi t.i. relativnih bistvenih kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP).

6Tožniki (etažni lastniki) v tej pravdi zahtevajo od tožencev kot lastnikov stanovanja št. X, ki se nahaja v večstanovanjski stavbi na naslovu B. (v nadaljevanju stanovanje št. X), plačilo stroškov rezervnega sklada za navedeno večstanovanjsko stavbo. Toženca oziroma zlasti toženec se je zahtevku upiral iz več razlogov, zlasti pa je navajal, da toženca nista lastnika stanovanja št. X. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugovore tožene stranke zavrnilo ter tožbenemu zahtevku v pretežnem delu (razen delno glede zakonskih zamudnih obresti) ugodilo.

7Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo o predhodnem vprašanju glede lastništva stanovanja št. X. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je pokojna T. J., mati tožencev, kupila stanovanje št. X na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene v letu 1993, kot bivša imetnica stanovanjske pravice (primerjaj 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker so na podlagi 118. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) postali bivši imetniki stanovanjske pravice, ki so kupili stanovanje, lastniki stanovanja brez vpisa v zemljiško knjigo,¹ je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je T. J. postala že na podlagi kupoprodajne pogodbe dejanska etažna lastnica stanovanja št. X. Višje sodišče v Ljubljani je sicer v zadevi II Cp 883/2018 z dne 21. 11. 2018, na katero opozarja toženec v pritožbi, zavzelo drugačno stališče, vendar pa pritožbeno sodišče v tej zadevi nanj ni vezano, saj ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Upoštevaje subjektivne meje pravnomočnosti, ki zahtevajo istovetnost pravdnih strank, pa tudi sodba Okrajnega sodišča v Brežicah P 8/2017 z dne 21. 12. 2017, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek D. upravljanje nepremičnin d. o. o. za ugotovitev, da sta toženca vsak do ½ solastnika stanovanja št. X, ki je bila potrjena z VSL sodbo II Cp 883/2018, ne učinkuje v razmerju med pravdnima strankama tega postopka. Enako stališče glede lastništva stanovanja št. X pravne prednice tožencev, kot v obravnavani zadevi, je bilo sicer zavzeto v VSL sodbi II Cp 91/2019 z dne 13. 5. 2019.

8Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sta toženca kot edina dediča po pokojni T. J. postala v trenutku smrti zapustnice skupna lastnika stanovanja št. X in s tem etažne enote, ne glede na to, da iz sklepa o dedovanju D 273/2013 to ne izhaja. V skladu s 132. členom ZD namreč pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti, v skladu s prvim odstavkom 145. člena ZD pa do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno, kar pomeni, da je v trenutku smrti zapustnice med njenima dedičema nastala dediščinska skupnost. Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da toženca nista pridobila lastninske pravice na stanovanju, ker sklep o dedovanju tega ne določa. Toženec se v tej zvezi neutemeljeno sklicuje na 214. člen ZD, v skladu s katerim zapuščinsko sodišče v sklepu o dedovanju med drugim ugotovi obseg zapuščine, dediče in njihove dedne deleže. Sklep o dedovanju je zgolj deklaratorne narave in njegova (ne)izdaja nima nobenega vpliva na (ne)pridobitev lastništva dedičev na zapustnikovem premoženju. Toženec prav tako ne more uspeti s pritožbenim opozarjanjem na sklep Okrajnega sodišča v Trebnjem, izdan dne 11. 10. 2017 v zemljiškoknjižni zadevi opr. št. Sdn 1045/2017, v katerem je navedeno, da iz sklepa o dedovanju ne izhaja, da bi toženec pridobil lastninsko pravico na spornem stanovanju, saj sporna nepremičnina ni predmet dedovanja po pokojni T. J. Navedena ugotovitev zemljiškoknjižnega sodišča o vsebini sklepa o dedovanju je sicer pravilna, vendar, kot je bilo že pojasnjeno, sklep o dedovanju oziroma ugotovitev zapuščinskega sodišča v sklepu o dedovanju, da določeno premoženje spada v zapuščino in kdo ga deduje, v skladu s 132. členom ZD ni pogoj za pridobitev skupne lastninske pravice dedičev na zapustnikovem premoženju. Neutemeljeno toženec tudi tudi izpostavlja, da iz odločbe UE Brežice ne izhaja, da je bila T. J. etažna lastnica stanovanja št. X ali da sta bila to toženca. V odločbi UE Brežice (priloga A3) so namreč navedeni le etažni lastniki, ki so sklenili pogodbo o opravljanju upravniških storitev za večstanovanjsko stavbo, v kateri se nahaja stanovanje št. X, in ne vsi etažni lastniki. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta toženca skupna lastnika stanovanja št. X in ne zgolj imetnika služnosti, je odveč tudi pritožbeno opozarjanje na sodbo VS RS II Ips 280/216 z dne 21. 6. 2018, v kateri je zavzeto stališče, da pripadnost terjatev rezervnega sklada skupnosti etažnih lastnikov utemeljuje sklep, da je zavezanec za njihovo plačilo etažni lastnik, ne pa imetnik služnosti.

9Pravilna je nadalje ocena sodišča prve stopnje, da toženca kot dejanska etažna lastnika stanovanja št. X veže pogodba o upravljanju, s katero je bil ustanovljen rezervni sklad za večstanovanjsko stavbo na naslovu B., saj so jo podpisali etažni lastniki, katerih solastniški deleži predstavljajo več kot polovico etažne lastnine. Ta presoja temelji na pravilni uporabi 53. člena SZ-1, v skladu s katerim je pogodba o opravljanju upravniških storitev veljavno sklenjena, ko jo podpišejo upravnik in toliko etažnih lastnikov, kot je potrebno za sprejem sklepa o določitvi upravnika², ter v skladu s katerim navedena pogodba učinkuje tudi proti etažnim lastnikom, ki je niso podpisali, oziroma proti etažnim lastnikom, ki so glasovali proti imenovanju pooblaščencev za sklenitev in proti vsem pravnim naslednikom etažnih lastnikov. Pritožbeno vztrajanje, da je pogodba o upravljanju, ki je bila sklenjena po tem, ko je T. J. že umrla, brez pravnega učnika proti tožencema, ker je ni podpisala niti T. J. niti toženca, tako ni utemeljeno. Napačno je tudi pritožbeno stališče, da je navedena pogodba, v kateri nastopa pokojna T. J. kot etažna lastnica, nična, saj nasprotuje prisilnim predpisom. Kljub temu, da je v pogodbi navedena kot etažna lastnica T. J., ki je bila v času sklepanja pogodbe že pokojna, namesto pravilno toženca, pogodba ni nična, saj je tudi v primeru, če v njej niso navedeni vsi etažni lastniki oziroma so navedeni napačni etažni lastniki, pogodba o upravljanju v skladu s citiranim 53. členom SZ-1 veljavno sklenjena, če jo podpišejo etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev, kar je v konkretnem primeru izpolnjeno.

10Glede na vse navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec kot skupni lastnik stanovanja št. X dolžan tožnikom na podlagi prvega in šestega odstavka 119. člena SPZ v zvezi s pogodbo o upravljanju poravnati dolgovana vplačila v rezervni sklad. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, da skupni lastniki solidarno odgovarjajo za obveznosti, ki nastanejo v zvezi s skupno stvarjo (drugi odstavek 72. člena SPZ). Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je pravno zmotno stališče toženca, da sta s toženko enotna sospornika. V teoriji kot tudi v sodni praksi prevladuje prepričanje, da solidarni dolžniki, kar sta toženca v skladu z drugim odstavkom 72. člena SPZ, ne morejo biti enotni sosporniki, saj je v naravi solidarne obveznosti, da lahko upnik izbira, od katerega izmed dolžnikov in v kakšnem obsegu bo zahteval plačilo, vsak izmed več solidarnih dolžnikov pa lahko dolguje z drugim rokom izpolnitve, pod drugimi pogoji in z različnimi odmiki, solidarni dolžniki lahko tudi uveljavljajo različne ugovore, ki izvirajo iz njihovega osebnega razmerja z upnikom (glej 395. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ)³. Učinki pritožbe toženca se zato ne raztezajo tudi na toženko, ki pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje ni vložila in je zato ta zoper njo postala pravnomočna že z iztekom njenega pritožbenega roka.

11Toženec sodišču prve stopnje tudi očita, da je s tem, ko je dopustilo spremembo tožbe, ki so jo tožniki podali šele v tretji pripravljalni vlogi, kršilo določbo drugega odstavka 452. člena ZPP, po kateri lahko v postopku v sporih majhne vrednosti vsaka stranka vloži le eno pripravljalno vlogo. S tem se toženec sklicuje na obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kar pa, kot že pojasnjeno, ni upošteven pritožbeni razlog v tem postopku (prvi odstavek 458. člena ZPP).

12Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni oziroma upoštevni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu II. in IV. točke izreka, ki se nanaša na toženca (353. člen ZPP).

13Ker je toženec s pritožbo v celoti propadel, je dolžan tožnikom povrniti njihove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnikom v skladu z Odvetniško tarifo (OT) priznalo 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 21/1 OT) ter 2 % materialne stroške (11. člen OT), oboje povišano za 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR⁴ znaša 186,66 EUR. Priznane stroške mora toženec plačati tožnikom v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

¹ Takšno je enotno stališče sodne prakse - glej npr. odločbi VS RS II Ips 202/2012 in II Ips 342/2016.
² V skladu s 25. členom SZ-1 je za sprejem tega sklepa potrebno soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev.
³ Prim. komentar N. Betetto k 196. členu ZPP, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 260, sodba VS RS II Ips 353/2005 z dne 18. 4. 2007, sklep VSC I Ip 290/2011 z dne 19. 8. 2011 in sklep VSL III Ip 2237/2014 z dne 9. 7. 2014.
⁴ Po Sklepu o spremembi vrednosti točke, Ur. l. RS št. 22/2019, se je s 6. 4. 2019 zvišala vrednost točke po OT iz 0,459 EUR na 0,6 EUR.